<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba Pdp 1845/2003
ECLI:SI:VDSS:2004:VDS.PDP.1845.2003

Evidenčna številka:VDS02800
Datum odločbe:19.03.2004
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:dodatek za deljen delovni čas - dejansko delo

Jedro

Za izplačilo dodatka za deljen delovni čas je bistveno to, da delavec dela deljen delovni čas, ne glede na to, da takšnega delovnega časa delodajalec in delavec nista opredelila v pogodbi o zaposlitvi. Narava tožničinega dela je bila taka (molža krav), da se je delo opravljalo v deljenem delovnem času, zato je upravičena do dodatka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke iz naslova odpravnine v višini 255.816,93 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2000 dalje do plačila, kar je zahtevala tožnica več, je zavrnilo, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke iz naslova regresa za letni dopust za leto 2000 v višini 89.400,00 SIT in terjatev iz naslova dodatka za deljen delovni čas 492.042,30 SIT bruto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zapadlih zneskov, kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo, poleg tega pa je ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnice v višini 89.400,00 SIT. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati dodatek za deljen delovni čas v bruto znesku 429.042,30 SIT, od tega zneska plačati predpisane davke in prispevke ter davek od osebnih prejemkov, razliko pa izplačati tožnici s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od mesečnih prisojenih zneskov dodatka za deljen delovni čas z zapadlostjo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, s tem, da od prisojenih mesečnih bruto zneskov tožena stranka obračuna ter plača z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, dobljena neto razlika pa predstavlja osnovo, od katere gredo tožnici pripadajoče zamudne obresti. Poleg tega je naložilo toženi stranki, da tožnici izplača 255.816,93 SIT z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od 1.3.2000 do plačila ter ji povrne pravdne stroške v višini 77.908,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper del sodbe, s katero so bili tožnici prisojeni zneski iz naslova deljenega delovnega časa in odpravnine, se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek glede dodatka za deljeni delovni čas v celoti zavrne, glede odpravnine pa ga zavrne v prekoračenem delu zahtevku oz. podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo

v novo sojenje sodišču prve stopnje, tožnici pa naloži plačilo stroškov tožene stranke v zvezi s to pritožbo. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek glede odpravnine in dodatkov za deljeni delovni čas. Tožnica je v tožbi uveljavljala plačilo odpravnine za 14 let delovne dobe v višini 281.505,00 SIT (tožničina povprečna plača za zadnje tri mesece dela je znašala 40.215,00 SIT). Sodišče pa je priznalo tožnici odpravnino za 17 let delovne dobe in glede na to izračunalo odpravnino, da gre tožnici 41.827,50 SIT. Ker je tožnica že prejela 86.010,57 SIT iz naslova odpravnine, ji pripada znesek v višini 195.494,43 SIT. Višji tožbeni zahtevek iz naslova odpravnine pa je potrebno zavrniti. Prvostopenjsko sodišče je prekoračilo tudi tožbeni zahtevek pri dodatku za deljen delovni čas, pri čemer tožena stranka prvenstveno oporeka že samemu temelju tega zahtevka. Tožnica je namreč v tožbi uveljavljala nižje bruto zneske tega dodatka, kot ji ga prisoja sodišče, razen za januar, avgust in december 1997, januar in avgust 1998, april in julij 1999. Poleg tega je sodišče prisodilo tožnici tudi dodatek za september 1999, ki sploh ni bil tožen. Sodišče je prisodilo tožnici tudi dodatek za deljen delovni čas za obdobje september 1999 do vključno decembra 1999, čeprav je bila tožnica po sklepu z dne 31.8.1999 na čakanju doma in na posestvu ni delala. Pri presoji utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka za izplačilo dodatka za deljen delovni čas sodišče ni upoštevalo pogodbe o zaposlitvi. V tej pogodbi namreč ni bilo dogovorjeno, da bo tožnica opravljala delo v deljenem delovnem času. Ker je tožena stranka razpolagala z več delovne sile, ni bilo potrebe, da bi tožnica delala deljeni delovni čas. Tožena stranka je v zvezi z deljenim delovnim časom upoštevala željo tožnice, da je v dopoldanskih urah prosta, kar je tožnici ustrezalo. Očitno je, da tožnica zlorablja pravice, ki jih kot delavki gredo. Tožena stranka je šla tožnici na roko, da je lahko izbirala delovni čas, zdaj pa tožnica uveljavlja plačilo zaradi deljenega delovnega časa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do izplačila odpravnine tudi za obdobje zaposlitve pri njenem prejšnjem delodajalcu. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnica postala pri toženi stranki trajno presežna delavka, pri čemer je bila na podlagi 15. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) na delo k toženi stranki prevzeta od tožničinega prejšnjega delodajalca. Ker je znašala tožničina neto plača v zadnjih treh mesecih 40.215,00 SIT, ji z ozirom na določbo 36. f čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) za 17 let delovne dobe pri toženi stranki in pri tožničinem prejšnjem delodajalcu pripada odpravnina v višini 341.827,50 SIT. Glede na to, da je tožena stranka tožnici že izplačala del odpravnine v višini 86.010,57 SIT je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožnici prisodilo še preostali znesek pripadajoče odpravnine v

višini 255.816,93 SIT, medtem ko je v preostalem ta del tožbenega zahtevka (tožnica je v tožbi vtoževala izplačilo odpravnine v znesku 281.505,00 SIT) utemeljeno zavrnilo. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, v okviru katere prvostopenjskemu sodišču očita prekoračitev tožbenega zahtevka pri izplačilu odpravnine. Iz obrazložitve tožničine tožbe je razvidno, da je tožnica z vtoževanim zneskom 281.505,00 SIT vtoževala odpravnino za 14 let dela pri prejšnjem delodajalcu, medtem ko ji je bil del odpravnine v znesku 86.010,57 SIT s strani tožene stranke že izplačan. Z ozirom na to, da je tožnica

za obdobje 14 let dela pri svojem prejšnjem delodajalcu od tožene stranke vtoževala še razliko v odpravnini v višini 281.505,00 SIT, prvostopenjsko sodišče pa ji je prisodilo to razliko v višini 255.816,93 SIT, sodišče prve stopnje ni prekoračilo tega dela tožbenega zahtevka.

Po stališču pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče tožnici utemeljeno prisodilo tudi del vtoževanega dodatka za deljen delovni čas in sicer za obdobje od januarja 1997 do vključno decembra 1999 razen za avgust 1999. Tožnica namreč

dodatka za deljen delovni čas za avgust 1999 ni vtoževala.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo dopoldne od 6. do 10. ure, popoldne pa od 17. do 20. ure. V primeru, da traja prekinitev dela 2 uri ali več, pripada delavcu dodatek za deljen delovni čas v višini 20 % osnovne plače za poln delovni čas oz. ustrezne urne postavke, kar je opredeljeno v 54. čl. Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (Ur.l. RS, št. 47/94 in nadalj.). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je za izplačilo dodatka za deljen delovni čas bistveno to, da delavec dela deljen delovni čas (z

prekinitvijo dela 2 uri ali več, kar je bilo v konkretnem primeru). V takšnem primeru je upravičen do izplačila dodatka za deljen delovni čas in sicer ne glede na to, da takšnega delovnega časa delodajalec in delavec nista opredelila v pogodbi o zaposlitvi. Odločilnega pomena je namreč dejstvo, da delavec dejansko dela v deljenem delovnem času. Ob upoštevanju navedenega je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, ki se sklicuje na to, da deljen delovni čas ni bil opredeljen v pogodbi o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je bila narava tožničinega dela taka (molža krav), da se je delo opravljalo v deljenem delovnem času.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo del vtoževanih dodatkov iz naslova deljenega delovnega časa in sicer v bruto zneskih ob upoštevanju tožničine osnovne plače za polni delovni čas. Neutemeljeno je zatrjevanje tožene stranke, da je sodišče v zvezi z navedenim

delom tožbenega zahtevka prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnica je namreč v tožbi iz naslova dodatka za deljen delovni čas vtoževala posamične mesečne neto zneske plač, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo bruto dodatek za deljen delovni čas s tem, da je naložilo toženi stranki, da od bruto prisojenih zneskov odvede

pripadajoče dajatve in tožnici izplača neto zneske skupaj s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila. Ker je tožnica neto dodatek za deljen delovni čas vtoževala na podlagi izračuna (A 6), iz navedenega izračuna pa so razvidni tudi bruto zneski dodatka za deljen delovni čas, ki bi tožnici po tem izračunu pripadali, pritožbeno sodišče ugotavlja, da z ozirom na prisojene bruto zneske dodatka za deljen delovni čas sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno opozarja, da je sodišče tožnici prisodilo tudi dodatek za september 1999, ki sploh ni bil tožen. Iz tožbe izhaja, da je tožnica vtoževala tudi dodatek za deljen delovni čas za september 1999 in sicer v neto znesku 10.073,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1999 dalje. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je bila tožnica od septembra 1999 do marca 2000 na čakanju in ni delala, zaradi česar naj ne bi bila upravičena do dodatka za deljen delovni čas pa predstavlja pritožbeno novoto (ki sicer ni z ničemer izkazana), ki je pritožbeno sodišče ob upoštevanju določbe 1. odst. 337. čl. ZPP ni moglo upoštevati.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije

svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije člen 54.
Datum zadnje spremembe:
18.07.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY4MDI1