<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 395/2009
ECLI:SI:VSRS:2012:II.IPS.395.2009

Evidenčna številka:VS0014843
Datum odločbe:12.01.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 1671/2008
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - poškodba delavca pri dvigu težkega bremena - pravica do odklonitve dela po ZVD - deljena odgovornost - ravnanje oškodovanca

Jedro

V konkretni zadevi v okviru presoje temelja odškodninske odgovornosti tožnici ni mogoče naprtiti sokrivde oziroma ugotoviti njenega soprispevka k nastali škodi.

Tudi če bi bila tožnica seznanjena s pravico do odklonitve dela po 47. členu ZVD v primeru neposredne nevarnosti za njeno življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, normativi, standardi in tehnični predpisi in v primeru, ko sredstvo za delo ni opremljeno s predpisanimi varnostnimi pripomočki ali napravami, ji ta določba sama po sebi ne bi dala pravice, da bi sama presojala, ali so v konkretnem primeru podani pogoji za odklonitev dela, ampak bi moral obstoj nevarnosti ugotoviti pristojni organ že pred nastankom škodnega dogodka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženka, pri kateri je imel tožničin delodajalec zavarovano odgovornost, dolžna plačati 39.582,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi dviga 50kg težke vreče cementa na delovnem mestu.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženkino obveznost plačila odškodnine omejilo na višino zavarovalne vsote v višini 19.195,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2000 dalje do plačila ter ji naložilo v plačilo tožničine pravdne stroške v znesku 2.446,90 EUR. V presežnem delu je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu za plačilo nadaljnjih 22.543,00 EUR razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obsodilnem delu pa jo spremenilo tako, da je toženka dolžna od prisojene glavnice plačati tožnici zakonske zamudne obresti od 15. 4. 2000 do 31. 12. 2001, od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 zamudne obresti v višini 13,5% letno in od 28. 6. 2003 dalje do plačila zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v nespremenjenem obsodilnem delu. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da je bila tožnica glede na organizacijo dela pri svojem delodajalcu primorana dvigniti težko breme in da v ničemer ni prispevala k nastanku škode.

4. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče RS ugodi in odškodnino, prisojeno tožnici, ustrezno zniža.

Ne strinja se z zaključkom sodišč prve in druge stopnje, da tožnica ni sokriva za nastali škodni dogodek in opozarja, da ugotovitvi sodišč nižjih stopenj o neopravljenem preizkusu iz varstva pri delu nasprotujeta tožničini izpovedbi o tem, da je opravila omenjeni izpit in da je vedela, kako je treba dvigovati težka bremena. Poudarja še, da je v času nezgode veljavni Zakon o varstvu pri delu (v nadaljevanju ZVD) v 47. členu določal pravico delavca odkloniti delo in zahtevati, da se nevarnost odpravi, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje. Če bi tožnica odklonila dvig vreč, ne bi prišlo do poškodbe. Zavedala se je namreč svojega zdravstvenega stanja (degenerativne spremembe hrbtenice) in posledic, ki bi utegnile nastati ob dvigovanju težkih bremen. Tako je tožnica po mnenju toženke sokriva za nastali škodni dogodek v višini 50%.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče v celoti sprejema materialnopravno naziranje sodišč prve in druge stopnje, da v okviru presoje temelja odškodninske odgovornosti tožnici ni mogoče naprtiti sokrivde oziroma ugotoviti njenega soprispevka k nastali škodi.

8. Iz ugotovljenih odločilnih dejstev na prvi in drugi stopnji, na katera je revizijsko sodišče vezano, namreč izhaja, da je morala tožnica vsakodnevno dvigovati težka bremena in je to predstavljalo del njenih delovnih obveznosti. Tako je bilo tudi obravnavanega dne, ko je dvignila 50 kg težko vrečo cementa in ga naložila kupki, pri čemer je prišlo do vkleščenja živca med vretencema. Temu opravilu se objektivno gledano tožnica ni mogla izogniti. V trgovini, kjer je tožnica delala, je bil poleg nje zaposlen le še en delavec - poslovodja, ki pa je bil tisti dan, kot že ničkolikokrat poprej, na terenu. Poleg tega ni imela na voljo viličarja, ki se uporablja za raz- in nakladanje ter za prevoz tovora. Tožnica ni opravila izpita iz varstva pri delu, zato za pravico do odklonitve dela ni vedela, pa tudi če bi vedela zanjo, ne bi upala odkloniti dela zaradi strahu pred izgubo službe. Tožnici ni preostalo drugega, kot da je opravila svojo delovno obveznost.

9. Kot je že pravilno presodilo sodišče druge stopnje, dejstvo, da je tožnica

dlje časa čakala poslovodjo, da se vrne, in šele nato dvignila vrečo cementa,

kaže na njeno skrbnost in nikakor ne na njeno sokrivdo.

10. Toženka z opozarjanjem na nasprotje med razlogi sodbe in zapisnikom o izpovedbi tožnice glede opravljenega izpita iz varstva pri delu, tj. na absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Pa tudi sicer, če bi bila tožnica seznanjena s pravico do odklonitve dela po 47. členu ZVD v primeru neposredne nevarnosti za njeno življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, normativi, standardi in tehnični predpisi in v primeru, ko sredstvo za delo ni opremljeno s predpisanimi varnostnimi pripomočki ali napravami, ji ta določba sama po sebi ne bi dala pravice, da bi sama presojala, ali so v konkretnem primeru podani pogoji za odklonitev dela, ampak bi moral obstoj nevarnosti ugotoviti pristojni organ že pred nastankom škodnega dogodka.

12. Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo toženke.


Zveza:

ZOR člen 154, 154/1, 192, 192/1.
ZDV člen 47.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.03.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQxOTY3