<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 631/2019
ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.631.2019

Evidenčna številka:VDS00033418
Datum odločbe:12.02.2020
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - vmesna sodba - objektivna odgovornost - viličar

Jedro

Sodišče prve stopnje je materialno pravno zmotno štelo, da sta v obravnavanem primeru viličar nevarna stvar in razkladanje težkega in velikega tovora nevarna dejavnost že sama po sebi. Razkladanje tovora z viličarjem namreč ne dosega standarda nevarne dejavnosti v smislu 149. člena OZ, saj gre za objektivno odgovornost le v tistih dejavnostih, iz katerih, kljub ustrezni pazljivosti, izhaja nadpovprečno tveganje za varnost ljudi in premoženja. Delo, ki ga je v obravnavanem primeru opravljal tožnik, pa ni takšna dejavnost, saj ni nevarna sama po sebi, ampak je postala nevarna zaradi ravnanja tožnika, ki je pristal na način raztovarjanja, kot mu ga je predlagal viličarist, pri tem pa ni poskrbel za lastno varnost. Do škodnega dogodka ni prišlo zaradi same narave dela, ki ga je opravljal tožnik in to delo ne predstavlja nevarne dejavnosti. V kolikor bi tožnik delo opravljal v skladu z navodili tožene stranke, do nezgode ne bi prišlo. Ker je bil tožnik sam odgovorna oseba za zagotovitev lastne varnosti, ne bi smel upoštevali "navodil" viličarista, če pa jih je upošteval, bi se moral umakniti z delovnega področja viličarja. Tožnik, kot voznik tovornjaka, nima možnosti vplivati na način razkladanja, ampak mora samo pripraviti vozilo in tako omogočiti razkladanje.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 39.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2016 dalje do plačila.

II. Tožnik je dolžan v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.360,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka do plačila."

II. Tožnik je dolžan v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 917,75 EUR, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke za povrnitev škode iz škodnega dogodka z dne 26. 3. 2015 po temelju utemeljen v višini 20 % (točka I izreka), odločitvi o višini zahtevka in stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo (točka II izreka).

2. Zoper vmesno sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določba pravdnega postopka. Strinja se z ugotovitvijo, da je podana objektivna odgovornost toženke in da na njeni strani niso podani ekskulpacijski razlogi. Napačno pa je sodišče ugotovilo, da je soprispevek tožnika k škodnemu dogodku 80 %. Upoštevati bi moralo, da je tožnik opravljal delo izključno po navodilih in s sredstvi toženke, da je moral pomagati pri razkladanju, ker mu je pogodbena stranka toženke dala takšno navodilo. Pomoči ni mogel odkloniti. Tožnik ni imel možnosti vplivati na način razkladanja. Splošno znano dejstvo je, da vozniki tovornjakov ne morejo samovoljno določati načina razkladanja. V obravnavanem primeru je moral sodelovati pri razkladanju na način kot je sodeloval. Le na takšen način je v dani situaciji, ko niso bili zagotovljeni idealni pogoji za razkladanje, lahko opravil svoje delo. Toženka je res zagotovila varnostne standarde in navodila, vendar le zaradi izpolnitve predpisanih norm. Splošno znano dejstvo je, da tovrstni delodajalci "preganjajo" voznike, da čim prej opravijo delo. Tožnikovo delo je bilo zato prilagojeno razmeram, ki so bile podane v trenutku razkladanja, in v interesu toženke, zato je tožnikov soprispevek lahko le 20 %. Navaja tudi, da vmesni sodbi manjka dokazna ocena, ki je obvezna sestavina vsake sodbe. Tožnik se sklicuje na podobno zadevo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 679/2016 z dne 23. 3. 2017. V obravnavanem primeru je tako nesporno, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi same narave dela, ki ga je opravljal tožnik in ki predstavlja nevarno dejavnost.

4. Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po drugem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter vmesno sobo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo stroške toženke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, ki je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, storila vse potrebno za zagotovitev varnega opravljanja dela. Ne strinja pa se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost. Ta odločitev je dejansko in materialno pravno zmotna, kar je posledica nepravilne in neustrezne dokazne ocene iz 8. člena ZPP. V sodni praksi ni sporno, da je objektivna odgovornost izjema, ki jo je potrebno razlagati restriktivno. Sodišče prve stopnje je kot nevarno stvar štelo viličar, kot nevarno dejavnost pa delo z njim. Kljub temu, da sodišče samo ugotavlja, da delo z viličarjem samo po sebi še ne pomeni, da gre za nevarno dejavnost, so razlogi sodišča iz 16. točke obrazložitve nepravilni, neprepričljivi in popolnoma abstraktni. Sodišče okoliščin, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe, tekom postopka glede na obravnavani viličar ni nikoli ugotavljalo. Tožeča stranka pa tudi ni podala nobenih navedb glede domnevne nevarnosti viličarja ali dela z njim. Po prepričanju tožene stranke viličar in delo z njim predstavlja aktivnost, ki ob zagotovitvi vseh predpisanih varnostnih ukrepov ne predstavlja nobene nadpovprečne nevarnosti za ljudi in premoženje. Sklicuje se na sklep VDSS opr. št. Pdp 500/2010. Tudi samo rokovanje z viličarjem ni objektivno nevarna stvar, kar izhaja iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 1623/2008. Če pa bi viličar oziroma delo z njim predstavljalo nevarno stvar oziroma dejavnost, je potrebno upoštevati, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo, domneva, da škoda izvira iz te stvari oziroma iz te dejavnosti, razen, če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). V obravnavanem primeru poškodovanje tožnika ne izvira iz stvari ali dejavnosti same, temveč je vzrok izključno v nepravilnem načinu oziroma delu tožnika in viličarista (149. člen ter 1. in 2. odstavek 153. člena OZ). Temu pritrjuje tudi izvedensko mnenje A. d. o. o. Razkladanje je opravljala tretja oseba in sicer delavec B., zato pomoč tožnika pri razkladanju sploh ni bila potrebna, zato ne drži odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi navedeno dejstvo bilo med strankama nesporno. V zvezi s tem bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati izpoved C.C., da je naloga voznika pri razkladanju z viličarjem samo v tem, da zavaruje vozilo proti premikanju in omogoči dostop do tovora, potem pa se mora umakniti. Ker tega ni storilo, je to kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP pa tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nesporno je, da viličar, s katerim je upravljal delavec B., ni bil v lasti tožene stranke, ampak B., poškodba tožnika pa je izključna posledica nepravilnega oz. prepovedanega načina opravljanja dela tožnika in tretje osebe - viličarista B. Da v takšnih primerih objektivna odgovornost ni podana, izhaja tudi iz sodne prakse npr. VDSS sodba opr. št. Pdp 1623/2008 in VSL sodba opr. št. I Cp 172/2014, zato je stališče sodišča prve stopnje v točki 18 obrazložitve sodbe, da naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za popolno oprostitev odgovornosti tožene stranke nepravilno in dejansko materialnopravno zmotno. Poleg tega pa se sodišče v obrazložitvi zgolj pavšalno sklicuje na razloge iz točke 16 obrazložitve, ki naj bi kazali na nevarnost stvari oziroma dejavnosti, ker pa so ti razlogi nejasni in jih tudi ni moč preveriti je to kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni pravilno stališče sodišča, da prepovedanega načina raztovarjanja, ki sta se ga lotila viličarist in tožnik, ni mogoče opredeliti kot neizogibnega, nepričakovanega in neodvrnljivega. To stališče je v nasprotju z razlogi in stališčem sodišča prve stopnje v točki 21 obrazložitve, kjer je ugotovilo, da je toženka storila vse, kar je potrebno in v točki 24, da je zagotovila varne pogoje dela in zaposlene vseskozi izobraževala in opozarjala na nevarnosti. Upoštevati bi moralo tudi izvedensko mnenje A. d. o. o., da je bil tožnik škodnega dne odgovorna oseba za zagotovitev lastne varnosti, zato od njega ni mogoče pričakovati, da bi delo opravljal na prepovedan način, še posebej, zaradi svojih dolgoletnih izkušenj, usposabljanj, med drugim ima tudi izpit za viličarista in temeljno kvalifikacijo poklicnih voznikov "...". Tako tožena stranka nikakor ni mogla računati na to, da tožnik jasnih navodil za delo ne bo upošteval. Ob tem se sklicuje na sodno prakso in sicer na zadevo VDSS opr. št. Pdp 1040/2018. V zvezi z obrazložitvijo glede višine soprispevka pa pritožba ugotavlja, da so razlogi sodbe nepravilni, pomanjkljivi, neprepričljivi, delno pa tudi povsem pavšalni oziroma arbitrarni. Sodišče prve stopnje pa se sploh ni opredelilo do civilne odgovornosti B. viličarista, čeprav iz izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče v celoti sprejelo kot pravilnega in popolnega, jasno izhaja, da je on tisti, ki viličarja ni pravilno uporabljal, saj je vlečenje ali potiskanje tovora prepovedano. Ker izpodbijana sodba o odgovornosti tretje osebe nima ustreznih razlogov, je tudi v tem delu dokazna ocena zmotna in nepopolna, zato je podana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, pa tudi kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pa tožene stranke ni prepričala obrazložitev sodišča, da je tožnik ob zaslišanju prepričljivo potrdil svoje navedbe in pri sodišču ustvaril vtis, da govori po resnici, saj tožnik ni bil zaslišan pred razpravljajočo sodnico, ampak je sodišče, kot izhaja iz točke 3 obrazložitve, njegovo izpoved pred spremenjenim senatom le prebralo.

5. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da ni podana nobena absolutna bistvena kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, tudi glede odločitve o objektivni odgovornosti tožene stranke. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodba ustreza minimalnim standardom obrazloženosti, prav tako pa je ustrezna tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje. Je pa sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno materialno pravo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v posledici nesreče pri delu dne 26. 2. 2015. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da tožena stranka za škodo, ki je nastala tožniku ni krivdno odgovorna, ker tožnik svojih posplošenih navedb o protipravnosti ravnanja toženke ni uspel dokazati. Ugotovilo je tudi, da je toženka storila vse, kar je bilo potrebno, da je zagotovila varno opravljanje dela tožnika. Te ugotovitve stranki v pritožbah ne izpodbijata.

8. Sodišče prve stopnje pa je materialno pravno napačno presodilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku zaradi nesreče pri delu.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v obravnavanem primeru šlo za raztovarjanje visokega in težkega tovora in sicer palet, dolgih 4 metre, širine 80 cm, višine cca 2,5 m in teže cca 670 kg, s tovornjaka, ki ga je v B. pripeljal tožnik. Viličarist B. z viličarjem ni dosegel vseh palet. Na njegovo prošnjo je tožnik tovor pričvrstil z zategovalnim pasom, da bi se lahko potegnil do roba in se nato dvignil z viličarjem. Ko je viličarist tovor povlekel, se je ta prevrnil in zadel tožnika, da je padel s prikolice tovornjaka in se poškodoval. Delo tožnika v obravnavani zadevi je opredelilo kot nevarno delo, saj je šlo za velik in težak tovor, viličar v obratovanju pa je nevarna stvar in delo z njim nevarna dejavnost. Nadalje je na podlagi 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) uporabilo 153. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za popolno oprostitev odgovornosti toženke za tožniku nastalo škodo. Na podlagi izpovedi prič in tožnika je v točki 18 obrazložitve ugotovilo, da je tožena stranka občasno v določenih primerih dopuščala način razkladanja, kot se ga je lotil tožnik, zato se tožena stranka ne more popolnoma oprostiti odgovornosti. Upoštevalo je tudi tožnikovo izpoved, da je moral delati po navodilih stranke (B.), saj ni mogel zahtevati, da se delo opravlja po njegovih navodilih. Ker tožnikovega ravnanja in sicer nespoštovanja pravil varnega raztovarjanja in zadrževanja v prostoru med tovorom in viličarjem (kar izhaja iz točk 21, 22 in 23 obrazložitve, ki se sicer nanašajo na krivdno odgovornost tožene stranke) ni mogoče opredeliti kot neizogibnega, nepričakovanega in neodvrnljivega, je sodišče zavzelo stališče, da se tožena stranka ne more popolnoma oprostiti odgovornosti. Verjelo je tožniku, da se je pri toženki v določenih primerih tožnikov način razkladanja dopuščal, zato ne gre za nepričakovano in nepredvidljivo ravnanje.

10. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je objektivno odgovornost, glede na obstoječo sodno prakso, potrebno razlagati restriktivno. Sodišče prve stopnje je v točki 16 obrazložitve zavzelo stališče, da je viličar v obratovanju v obravnavanem primeru, ko je šlo za razkladanje večjega in težjega tovora, nevarna stvar in zato delo z njim predstavlja nevarno dejavnost. Pri tem ni upoštevalo, da je do nezgode prišlo zaradi napačnega ravnanja obeh, tj. viličarista in tožnika, kar je ugotovilo v zvezi s krivdno odgovornostjo tožene stranke. Tožnik je kot voznik tovornjaka pri razkladanju pripeljanega tovora sicer moral sodelovati, vendar tako, da je pripravil vozilo za razkladanje, med razkladanjem pa bi se moral umakniti iz delovnega prostora viličarja, ki je omejen z gabaridom tovora in maneverskim prostorom viličarja. Tožnik je namreč pri razkladanju tovora s prikolice viličaristu pomagal pri navezovanju tovora na viličar, in mu tako omogočil nepravilno uporabo delovne opreme in sicer vlečenje tovora z viličarjem, kar je prepovedano, sam pa se ni umaknil niti s prikolice, kaj šele, da bi se umaknil na varnostno razdaljo od izvajanja razkladanja pripeljanega tovora. Tako je nezgoda posledica viličaristovega nespoštovanja prepovedi vlečenja tovora z viličarjem in tožnikovega nespoštovanja ukrepov za varno delo.

11. Tožnik je bil za varno delo usposobljen, kar izhaja iz izvedenskega mnenja A. d. o. o. z dne 15. 2. 2019. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik odgovorna oseba za zagotovitev lastne varnosti in je bil skladno z 12. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2001) dolžan spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Kršil je tudi določbe 14. člena ZVZD-1, saj ni pravilno uporabljal delovne opreme, prav tako pa tudi 62. člen Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju motornih vozil, saj se je med razkladanjem zadrževal v delovnem prostoru za razkladanje.

12. Sodišče prve stopnje je materialno pravno zmotno štelo, da sta v obravnavanem primeru viličar nevarna stvar in razkladanje težkega in velikega tovora nevarna dejavnost že sama po sebi. Razkladanje tovora z viličarjem namreč ne dosega standarda nevarne dejavnosti v smislu 149. člena OZ, saj gre za objektivno odgovornost le v tistih dejavnostih, iz katerih, kljub ustrezni pazljivosti, izhaja nadpovprečno tveganje za varnost ljudi in premoženja. Delo, ki ga je v obravnavanem primeru opravljal tožnik, pa ni takšna dejavnost, saj ni nevarna sama po sebi, ampak je postala nevarna zaradi ravnanja tožnika, ki je pristal na način raztovarjanja, kot mu ga je predlagal viličarist, pri tem pa ni poskrbel za lastno varnost. Do škodnega dogodka ni prišlo zaradi same narave dela, ki ga je opravljal tožnik in to delo ne predstavlja nevarne dejavnosti. V kolikor bi tožnik delo opravljal v skladu z navodili tožene stranke, do nezgode ne bi prišlo. Ker je bil tožnik sam odgovorna oseba za zagotovitev lastne varnosti, ne bi smel upoštevali "navodil" viličarista "B.", če pa jih je upošteval, bi se moral umakniti z delovnega področja viličarja. Tožnik, kot voznik tovornjaka, nima možnosti vplivati na način razkladanja, ampak mora samo pripraviti vozilo in tako omogočiti razkladanje.

13. Iz navedenega izhaja, da pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek po temelju (in s tem tudi po višini) v celoti zavrnilo (351. člen ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP) in pri tem presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbah bistvene.

14. Ker se je spremenil uspeh strank v postopku, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka in pri tem upoštevalo določbe 154. in 155. člena ZPP ter Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji). Tožnik v sporu ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti potrebne stroške in sicer stroške zastopanja za odvetniško družbo D.: za sestavo odgovora na tožbo 900 točk po OT, za pripravljalni vlogi z dne 15. 6. 2018 in 20. 7. 2018 po 100 točk, za pripravljalno vlogo z dne 5. 7. 2018 675 točk, za pripravljalno vlogo z dne 22. 3. 2019 450 točk, za narok za glavno obravnavo dne 18. 10. 2018 900 točk, za urnino 200 točk, za odsotnost iz pisarne 80 točk, za kilometrino 23,68 EUR (64 km x 0,37 EUR), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR, 22 % DDV na odvetniške storitve in materialnih stroških (2 % do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk) znaša 1.830,00 EUR in za zastopanje po odvetniku E.E.: za pripravljalno vlogo z dne 7. 12. 2018 675 točk, za pripravljalno vlogo z dne 22. 3 2019 in za narok za glavno obravnavo dne 9. 5. 2019 po 450 točk, za odsotnost iz pisarne 80 točk, materialni stroški (2 % do 1.000 točk in 1 % nad 1000 točk), za potne stroške - kilometrina 23,68 EUR, kar ob vrednosti točke 0,60 po OT znaša 1.032,61 EUR, poleg tega pa je tožnik dolžan toženi stranki povrniti tudi stroške sodnega izvedenca v višini 497,76 EUR, tako da je toženi stranki dolžan povrniti stroške v skupni višini 3.360,37 EUR.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžan povrniti potrebne pritožbene stroške in sicer stroške za sestavo pritožbe 1.125 točk po OT in materialne stroške (2 % do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po OT znaša 687,75 EUR in stroške sodnih taks za pritožbo v višini 230,00 EUR, skupno torej 917,75 EUR.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 179.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 149, 153.
Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 12, 14.
Datum zadnje spremembe:
03.06.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2ODEy