<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 706/2008
ECLI:SI:VDSS:2009:PDP.706.2008

Evidenčna številka:VDS00004756
Datum odločbe:05.03.2009
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - nepotrebnost dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Čeprav tožena stranka delovnega mesta, na katerem je tožnica opravljala delo, ni ukinila, ji je zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je v sodnem postopku dokazala, da za opravljanje dela na tem delovnem mestu ni več potrebovala dveh delavcev, ampak so ga lahko opravili drugi delavci s pogodbami o zaposlitvi za druga delovna mesta.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

„Zavrne se zahtevek, ki se glasi:

„1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 12.12.2006, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto pod pogoji pogodbe o zaposlitvi oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza znanju, zmožnostim, sposobnostim in poklicni kvalifikaciji tožeče stranke ter ji v delovno knjižico vpisati čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od dneva izteka odpovednega roka po redni odpovedi tožene stranke z dne 12.12.2006 do vrnitve tožeče stranke nazaj na delo.

3. Tožena stranka je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva izteka odpovednega roka po redni odpovedi tožene stranke z dne 12.12.2006 do vrnitve tožeče stranke nazaj na delo obračunati mesečna bruto nadomestila plače, plačati prispevke in davke, ter tožeči stranki obračunati mesečna bruto nadomestila plače, plačati prispevke in davke, ter tožeči stranki obračunati in izplačati mesečna neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov posameznih mesečnih neto nadomestil plače od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila.“

Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.“

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 12.12.2006, toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo na delovno mesto pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza znanju, zmožnostim, sposobnostim in poklicni kvalifikaciji, ji v delovno knjižico vpiše čas trajanja delovnega razmerja od dneva izteka odpovednega roka do vrnitve nazaj na delo ter ji za ta čas obračuna bruto nadomestila plač, po odvodu prispevkov in davkov pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 806,41 EUR, skupaj z 20 % DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je utemeljen in resen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazala. Že v odgovoru na tožbo je pojasnila, da se pakiranje izdelkov opravlja v dveh delovnih enotah in sicer v Mariboru in Ljubljani. Do odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prišlo zaradi prenosa pakiranja v delovno enoto Ljubljana, kjer je delovni proces tehnološko bolj napreden oziroma bolj avtomatiziran in so zato stroški pakiranja neprimerno nižji kot v Mariboru. To pa je imelo za posledico upad obsega dela v delovni enoti Maribor za približno 20 %, zato ga je bilo možno opraviti z manj delovne sile. Pri odločitvi o tem, katero pakiranje se prenese v Ljubljano, je bilo pomembno dejstvo, ali se izdelek proizvaja v delovni enoti Ljubljana. To je bila še dodatna racionalizacija poslovanja, saj tako poteka proizvodnja in pakiranje določenega izdelka na eni sami lokaciji, s tem pa odpadejo transportni in podobni nepotrebni stroški. Razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi so bili ekonomski in organizacijski. O tem so izpovedali priče B.P., I.L. in M.C.. Ne glede na vse dokaze pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da resnih in utemeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo. Pri tem se ni opredelilo do izpovedi posameznih prič in ni pojasnilo, zakaj jim ni verjelo. Tožena stranka je pojasnila in dokazala, da lahko delo opravi z manjšim številom delavcev. Zato je odločitev sodišča prve stopnje napačna, odločitve o stroških postopka pa ni mogoče preizkusiti, ker je povsem neobrazložena. Pritožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo, zlasti ne zatrjevane bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba izrecno uveljavlja. Izpodbijana sodba ima namreč razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Zato je sodbo mogoče preizkusiti. Sicer pa razlogi, s katerimi to bistveno kršitev določb pravdnega postopka utemeljuje pritožba, kažejo na očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. V zvezi s tema dvema pritožbenima razlogoma pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje o odločilnih dejstvih pravilno in popolno ugotovljeno, napačno pa je uporabljeno materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na delovnem mestu, ki ga je opravljala tožnica, potrebovala kvalificirano delovno silo. Potreba po opravljanju tožničinega dela ni prenehala, temveč se je prenesla na delavce, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za proizvodnega delavca ali strojnika. V pakirnici se delo opravlja v dveh izmenah, tožena stranka je imela zaposleni dve pakirki in ob enakem obsegu proizvodnje ni razumljivo, da delo ene pakirke, to je tožnice, ni več potrebno. Tožnica je morala v delo uvajati delavca, ki jo je nadomestil, ker za to delo ni bil usposobljen. Tožena stranka naj bi po oceni sodišča prve stopnje ne dokazala razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jih je navedla v odpovedi in sicer zmanjšanje obsega prodaje na segmentu pakirne moke, kar naj bi posledično pomenilo zmanjšanje proizvodnje in obsega dela. Ugotovilo je, da se proizvodnja ni zmanjšala, zato razlogi, na katerih temelji odpoved pogodbe o zaposlitvi, niso resni in utemeljeni.

Odločitev je materialno pravno zmotna. Po 1. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Bistvena za odločitev je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožničino delo porazdelila med druge zaposlene delavce. Zmotno je stališče, da porazdelitev tožničinega dela na druge delavce ni utemeljen in resen poslovni razlog. Delodajalec ima pravico, da proizvodni proces racionalizira in organizira tako, da delovne naloge drugače razporedi. O tem je sodna praksa jasna, saj je Vrhovno sodišče RS že v več zadevah odločilo, da delodajalec lahko delovne naloge posameznega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene, jih združuje oziroma razdružuje, kar ima za posledico lahko tudi ukinitev nekega prej samostojnega delovnega mesta oziroma prenehanje potrebe po opravljanju tega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (npr.: sodba VSRS VIII Ips 359/2007 z dne 20.10.2008, VIII Ips 211/2007 z dne 6.10.2008). Čeprav delo pakirca še obstaja, je tožena stranka dokazala, da ni več potrebe po tolikih izvajalcih. Bistvo poslovnega razloga ni v tem, ali delo še obstaja, ampak v tem, ali obstaja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, torej v konkretnem primeru ali delodajalec dejansko za opravljanje tega dela potrebuje dva delavca, ki imata sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da te potrebe ni, saj je delo mogoče opraviti z drugimi delavci, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Sodišče se je s tem, ko je presojalo, ali tožena stranka na delovnem mestu pakirec potrebuje „kvalificirano“ delovno silo spuščalo v presojo smotrnosti racionalizacije delovnega procesa, kar pa ni v domeni sodišča, pač pa v domeni delodajalca. Riziko za odločitev, da bodo določeno delo opravili delavci, ki že imajo svoje naloge in imajo manj izkušenj, je namreč na strani delodajalca, zato je tudi odločitev o tem prepuščena njemu.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka prenesla na druge delavce delo, ki ga je prej opravljala tožnica, to pomeni, da je prenehala potreba po opravljanju njenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pa je resen in utemeljen poslovni razlog. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Odločilo je tudi o stroških postopka, ki jih tožnica, ki z zahtevkom ni uspela, na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP krije sama, tožena stranka pa jih krije sama na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04), ki določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Tožnica v postopku svojih procesnih pravic ni zlorabljala, saj ji pravico do sodnega varstva v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zagotavlja zakon. Neuspeh v sporu ne pomeni zlorabe te pravice. Tožena stranka na podlagi citirane določbe ZDSS-1 krije sama tudi pritožbene stroške.


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1.
Datum zadnje spremembe:
11.03.2010

Opombe:

P2RvYy02NTQxMA==