<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 521/2017
ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.521.2017

Evidenčna številka:VDS00007046
Datum odločbe:19.10.2017
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - posebno pravno varstvo pred odpovedjo

Jedro

Za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi je obstajal resen in utemeljen razlog, saj je tožena stranka v postopku dokazala, da je bila obema delavkama na lokaciji A. d.o.o. odpovedana pogodba o zaposlitvi in da je za novo zaposlitev tožničine sodelavke prav tako obstajal utemeljen razlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožnici podala tožena stranka dne 30. 12. 2015 nezakonita in se razveljavi (točka I/1 izreka), da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi z dne 30. 12. 2015 in traja do dneva izdaje te sodbe (točka I/2 izreka), da je tožena stranka dolžna tožnici od dneva učinkovanja odpovedi z dne 30. 12. 2015 dalje do dneva izdaje te sodbe priznati vse pravice, ki ji gredo iz delovnega razmerja in jo prijaviti v sistem zdravstvenega, pokojninskega in socialnega zavarovanja, v roku 15 dni (točka I/3 izreka), ji za čas od dneva učinkovanja odpovedi z dne 30. 12. 2015 dalje do dneva izdaje te sodbe izplačati plače za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi dalje za vsak mesec od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do izdaje prvostopne sodbe v tem postopku, in sicer v višini 790,73 EUR bruto mesečno, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke in ji nato izplačati neto znesek vsakokrat pripadajoče mesečne plače ter ji od neto zneska plače izplačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od vsakega posameznega obroka od 15. dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 15 dni (točka I/4 izreka) in ji izplačati odškodnino po 1. odstavku 118. člena ZDR-1 v višini 14.220,00 EU v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izvršljivosti te sodbe dalje do plačila (točka I/5 izreka). Odločilo je tudi, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo pritožuje tožnica. Navaja, da izpodbijana sodba ni pravilna, da je nezakonita in predstavlja kršitev ustavnih pravic. Sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve sodbe navaja večje število naročnikov, ki naj bi toženi stranki v obdobju od decembra 2015 in januarja 2016 odpovedali poslovno sodelovanje. To naj bi pomenilo zmanjšanje naročil toženi stranki, zaradi česar naj bi bilo nepotrebnih več delavcev in med njimi tudi tožnica. Tožnica opozarja, da nobeden od teh naročnikov z izjemo A. d.o.o. v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni naveden. Sodna praksa se je že izrekla, da v sodnem postopku delodajalec ne more širiti in dodajati odpovednih razlogov, saj mora izkazati zgolj tiste razloge za odpoved, ki so v odpovedi navedeni (stališče VS RS v sodbi opr. št. VIII Ips 61/2014 z dne 8. 12. 2014 in VIII Ips 28/2015 z dne 21. 4. 2015), zato je že iz tega razloga odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita.

V obravnavani zadevi je dokazno breme na strani delodajalca, saj tožnica kot razlog za odpoved navaja diskriminatorno ravnanje delodajalca. Tožnici je bila dana odpoved iz razloga njene starosti, zato bi moral delodajalec dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja. Tožnica je, kljub temu da dokazno breme ni na njeni strani, predlagala izvedbo številnih dokazov in sicer je predlagala:

- da tožena stranka predloži vse pogodbe za naročnike storitev čiščenja, s katerimi je sklenila pogodbe v letu 2015,

- vse veljavne pogodbe za dejavnost čiščenja za obdobje novembra in decembra 2015 in januar 2016,

- sistemizacijo delovnih mest tožene stranke,

- vse sporazume o prenehanju pogodb o zaposlitvi in vse odpovedi pogodb o zaposlitvi ter podatke o spolu in rojstne podatke vseh delavcev, ki jim je pogodba o zaposlitvi prenehala v obdobju od 1. 10. 2015 do 31. 10. 2016,

- angažiranje izvedenca finančne stroke, da bi ob vpogledu v vse pogodbe, ki jih ima tožena stranka sklenjene za dejavnost čiščenja za obdobje november, december 2015 in januar 2016 lahko zaključil, da odpovedni razlog, na katerega se sklicuje tožena stranka ni podan in da bi tožena stranka tožnici lahko zagotovila delo ter vpliv plačevanja čistilk na roko in zaposlovanja na črno na poslovanje tožene stranke.

Sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo in je evidentno kršilo tožničino ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Tožnica bi 14. 3. 2016 dopolnila 56 let starosti in ji tožena stranka ne bi mogla več odpovedati pogodbe o zaposlitvi, zato je dejstvo, da se je tožnica zaradi svoje starosti bližala statusu varovane kategorije, edini razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 30. 12. 2015. Nenavadno je tudi, da je tožena stranka tožnici v času odpovednega roka podala tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da ji je tekom postopka ponudila vrnitev nazaj na delo in novo zaposlitev in da je za drugo delavko, ki je delala na A. d.o.o., že istega dne, ko ji je dala odpoved, našla drugo delovno mesto. Kljub temu, da je starost tožnice bistvena okoliščina tega primera, ji sodišče prve stopnje sploh ni posvetilo nobene pozornosti.

Tožnica tudi opozarja, da tožena stranka zaposluje večje število upokojenih delavcev, po drugi strani pa daje odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem kot je tožnica, ker jim ne more zagotoviti dela. Tako ti nimajo nobenega zagotovila, da bodo dosegli status upokojenca. To bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati in glede na to, da je Slovenija socialna država pretehtati položaj delavcev upokojencev in tožnice. Iz podatkov, ki jih je v spis vložila tožena stranka upokojenci delajo po 200 ur mesečno in to enako delo kot tožnica. Ker pa je tožnica zaradi svoje bolezni zmožna opravljati delo le 4 ure dnevno, bi ji tožena stranka 84 delovnih ur na mesec lahko zagotovila iz fonda ur upokojencev.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je neutemeljena in jo je potrebno zavrniti. Tožena stranka je že navedla, da nima dela niti pri obstoječih naročnikih niti pri novih naročnikih. Tožničine navedbe o diskriminaciji so pavšalne. Delo upokojencev za tožnico ni ustrezno. Odločitev sodišča prve stopnje ne varuje upokojencev, saj njihovo delo s tožničinim ni primerljivo. Tožnici v postopku tudi ni bila kršena nobena ustavna pravica, saj je sodišče izvedlo celovito presojo vseh navedb in je izvedlo vse dokaze, ki so bili potrebni glede na obravnavano vsebino.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 13. 5. 1997, nazadnje na delovnem mestu čistilka III, da ji je tožena stranka dne 29. 12. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da ji je dne 19. 2. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere ji je delovno razmerje prenehalo z istim dnem, da je tožnica zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vložila tožbo in da je bilo s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 340/2016 z dne 25. 11. 2016 ugotovljeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo je sodišče razveljavilo, toženi stranki pa naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 19. 2. 2016 do 28. 2 2016 priznati pravice iz delovnega razmerja ter ji za polovico delovnega časa obračunati sorazmerni del plače, za drugo polovico pa nadomestilo plače zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, da je bila tožnica od 1. 3. 2016 do 30. 5. 2016 zaposlena pri družbi B. d.o.o. in je od 1. 6. 2016 zaposlena pri družbi C. d.o.o..

7. V zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala tožena stranka dne 29. 12. 2015 iz poslovnega razloga in je predmet tega postopka, je sodišča prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v času podaje odpovedi stara 55 let in ni bila starejša delavka, prav tako pa ji je tudi do starostne upokojitve manjkalo več kot pet let, zato ni uživala posebnega varstva pred odpovedjo po 114. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). V zvezi s tožničinimi trditvami, da je bil dejanski razlog za odpoved njena starost, pa je ugotovilo, da temu ni tako, saj je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko obstajal poslovni razlog.

8. Res je sodišče v točki 14 obrazložitve ugotovilo, da je tožena stranka v mesecu decembru 2015 in v januarju 2016 izgubila večje število naročnikov in sicer v mesecu decembru sedem, v januarju pa štiri. Vendar so neutemeljene pritožbene navedbe, da razen A. d.o.o. v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedenega drugega naročnika, ki bi toženi stranki odpovedal pogodbo čiščenja. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A2) namreč izhaja, da je poleg A. d.o.o. tožena stranka izgubila tudi naročnika D. in da tožena stranka nima sklenjene nobene nove pogodbe z obstoječim ali novim naročnikom, ki bi tožnici zagotavljala zaposlitev. Tožena stranka zato ni širila in dodajala odpovednih razlogov, kot skuša to prikazati pritožba. Sodišče prve stopnje je torej odločalo o odpovednem razlogu, zaradi katerega je bila tožnici redno odpovedana pogodba o zaposlitvi.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala, glede na tožničine navedbe, da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi starosti, da ni kršila načela enakega obravnavanja. Istega dne kot tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana tudi E.E., ki je prav tako delala v prostorih A. d.o.o. (B18), kar zagotovo kaže na to, da je tega dne postalo nepotrebno delo obeh delavk in da je dejansko prišlo pri toženi stranki do upada dela. Vendar pa je tožena stranka z delavko E.E. 31. 12. 2015 podpisala dogovor in novo pogodbo o zaposlitvi, saj se je na lokaciji F., kjer je ta delavka že delala, sprostilo eno delovno mesto. Glede na to, da je E.E. situacijo in specifiko dela pri tem naročniku že poznala, jo je tožena stranka izbrala za to delovno mesto, kar je tudi po stališču pritožbenega sodišča povsem razumljivo. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožnica zatrjuje le to, da se tožena stranka želi znebiti delavcev, ki bi uživali varstvo iz 114. člena ZDR-1, preden ti dosežejo status varovane kategorije. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal resen in utemeljen razlog, saj je tožena stranka v postopku dokazala, da je bila obema delavkama na lokaciji A. d.o.o. odpovedana pogodba o zaposlitvi in da je za novo zaposlitev tožničine sodelavke na F. prav tako obstajal utemeljen razlog.

10. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh s strani tožnice predlaganih dokazov, zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko jih ni izvedlo, kršilo tožničino ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, neutemeljene. Sodišču namreč ni potrebno izvesti vseh potrebnih dokazov, ampak izvede le tiste, ki so za odločitev v sporu relevantni. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje o nepotrebnosti izvedbe drugih dokazov. V zvezi s pritožbenimi navedbami o neizvedbi dokaza z vpogledom v vse sporazume o prenehanju pogodb o zaposlitvi in v vse odpovedi pogodb o zaposliti ter podatke o spolu in rojstne podatke vseh delavcev, ki jim je pogodba prenehala v obdobju od 1. 10. 2015 do 31. 10. 2016, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica izvedbe tega dokaza ni predlagala do konca prvega naroka za glavno obravnavo.

11. V zvezi z opozarjanjem tožnice v pritožbi na večje število upokojenih delavcev, ki jih zaposluje tožena stranka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do tega opredelilo v točki 18 obrazložitve sodbe. Iz razlogov jasno izhaja, da se delo opravlja po večini izven G., da se delo opravlja pri različnih naročnikih, zato ne gre za delo, ki bi ga lahko opravljal redno zaposleni delavec v okviru rednega delovnega časa. Tožena stranka bi morala tožnici zagotoviti delo za polni delovni čas in v rednem delovnem času, zato so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil podan utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji 89. člena ZDR-1, je utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1, 114.
Datum zadnje spremembe:
18.01.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0Mjc3