<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba in sklep Pdp 108/2002
ECLI:SI:VDSS:2004:VDS..PDP.108.2002

Evidenčna številka:VDS02684
Datum odločbe:12.03.2004
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:prenehanje delovnega razmerja - trajni presežki - akt o obstoju prenehanja potreb po delu - kriteriji za ohranitev zaposlitve - delovna uspešnost - pooblastilo - pooblastilno razmerje - smrt pooblastitelja

Jedro

Zgolj pomanjaknje akta, opredeljenega v 34. čl. ZDR v zvezi z ugotovitvijo obstoja trajnega prenehanja potreb po delu, katerega ugotovi poslovodni organ, še ne predstavlja razloga za nezakonitost postopka določanja trajno presežnih delavcev.

V SKPG(1990) je bil posebej določen kriterij - delovna uspešnost, po katerem delavec ohrani zaposlitev, kot temeljni kriterij, zato ni bilo možnosti uporabo tega kriterija po presoji delodajalca. Šele SKPgd, sprejeta v letu 1993, je omogočila uporabo drugih korekcijskih kriterijev, vendar le v primeru, če temeljni kriterij - delovna uspešnost, ni bil vnaprej opredeljen in določen.

Zgolj zato, ker dedinja po pokojnem tožniku ni mogla prepoznati podpisa pokojnega tožnika na pooblastilu, še ni mogoče zaključiti, da ni obstajalo dejansko pooblastilno razmerje med pokojnim tožnikom in pooblaščencem. Ker je imel tožnik, ki je umrl, pravdnega pooblaščenca, je le-ta imel v skladu s 1. odst. 100. čl. ZPP še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, saj pravdno pooblastilo s smrtjo ne preneha. Namesto umrle stranke vstopijo v njegov položaj v trenutku smrti ex lege njegovi dediči. Ker pooblastilo ne preneha, če pooblastitelj umre, pooblaščenec še naprej zastopa dediče pooblastitelja, ki pa lahko pooblastilo prekličejo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 9.2. izreka delno spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožečima strankama H. O. in nedoletnemu A. O. kot dedičem pokojnega M. O. za obdobje od 15.11.1993 do vključno marca 1995 za vsak mesec izplačati vsakemu polovico neto zneska mesečne plače, obračunane iz vsakokrat veljavnega bruto zneska zajamčene plače v RS, od aprila 1995 do 10.8.1998 pa iz vsakokrat veljavnega bruto zneska minimalne plače v RS, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, za isto obdobje pa je dolžna plačati in obračunati vse davke in prispevke, v delovno knjižico pokojnega M. O., za isto obdobje vpisati delovno dobo, vse v 8 dneh pod izvršbo."

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. 1. Pritožbi tožečih strank se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Pritožbeni stroški tožečih strank so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepe tožene stranke L. d.o.o., kot pravne prednice K. d.o.o, z dne 13.4.1993 in sklepe komisije za pritožbe z dne 10.5.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožnikom navedenih v izreku sodbe. V posledici razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja je ugodilo reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom tistim tožnikom, ki so zahtevali vrnitev nazaj na delo. Tožnikoma, ki sta se upokojila (M. D. in S. V.) je priznalo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do upokojitve le nadomestilo v višini zajamčene plače ter delovno razmerje do dneva

upokojitve. Ostalim tožnikom, ki še ne izpolnjujejo pogojev za upokojitev pa je poleg nadomestila plače v višini zajamčene plače priznalo še vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas, ko niso bili zaposleni do dne, ko jih bo tožena stranka pozvala na delo. Po odločitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka dolžna tožnikom izplačati neto zneske, obračunane iz vsakokratnega veljavnega bruto zneska zajamčene plače v RS, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, le tožeči stranki H. O. in nedoletnemu A. O., po pokojnem tožniku M. O., je priznalo nadomestilo plače za obdobje od 15.11.1993 do 10.8.1998 v višini minimalne plače v Republiki Sloveniji, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je dolžna tožečim strankam nerazdelno povrniti tudi pravdne stroške postopka v višini 51.815,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

S sklepom pa je sodišče prve stopnje tožbo tožečih strank - dedičev O. F., E. F. in E. S. - po pokojnem tožniku S. F., zavrglo ter sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje pooblaščenec tožene stranke in uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbe tožnikov zavrže oziroma tožbene zahtevke zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji opozarjala, da pooblaščenec tožnikov ni imel pooblastila za pravdo, vendar sodišče tega ni upoštevalo. Zato je po prepričanju pooblaščenca tožene stranke sodišče prve stopnje kršilo določilo 98. člena ZPP, ko ni že ob vložitvi tožbe pozvalo odvetnika C. naj v določenem roku predloži pooblastilo. Zato tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77, zaradi katere je izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti in tožbo zavreči. Poleg tega pa se tožena stranka tudi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje po vsebini. Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja, da bi sodišče prve stopnje moglo in moralo preveriti ali so bili kriteriji za določitev presežnih delavcev pravilno uporabljeni. Meni tudi, da je prvostopno sodišče kršilo določbe postopka, ker ob znani odločitvi ni hkrati odločalo tudi o nasprotnem zahtevku tožene stranke za vrnitev že izplačanih odpravnin. Tak zahtevek je tožena stranka nedvomno postavila, sodišče pa ga v izrek ni zajelo. Poleg tega tožena stranka tudi opozarja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, zakaj je nekaterim tožnikom priznalo nadomestilo za čas spornega prenehanja delovnega razmerja v višini minimalne, drugim pa v višini zajamčene plače.

Tožeče stranke F. O., F. E. in S. E. pa se po pooblaščencu V. C. pritožujejo zoper sklep o zavrženju tožbe iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži, da tožnikom povrne stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnikov zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Namreč 5. odstavek 98. člena ZPP določa, da v primeru, če sodišče tekom postopka ugotovi, da tisti, ki nastopa kot pooblaščenec ni upravičen za zastopanje, razveljavi opravljena pravdna dejanja, razen če jih je stranka pozneje odobrila. V konkretnem primeru pa prvostopno sodišče citirane določbe ni uporabilo pravilno oziroma jo sploh ni uporabilo. Dejstvo je namreč, da so s smrtjo zapustnika pokojnega S. F. njegovi dediči kot univerzalni nasledniki vstopili v vsa razmerja zapustnika. Torej tudi v dolžniško upniško razmerje glede izplačila plač, ki se v tem postopku vtožuje, medtem ko vtoževanje reintegracije zapustnika v delovno razmerje očitno ne bi imelo več smisla. S tem, ko so zapustnikovi dediči vstopili v zapustnikovo razmerje, so v konkretni zadevi tudi lahko odobrili vsa dotedanja opravljena procesna dejanja, ki naj bi bila opravljena domnevno brez veljavnega pooblastila. Dejstvo je namreč, da so tožniki pooblaščencu podali veljavna pooblastila za zastopanje v konkretni zadevi, kar velja tudi za pokojnega tožnika.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožečih strank pa je utemeljena.

K pritožbi tožene stranke.

Ni utemeljena pritožba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 98. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/2002) s tem, ko ni pozvalo odvetnika V. že ob vložitvi tožbe (pravilno predloga), da naj v določenem roku predloži pooblastilo. V konkretnem primeru je bil predlog, s katerim so predlagatelji, sedaj tožniki, zahtevali ugotovitev nezakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja, vložen dne 20. maja 1993, torej še v času, ko je veljal Zakon o sodiščih združenega dela (ZSZD - Ur.l. SFRJ št. 24/74). V konkretni zadevi je bil odgovor udeleženca, sedaj tožene stranke, vložen dne 28. oktobra 1993. Postopek v tej zadevi pa se je nadaljeval šele v letu 1998, ko je pooblaščenec umaknil tožbo nekaterih tožnikov, sodišče pa je zahtevalo od nasprotne stranke soglasje k umiku tožbe. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bil prvi pripravljalni narok razpisan šele po več kot petih letih od vložitve predloga in sicer za dne 5.2.1999. Ker sta pooblaščenca tožnikov in tožene stranke opravičila izostanek, je sodišče prve stopnje narok preložilo. Šele na naslednjem naroku dne 23.4.1999 pa je sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 98. člena ZPP pooblaščencu tožnikov naložilo, da v roku 10 dni predloži sodišču veljavna pooblastila za zastopanje tožnikov, sedem tožnikov (F. O., S. V., J. C., M. V., M. D., L. K. in M. K.) pa je podalo pooblastilo na zapisnik, s čimer so odobrili opravljena pravdna dejanja, torej vložitev predloga na sodišče združenega dela. Ker so bila vsa pooblastila, s katerimi so tožniki pooblastili odvetnika za zastopanje v postopku varstva pravic pri toženi stranki, je pooblaščenec tožene stranke šele na naroku dne 18.6.1999 predložil pooblastila z dne 24.4.1993, 25.4.1993 in 25.4.1993, na katera so se sklicevali predlagatelji že v predlogu, s katerimi so sprožili spor pred sodiščem združenega dela. Gre za pooblastila, s katerimi so predlagatelji oziroma sedaj tožniki pooblastili odvetnika V. za zastopanje v postopku varstva pravic v skladu s 103. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Iz teh pooblastil pa jasno izhaja, da so vsi tožniki pooblastili odvetnika ne samo za vložitev ugovora v postopku varstva pravic pri delodajalcu, ampak tudi za zastopanje pred sodnimi in upravnimi organi.

Pravilno sicer opozarja pritožba tožene stranke, da bi po 1. odstavku 98. člena ZPP pooblaščenec moral predložiti pooblastila že pri prvem pravdnem dejanju. Vendar pa sodišče po 2. odstavku citirane določbe lahko dovoli, da opravlja pravdna dejanja za stranko začasno oseba, ki ni predložila pooblastila pod pogojem, da tej osebi naloži, da predloži v določenem roku pooblastilo ali izkaže odsotnost stranke za opravljena pravdna dejanja. Dokler ne poteče rok za predložitev pooblastila, sodišče odloži izdajo odločbe, če pa preteče rok brez uspeha, nadaljuje postopek, ne da bi upoštevalo dejanj, ki jih je opravila oseba brez pooblastila. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi postopalo v skladu z 2. odstavkom 98. člena ZPP, saj je pooblaščencu tožnikov na naroku dne 23.4.1999 določilo rok za predložitev pooblastila. Pooblastila, na katera se je skliceval pooblaščenec tožnikov ob vložitvi predloga in ki jih je predložil toženi stranki pri vložitvi ugovora zoper izpodbijane prvostopne sklepe z dne 13.4.1993, je sodišče prve stopnje štelo kot veljavna pooblastila tudi za zastopanje v postopku pred sodiščem združenega dela oziroma kasneje pred delovnim sodiščem. Ker je sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka pred delovnim sodiščem, v katerem se uporabljajo določbe ZPP, kolikor ni drugače določeno v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) (14. člen ZDSS), postopalo v skladu z 2. odstavkom 98. člena ZPP in pooblaščencu tožnikov postavilo rok za predložitev pooblastil, pritožbeno sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma kot zmotno uveljavlja pritožba tožene stranke kršitev 10. točke 2. odstavka 354. člena starega ZPP/77, zaradi česar bi moralo sodišče tožbo zavreči.

Prav tako pa ni utemeljena pritožba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno razsodilo po vsebini, ker je tožena stranka izpeljala postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev v skladu z zakonskimi določbami. Tožena stranka v pritožbi sicer utemeljeno opozarja, da zgolj pomanjkanje akta, opredeljenega v 34. členu ZDR v zvezi z ugotovitvijo obstoja trajnega prenehanja

potreb po delu, katerega ugotovi poslovodni organ, še ne predstavlja razloga za nezakonitost postopka. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje o kršitvi te zakonske določbe, strinja pa se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev, ker je izpeljala postopek v nasprotju s 1. točko 12. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG/90 - Ur.l. RS št. 31/90), ki velja za sporno razmerje. Tožena stranka je bila dolžna upoštevati kriterij delovne uspešnosti, ki ga je določila SKPG/90 kot temeljni kriterij. Ker pa je opredelila delavce za trajno presežne delavce le na podlagi korekcijskega kriterija - strokovne izobrazbe, je tožena stranka s tem kršila postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev. V takrat veljavni SKPG/90 je bil posebej določen kriterij - delovna uspešnost, po katerem delavec ohrani zaposlitev kot temeljni kriterij, zato ni bilo možnosti za ravnanje delodajalca po lastni presoji. Šele Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti sprejeta v letu 1993 (Ur.l. RS št. 39/93) je omogočila uporabo drugih korekcijskih kriterijev, vendar le v primeru, če temeljni kriterij - delovna uspešnost, ni bil vnaprej opredeljen in določen. Vendar pa SKPG/93 za sporno razmerje ne velja.

Prav tako je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno le v obrazložitvi sodbe obrazložilo, zakaj ni odločilo o povračilu odpravnin, ki so jih delavci v posledici opredelitve za trajno presežne delavce, zaradi česar jim je prenehalo delovno razmerje, že dobili izplačane. Tožena stranka ni vložila niti nasprotne tožbe v smislu 183. člena ZPP, niti pobotnega ugovora, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni odločalo o vračilu odpravnin.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da je tožena stranka kršila postopek varstva pravic pri delodajalcu, saj na sejo pritožbenega organa tožena stranka sploh ni vabila tožnikov. V zvezi z določbo 2. odstavka 81. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS), ki določa, da ima delavec pravico biti navzoč na seji, na kateri se obravnava njegova zahteva oziroma ugovor in se izjaviti o dejstvih, ki so pomembna za odločanje, so sprejeti številni judikati (sodbe Vrhovnega sodišča RS), iz katerih izhaja, da je ta določba kršena, če delavcu ni bilo omogočeno, da bi sodeloval na seji organa, ki je odločala o njegovem ugovoru. Če delodajalec krši navedeno določbo zakona, jo sodišče ne more odpraviti in nadomestiti s svojimi ugotovitvami (sodba Vrhovnega sodišča RS opr.št. VIII Ips 90/97 z dne 28.10.1997, smiselno enaka je tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr.št. VIII Ips 133/99 z dne 9.11.1999). V skladu s stališči Vrhovnega sodišča RS gre v takem primeru za kršenje pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP - Ur.l. RS št. 7/94).

Pritožba tožene stranke pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni pojasnilo, zakaj je nekaterim tožnikom priznalo nadomestilo za čas spornega prenehanja delovnega razmerja v višini minimalne, drugim pa v višini zajamčene plače. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje priznalo reparacijski zahtevek v višini minimalne plače le tožečima strankama H. O. in nedoletnemu A. O. po pokojnem tožniku M. O. za obdobje od 15.11.1993 do 10.8.1998, ne pa ostalim in pri tem sledilo tožbenemu zahtevku, kot sta ga dediča po pokojnem tožniku oblikovala v pripravljalni vlogi dne 21.3.2000. Sodišče prve stopnje je sledilo modificiranemu tožbenemu zahtevku, s katerim sta dediča umaknila reintegracijski zahtevek, ki ga je postavil pokojni M. O., zahtevala pa sta reparacijski zahtevek v višini minimalne plače v RS. Sodišče prve stopnje pa pri svoji odločitvi ni upoštevalo pravno pomembnega dejstva in sicer, da pojma minimalna plača pred letom 1995 naša zakonodaja ni poznala oziroma urejala. Kategorija minimalne plače je bila uvedena šele v letu 1995. Na podlagi 2. člena Zakona o zajamčenih osebnih dohodkih (Ur.l. RS, št. 48/90, 38/94) je bila vsakemu delavcu iz dela zajamčena plača najmanj v višini, ki mu zagotavlja materialno in socialno varnost. To pomeni, da je delavcu, ki je delal poln delovni čas in izpolnjeval svoje obveznosti (2. odstavek 2. člen Zakona o zajamčenih osebnih dohodkih) pripadala najmanj zajamčena plača. Z uveljavitvijo kategorije minimalne plače (to kategorijo sta uvedla Socialni sporazum za leto 1995 (Ur.l. RS, št. 22/95) in Dogovor o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu (Ur.l. RS, št. 22/95)), v zvezi s katerima je bil sprejet Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu in socialnega sporazuma za leto 1995 ter o najnižji in najvišji dejanski plači; Ur.l. RS, št. 29/95 pa je bil določen znesek najnižjega izplačila mesečne plače na zaposlenega za polni delovni čas in predvidene rezultate dela od aprila 1995 dalje. V 5. točki Dogovora o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu je bil ta bruto znesek določen v višini 45.000,00 SIT za april 1995 dalje, z Zakonom o izvajanju citiranega dogovora pa je bil bruto znesek v isti višini določen za obdobje od maja 1995 dalje (8. člen). Do uveljavitve predpisov, s katerimi je bila v sistem plač uvedena minimalna plača, je bil delavec upravičen najmanj do plače v višini zajamčene plače, od uveljavitve minimalne plače dalje pa do plače najmanj v višini minimalne plače, ob pogojih, ki so jih opredeljevali zgoraj navedeni predpisi.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o višini reparacijskega zahtevka za dediče po pokojnem tožniku M. O., je pritožbeno sodišče v ta del izreka sodbe ob reševanju pritožbe poseglo tako, da je priznalo reparacijski zahtevek v višini zajamčene plače za obdobje od novembra 1993 do vključno marca 1995, za obdobje od aprila 1995 do avgusta 1998 pa v višini minimalne plače.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo v izreku pod točko 9.2. na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo, kot izhaja iz izreka drugostopne sodbe, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožečih strank.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo dedičev po pokojnem tožniku S. F.. Ker je na glavni obravnavi dne 9.6.2000 dedinja po pokojnem tožniku S. F. E. S. izjavila, da na pooblastilu podpisa svojega pokojnega očeta ne prepozna, je sodišče prve stopnje menilo, da odvetnik V. ni imel veljavnega pooblastila za

vložitev tožbe (pravilno predloga) v letu 1993, saj ni izkazal obstoja pooblastilnega razmerja med tožnikom - pokojnim S. F. in njim kot pooblaščencem. Zaradi tožnikove smrti dne 2.8.1998 pa odobritev procesnih dejanj pooblaščenca ni bila več možna, zato je sodišče prve stopnje tožbo v skladu s 4. odstavkom 98. člena ZPP zavrglo.

Vsi tožniki so odvetnika V. veljavno pooblastili za zastopanje tudi za individualni spor pred sodiščem, kar je sodišče prve stopnje zaključilo iz vsebine pooblastil, s katerimi so tožniki odvetnika pooblastili za zastopanje v postopku varstva pravic pri delodajalcu. Tak zaključek pa je možno sprejeti tudi za pokojnega tožnika S. F., saj je tudi on vložil ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z ostalimi delavci. Zgolj zato, da dedinja po pokojnem tožniku ni mogla prepoznati podpisa na pooblastilu, pa še ni mogoče zaključiti, da ni obstajalo dejansko pooblastilno razmerje med pokojnim tožnikom in pooblaščencem. Ker je imel tožnik, ki je umrl, pravdnega pooblaščenca, je le-ta imel v skladu s 1. odstavkom 100. člena ZPP še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, saj pravdno pooblastilo s smrtjo ne preneha. Namesto umrle stranke vstopijo v trenutku smrti ex lege njegovi dediči. Ker pooblastilo ne preneha, če pooblastitelj umre, pooblaščenec še naprej zastopa dediče pooblastitelja, ki pa lahko pooblastilo prekličejo, če hočejo. Pravdni pooblaščenec tako lahko še naprej opravlja vsa dejanja v postopku, ki se zaradi smrti pooblastitelja ne prekine. Glede na to, da v danem primeru ne gre za primer iz 4. odstavka 98. člena ZPP, je sodišče prve stopnje tožbo napačno zavrglo.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP pa je pridržalo odločitev o pritožbenih stroških tožečih strank za končno odločbo.


Zveza:

URS člen 22. ZTPRD člen 81, 81/2. ZDR (1990) člen 34. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1990) člen 12, 12-1. SKPG člen 13. ZPP člen 100, 100/1.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY4MDc4