<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sklep Pdp 1138/2004
ECLI:SI:VDSS:2004:VDS.PDP.1138.2004

Evidenčna številka:VDS02728
Datum odločbe:15.07.2004
Senat:
Področje:DELOVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:začasna odredba - razporejanje delavcev - carinska služba - socialne razmere delavca - zdravstveno stanje delavca - pogoji za začasno odredbo - verjetnost obstoja terjatve

Jedro

Delodajalec je ravnal v skladu z zakonom, ko pri razporeditvi delavca ni upošteval določbe 24. člena KPND, po kateri se pri razporejanju delavcev iz kraja v kraj upoštevajo tudi življenjski pogoji delavca in njegove družine ter delavčevo zdravstveno stanje. Zakon o carinski službi kot hierarično višji in kasneje izdani predpis izključuje uporabo določb o razporejanju iz KPND.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik zahteval zadržanje izvršitve sklepa o razporeditvi iz Carinskega urada Maribor v Carinski urad Brežice.

Zoper sklep se pritožuje tožnik - smiselno zaradi napačne uporabe materialnega prava - ki navaja, da se ni sposoben vsakodnevno voziti 120 km v eno smer, ker mora skrbeti za mater in izvenzakonsko partnerko. Zdravstveno stanje obeh je slabo, obe sta odvisni od njegove pomoči, kar dokazuje z medicinsko dokumentacijo, pa tudi sam ima zdravstvene težave. Zanj in njegove bližnje bi premestitev pomenila eksistenčno uničenje in povzročitev nenadomestljive škode. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev predlogu ter zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ponavlja razloge in okoliščine, ki so privedle do sporne razporeditve, kot jih je navedla že v odgovoru na tožbo ter dodaja, da je tožnik že do sedaj delal v t.i. "ruskem turnusu" in bil zdoma več kot 12 ur dnevno, kadar je delal - delal pa je na mejnem prehodu Šentilj, kamor se je tudi dnevno vozil. Razume sicer tožnikov položaj, vendar je storila vse, da bi ohranil zaposlitev. Meni, da ni pogojev za izdajo začasne odredbe, zato predlaga zavrnitev predloga in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in da bistvenih kršitev pravil postopka ni zagrešilo.

Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za izdajo začasnih odredb pravilno navedlo 19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94) in za nedenarne terjatve 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98). Ugotovilo je, da je bila tožnikova razporeditev potrebna zaradi reorganizacije carinske službe ob vstopu Republike Slovenije v Evropsko unijo. Pri tem protipravnega ravnanja, ki bi kazalo na grobo kršenje tožnikovih pravic, ni zasledilo. Glede na dejstva, na katera opira svoj zahtevek tožnik in dejstva, ki jih navaja tožena stranka je ocenilo, da tožnikova terjatev ni verjetno izkazana in da tudi ni izkazan obstoj nobenega od pogojev iz 2. odstavka 272. člena ZIZ - med drugim zatrjevane težko nadomestljive škode, saj tožbi niso bile predložene listine, ki bi jo izkazovale.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi zaključki sodišča prve stopnje. K razlogom izpodbijane sodbe le še dodaja: poglavitna predpostavka za izdajo začasne odredbe, tudi če se izdaja iz razlogov, navedenih v 19. členu ZDSS, je verjetno izkazana terjatev. Če terjatev ni verjetno izkazana, ni pogojev za izdajo začasne odredbe. Njen namen je zavarovati terjatev, s katero bo njen predlagatelj verjetno v sporu uspel, preprečitev posledic očitno nezakonitega ravnanja delodajalca ali zavarovanje predlagatelja začasne odredbe pred nastankom nenadomestljive škode kot posledice delodajalčevega nezakonitega ravnanja. Terjatev je verjetno izkazana, če več okoliščin kaže na to, da bo tožnik v sporu uspel, kot na to, da ne bo uspel.

Tožnik v tožbi navaja, da je razporeditev nezakonita, ker niso bile upoštevane socialne razmere in zdravstveno stanje njegove družine. To naj bi bil poseg v njegove z Ustavo in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP - Ur. l. RS, št. 7/94 - Mednarodne pogodbe) zagotovljene pravice. V spornem primeru socialne in zdravstvene razmere v postopku razporejanja niso relevantne. Po 24. členu Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND - Ur. l. RS, št. 34/93) se pri razporejanju delavca iz kraja v kraj sicer upoštevajo tudi življenjski pogoji delavca in njegove družine ter delavčevo zdravstveno stanje. Vendar pa je hierarhično višji in kasneje izdani predpis od kolektivne pogodbe - namreč Zakon o carinski službi (ZCS - Ur. l. RS, št. 56/99) v 45. in 48. členu zaradi narave dela v carinski službi (katere specifika se je izkazala prav ob reorganizaciji zaradi vstopa RS v Evropsko unijo) posebej uredil in izključil uporabo določb o razporejanju v drugih predpisih. ZCS v 2. odstavku 45. člena določa, da je delavec lahko razporejen za določen ali nedoločen čas ne glede na določila v drugih predpisih tako v okviru carinskega urada, kot iz enega v drug carinski urad ali pa iz carinskega urada v Generalni carinski urad in obratno. V spornem primeru je bil tožnik razporejen iz enega v drug carinski urad. Omejitve pri razporejanju v drug kraj so podrobneje določene v 4. odstavku 45. člena ZCS, ki pa se v primeru iz 48. člena istega zakona ne uporablja. Slednji velja za primer razporeditve zaradi ukinitve organizacijske enotes, trajnega povečanja obsega dela v drugi organizacijski enoti ali zaradi reorganizacije službe. Ob upoštevanju citiranih določb je v tej fazi postopka mogoče ugotoviti le to, da terjatev ni verjetno izkazana torej da doslej znane okoliščine ne izkazujejo verjetnega uspeha tožnika v tem delovnem sporu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemljeno zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (1994) - ZDSS - člen 19
Razlaga kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2002) - KPnd - člen 24
Zakon o carinski službi (1991) - ZCS - člen 2, 45, 45/4, 48
Datum zadnje spremembe:
28.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY4MDIx