<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

sodba VIII Ips 2/99
ECLI:SI:VSRS:1999:VIII.IPS.2.99

Evidenčna številka:VS30856
Datum odločbe:30.03.1999
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:delovno razmerje pri delodajalcu - nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost

Jedro

Upravljanje buldožerja v kamnolomu, ko gre za vožnjo po neutrjenem miniranem področju, je šteti za nevarno dejavnost. Ker se je tožnik ponesrečil med obratovanjem delovnega stroja, čeprav ne v vozilu samem, pač pa v zvezi s tem obratovanjem, razen tega še v situaciji, ki je sama po sebi pomenila povečano nevarnost dela, je podana odgovornost tožene stranke, tako po načelu objektivne odgovornosti kot tudi odgovornosti iz obratovanja (173. in 174. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v celoti odškodninsko odgovorna za škodo, nastalo mu dne 26.11.1992, ko je kot voznik buldožerja, ki je pričel drseti, skočil z vozila in se pri tem hudo telesno poškodoval. Odločitev je utemeljilo s tem, da se je tožnik poškodoval pri nevarnem delu z buldožerjem, ko je čistil na novo minirano, neutrjeno teraso v kamnolomu, ki je pod njegovo težo popustila. Ker tožnik s svojim ravnanjem ni z ničemer prispeval k nastanku nezgode, se tožena stranka ne more otresti svoje objektivne odškodninske odgovornosti za nastalo škodo v celoti. Tožniku je tako priznalo odškodnino za negmotno škodo, in sicer za pretrpljene telesne bolečine v znesku 500.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti 600.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sodišče v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami o malomarni vožnji tožnika ob samem robu terase ni uporabilo določila 177. člena ZOR. Hkrati tožena stranka tudi poudarja, da je tožniku priznana odškodnina za negmotno škodo bistveno previsoka. Zato predlaga, da revizijsko sodišče njeni reviziji ugodi in izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje ustrezno spremeni.

Revizija je bila skladno določbi 3. odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V okviru preizkusa bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku ni bila storjena.

Ob preizkusu materialnopravne odločitve sodišča druge stopnje ni mogoče mimo pravnoodločilnih dejstev, ugotovljenih v postopku (3. odstavek 385. člena ZPP). Do škodnega dogodka in nastanka škode je prišlo v trenutku, ko je tožnik pri zdrsu buldožerja z minirane neutrjene terase skočil z vozila. Do drsenja in padca buldožerja v globino 30 m je prišlo, po ugotovitvah obeh sodišč, zaradi obilice različnega materiala na pravkar minirani in zato neutrjeni etaži. Teh ugotovitev revizija ne more izpodbiti, saj je revizijsko sodišče vezano na pravno odločilna dejstva, ugotovljena v postopku pred nižjima sodiščema (3. odstavek 385. člena ZPP). Z zatrjevanjem o napačni dokazni oceni sodišča in predlogom za dopolnitev dokaznega postopka pa revizija posega v prepovedno normo iz določila 3.

odstavka 385. člena ZPP, zato ga revizijsko sodišče ne sme upoštevati.

Odločitev obeh sodišč, da je v obravnavanem primeru podana, po revizijski presoji, najmanj objektivna odgovornost tožene stranke, je materialnopravno pravilna. Da se zagotovi varnost dela so namreč pri delu v kamnolomih za odstranjevanje neuporabnega materiala s koristnega sloja predpisani posebni varnostni ukrepi in normativi (pravilnik o HTV ukrepih pri delu v kamnolomih in opekarnah ter pri kopanju gline, peska in gramoza - Uradni list FLRJ, št. 69/48, ki je po ZVD, RS, št. 57/96, še vedno v veljavi). Tako je v 5. členu omenjenega pravilnika določeno, da je glede na sestavo materiala potrebno izbrati višino in širino posameznih etaž in sicer zato, da se zanesljivo prepreči utrganje ali posipanje materiala na spodnje etaže. Ob ugotovitvi obeh nižjih sodišč, da je bila neuporabna plast sestavljena iz sipkega materiala, je do vdora zanesljivo prišlo zaradi njene neutrjenosti in ne zaradi zatrjevane vožnje tožnika ob robu terase. Če bi bila le-ta utrjena v skladu z omenjeno določbo (5. člen) Pravilnika o HTV ukrepih pri delu v kamnolomih, ga teža boldožerja ne bi smela ogroziti.

Upravljanje buldožerja v kamnolomu, ko gre za vožnjo po neutrjenem miniranem področju, je zato vsekakor šteti za nevarno dejavnost. Ker se je tožnik ponesrečil med obratovanjem delovnega stroja, čeprav ne v vozilu samem, pač pa v zvezi s tem obratovanjem, razen tega pa še v situaciji, ki je sama po sebi pomenila povečano nevarnost dela, je podana odgovornost tožene stranke, tako po načelu objektivne odgovornosti kot tudi odgovornosti iz obratovanja (173. in 174. člen ZOR).

Po presoji revizijskega sodišča tožniku prisojena odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR), upoštevaje pri tem dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o naravi poškodbe, njenemu zdravljenju in intenzivnosti ter trajanju telesnih in duševnih bolečin, ki jih je trpel in jih trpi tožnik zaradi poškodbe. Zato revizijsko sodišče ne sprejema stališča v reviziji, da je bila tožniku priznana občutno višja odškodnina od pravične. Za določitev priznane odškodnine sta sodišči imeli utemeljeno podlago v izvedenih dokazih, zlasti v izvedeniškem mnenju izvedenca medicinske stroke. Tako določena odškodnina po višini tudi ne odstopa od višine odškodnin prisojenih v drugih podobnih primerih. Zato razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4.člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).


Zveza:

ZOR člen 173, 174. Pravilnik o HTV ukrepih pri delu v kamnolomih in opekarnah ter pri kopanju gline, peska in gramoza člen 5. ZPP (1977) člen 393.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yODM1MA==