<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 625/2019
ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.625.2019

Evidenčna številka:VDS00033413
Datum odločbe:13.02.2020
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonita odpoved - pravnomočna sodba - konkurenčna klavzula - denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule - individualna pogodba o zaposlitvi - direktor - razrešitev s funkcije - nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja

Jedro

Izplačila denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule in izplačila nadomestila plače v primeru ugotovitve nezakonitega prenehanja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče mešati. Gre za različni podlagi izplačil - eno ne izključuje drugega. Delavec od delodajalca v času delovnega razmerja sicer ne more uveljavljati istočasno izplačevanja plače in nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, vendar se klavzula ne nanaša na ta čas. Naknadno vzpostavljeno delovno razmerje s sodno odločbo ne spremeni in ne more spremeniti dejstva, da je nastopil primer, ki sta ga stranki s pogodbeno prepovedjo konkurenčne dejavnosti predvideli in prav za takšen primer opredelili medsebojne pravice in obveznosti. Zato je tožnik lahko upravičen do nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (ker je spoštoval konkurenčni dogovor).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati znesek 11.718,36 EUR bruto in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2016 dalje do plačila, kar pa je zahteval tožnik več ali drugače, in sicer plačilo 15.955,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2018 dalje, izplačilo bruto zneska ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska, pa zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 611,71 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila in da sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del odločitve o višini nadomestila in stroških postopka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi tudi po višini ter spremeni odločitev o stroških postopka, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo višino nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule s tem, da je za osnovo za izračun nadomestila uporabilo plačo, ki je bila tožniku obračunana v mesecu aprilu, maju in juniju 2014, torej v času, ko tožnik sploh ni imel sklenjene veljavne pogodbe o zaposlitvi, saj mu je individualna pogodba o zaposlitvi prenehala dne 11. 5. 2014. Res je, da je individualna pogodba o zaposlitvi v 25. členu določala, da se delavcu odmeri nadomestilo od povprečja zadnjih treh mesecev dela, vendar je seveda mišljeno delo po individualni pogodbi o zaposlitvi in ne delo brez pogodbe o zaposlitvi. Zatrjuje napačno razlago določbe 25. člena individualne pogodbe o zaposlitvi. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnik uspel po temelju zahtevka v celoti in po višini 21 %, torej skupaj 71 % uspeh v pravdi in ne zgolj 42 %. Prav tako sodišče ni upoštevalo plačane sodne takse za postopek. Plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 494,00 EUR za postopek na prvi stopnji je tožnik prejel skupaj s sodbo in ni imel niti možnosti prijaviti plačila sodne takse kot stroška postopka, sodišče prve stopnje pa sodne takse ni upoštevalo pri odmeri pravdnih stroškov. Zahteva tudi povrnitev stroških za pritožbo.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del navedene sodbe iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in posledično zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico. Meni, da če je delovno razmerje tožnika trajalo do 27. 5. 2018, potem do tega datuma medsebojnih razmerij delavca in delodajalca s področja konkuriranja ni mogoče presojati po pravilih konkurenčne klavzule, ki ureja razmerje med strankama po prenehanju delovnega razmerja. Če obstaja delovno razmerje, ima delavec pravico do celotne (100 %) plače, če mu je delovno razmerje prenehalo, pa po odškodninskih načelih pravico do 100 % nadomestila plače. Nasprotuje praksi, ki jo je oblikovalo sodišče na podlagi judikata VIII Ips 280/2006. Sklicuje se na ustavno odločitev U-I-51/90-18, v kateri je pisalo o pomenu ekvivalenta dajatev. Po prenehanju delovnega razmerja za delovno mesto direktorja je prišlo do vzpostavitve drugačnega delovnega razmerja, zato je potrebno ugotoviti, ali je ta nov dogovor v celoti ali samo delno nadomestil poprejšnji dogovor. Nasprotuje poenostavitvi sodišča v smislu enkrat konkurenčna klavzula, vedno konkurenčna klavzula, saj je za nekatera delovna mesta konkurenčna klavzula potrebna, za nekatera delovna mesta pa nikoli. Navaja, da sodišče ni raziskalo dejanskih okoliščin tožnikove nove zaposlitve po prenehanju funkcije, ni zavzelo stališča o novem delovnem mestu in posledično je odločitev o podaljšanju veljavnosti konkurenčne klavzule preuranjena in napačna. Nasprotuje tudi osnovi za obračuna nadomestila, ker je sodišče pri osnovi za obračun izvzelo julijsko plačo, saj so bili zadnji trije meseci pred odpovedjo maj, junij in julij. To uveljavlja podredno, saj v pritožbi vztraja na stališču, da delavcu v času trajanja delovnega razmerja pojmovno ni mogoče očitati konkurenčne prepovedi in tudi ne more imeti tako plače kot nadomestila. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je bil v obdobju od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki dne 25. 7. 2014 in do zaposlitve pri novem delodajalcu 27. 5. 2018 brezposeln. V tem obdobju je toženo stranko večkrat prosil, naj ga oprosti spoštovanja konkurenčne klavzule. Tožena stranka se ni hotela pisno izjasniti, da se odpoveduje uveljavljanju konkurenčne klavzule, zato je tožnik skladno z določbo pogodbe štel, da konkurenčna klavzula velja in da jo je dolžan spoštovati. Šele dne 10. 2. 2016 je pooblaščenec tožene stranke tožniku poslal obvestilo, da tožena stranka ne uveljavlja konkurenčne klavzule. Tako je nesporno, da sta obe stranki šteli, da konkurenčna klavzula velja in da jo je tožnik dolžan spoštovati vse do 10. 2. 2016. Dejstvo, da je bila kasneje odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ugotovljena kot nezakonita in je bila tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje tožnika za čas 25. 7. 2014 do 27. 5. 2018, ne spremeni dejanskega stanja, da je bil tožnik od 25. 7. 2014 dalje brezposeln in da je tožena stranka vztrajala, da spoštuje konkurenčno klavzulo in se ne zaposli pri konkurenčnih podjetjih.

5. Pritožbi sta neutemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarjata pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa navaja.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja:

- da sta se pravdni stranki v individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 5. 2010 dogovorili za konkurenčno klavzulo, in sicer:

- 1. da je bil čas spoštovanja konkurenčne klavzule dve leti po prenehanju funkcije direktorja v primeru tožnikove razporeditve na drugo ustrezno delo (23. in tretji odstavek 24. člena individualne pogodbe o zaposlitvi) in

2. določeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 30 % povprečne bruto plače tožnika v zadnjih treh mesecih dela, in sicer za vsak mesec trajanja konkurenčne prepovedi (25. člen individualne pogodbe o zaposlitvi);

- da je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta tožene stranke dne 11. 4. 2014 razrešen s funkcije direktorja iz krivdnih razlogov in mu je individualna pogodba o zaposlitvi prenehala po poteku 30-dnevnega odpovednega roka, dne 11. 5. 2014;

- da je tožnik tudi po 11. 5. 2014 ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki in mu je tožena stranka skladno s 3. členom individualne pogodbe o zaposlitvi dne 2. 6. 2014 ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto - pomočnika vodje priklopa;

- da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 25. 7. 2014;

- da je tožnik 28. 8. 2015 in 15. 9. 2015 toženi stranki poslal poziva, ali vztraja pri konkurenčni klavzuli;

- da je tožena stranka s pisno izjavo dne 10. 6. 2016 sporočila tožniku, da odstopa od konkurenčne klavzule;

- da tožnik od prenehanja delovnega razmerja, to je od 14. 7. 2014 do 10. 2. 2016 ni bil zaposlen (18 mesecev);

- da je bila s pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 387/2018 z dne 27. 6. 2018 v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 1057/2018 z dne 7. 2. 2019 ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi tožene stranke z dne 25. 7. 2014 in trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki tudi od 25. 7. 2014 dalje do 27. 5. 2018, ko je bila pogodba o zaposlitvi razvezana, tožniku pa za navedeno obdobje priznana delovna doba, obračun izplačila plače s pripadki ter denarno povračilo;

- da je tožnik v času 18 mesecev po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki spoštoval dogovor o konkurenčni klavzuli, v tem času ni bil zaposlen in ni opravljal konkurenčne dejavnosti.

8. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je pravilen zaključen sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule in razveljavitev nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter sodna razveza pogodbe o zaposlitvi v ničemer ne vplivata na tožnikovo pravico do uveljavitve nadomestila iz naslova konkurenčne klavzule. Tožniku je delovno razmerje 25. 7. 2014 dejansko prenehalo in se v času od 26. 7. 2014 do 10. 2. 2016 (ko je tožena stranka odstopila od prepovedi konkurenčne dejavnosti), dejansko ni mogel svobodno zaposliti pri drugem delodajalcu, ker je bila omejena njegova pravica do svobodne izbire zaposlitve.

9. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da tožnik ne more biti upravičen do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ker je bilo s pravnomočno sodbo odločeno o razveljavitvi izredne odpovedi, o obstoju delovnega razmerja in reparaciji (tožena stranka je bila za čas od 25. 7. 2014 do 27. 5. 2018 dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo, kot če bi opravljal delo) in za isto časovno obdobje ni upravičen do denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Pravilno je sklicevanje sodišča prve stopnje na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 280/2006 z dne 20. 11. 2007, v katerem gre za enak primer, kot je obravnavan. Iz navedene odločbe Vrhovnega sodišča RS jasno izhaja, da sta dejanska in pravna podlaga za izplačilo nadomestila plače delavcu, ki mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje, in podlaga za plačilo denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, različni. Plačilo nadomestila plače delavcu, za katerega se v sodnem postopku ugotovi, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, je vezano s splošno uveljavljenim načelom reintegracije delavca, ki pomeni, da ima delavec pravico vrnitve v delovno razmerje (izjemoma 118. člen ZDR-1, kar je veljalo za konkretni primer). S tem se z odločitvijo sodišča vzpostavi stanje, ki je veljalo pred protipravnim ravnanjem ali odločitvijo delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. V primeru sodne odločbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja uveljavljanje nadomestila plače predstavlja uveljavljanje poslovne odškodninske obveznosti delodajalca za plačilo škode, ki jo je povzročil z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (239. in naslednji členi OZ). Osnovni namen priznanja nadomestila plače je torej povračilo celotne škode v zvezi z vzpostavitvijo stanja, kot je bilo pred protipravnim ravnanjem delodajalca.

10. Vsebina in namen določb o konkurenčni klavzuli (pogodbeni obveznosti) ter o denarnem nadomestilu za spoštovanje te klavzule sta drugačna. Gre za poseben dogovor o prepovedi delavčeve konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, ki je posledica upravičene težnje delodajalca po omejevanju konkurence in ima izhodišče v 74. členu Ustave RS. Delavec na drugi strani s takšno klavzulo pod določenimi pogoji in prostovoljno pristane na začasno omejitev pravice do proste izbire zaposlitve, zaradi česar mu mora pripadati ustrezno materialno nadomestilo. Namen konkurenčne klavzule na strani delodajalca je torej zaščita njegovih upravičenih interesov in preprečevanje nastanka škode, če bi delavec, ki je pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobil tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in zveze, po prenehanju delovnega razmerja začel opravljati konkurenčno dejavnost.

11. Izplačila denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule in izplačila nadomestila plače v primeru ugotovitve nezakonitega prenehanja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi torej ni mogoče mešati. Gre za različni podlagi izplačil - eno ne izključuje drugega. Delavec od delodajalca v času delovnega razmerja sicer ne more uveljavljati istočasno izplačevanja plače in nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, vendar se klavzula ne nanaša na ta čas. Naknadno vzpostavljeno delovno razmerje s sodno odločbo ne spremeni in ne more spremeniti dejstva, da je nastopil primer, ki sta ga stranki s pogodbeno prepovedjo konkurenčne dejavnosti predvideli in prav za takšen primer opredelili medsebojne pravice in obveznosti. Zato je tožnik lahko upravičen do nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (ker je spoštoval konkurenčni dogovor).

12. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da tožnik ne more uveljavljati konkurenčne klavzule po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 5. 2010, ker ta v času izredne odpovedi ni več veljala in tožnik takrat ni bil več direktor. Četudi ob prenehanju delovnega razmerja med strankama individualna pogodba o zaposlitvi z dne 10. 5. 2010 ni več veljala, to ne vpliva na njegovo upravičenost do plačila nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule na podlagi te individualne pogodbe o zaposlitvi. Pravilen je zaključen sodišča prve stopnje, da je za upravičenost do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ključno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo in da je tožnik še 18 mesecev po prenehanju funkcije direktorja spoštoval konkurenčno klavzulo, vse dokler ga tožena stranka tega ni odvezala (z izjavo z dne 10. 2. 2016). Individualna pogodba o zaposlitvi v 25. členu jasno določa, da tožniku pripada denarno nadomestilo v primeru prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje toženke, da mu denarno nadomestilo pripada le v primeru prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki na podlagi individualne pogodbe, saj iz citirane določbe to ne izhaja. Tožniku tako pripada denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule ne glede na to, katera pogodba o zaposlitvi mu je bila dne 25. 7. 2014 dejansko izredno odpovedana.

13. Z individualno pogodbo o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da osnova za izračun nadomestila predstavlja plača v zadnjih treh mesecih dela (25. člen). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je povprečna plača tožnika v zadnjih treh mesecih dela znašala 2.170,08 EUR (za april 2014 v višini 3.745,52 EUR, za maj 2014 v višini 1.398,55 EUR in za junij 2014 v višini 1.366,18 EUR), upoštevajoč pri tem, da znaša 30 % nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule 651,02 EUR. Tožnik je spoštoval konkurenčno klavzulo 18 mesecev (od avgusta 2014 do januarja 2016), zato je upravičen do nadomestila v višini 11.718,36 EUR. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do izplačila neto zneska in ne bruto, in da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati znesek v višini 11.718,36 EUR bruto ter mu izplačati neto znesek nadomestila, skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018.

14. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da bi sodišče moralo upoštevati še plačo, obračunano tožniku v mesecu juliju, saj je bila tožniku plača obračunana v juliju le do 14. 7. 2014, torej ne za polni mesec. Sodišče prve stopnje je pri izračunu osnove utemeljeno ni moglo upoštevati. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni ugovor tožnika, da bi se pri izračunu osnove morale upoštevati le bruto plače, ki jih je prejel kot direktor v zadnjih treh mesecih. Ker sta se stranki v individualni pogodbi o zaposlitvi dogovorili za nadomestilo v višini 30 % bruto povprečne mesečne plače, ki jo je tožnik prejemal v zadnjih treh mesecih dela (25. člen), ne pa, da je potrebno uporabiti plačo, ki jo je tožnik prejemal v zadnjih treh mesecih dela na funkciji direktorja, je sodišče prve stopnje pravilno kot osnovo upoštevalo plačo v zadnjih treh mesecih dela tožnika pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, skladno s tretjim odstavkom 24. člena individualne pogodbe o zaposlitvi.

15. Tožnik s pritožbo neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Tožnik je namreč z denarnim zahtevkom uspel v višini 42 % (z zneskom 11.718,36 EUR od vtoževanih 27.673,99 EUR) in sodišče prve stopnje je skladno z uspehom tudi pravilno odmerilo stroške postopka. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da tožnik ni imel možnosti prijaviti plačila sodne takse kot stroška postopka, ker je plačilni nalog za sodno takso za postopek na prvi stopnji prejel skupaj s sodno odločbo. Sodišče prve stopnje o stroških sodne takse, ki so del pravdnih stroškov, v sodbi ni odločalo, saj takšna obveznost v individualnih delovnih sporih zaradi plačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Sodba z dne 15. 5. 2019 je bila vročena pooblaščencu tožnika 30. 5. 2019, skupaj s sodbo pa je sodišče tožniku vročilo tudi plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji v znesku 494,00 EUR. Pritožbeno sodišče ob vpogledu v listine v spisu ugotavlja, da je pooblaščenec tožnika na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 15. 5. 2019 priglasil stroške za tožbo (800 odvetniških točk), za pristop na prvi narok (800 točk), za pristop na današnji narok (400 točk), DDV in 2 % materialne stroške. Pooblaščenec tožeče stranke tako stroškov sodne takse ni priglasil, prav tako pa jih tudi ni priglasil ob prejemu plačilnega naloga za plačilo sodne takse, da bi sodišče prve stopnje lahko s sklepom odločilo še o teh stroških tožnika. V času odločanja sodišča prve stopnje še ni nastal strošek sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, zato je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna.

16. Ker niso bili podani s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika in tožene stranke zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik in tožena stranka s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške, prav tako tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 38, 110, 110/1.
Datum zadnje spremembe:
03.06.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2ODE4