<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba Pdp 1158/2003
ECLI:SI:VDSS:2004:VDS.PDP.1158.2003

Evidenčna številka:VDS03094
Datum odločbe:07.10.2004
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:nova dejstva in novi dokazi v pritožbenem postopku - prekluzija - razveljavitev

Jedro

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo še

pred novelo ZPP iz leta 2002, je smela stranka po 362. členu

ZPP na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova

dejstva in predlagati nove dokaze. Šele novela ZPP/2002 je

omejila stranke pri navajanju novih dejstev in predlaganju

novih dokazov v ponovnem postopku pred sodiščem prve stopnje

v posledici razveljavitve sodbe s strani pritožbenega

sodišča tako, da jih lahko navajajo le, če jih brez svoje

krivde v dosedanjem postopku niso mogle navajati oziroma

predložiti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po dopolnjenem dokaznem postopku ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek na izplačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica s funkcije predsednika začasne uprave v višini 11.371.180,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.1995 dalje do plačila. Stroškovno pa je zavrnilo tudi tožnikov reintegracijski in reparacijski zahtevek ter odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi v delu, ki se tiče reintegracije, v katerem je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in odloči samo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, v ostalem delu, ki se tiče plačila odškodnine pa pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje v skladu s 356. členom ZPP z odredbo, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom. V delu sodbe, ki se tiče reintegracije, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo enako kot prvič z obrazložitvijo, ki je v nasprotju s stališčem in navodilom pritožbenega sodišča. Izpodbijana sodba je o tem vprašanju ponovno zmotno uporabila materialno pravo glede na to, da je med strankama nesporno ugotovljeno dejstvo, da tožena stranka tožnika ni nikoli pisno obvestila, da ga poziva na delo. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 19/94), da je v delovno pravnih zadevah potrebno obvestiti o odločitvah, ki se tičejo pravic delavcev iz delovnega razmerja v okviru podjetja, ne samo pooblaščenca, v kolikor ga delavec ima, temveč tudi delavca osebno. Gre namreč za potrebo po osebnem vročanju po takratnem 268. členu ZPP/77, zato ni moč za vročanje tovrstnih vlog zgolj preko pooblaščenca, ki pa ga v disciplinskem postopku tožnik tako in tako ni imel, uporabiti 138. člen ZPP/77. Prav tako pa je sodišče prve stopnje glede ugotovitve krivdnih razlogov za razrešitev tožnika s funkcije predsednika začasne uprave, v izpodbijani sodbi zagrešilo bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena, v zvezi s 7. členom ZPP, saj je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze, katere je podala tožena stranka, ko je bila že prekludirana. Na to dejstvo je pooblaščenec tožnika sodišče opozoril tudi v svoji vlogi z dne 26.6.2002, vendar sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora prekluzije dokazov. Prvi narok, ki se je opravil po razveljavitvi sodbe, se je vršil dne 28.2.2002, na tem naroku tožena stranka ni podala nikakršnih dokazov, ki so se nato izvedli na naslednjem naroku dne 6.5.2003. Tožena stranka je namreč z vlogo z dne 20.6.2002, ko je bila že prekludirana, podala dokazne predloge v 24 alineah, katere je sodišče v celoti uporabilo in sprejelo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene, v citirani določbi navedene bistvene kršitve določb postopka, prav tako pa je na popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja. Sodišče prve stopnje se je v skladu z napotki pritožbenega sodišča, danimi v sklepu Pdp 1011/99 z dne 23.2.2001, tako glede temeljnega vprašanja, ali tožniku pripada odpravnina zaradi predčasnega odpoklica, kot tudi, ali mu je zaradi odpoklica zakonito prenehalo delovno razmerje, v ponovnem postopku ukvarjalo z obema pravno relevantnima vprašanjema in utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik odpoklican iz utemeljenih razlogov in da mu je zakonito prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo tožnikovo vlogo, s katero je tožnik podal izjavo, da nima več namena opravljati dela pri toženi stranki ter utemeljeno zaključilo, da mu je po odpoklicu z mesta predsednika začasne uprave tudi prenehalo delovno razmerje po njegovi volji. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe izčrpno obrazložilo, zakaj je štelo, da je bil tožnik odpoklican iz utemeljenih razlogov, zaradi česar mu po 250. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur.l. RS št. 30/93, 29/94 in 82/94) ne pripada odpravnina v višini 24 plač. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo vse razloge, ki so vodili toženo stranko k odpoklicu in tudi izčrpno obrazložilo, katere so bile tiste hujše kršitve obveznosti, zaradi katerih se je nadzorni svet odločil za njegov odpoklic. Zlasti pa ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožena stranka prepozno predložila dokaze, s katerimi je poskušala dokazati utemeljenost tožnikovega odpoklica. Po določbi 1. odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, na poznejših narokih pa stranka lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (prekluzija dokazov). Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo še pred novelo ZPP iz leta 2002, je smela stranka po 362. členu ZPP na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze. Šele novela ZPP/2002 je omejila stranke pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov v ponovnem postopku pred sodiščem prve stopnje v posledici razveljavitve sodbe s strani pritožbenega sodišča tako, da jih lahko navajajo le, če jih brez svoje krivde v dosedanjem postopku niso mogle navajati oziroma predložiti. Pooblaščenec tožene stranke je na prvem naroku, po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje dne 28.2.2002, v spis vložil pregled poslovanja družbe v času vodenja tožeče stranke ter drugopis vročil tudi pooblaščencu tožeče stranke (priloga B 23 do 29). Iz zapisnika o tej glavni obravnavi tudi izhaja, da je glede na obširno in zahtevno dokumentacijo, katera je bila predložena tožeči stranki, tožeča stranka tudi zahtevala, da ji sodišče določi 15-dnevni rok za podajo odgovora in dokazov glede na navedeno dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je s sklepom predlogu tožeče stranke ugodilo in ji določilo rok za predložitev pripravljalne vloge, v kateri bo predlagala vse dokaze, ki jih ima v tem individualnem delovnem sporu namen predlagati. To pa pomeni, da je tožena stranka na prvem naroku po razveljavitvi predlagala dokaze in to tudi tiste, na katere se je tožena stranka sklicevala že v odgovoru na tožbo. Tudi iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 20.6.2002 izhaja, da je predlagala le izvleček iz že predloženih listin. Ni šlo za nove dokaze, ampak za skrajšano analizo že predloženih listin. Sicer pa je bil bistven dokaz, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo razloge za odpoklic, to je bilanca stanja za toženo stranko za leto 1994, predlagan že v odgovoru na tožbo. Poleg tega pa je tožena stranka kot dokaze v tej vlogi predlagala tudi številne pravne predpise, ki pa niso dokaz, ampak materialno pravo. Sodišče prve stopnje je na naslednjem naroku vpogledalo in prebralo vse v spis predložene listine, prečitalo je tudi izpovedbo priče J. B. z glavne obravnave z dne 18.3.1999 ter zaslišalo pričo Z. P., mag. F. P., pričo R. S. in pričo O. K. ter M. K., A. G., ki je bil član začasne uprave za področje komerciale in po tako izvedenem dokaznem postopku zaključilo obravnavo in sprejelo pravilno dokazno oceno glede razlogov za odpoklic. Pri utemeljenosti tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine zaradi neutemeljenga odpoklica s funkcije predsednika začasne uprave, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so za to obstajali utemeljeni razlogi, saj je šlo pri tožniku za hujšo kršitev obveznosti in za nesposobnost vodenja poslov tudi na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala že v odgovoru na tožbo. Tudi bilanco stanja za podjetje V. za leto 1994, je tožena stranka kot dokaz predlagala že v odgovoru na tožbo. Zato ne vzdrži trditev, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi dokazov, za katere je bila tožena stranka že prekludirana, kar velja zlasti za bilanco uspeha v obdobju od 1.1.1993 do 31.12.1993 in izkaz uspeha v obdobju od 1.1.1994 do 31.12.1994. Na podlagi tega pa je sodišče tudi ugotovilo, da je bilo poslovanje tožnika v spornem obdobju tako, da tožnik ni opravljal svojih dolžnosti s skrbnostjo dobrega gospodarja, kar je bil tudi razlog za njegov odpoklic. Razloge za odpoklic je tožena stranka obrazlagala že v odgovoru na tožbo, ko je prikazovala razloge, zakaj je začasni nadzorni svet na seji dne 19.9.1995 sklenil, da se tožnika kot predsednika uprave odpokliče. Prav tako pa ni utemeljena tudi pritožbena trditev, da je potrebno v delovno-pravnih zadevah obveščati o odločitvah, ki se tičejo pravic delavcev iz delovnega razmerja tudi delavca in ne samo pooblaščenca. Ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na 268. člen ZPP/77, ki določa, da se vabilo na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem strank, vroči osebno stranki, saj v obravnavanem primeru tožnik ni bil nikoli vabljen k toženi stranki za potrebe izvedbe subsidiarnega dokaza, to je zaslišanja strank. Sicer pa tudi, če sodišče pri vabilu stranke ne ravna tako kot je to določeno v citirani določbi ZPP, je to bistvena kršitev relativnega značaja (339/1 ZPP). V obravnavanem primeru pa je šlo za komuniciranje pooblaščenca tožene stranke s pooblaščencem tožnika o vseh tožnikovih delovno-pravnih vprašanjih in njegovem nadaljnjem statusu pri toženi stranki. Kadar ima stranka pooblaščenca namreč zadostuje, da je vabljen pooblaščenec, kot je to določeno v postopku pred sodišči. Po določbi 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) se namreč v postopku odločanja o varstvu pravic pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerjih. Po določbi 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) se v postopku pred delovnimi sodišči uporabljajo določbe ZPP, v kolikor ZDSS ne določa drugače, Tako je potrebno tudi v postopku varstva pravic uporabiti določbe ZPP o pooblaščencih, ki določajo, da imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor, če bi jih opravila stranka sama (92. člen ZPP) in da se pisanja, kadar ima stranka pooblaščenca, vročajo le njemu (137. člen ZPP). Tudi v predmetni zadevi je zadostovalo, da je tožena stranka v postopku, ki je tekel pri delodajalcu tako v zvezi z nadaljnjo tožnikovo usodo glede njegovega delovno-pravnega statusa, kakor tudi glede ostalih zadev, obveščala pooblaščenca tožnika. Zato ne vzdrži pritožbena navedba, da tožena stranka tožnika ni nikoli pisno obvestila oziroma, da tožnik ni bil nikoli obveščen o stališču tožene stranke do njegove vrnitve na delo oziroma poziva na disciplinske postopke. Kot izhaja iz dopisa odvetnika B.V. z dne 8.11.1995 (priloga B 12), dopisa z dne 20.11.1995 (priloga B 13), kakor tudi dopisa pooblaščenca tožnika z dne 21.11.1995, je potekala med odvetniki komunikacija glede nadaljnjega položaja tožnika pri toženi stranki. Sicer pa tudi iz zapisnika izredne seje začasnega nadzornega sveta z dne 9.11.1995 (priloga B 20) izhaja, da je začasni nadzorni svet sprejel na tej seji sklep, da se tožnika odpokliče kot predsednika začasne uprave, vendar še naprej ostane v delovnem razmerju. S tako sprejeto odločitvijo je začasni nadzorni svet saniral situacijo, ko je s sklepom z dne 19.9.1995 sklenil, da tožniku tudi preneha delovno razmerje. Po tako sprejetem sklepu je vodstvo podjetja tožnika pozivalo, da se zglasi v družbi, da bi se uredil njegov delovno-pravni status, in ker je tožnik izjavil, oziroma njegov pravni pooblaščenec, da pri toženi stranki tožnik ne bo več delal, je s tem tožnik sporočil, da so dejanja toženca, ki se nanašajo na njegovo delovno razmerje, brezpredmetna, saj si je tudi po oceni pritožbenega sodišča kot vrhunski strokovnjak takoj poiskal drugo delovno mesto in nima namena več opravljati dela pri toženi stranki. To je več kot očitno, da je tožnik izrazil, da ne želi biti več zaposlen pri toženi stranki. Na podlagi tega dopisa (priloga B 14) je tožena stranka tudi disciplinski postopek, ki je bil začet zoper tožnika, ustavila oziroma ga ni nadaljevala, saj je tožena stranka to njegovo vlogo očitno smatrala kot izjavo, da mu preneha delovno razmerje pri toženi stranki v posledici odpoklica z mesta direktorja uprave. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožniku ne gredo pravice ne iz reintegracijskega in ne iz reparacijskega zahtevka. Zato ni mogoče trditi, da je toženec tožniku prekinil delovno razmerje v nasprotju z delovnopravno zakonodajo, ker tožena stranka zoper tožnika ni izpeljala nikakršnega disciplinskega postopka oziroma nikakršnega postopka ugotavljanja znanj in zmožnosti ali ugotovitve trajnih presežkov. Delovno razmerje je tožniku prenehalo zato, ker je pismeno izrazil svojo voljo, da ne želi več nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, kar pomeni, da je šlo za prenehanje delovnega razmerja po 1. točki 1. odstavka 100. člena ZDR. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, zlasti še, ker v obravnavanem primeru ni šlo za navadnega delavca, ampak direktorja, ki je imel sklenjeno t.i. individualno pogodbo o zaposlitvi. Ta pogodba sicer ne sme biti v nasprotju s kogentnimi delovno-pravnimi predpisi, lahko pa se upoštevajo specifike, kar zlasti velja za prenehanje take pogodbe. Zato je tudi pri prenehanju tovrstne pogodbe o zaposlitvi bistvena izražena volja strank, zlasti v primeru predčasnega odpoklica, torej pred iztekom mandata, za kar je šlo v obravnavanem primeru. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP), zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.  


Zveza:

ZPP člen 286, 362, 286, 362.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zNDU1Ng==