<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 998/2015
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.998.2015

Evidenčna številka:VDS0015850
Datum odločbe:05.11.2015
Senat:Tatjana Prebil (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:prenehanje delovnega razmerja - sodno varstvo - rok

Jedro

V obravnavni zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožnica skladno s 3. odstavkom 200. člena ZDR-1 tožbo vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je izvedela, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tožnica je namreč v času, ko je bila v bolniškem staležu z drugo pravno osebo sklenila delovno razmerje za določen čas, to delovno razmerje pa je s sporazumom z dne 10. 1. 2015 prekinila dne 19. 1. 2015. Ker je tožnica dne 25. 2. 2015 na sodišče prve stopnje vložila vlogo za brezplačno pravno pomoč, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je najkasneje tega dne izvedela, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo, zato je tožba, vložena dne 10. 6. 2015 vložena po izteku zakonsko določenega tridesetdnevnega roka, prepozna in jo je sodišče prve stopnje skladno z določbo 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo (točka I izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške (točka II izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred spremenjenim senatom ter toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne pritožbene stroške. Pritožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka. Uveljavlja bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, za kakšen zakonit razlog prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 4. 2009 naj bi šlo. To je, po stališču pritožbe, zelo pomembno, saj v slovenski sodni praksi ni primera, ko bi prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne da bi delodajalec delavcu predhodno podal pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je tožnica s toženo stranko dne 28. 4. 2009 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto čistilke. Od 22. 12. 2014 dalje je bila v bolniškem staležu. Konec decembra jo je delodajalec zavedel, da bo po vrnitvi z bolniškega staleža nekaj časa opravljala delo na drugi lokaciji in da naj zato podpiše pogodbo o zaposlitvi ter jo pošlje podjetju A. d. o. o.. Po novem letu ji je direktor A. d. o. o. dal v podpis sporazum o obojestranski razvezi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z učinkom od 19. 1. 2015. Po zaključku bolniškega staleža se je vrnila na delo k svojemu delodajalcu B. d.o.o., a ji delo ni bilo omogočeno, od delodajalca pa tudi ni prejela nobene odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dne 10. 3. 2015 se je po odobritvi Službe za brezplačno pravno pomoč zglasila pri odvetniku in podpisala pooblastilo za zastopanje, pooblaščenec pa je v istem mesecu dvakrat urgiral pri delodajalcu za odpravo kršitev, saj tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana. Rok za odpravo se je iztekel 12. 5. 2015, zato je dne 10. 6. 2015 vložena tožba pravočasna. Zaradi tega je izpodbijani sklep nezakonit.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožena stranka je namreč tožnico že dne 17. 2. 2015 odjavila na podlagi poziva Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije iz zavarovanj in tožnica je že dne 18. 2. 2015 sama vložila prijavo v zavarovanje kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, za katero sama plačuje prispevke po 20. točki 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju z datumom pričetka zavarovanja 20. 1. 2015, ker ji je s tem dnem prenehalo delovno razmerje pri drugem delodajalcu. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena istega zakona je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Sklep je pravilno in popolno obrazložen. Iz sklepa izhaja, da gre v obravnavani zadevi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da način prenehanja pogodbe o zaposlitvi kot je bil tožničin, ni prvi v slovenski sodni praksi, kar je razvidno iz na IUS INFO objavljenih judikatov.

7. Prav tako ni bila tožnici kršena pravica do obravnavanja na sodišču (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ki jo tudi uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje se je na podlagi listinskih dokazov, ki sta jih predložili stranki, prepričalo, da je tožba vložena prepozno, zato jo je pravilno zavrglo, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZPP, je neupravičen tudi očitek o kršitvi ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje. V obravnavni zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožnica skladno s 3. odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) tožbo vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je izvedela, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tožnica je namreč v času, ko je bila v bolniškem staležu (od 22. 12. 2014 do 22. 2. 2015) z drugo pravno osebo sklenila delovno razmerje za določen čas do 1. 1. 2015 do 31. 3. 2015, to delovno razmerje pa je s sporazumom z dne 10. 1. 2015 prekinila dne 19. 1. 2015. Ker je tožnica dne 25. 2. 2015 na sodišče prve stopnje vložila vlogo za brezplačno pravno pomoč, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je najkasneje tega dne izvedela, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo, zato je tožba, vložena dne 10. 6. 2015 vložena po izteku zakonsko določenega tridesetdnevnega roka, prepozna in jo je sodišče prve stopnje skladno z določbo 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo. Po tej določbi lahko predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže tudi, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe. Ker je rok za vložitev tožbe določen v 3. odstavku 200. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje določbo 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno uporabilo, zato so pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo razpisati narok za glavno obravnavo, neupravičeni.

9. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče skladno z določbo 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) po kateri delodajalec v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.


Zveza:

ZDR-1 člen 200, 200/3. URS člen 22. ZPP člen 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-8.
Datum zadnje spremembe:
17.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4NzQ2