<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 519/2019
ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.519.2019

Evidenčna številka:VDS00033306
Datum odločbe:15.01.2020
Senat:mag. Tanja Pustovrh Pirnat (preds.), Silva Donko (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:disciplinska sankcija - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - fizični obračun - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja

Jedro

ZDR-1 v 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da mora delodajalec v odpovedi dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti le okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da pa pravne kvalifikacije takega ravnanja ni dolžan navesti, pa tudi če jo, sodišče pri presoji zakonitosti oziroma nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Vezano je le na dejanske opredelitve odpovednega razloga in tega delodajalec v sodnem postopku ne more več spreminjati. Kljub opredelitvi kršitve v Pravilniku delodajalca to ne pomeni, da sodišče ne more presoditi o naravi in teži kršitve oziroma ugotavljati, ali gre v okoliščinah konkretnega primera za kršitev, ki je hujša v smislu zakonske opredelitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ali pa je kršitev lažje narave, tj. kršitev, ki niti ne omogoča izredne odpovedi po navedeni zakonski določbi. Način storitve in vrsta kršitve mora biti takšna, da pomembno vpliva na razmerje med delavcem in delodajalcem.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožnice, da se sklep tožene stranke z dne 3. 1. 2018 o disciplinski odgovornosti tožnice kot nezakonit razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške disciplinskega in pravdnega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožnica je dolžna toženi stranki, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, plačati njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 564,82 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo."

II. Tožnica je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati pritožbene stroške v višini 229,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in sklep tožene stranke z dne 3. 1. 2018 o disciplinski odgovornosti tožnice kot nezakonit razveljavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 801,99 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava (v prvem in tretjem odstavku pritožbe je napačno navedeno, da se tožeča stranka pritožuje zoper sodbo in da je tožeča stranka, na podlagi Pravilnika o odškodninski in disciplinski odgovornosti, uvedla disciplinski postopek). Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da disciplinska komisija pri toženi stranki ni ugotovila, kam je priletela skodelica kave in v katero smer je tožnica skodelico vrgla. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da dokazni postopek ni potrdil, da bi tožnica skodelico vrgla v vrata in s tem v smeri odhoda oškodovanke iz pisarne, prav tako pa je napačno ugotovilo, da naj bi oškodovanka za seboj vrata že zaprla, zaradi česar naj bi bil očitek poskusa fizičnega nasilja neutemeljen. Napačno je mnenje sodišča prve stopnje, da naj met skodelice v vrata pisarne ne bi predstavljal poskusa fizičnega obračuna. Delavec je odgovoren za kršitev obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. ZDR-1 določa obveznosti delavca, ki so: opravljanje dela, upoštevanje delodajalčevih navodil, spoštovanje predpisov, obveznost obveščanja delodajalca, prepoved škodljivega ravnanja, obveznost varovanja poslovnih skrivnosti in prepoved konkurence. Nedvomno met skodelice z namenom, da le-ta zadene ali poleti proti drugi osebi, pomeni škodljivo ravnanje, ki zapade pod disciplinsko sankcijo. Disciplinska sankcija pomeni milejši ukrep delodajalca v primerjavi z odpovedjo iz krivdnih razlogov in delodajalec lahko za vsako kršitev delovne obveznosti uvede disciplinski postopek. V okviru disciplinskega postopka je zagovor delavca ena temeljnih pravic delavca, ki zahteva predhodno obveščenost delavca o kršitvah delovne discipline. V konkretnem primeru je delodajalec delavko seznanil z očitanimi kršitvami in jo povabil na zagovor, ki se ga delavka ni udeležila, temveč je podala pisno izjavo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kakšen namen je imela tožnica pri očitanem dejanju. Sodišče prve stopnje je popolnoma izpustilo navedbe tožnice, ki jih je podala v svoji izpovedi neposredno pred sodiščem, in sicer da je bila po sestanku z oškodovanko jezna, polna nemoči, čutila se je prizadeto, zaradi česar je skodelico vrgla v smeri, v kateri je odhajala oškodovanka z namenom, da bi se znebila občutka nemoči v sebi. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je imela tožnica predvsem namen obračunati z oškodovanko in da se je posledic tega dejanja tudi zavedala. V dokaznem postopku in dokazni oceni mora sodišče natančno navesti, katere dokaze je upoštevalo in presoditi vsakega posebej ter obrazložiti zavrnitev posameznega dokaza. Z opustitvijo te dolžnosti je kršena pravica stranke do izjavljanja. Izpodbijana sodba je neobrazložena oziroma samo navidezno obrazložena, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, posledično je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejanje tožnice ima nedvomno vse znake hujše disciplinske kršitve delavca, ker pa dejanje ni bilo dokončano, saj je oškodovanka uspela vrata pisarne prej zapreti, je delodajalec delavki izrekel sankcijo opominjevalne narave. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je tožena stranka pritožbo vložila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, vsebinsko pa le zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da pritožba ni utemeljena, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in ustrezno obrazložilo, da niti zakon niti kakšen drug predpis poskusa kršitve ne določa kot disciplinsko kršitev, za katero bi lahko tožena stranka tožnici izrekla disciplinski ukrep - opomin. Tožena stranka je tista, ki je z obravnavanim sklepom o disciplinski odgovornosti prekršila materialno pravo o vprašanju, ali je ravnanje, ker se očita tožnici, sploh disciplinska kršitev ali ne. Toženka se zaveda, da poskus disciplinske kršitve v resnici ni disciplinska kršitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno pa tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve, da tožničino ravnanje ne predstavlja hujše kršitve delovnih obveznosti iz delovnega razmerja, za katero je mogoče izreči disciplinsko sankcijo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek tožene stranke, da je argumentacija sodišča v obrazložitvi neprepričljiva in napačna v smeri tako objektivnega kot subjektivnega dejanskega stanja dogodka, ki nedvomno predstavlja delavčevo kršitev njegovih obveznosti na delovnem mestu, pomeni nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva:

- tožnici je bila dne 13. 12. 2017 vročena pisna obdolžitev in vabilo na zagovor, ki je bil predviden za dne 22. 12. 2017;

- tožnica se zaradi bolniškega staleža zagovora ni udeležila, udeležila pa se ga je njena pooblaščenka;

- tožena stranka je tožnici dne 13. 12. 2017 podala pisno obdolžitev in predlagala začetek disciplinskega postopka, zaradi fizičnega obračunavanja s sodelavko na delovnem mestu, ker je tožnica A.A. dne 5. 12. 2017 okoli 12.30 ure, po pogovoru s sodelavko B.B., ko je ta odšla iz njene pisarne in v trenutku, ko je za sabo zaprla vrata, v vrata v višini glave B.B. vrgla skodelico. Tožena stranka je v obdolžitvi zapisala, da ravnanje delavke pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, kar predstavlja pravno podlago za izrek disciplinske sankcije po Pravilniku o disciplinski in odškodninski odgovornosti.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno izrečeni disciplinski ukrep presojalo po določbi prvega odstavka 172. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da delavcu, ki krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, lahko delodajalec, v primeru ugotovljene disciplinske odgovornosti, izreče opomin ali druge disciplinske sankcije, ki so določene v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Pravilno se je tudi sklicevalo na Pravilnik o disciplinski in odškodninski odgovornosti pri toženi stranki z dne 28. 12. 2005, ki določa hujše kršitve delovnih obveznosti v 7. členu, in v 15. točki kot hujšo kršitev delovnih obveznosti določa prerekanje ali fizično obračunavanje s sodelavci med delovnim časom.

9. Tožnica je, zaslišana kot stranka, izpovedala, da je dne 5. 12. 2017 v njeno pisarno prišla B.B., ki ji je bila formalno nadrejena delavka, in da je ob njenem odhodu iz pisarne vstala s stola, v roke vzela skodelico s kavo in z njo zamahnila proti steni, tako da je skodelica zletela v steno, v višini trebuha B.B.. Odločno je zanikala, da bi skodelico vrgla v vrata. Ob dogodku je bila navzoča C.C., ki si s tožnico deli pisarno, in je izpovedala, da je navedenega dne prišla k tožnici v pisarno B.B., ki je tožnico opozorila, da jo mora seznanjati s spremembami v zvezi z nadgradnjo novega programa "D." in da je s spremembami dolžna obveščati tudi C.C.. Priča je izpovedala, da je tožnica, ko je B.B. odšla iz pisarne in zapirala vrata, vzela skodelico s kavo, ki jo je imela na mizi, in jo vrgla proti vratom. Priča C.C. je pojasnila, da so se vrata za B.B. že zapirala, ko je tožnica vrgla skodelico, in da vrata niso bila odprta toliko, da bi lahko skodelica letela iz pisarne. Tudi priča B.B. je izpovedala, da, ko je odhajala iz tožničine pisarne, je v trenutku, ko je že zaprla vrata, roko pa je imela še na kljuki vrat, zaslišala močan pok, in da je mislila, da gre za izpad tožnice, na katerega pa se ni ozirala, vse dokler C.C. istega dne ni pripomnila, da je imela srečo, da ji skodelica ni priletela v glavo.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega zaključilo, da zato, ker disciplinska komisija ni ugotavljala, kaj konkretno naj bi tožnica želela storiti B.B., niti, da bi prišlo med njima do fizičnega nasilja, tožnici ni mogoče očitati disciplinske odgovornosti za očitano kršitev. Sodišče prve stopnje je tudi zapisalo, da ob tem ne gre spregledati dejstva, da je B.B. vrata za sabo že zaprla, zato je očitek poskusa fizičnega nasilja tožnice nad sodelavko povsem neutemeljen, ter da bi do enake ugotovitve sodišče prišlo tudi v primeru, če bi ugotovilo, da je tožnica skodelico vrgla v vrata v višini glave B.B. v trenutku, ko je ta odšla iz pisarne, ker met skodelice v vrata pisarne ne predstavlja fizičnega obračuna s sodelavko, ki je kot hujša kršitev delovnih obveznosti opredeljena v Pravilniku. Po mnenju sodišča prve stopnje očitana kršitev ne predstavlja poskusa fizičnega obračuna s sodelavko, ki se tedaj sploh ni nahajala v istem prostoru kot tožnica, pri čemer je poglavitno zlasti dejstvo, da poskus fizičnega nasilja v Pravilniku tožene stranke sploh ni opredeljen kot kršitev delovne obveznosti.

11. Navedeno stališče sodišča prve stopnje pa je zmotno. Iz pisne obdolžitve (priloga A/4) jasno izhaja, da je tožena stranka tožnici očitala hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki jo je tožnica storila s tem, da je fizično obračunavala s sodelavko na delovnem mestu, ko je dne 5. 12. 2017 okoli 12.30 ure po pogovoru s sodelavko B.B., ko je ta odšla iz njene pisarne, in v trenutku, ko je za sabo zaprla vrata, vrgla skodelico kave v vrata v višini glave proti B.B.. ZDR-1 v 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da mora delodajalec v odpovedi dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti le okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da pa pravne kvalifikacije takega ravnanja ni dolžan navesti, pa tudi če jo, sodišče pri presoji zakonitosti oziroma nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Vezano je le na dejanske opredelitve odpovednega razloga in tega delodajalec v sodnem postopku ne more več spreminjati (sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 172/2014 z dne 28. 10. 2014, sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 66/2016 z dne 7. 6. 2016). Kljub opredelitvi kršitve v Pravilniku delodajalca to ne pomeni, da sodišče ne more presoditi o naravi in teži kršitve oziroma ugotavljati, ali gre v okoliščinah konkretnega primera za kršitev, ki je hujša v smislu zakonske opredelitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ali pa je kršitev lažje narave, tj. kršitev, ki niti ne omogoča izredne odpovedi po navedeni zakonski določbi. Način storitve in vrsta kršitve mora biti takšna, da pomembno vpliva na razmerje med delavcem in delodajalcem.

12. Glede na to, da ZDR-1 v 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je na ta dejanski razlog, ne glede na pravno kvalifikacijo, vezano sodišče, bi moralo sodišče prve stopnje to upoštevati tudi pri ugotavljanju tožničine disciplinske odgovornosti za očitano kršitev v pisni obdolžitvi, saj gre za milejši ukrep, kot je odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v Pravilniku o disciplinski in odškodninski odgovornosti opredelila hujše kršitve delovnih obveznosti in v 15. točki kot hujšo kršitev delovnih obveznosti opredelila prerekanje ali fizično obračunavanje s sodelavci med delovnim časom. V pisni obdolžitvi in sklepu z dne 3. 1. 2018 pa je opisala kršitev in sicer, da je tožnica dne 5. 12. 2017 okoli 12.30 ure po pogovoru s sodelavko B.B., ko je le-ta odšla iz njene pisarne, in v tistem trenutku, ko je za sabo zaprla vrata, v vrata v višini glave proti B.B. vrgla skodelico. Da je tožnica vrgla skodelico, med strankama ni bilo sporno, sporno je bilo le, kam je skodelica priletela, ali v vrata ali steno ob vratih. Tožničino ravnanje, četudi sodelavke ni fizično zadela s skodelico, vsekakor pomeni fizični napad na sodelavca, v smislu 15. točke 7. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke. Povsem zadošča, kot je izpovedala tožnica, da je v jezi za sodelavko vrgla skodelico s kavo. Pri tem ni bistveno, kako precizen je bil met, ali v steno ali v vrata, dejstvo je, da bi se morala tožnica v odnosu do sodelavcev oziroma nadrejenih vzdržati negativnih in žaljivih ravnanj usmerjenih proti posameznim osebam. Vrhovno sodišče RS je v primerljivi zadevi (ko je delavec v jezi zaradi odločitve delodajalca, da mora delati v soboto, vpil na nadrejenega in jezno brcnil v plansko tablo) odločilo, da je izražanje nezadovoljstva z odločitvijo delodajalca z vpitjem in razbijanjem, hujša kršitev, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Osnovne civilizacijske vrednote je potrebno spoštovati in braniti tudi v delovnem razmerju, saj je delodajalec dolžan zagotavljati delovno okolje, v katerem bodo vsi, ki vanj vstopajo, varni tako glede osebnosti kot dostojanstva. Delodajalec ne mora dopuščati ravnanj, ki so v neskladju z osnovnimi standardi odnosov v delovnem okolju (VS RS sodba opr. št. VIII Ips 267/2017 z dne 15. 5. 2018). Glede na navedeno opisano ravnanje tožnice vsekakor predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi in je posledično tožena stranka imela pravno podlago za izrek disciplinske sankcije po Pravilniku o disciplinski in odškodninski odgovornosti.

13. Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabljeno, je pritožbeno sodišče v skladu z določbami 351. člena in 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

14. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP, prvega odstavka 154. člena ZPP (načela uspeha v postopku) in prvega odstavka 155. člena ZPP (priznanje za pravdo potrebnih stroškov). Tožena stranka je v postopku uspela, zato ji je sodišče priznalo potrebne stroške po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 300 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, 225 točk za narok za glavno obravnavo, 300 točk urnine, 80 točk (4 x 20) za odsotnost iz pisarne, 25,55 točk materialnih stroškov. Skupaj je sodišče toženi stranki priznalo 1230,55 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 564,82 EUR.

15. Ker je tožena stranka uspela v pritožbenem postopku, ji pripadajo stroški pritožbenega postopka v skladu s 165. členom ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je stroške za pritožbo odmerilo v skladu z OT: 375 točk za pritožbo in 2 % materialnih stroškov (7,5 točk). Skupaj je priznalo 382,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov udeležbe na konferenci s stranko (100 točk) in pregled listin in druge dokumentacije (100 točk), ker so navedeni stroški že zajeti pod postavko pritožba.

16. Ker je s pritožbo uspela tožena stranka, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 87, 172, 172/1, 110, 110/1, 110/1-2.
Datum zadnje spremembe:
02.06.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2NzY4