<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sklep VIII Ips 74/2018
ECLI:SI:VSRS:2019:VIII.IPS.74.2018

Evidenčna številka:VS00022338
Datum odločbe:19.02.2019
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sodba Pdp 699/2017
Datum odločbe II.stopnje:11.01.2018
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Samo Puppis (poroč.), Marjana Lubinič, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - INVALIDI
Institut:priznanje invalidnosti III.kategorije - odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu - drugo ustrezno delovno mesto - bistvena kršitev določb pravdnega postopka

Jedro

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotavljalo dejstva, ali je imela tožena stranka prosto ustrezno delovno mesto za tožnika že v času dokončnosti odločbe Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, pač pa je štelo, da je relevanten zgolj datum podaje odpovedi. Kot pravilno opozarja tožnik, mu je bila tožena stranka že z izvršljivostjo odločbe Zavoda dolžna zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu, v skladu z njegovimi omejitvami.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2016, ki jo je tožena stranka podala tožniku, in sklep sveta tožene stranke o pritožbi zoper odpoved z dne 22. 9. 2016 nezakonita; da tožniku delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo, ampak še traja; da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu v skladu z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod) z dne 20. 11. 2015 zagotoviti delo s krajšim delovnim časom od polnega (4 ure dnevno) na drugem delu ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga za to obdobje prijaviti v obvezna zavarovanja, mu obračunati osnovno bruto plačo, po odvodu predpisanih davkov in prispevkov pa izplačati ustrezen neto znesek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče zmotno ni upoštevalo dejstva, da je imela tožena stranka v času dokončnosti odločbe Zavoda v recepciji in v kuhinji na voljo delovno mesto, ki je ustrezalo tožnikovi preostali delazmožnosti. Sodišče naj bi pri vprašanju obstoja prostega delovnega mesta kot relevanten čas zmotno upoštevalo čas podaje odpovedi o zaposlitvi (16. 8. 2016) namesto dokončnosti odločbe Zavoda (16. 2. 2015). V skladu s 102. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (v nadaljevanju ZPIZ-1) naj bi namreč že ob dokončnosti odločbe Zavoda nastala obveznost delodajalca, da delavcu invalidu ponudi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delazmožnostjo. V nasprotnem primeru naj bi bila razvrednotena vloga Komisije za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu (v nadaljevanju Komisija), obstajala pa naj bi tudi večja možnost zlorab s strani delodajalca. Ne glede na to pa naj bi sodišče tudi protispisno ugotovilo, da je imela tožena stranka v času podaje odpovedi sistemiziranih le 3,5 delovnih mest varnostnika. Sodišče je to ugotovitev utemeljilo s Kadrovskim in finančnim načrtom za leto 2016, iz katerega pa naj ne bi izhajalo, da ima tožena stranka sistemiziranih 3,5 delovnih mest varnostnika, pač pa le dejanska zasedenost tega delovnega mesta. Sodišče druge stopnje naj se ne bi opredelilo do pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo število sistemiziranih delovnih mest ob sklicevanju na listino, ki tega podatka ne vsebuje. Tožena stranka naj ne bi uspela dokazati, koliko delovnih mest varnostnika ima sistemiziranih, čeprav je bilo dokazno breme na njeni strani. Sodišče prve stopnje naj bi ugotovilo, da je tožnik sposoben opravljati posamezna dela vratarja ali varnostnika ter kuhinjskega pomočnika. V nasprotju s tem pa naj bi sodišče druge stopnje protispisno ugotovilo, da tožena stranka ni imela delovnega mesta za tožnika, ki bi ustrezalo njegovi preostali delazmožnosti in tako brez podlage v spisu v nasprotju z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje dopolnjevalo dejansko stanje v škodo tožnika kot edinega pritožnika.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku2 - v nadaljevanju ZPP). Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu kuhar - vodja izmene. Z odločbo Zavoda, ki je postala dokončna 16. 12. 2015, mu je bila priznana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in pravica do dela na drugem delu s krajšim 4-urnim delovnim časom, z naslednjimi omejitvami: fizično lažje delo, delno sede, delno stoje in s hojo na krajše razdalje, brez dvigovanja bremen nad 5 kg in brez dela v globoko sklonjenem položaju, ni zmožen za delo, pri katerem je potrebna dobra ostrina vida ter binokularni vid. Tožena stranka je po prejemu pozitivnega mnenja Komisije tožniku 17. 8. 2016 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Odpoved je med drugim utemeljila s tem, da se dela na delovnih mestih kuharskega pomočnika in varnostnika izvajajo pretežno stoje, so fizično zahtevna, s stalnim dvigovanjem bremen nad 5 kg, z delom v globoko sklonjenem položaju, za varnostnika pa naj bi bila poleg tega potrebna še dobra ostrina vida ter binokularni vid, česar pa naj tožnik ne bi imel.

8. Tožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je ponovilo tudi sodišče druge stopnje s tem, ko je ni odpravilo. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve navedlo, da iz Kadrovskega in finančnega načrta A. za leto 2016 (priloga B12) izhaja, da ima tožena stranka sistemiziranih 3,5 delovnih mest varnostnik (receptor). Ta ugotovitev je protispisna oziroma nasprotuje vsebini navedene listine. Prilogo B12 sestavljajo naslovnica Kadrovskega in finančnega načrta A. za leto 2016 (v nadaljevanju Kadrovski načrt) in strani 9, 10 in 12 tega načrta. Iz predloženih listin je iz tabele z naslovom „Zasedenost delovnih mest v šolskem letu 2015/16“ na strani 9 razvidna zgolj dejanska zasedenost delovnega mesta varnostnik v šolskem letu 2015/2016, kot pravilno navaja tožnik v reviziji. Navedeni dokument ne vsebuje podatka o številu sistemiziranih mest niti ne predstavlja akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, kar nenazadnje ugotavlja tudi samo sodišče druge stopnje v 6. točki obrazložitve. Nadalje je v 11. členu Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest A. (Priloga B10) navedeno, da se število delovnih mest, ki se sistemizirajo v zavodu, določi v katalogu delovnih mest, ki je kot priloga 3 sestavni del tega Pravilnika. Navedene priloge tožena stranka ni predložila.

9. Prav tako je utemeljen očitek tožnika, da so razlogi sodišča druge stopnje v zvezi z ugotovljenim številom sistemiziranih delovnih mest varnostnika (receptorja), nejasni in sami s sabo v nasprotju, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V 11. točki obrazložitve se tako sodišče sklicuje na Zakon o izvrševanju proračunov RS za leti 2016 in 20173 in ugotavlja, da so predpisani normativi toženi stranki, glede na 224 dijakov, ki so bivali pri njej, dopuščali sistemizacijo le 1,29 delovnih mest vratarja in 1 delovno mesto varnostnika (skupaj torej 2,29). Navedeno ne drži. Predpisani normativi namreč določajo zgolj to, koliko delovnih mest se bo financiralo iz javnih sredstev, ne pa, koliko delovnih mest je dopustno sistemizirati. Pri tem sodišče druge stopnje istočasno protislovno ugotavlja, da je tožena stranka preostala sistemizirana delovna mesta (skoraj 1,5 delovnega mesta) varnostnika (receptorja) financirala iz lastnih sredstev, pridobljenih na trgu, s čimer tudi samo ugotavlja, da je bilo sistemiziranih več delovnih mest, kot so določali normativi, na kar pravilno opozarja tožnik.

10. Tožnik sodišču druge stopnje utemeljeno očita, da je napačno povzelo dejanske zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z dejstvom, ali sta bili delovni mesti kuhinjskega pomočnika in dnevnega vratarja oziroma varnostnika (receptorja) za tožnika ustrezni. S tem je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve sicer res navedlo, da bi tožnik lahko opravljal posamezna dela iz opisa delovnega mesta varnostnik (receptor), vendar pa iz navedenega ne izhaja tudi to, da pri toženi stranki na delovnih mestih varnostnik (receptor) oziroma kuhinjski pomočnik ni bilo mogoče opravljati le del (in ne vseh) nalog iz opisa teh delovnih mest. Tožnik je to ves čas zatrjeval in navajal, da tudi nekateri delavci, zaposleni na teh delovnih mestih, ne izvajajo vseh nalog iz opisa. Sodišče prve stopnje je tudi izrecno navedlo, da je „tožbeni zahtevek zavrnilo že na podlagi ugotovitve, da pri toženi stranki ustrezno delovno mesto ni bilo prosto, zato postavitev izvedenca v zvezi s sposobnostjo tožnika za opravljanje dela na recepciji ni bila potrebna,“ iz česar izhaja, da tega dejstva sploh ni ugotavljalo.

11. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotavljalo dejstva, ali je imela tožena stranka prosto ustrezno delovno mesto za tožnika že v času dokončnosti odločbe Zavoda, pač pa je štelo, da je relevanten zgolj datum podaje odpovedi. Kot pravilno opozarja tožnik, mu je bila tožena stranka že z izvršljivostjo odločbe Zavoda dolžna zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu, v skladu z njegovimi omejitvami. V konkretnem primeru je Zavod dne 20. 11. 2015 izdal odločbo št. 2 4 9360970, s katero je bila tožniku priznana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in pravica do dela na drugem delu z omejitvami in s krajšim 4-urnim delovnim časom, hkrati pa je bila delodajalcu v skladu z drugim odstavkom 81. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (v nadaljevanju ZPIZ-2) in tretjim odstavkom 82. člena ZPIZ-2 naložena obveznost, da tožniku zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu. Odločba s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije, se po drugem odstavku 182. člena ZPIZ-2 izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. To pomeni, da je bila tožena stranka tožniku dolžna zagotoviti drugo ustrezno delo od trenutka izvršljivosti odločbe Zavoda št. 2 4 9360970, to je od 16. 12. 2015 dalje, ko je navedena odločba postala dokonča. Obdobje, ki ga mora sodišče upoštevati v zvezi s presojo, ali je imel delodajalec prosto ustrezno delovno mesto, je zato v takem primeru celotno obdobje od izvršljivosti odločbe Zavoda dalje pa vse do trenutka podaje odpovedi.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene bistvene kršitve določb postopka in v skladu z zgoraj navedenimi materialnopravnimi izhodišči ugotoviti, ali je imela tožena stranka v obdobju od dokončnosti odločbe ZPIZ do odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnika na voljo prosto in ustrezno delovno mesto.

13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji.
2 Ur. l. RS, 26/99 in nadaljnji.
3 Ur. l. RS, št. 96/2015 in nadaljnji.
4 Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadaljnji.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 116
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2 - člen 81, 82, 182

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4NDYz