<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 998/2013
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.998.2013

Evidenčna številka:VDS0011459
Datum odločbe:09.01.2014
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Silva Donko (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:ugotovitev obstoja delovnega razmerja - odločitev o pravdnih stroških - pravdni stroški - zloraba procesnih pravic - spori o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja

Jedro

Tožnik z uveljavljanjem tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki ni zlorabil procesne pravice. Zlorabo procesnih pravic ZPP definira z generalno klavzulo kot uporabo pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Namen škodovati komu drugemu mora biti podan ne le, ko gre za šikano, ampak tudi, ko dejanje nasprotuje dobrim običajem ter vestnosti in poštenju. Tega pa tožena stranka v predmetnem sporu ni dokazala. Vložitev tožbe, ki je sicer neutemeljena, namreč ne more pomeniti zlorabe procesnih pravic, saj bi to v skrajnem primeru pomenilo, da je tako rekoč vsaka pravda posledica zlorabe pravice do sodnega varstva – bodisi tožnikova, ker je vložil neutemeljeno tožbo, bodisi toženca, ki se je neutemeljeno upiral zahtevku. Zato tožena stranka stroške postopka skladno s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1 nosi sama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila med strankama v času od 1. 10. 2008 do 31. 10. 2009 sklenjena pogodba o zaposlitvi in je med njima obstajalo delovno razmerje (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje se je nadalje s sklepom izreklo za stvarno nepristojno za sojenje o zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati za opravljeno delo znesek v višini 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, specificiranimi v izreku sklepa.

Zoper II. točko sodbe in zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter smiselno zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožnik je na poravnalnem naroku pojasnil, da je bil v celotnem obdobju, za katerega s tožbo zahteva ugotovitev zaposlitve pri toženi stranki, zaposlen na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije zato vložitev predmetne tožbe predstavlja zlorabo procesnih pravic. Prvostopenjsko sodišče bi skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih moralo tožniku naložiti v plačilo stroške postopka tožene stranke, a tega ni storilo, s čimer je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka. Kot temelj dajatvenega zahtevka tožnik navaja obstoj delovnega razmerja, temelja svojega zahtevka pa tekom postopka ni spremenil (za tako spremembo bi potreboval soglasje tožene stranke). Odločanje, v čigavo pristojnost sodi preostanek tožbenega zahtevka, pa ni mogoče brez spremembe tožbe. Prvostopenjsko sodišče je bilo skladno z 2. odstavkom Zakona o pravdnem postopku dolžno odločati o celotnem tožbenem zahtevku, zato je storjena tako relativna kot absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijanem delu sodbe in izpodbijanem sklepu ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje sodbo in sklep podrobno in jasno obrazložilo, obrazložitev pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

V zvezi z odločitvijo o stroških postopka tožena stranka smiselno uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Nepravilno je pritožbeno stališče, da je tožnik z uveljavljanjem tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki zlorabil procesne pravice. Zlorabo procesnih pravic ZPP definira z generalno klavzulo kot uporabo pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Namen škodovati komu drugemu mora biti podan ne le, ko gre za šikano, ampak tudi, ko dejanje nasprotuje dobrim običajem ter vestnosti in poštenju. Tega pa tožena stranka v predmetnem sporu ni dokazala. Vložitev tožbe, ki je sicer neutemeljena, namreč ne more pomeniti zlorabe procesnih pravic, saj bi to v skrajnem primeru pomenilo, da je tako rekoč vsaka pravda posledica zlorabe pravice do sodnega varstva – bodisi tožnikova, ker je vložil neutemeljeno tožbo, bodisi toženca, ki se je neutemeljeno upiral zahtevku. Pri tem tudi ne gre spregledati, da tožnik v pravdi nastopa sam, brez strokovnega zastopanja odvetnika. Glede na naravo predmetnega spora (gre za spor o obstoju delovnega razmerja) je sodišče prve stopnje zato pravilno odločilo, da tožena stranka stroške postopka skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 41/2004 in spremembe; ZDSS-1) nosi sama.

Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da v konkretnem primeru sodišču prve stopnje tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni bilo potrebno vsebinsko presojati, saj je bila tožba vložena prepozno. Skladno s 3. odstavkom 204. člena Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe - ZDR) mora namreč delavec uveljavljati obstoj dejanskega delovnega razmerja najkasneje v 30-dnevnem roku od prenehanja dela pri (domnevnem) delodajalcu. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik delo za toženo stranko opravljal (od 1. 10. 2008) do 31. 10. 2009, tožbo pa je vložil šele 7. 1. 2013. Ker je bila tožba vložena po izteku 30-dnevnega roka od prenehanja dela pri toženi stranki, je prepozna, zato bi jo sodišče prve stopnje moralo zavreči in o njej ne bi smelo vsebinsko odločati. Ker pa zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka (I. točka izreka sodbe) ni bilo pritožbe, je ta odločitev postala pravnomočna, zato tožbe pritožbeno sodišče ne more zavreči.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama v času od 1. 10. 2008 do 31. 10. 2009 ni obstajalo delovno razmerje, zato se je za sojenje o zahtevku za plačilo za opravljeno delo glede na določbe 5. člena ZDSS-1 pravilno izreklo za stvarno nepristojno. Sodišče je namreč na stvarno pristojnost dolžno paziti ves čas postopka, po uradni dolžnosti. Zmotna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje s tem odločalo mimo postavljenega zahtevka. V skladu z določbo 180. člena ZPP navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni nujna sestavina tožbe, kar pomeni, da sodišče pri sojenju na pravno podlago zahtevka, če je navedena, tudi ni vezano. Utemeljenost zahtevka za plačilo za opravljeno delo bo presojalo sodišče splošne pristojnosti po pravilih obligacijskega prava.

Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka glede na določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 stroške pritožbe krije sama.


Zveza:

ZDSS-1 člen 41, 41/5.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyOTI5