<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba in sklep Pdp 649/2019
ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.649.2019

Evidenčna številka:VDS00033058
Datum odločbe:20.02.2020
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Marko Hafner
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:nepopolna tožba - bistvena kršitev določb postopka - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Zahtevek, ki ga je postavil tožnik, res ni določno opredeljen, vendar pa pritožba utemeljeno navaja, da to ni razlog za zavrnitev zahtevka, ampak za zavrženje tožbe s takšnim zahtevkom. Vendar lahko sodišče to stori šele po tem, ko po pozivu v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP tožnik tožbe ustrezno ne popravi, da bi bila primerna za obravnavo (četrti odstavek istega člena ZPP). Sodišče prve stopnje tožnika ni pozvalo na popravo oziroma dopolnitev tožbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 108. člena ZPP.

Če delodajalec za opravljanje enakega dela namesto odpovedanega delavca zaposli drugega novega delavca, ni mogoče šteti, da je podan utemeljen poslovni razlog.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v V. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost in razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2018 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj v osmih dneh tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto "finančno računovodski delavec V" pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 6. 2016, mu prizna delovno dobo, ga vpiše v matično evidenco ZPIZ in ga prijavi v obvezna socialna zavarovanja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku v osmih dneh za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna neizplačane mesečne plače v znesku 1.019,07 EUR bruto, od tega odvede davke in prispevke ter mu plačati neto zneske, zmanjšane za neto zneske prejetega nadomestila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; zavrnilo je zahtevek za plačilo neto zneskov, ki niso zmanjšani za nadomestilo za brezposelnost, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi in drugi odstavek III. točke izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku v osmih dneh za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna in izplača nadomestilo za neizrabljen letni dopust v bruto znesku 2.531,52 EUR, odvede davke in prispevke ter mu plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila; v presežku za 529,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zahtevek zavrnilo (prvi in drugi odstavek IV. točke izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati pravico do letnega dopusta in obračunati regres za letni dopust, od tega odvesti davke in mu plačati neto znesek (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku v osmih dneh povrne stroške tega delovnega spora v višini 1.116,30 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Zoper odločitev v V. točki izreka sodbe vlaga tožnik pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi zahtevku, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je menilo, da je zahtevek nedoločen in zato v nasprotju s 180. členom ZPP, tožbo v tem delu zavreči in ne zavrniti tožbenega zahtevka. Še prej pa bi moralo sodišče prve stopnje tožnika pozvati na odpravo pomanjkljivosti tožbe v skladu s 108. členom ZPP in mu določiti rok za dopolnitev ali popravo. Sodišče prve stopnje tega ni storilo. Navaja še, da je višina regresa za letni dopust vedno določljiva, saj sta z zakonom predpisana njegova višina in zapadlost. Priglaša pritožbene stroške.

4. Zoper ugodilni del sodbe v I. in II. točki ter prvem odstavku III. in IV. točke izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik dejansko opravljal dela inventarista, torej dela, ki niso skladna opisu del in nalog po njegovi pogodbi o zaposlitvi. Prav tako nasprotuje ugotovitvi, da so vsi delavci v Enoti za evidentiranje sredstev opravljali enako delo. Izpostavlja, da so vsa delovna mesta v tej enoti zasedena in tožena stranka tožnika nima kam vrniti, predvsem pa mu ne more ponuditi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto inventarist, ker pri toženi stranki ne obstaja. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo dopis A.A. B.B., v katerem prva navaja, da je v Enoti za evidentiranje sredstev nastala potreba po zaposlitvi delavcev z višjo strokovno izobrazbo. Spregledalo je tudi elektronsko sporočilo A.A., v katerem navaja, da je tožniku dodelila administrativno delo, da je interno opredelila, da opravlja tajniška dela, ker nima naziva inventarist, in da opravlja podobne naloge, kot naj bi jih tajništvo. To pomeni, da je priča A.A. izpovedala neverodostojno, saj je njena izpoved v nasprotju z njenimi elektronskimi sporočili. Gre za pristransko pričo, o čemer je mogoče sklepati na podlagi dejstev, da je tožniku izročila službeno elektronsko pošto ter da mu je dodelila vizitke in službeni telefon. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da potreba po delu tožnika v Enoti za evidentiranje sredstev na delovnem mestu finančno-računovodski delavec ni obstajala in zato ni mogla prenehati. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so v tej enoti delavci na tem delovnem mestu še vedno zaposleni, zato je očitno, da potreba po tem delu še obstaja. Izpostavlja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dejansko delal drugo delo, kot izhaja iz opisa v pogodbi o zaposlitvi. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da so dela, ki jih je dejansko opravljal, praktično enaka opisu v pogodbi o zaposlitvi. Izpodbijana sodba v tem delu tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako tožnik ni trdil, da je delal na drugem delovnem mestu. Poudarja, da ima katalog delovnih mest predpisan po Aneksu h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva Slovenije. Če tam delovnega mesta ni navedenega, tožena stranka tožnika ne more reintegrirati na to dejansko delovno mesto. Nadalje navaja, da III. točka izpodbijane sodbe ni izvršljiva in da tožena stranka nima podatkov o nadomestilu za čas brezposelnosti, ki izhajajo iz tožnikove sfere. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o reintegraciji tožnika. Sodišče prve stopnje je to odločitev zmotno oprlo na neverodostojno in pristransko izpoved priče A.A. Čeprav je delo ob špicah težje, to še ne pomeni, da ima tožena stranka za tožnika za osem ur dela. Upoštevati bi moralo tudi razmerje tožnika do drugih nadrejenih in ne le do A.A. Priča B.B. je pojasnila, da so vse klinike zavračale sodelovanje s tožnikom, enako je potrdila priča A.A. Tožena stranka zaradi kazenskih postopkov, ki tečejo zoper tožnika, tega več noče v delovnem razmerju, saj je občutno prispeval k okrnitvi ugleda tožene stranke.

5. Obe pravdni stranki podajata odgovor na pritožbo nasprotne stranke, v katerem prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbo nasprotne stranke zavrne in potrdi del sodbe sodišča prve stopnje, ki ga nasprotna stranka izpodbija s pritožbo. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o tožbenem zahtevku iz V. točke izreka storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v preostalem delu pa izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožnika:

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo reparacijski zahtevek za priznanje pravice do letnega dopusta in za obračun in plačilo regresa za letni dopust z obrazložitvijo (31. točka obrazložitve sodbe), da tožnik kljub več opozorilom tega zahtevka ni ustrezno določno opredelil. Sklicevalo se je na 180. člen ZPP. Ta med drugim določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. To pravilo velja, čeprav so obstoj, višina in zapadlost vtoževane terjatve zakonsko predpisani, kot velja v primeru regresa za letni dopust. Zahtevek, ki ga je postavil tožnik, res ni določno opredeljen, vendar pa pritožba utemeljeno navaja, da to ni razlog za zavrnitev zahtevka, ampak za zavrženje tožbe s takšnim zahtevkom. Vendar lahko sodišče to stori šele po tem, ko po pozivu v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP tožnik tožbe ustrezno ne popravi, da bi bila primerna za obravnavo (četrti odstavek istega člena ZPP). Sodišče prve stopnje tožnika ni pozvalo na popravo oziroma dopolnitev tožbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 108. člena ZPP. Te obveznosti sodišče prve stopnje ni bilo prosto zaradi opozorila tožene stranke na nepopolnost tožbe. Nepravilna pa je navedba tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna, ker tožba v tem delu ni sklepčna. Tožba, ki ne vsebuje določno postavljenega zahtevka, je nepopolna in ne nesklepčna.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v V. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotovljene kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj mora sodišče prve stopnje tožnika najprej pozvati na popravo tožbe in, če bo tožnik tožbo ustrezno popravil, o tožbenem zahtevku odločiti, sicer pa tožbo kot nepopolno zavreči.

K pritožbi tožene stranke:

10. Sodišče prve stopnje je v tem sporu ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga z dne 13. 4. 2018. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da:

- je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 2014 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 6. 2016 na delovnem mestu Finančno računovodski delavec V;

- je bil s 1. 9. 2017 razporejen na delo v organizacijsko Enoto za evidentiranje sredstev;

- je generalni direktor tožene stranke 6. 4. 2018 sprejel sklep, da se v Enoti za evidentiranje sredstev zaradi zmanjšanih potreb po delu na delovnem mestu Finančno računovodski delavec V zmanjša število izvajalcev s petih na štiri, pri čemer je kadrovska služba pri določitvi delavca, čigar delo bo postalo nepotrebno, dolžna upoštevati kriterije iz 27. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, zaradi potreb po bolj zahtevnem delu pa se poveča število izvajalcev na delovnem mestu Višji strokovni sodelavec v splošnih službah VI z dveh na tri izvajalce;

- iz obrazložitve podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja: da so prenehale potrebe po opravljanju dela Finančno računovodskega delavca V; da je v Enoti za evidentiranje sredstev nastala potreba po zaposlitvi delavcev z višjo stopnjo strokovne izobrazbe, zato je bil sprejet sklep o zmanjšanju števila delavcev na delovnem mestu Finančno računovodski delavec s petih na štiri delavce in povečanju števila delavcev na delovnem mestu Višji strokovni sodelavec v splošnih službah VI z dveh na tri delavce; in da je bil tožnik izmed treh delavcev izbran na podlagi kriterijev po kolektivni pogodbi (delovne izkušnje, strokovna izobrazba in delovna doba), dva delavca pa sta bila zaradi starosti izključena s seznama nepotrebnih delavcev.

11. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Če delodajalec za opravljanje enakega dela namesto odpovedanega delavca zaposli drugega novega delavca, ni mogoče šteti, da je podan utemeljen poslovni razlog.1

12. Za odločitev v tem sporu je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da so vsi delavci, ki so delali v Enoti za evidentiranje sredstev, opravljali enako delo, čeprav so bili zaposleni na dveh različnih delovnih mestih, za katera se je zahtevala različna stopnja izobrazbe, in da je enako delo opravljala tudi novo zaposlena delavka, pa čeprav je imela višjo izobrazbo od tožnika. Sodišče prve stopnje je ta dejstva ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika in priče A.A., vodje Enote za evidentiranje sredstev. Oba sta skladno izpovedala, da so vsi delavci opravljali enako delo, ne glede na izobrazbo, in da je tudi po odpovedi tožnika zaposlena delavka C.C. opravljala enako delo, kot prej tožnik, pa čeprav je imela univerzitetno izobrazbo. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je priča B.B., vodja področja za ekonomsko in finančno dejavnost, sicer izpovedala, da za čisto zamenljivost med delavci ne gre, vendar je hkrati izpovedala tudi, da točno ne ve povedati, in za natančnejši odgovor napotila na A.A. Slednja je bila kot vodja enote, v kateri je delo opravljal tožnik, dejansko najbolj seznanjena z vsebino njegovega dela, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Elektronsko sporočilo A.A. z dne 3. 4. 2018 (A5), na katerega opozarja tožena stranka v pritožbi, ne omaje pravilnosti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje o vsebini tožnikovega dela. A.A. je v tem sporočilu res zapisala, da tožnik dela "inventarista" (tako je A.A. poimenovala delo vseh delavcev v njeni enoti) ne opravlja, ampak opravlja zgolj administrativno delo. Vendar je ob zaslišanju pojasnila (glej 8. in 11. stran prepisa zvočnega posnetka zaslišanja z dne 3. 6. 2019; list. št. 95 in 98), da je tožnik enako kot ostali zaposleni opravljal tudi tajniška (administrativna) dela in da je bilo zgolj v začetku po izbruhu afere takšnega dela več, kasneje pa je delal povsem enako kot drugi zaposleni v njeni enoti. Sodišče prve stopnje je pri dejanskih zaključkih upoštevalo in dokazno ocenilo tudi to listino (glej 14. in 20. točko obrazložitve sodbe), zato ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja nekatere okoliščine (izdaja vizitk, uporaba službenega telefona, izročitev zaupne elektronske korespondence), ki naj bi kazale na pristranskost in s tem neverodostojnost izpovedi priče A.A. Vendar so tovrstne ugodnosti za delavce lahko predmet utemeljene poslovne odločitve (nasprotnega tožena stranka ni trdila in priče o razlogu za sprejem takšnih odločitev ni izpraševala), glede izročitve elektronske korespondence pa je priča pojasnila, da je ni štela za zaupne narave, zato to njeno dejanje še ne dokazuje njene pristranskosti. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede vsebine tožnikovega dela in dela drugih zaposlenih delavcev v Enoti za evidentiranje sredstev ugotovilo pravilno in popolno.

13. Ker je tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlila novo delavko, ki je opravljala enako delo kot tožnik (in kot vsi delavci, ki so delo opravljali v Enoti za evidentiranje sredstev), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da potreba po opravljanju dela, ki ga je na delovnem mestu Finančno računovodski delavec V opravljal tožnik, očitno ni prenehala. Tožena stranka v pritožbi ne navaja, da bi novo zaposlena delavka delala drugačno delo od tožnika in preostalih zaposlenih v isti enoti. Se pa tožena stranka sklicuje na dopis A.A. B.B. (B6) o potrebi po prestrukturiranju tožnikove enote z višje izobraženimi delavci. Vendar ta ob ugotovitvi, da so delavci Enote za evidentiranje sredstev ne glede na izobrazbo opravljali enako delo, ne dokazuje, da tožnikovo delo zaradi strukturnih oziroma organizacijskih razlogov na strani tožene stranke ni bilo več potrebno. Zatrjevani poslovni razlog v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku torej ni obstajal in je bil, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zgolj navidezen, saj je očitno prikrival drug dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz izpovedi tožnika ter prič B.B. in A.A. ter iz elektronske korespondence (A5) jasno izhaja, da je bila odpoved tožniku posledica njegove vpletenosti v afero t. i. zlate palice in negativne medijske kampanje zoper tožnika. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik kot poslovni višek opredeljen že prej, ob pripravi kriterijev za določitev delavca za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Očitno je bilo torej, da je bila poslovna odločitev tožene stranke izpeljana tako, da bo odpoved podana ravno tožniku, kar predstavlja zlorabo delovnopravne zakonodaje. Delodajalec ima vse možnosti, da zakonito odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki krši svoje delovne obveznosti. Tožena stranka se te možnosti ni poslužila, ampak je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga, čeprav je potreba po njegovem delu še vedno obstajala. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi pravilna.

14. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o reintegraciji tožnika. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto inventarist, saj takšne odločitve sodišče prve stopnje ni sprejelo. Reintegracija se nanaša na delovno mesto po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, tj. delovno mesto Finančno računovodski delavec V. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo predlogu tožene stranke, da sodišče prve stopnje sprejme odločitev o sodni razvezi tožnikove pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je torej odvisna od okoliščin primera in interesa obeh pogodbenih strank po nadaljevanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in njegove nadrejene A.A. ugotovilo, da je delo tožnika potrebno in odnosi med tožnikom in njegovimi sodelavci ne onemogočajo vrnitve tožnika nazaj na delo. V pritožbi tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo le izpovedi priče A.A. in da bi moralo upoštevati tudi izpoved priče B.B. o tem, da so klinike zavračale sodelovanje s tožnikom. Priča A.A. je pojasnila, da je bilo stanje takšno po razporeditvi tožnika v njeno enoto v septembru 2017, kasneje pa ne več, priča B.B. pa izrecno o možnosti vrnitve tožnika niti ni bila vprašana. V pritožbi tožena stranka kot razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi izpostavlja še kazenski postopek, ki teče zoper tožnika, vendar pa zaradi uveljavljene domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS - URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) v našem pravnem redu tega dejstva samega zase (ob hkratni izključitvi drugih razlogov za nezaupanje med strankama) ni mogoče upoštevati pri odločitvi o reintegracijskem zahtevku. Enako ni mogoče upoštevati zatrjevane zasedenosti delovnih mest.2

15. Neutemeljena je pritožbena navedba o neizvršljivosti odločitve sodišča prve stopnje o reparacijskem zahtevku v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Čeprav neto zneski prejetega nadomestila za primer brezposelnosti v izreku sodbe niso opredeljeni, so ti določljivi, zato je sodbo mogoče izvršiti. Osnova za odmero nadomestila za primer brezposelnosti, ki ga je prejemal tožnik, je v skladu s prvim odstavkom 61. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/10 in nasl.) povprečna mesečna plača tožnika, prejeta v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti, torej plača pri toženi stranki. S tem podatkom razpolaga tudi tožena stranka sama kot tožnikov delodajalec v obdobju pred njegovo brezposelnostjo.

16. Drugih pritožbenih navedb (glede skladnosti tožnikovega dela po pogodbi o zaposlitvi z delom, ki ga je dejansko opravljal) pritožbeno sodišče ni presojalo, saj glede na razloge sodišča prve stopnje za odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Razveljavitev dela izpodbijane sodbe ne bo vplivala na razmerje uspeha strank v tem sporu (ta je v celoti odvisna od uspeha z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi), zato pritožbeno sodišče odločitve o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe ni razveljavilo.

18. Ker gre za spor o obstoju delovnega razmerja, tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) sama krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------
1 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 160/2016, VIII Ips 82/2017, VIII Ips 264/2010 idr.
2 Odločba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 129/2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 108, 108/1, 339, 339/1.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1, 118, 118/1.
Zakon o urejanju trga dela (2010) - ZUTD - člen 61, 61/1.
Datum zadnje spremembe:
29.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2Njgz