<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Civilni oddelek

VSM Sodba I Cp 915/2018
ECLI:SI:VSMB:2018:I.CP.915.2018

Evidenčna številka:VSM00017099
Datum odločbe:20.11.2018
Senat, sodnik posameznik:Jasminka Pen (preds.), Vesna Rezar (poroč.), Milena Šteharnik
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odgovornost zdravstvene ustanove (bolnišnice) zdravniška (medicinska) napaka - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo

Jedro

Tožnici niso bila dana primerna in jasna navodila o tem, v kakšnem časovnem obdobju naj opravlja kontrolne UZ desne ledvice. Če bi urolog navedel časovne intervale UZ preiskav, bi bil drugi UZ opravljen v roku 12 mesecev po prvem, kar pomeni v obdobju 16 mesecev po odstranitvi katetra, pri tožnici pa je bil opravljen v obdobju 18 mesecev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo obstoj vzročne zveze med opustitvijo pravočasno opravljenih UZ preiskav in nastankom škode, to je močno okrnjena funkcija desne ledvice, ki je imela za posledico njeno odstranitev. Toženki tekom postopka nista zatrjevali ali dokazali, da bi bilo v primeru, če bi bil pri tožnici drugi UZ opravljen v roku 12 mesecev po prvem, vse brez posebnosti ter se zato v pritožbah neutemeljeno sklicujeta na to, da je „odločitev sodišča prve stopnje napačna“.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem obsodilnem delu v točki I izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da sta prva in druga toženka dolžni v roku 15 dni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 55.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2016 dalje do plačila. V presežku do zahtevanih 74.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za zakonske zamudne obresti od zneska 55.600,00 EUR od 8. 2. 2016 do 4. 4. 2016 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). O stroških postopka bo odločilo s posebnim sklepom (točka III izreka).

2. Zoper sodbo sta pritožbi vložili prva in druga toženka. Prva toženka se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo zmoten zaključek, saj je bilo zdravljenje po odstranitvi katetra pravilno. Tožnici so bila dana podrobna in jasna navodila, da mora redno opravljati kontrolo ledvic. Nedvomno je izkazano, da ji je dal urolog podrobna navodila, da mora opravljati redne kontrole desne ledvice. Na izvidu je celo navedena telefonska številka in v kolikor bi ga tožnica pokazala osebnemu zdravniku, bi ji zagotovo izdal napotnico za urologa in opravo ultrazvoka (v nadaljevanju UZ) ledvice. V kolikor pa držijo tožničine navedbe, da ji osebni zdravnik ni hotel opraviti UZ, pa gre za odgovornost tega zdravnika in ne druge toženke. Nevestno ravnanje tožnice ali njenega osebnega zdravnika se nikakor ne more prevaliti na drugo toženko. Očitek, da urolog ni podal časovnega intervala UZ spremljanja, ni utemeljen. Izvedenec T.S. je sicer izpovedal, da bi moral biti prvi UZ po 4 do 6 tednih, s pripombo „vsaj jaz dajem, no“. Torej stroka sicer zahteva redno spremljanje ledvic z UZ preiskavo, nikjer pa ni določeno, kakšna naj bi bila točna časovnica tega spremljanja. Pri tožnici je bil UZ opravljen pri osebni ginekologinji 4 mesece po odstranitvi katetra in je bilo takrat stanje vredu. To pomeni, da morebitna zakasnitev prvega UZ, glede na čas, ki ga je navedel izvedenec, ni imela nobenega vpliva na poslabšanje stanja ledvice, ki je nastalo kasneje. Čeprav v predmetni zadevi ni bila točno izdelana podrobna časovnica za UZ preglede, je tožnica prejela podrobna in jasna navodila, ki se jih ni držala, zato vzročna zveza med neizdelano časovnico in stanjem ledvice ne obstaja. Prva toženka se pritožuje tudi zoper višino prisojene odškodnine. Meni, da je potrebno upoštevati le tisto škodo, ki je nastala zaradi nestrokovnosti oziroma le škodo, ki je nastala po odstranitvi katetra. Tožnica je bolečine trpela le mesec dni. Bolečin, ki so bile povezane z operativno odstranitvijo ledvice, po mnenju pritožbe ni mogoče upoštevati, saj je bila istočasno opravljena indicirana odstranitev maternice in levostranskih adneksov in bi tožnica bolečine v vsakem primeru trpela. Tako tožnica od aprila 2015 dalje ni trpela nobenih bolečin več. Kot nevšečnosti je potrebno upoštevati le preveze, ostale nevšečnosti se nanašajo na omenjeno operacijo. Primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bi bila 5.000,00 EUR. Ker je tožnica trpela le sekundarni strah, ko je izvedela, da bo potrebno odstraniti ledvico ter blag sekundarni strah v trajanju enega leta in deset mesecev, je odškodnina iz tega naslova pretirana in bi pravično odškodnino predstavljal znesek 2.000,00 EUR. Pritožba predlaga znižanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 20.000,00 EUR, „saj dejansko tožnica zaradi izgube ene ledvice nekih večjih prikrajšanj nima“. Prva toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe v smeri zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka oziroma se podrejeno zavzema za spremembo sodbe z ugotovitvijo soprispevka tožnice in znižanjem prisojene odškodnine.

Druga toženka je pritožbo vložila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo nepravilen zaključek o obstoju vzročne zveze med kršitvami pri obravnavi tožnice in nastalo škodo. Zaključek sodišča, da zdravljenje tožnice po odstranitvi dvojnega katetra ni bilo primerno, saj je bila opuščena napotitev na UZ preiskavo trebuha po 4 do 6 tednih po odstranitvi katetra, kar je posledično pripeljalo do odpovedi desne ledvice, je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Le-ta je namreč v ustno podani dopolnitvi izvedenskega mnenja pojasnil, da je tožnica imela UZ pregled 4 mesece po odstranitvi katetra, ki je bil vredu. Pojasnil je, da je verjetnost, da se nekaj zgodi, bistveno večja po odstranitvi katetra, kar pomeni, da je verjetnost, da bo karkoli narobe, po 4 mesecih še toliko manjša. Kot izhaja iz pisne dopolnitve izvedenskega mnenja, ob prvi UZ preiskavi pri ginekologinji ni bilo videti nikakršnih posebnosti. Glede na pravila stroke bi nato naslednja preiskava morala biti opravljena v obdobju 16 mesecev (in je v takem obdobju dejansko bila opravljena), ko pa je bila funkcija desne ledvice že pomembno zmanjšana. Drži torej, da je bil prvi UZ glede na pravila stroke narejen prepozno, ampak takrat s tožničino ledvico še ni bilo nič narobe. Opustitev izvedbe prvega UZ v roku 4 do 6 tednov torej ni v vzročni zvezi z nastalo škodo oziroma predčasen prvi UZ pregled škode ne bi preprečil. Tožnica še oktobra 2013 ni imela težav z ledvico, ki bi jih bilo mogoče prepoznati z UZ preiskavo, naslednji UZ (2. 12. 2014) pa je bil opravljen znotraj 16 mesečnega obdobja od predhodnega, kar je skladno s pravili stroke. Sodišče prve stopnje je prekršilo 286. člen ZPP, saj je upoštevalo navedbe tožnice, ki so bile podane po prvem naroku za glavno obravnavo in je nanje oprlo svojo odločitev. Tožnica ni podala pravočasnih navedb, s katerimi bi odgovornost druge toženke za nastalo škodo utemeljevala z opustitvami po odstranitvi katetra. V točki I tožbe je protipravno ravnanje primarno utemeljila z nestrokovno izvedenim operativnim posegom. V nadaljevanju tožbe sicer res omenja opustitev rednega nadzorovanja tožničinega zdravstvenega stanja, vendar pa to konkretizira le z navedbo o opustitvi ustrezne preiskave na dan 10. 6. 2013, s katero bi ugotovili saniranost oziroma zaraščenost poškodovanega sečevoda. Konkretnejše navedbe o kršitvah glede izvedenih UZ pregledov je tožnica podala šele v pripravljalni vlogi z dne 11. 9. 2017, kar je prepozno. Tako je bila tudi priča G.H. s strani sodišča izprašana izključno o okoliščinah dogajanja v neposredni zvezi z operacijo, ne pa tudi o kasnejšem spremljanju tožničinega zdravstvenega stanja. Ker je med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med listinami, očitno nasprotje, druga toženka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Druga toženka se podrejeno pritožuje tudi zoper višino prisojene odškodnine. Navaja dva primera Vrhovnega sodišča RS, kjer je bila za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, upoštevaje, da je šlo v obeh primerih za hujše poškodbe, prisojena odškodnina v zneskih 42.413,62 EUR (primer II Ips 240/2001) in 30.500,00 EUR (primer II Ips 432/2009). Ker je tožnica podala zelo skope navedbe o tem, kako se je njeno življenje zaradi izgube ledvice spremenilo ter ob zaslišanju ni povedala, da bi zaradi tega opustila kakšno aktivnost ali hobi, gre v konkretnem primeru za milejša prikrajšanja. Upoštevaje, da psihične motnje, ki jih trpi tožnica, niso posledica izgube ledvice, druga toženka meni, da je prisojena odškodnina previsoka. Zavzema se za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe v smeri zavrnitve celotnega zahtevka, s stroškovno posledico, podrejeno pa predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbi zavzema za zavrnitev le-teh.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo druge toženke grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Druga toženka se neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZPP, ker naj bi v nasprotju z 286. členom ZPP dopustilo navedbe, ki jih je tožnica podala prepozno. Kot je pojasnilo v točki 5 in 6 obrazložitve sodbe, je dopustilo dokazovanje z izvedencem v zvezi z vprašanjem nepravilnosti obravnave pri urologu dne 10. 6. 2013 in kasneje, saj je tožnica pravočasno navajala dejstva v zvezi z nestrokovnim zdravljenjem pri urologu in predlagala dokaz z izvedencem urologom že v tožbi (čeprav ga je pomotoma imenovala „priloga“ namesto „dokaz“). Kot izhaja iz tožbe, je tožnica drugi toženki očitala, „da niso ustrezno skrbeli za redno nadzorovanje njenega zdravstvenega stanja ter so s tem opustili ustrezno skrb za zdravje, navedena opustitev pa je kasneje rezultirala v poškodbi ledvice in njeni odstranitvi“. Res je, da tožnica pri tem omenja „opustitev preiskave, s katero bi ugotovili saniranost oziroma zaraščenost poškodovanega sečevoda“ in šele kasneje, tekom postopka postane jasno, da je urolog dal pomanjkljiva navodila za spremljanje funkcije desne ledvice oziroma ni navedel časovnega intervala UZ preiskav, ki jih je priporočal za spremljanje tožničinega stanja po odstranitvi katetra.

7. Tožnica kot laik pred pridobitvijo izvedenskega mnenja ni mogla natančno opisati opustitve, ki naj bi jo storila druga toženka, ampak se je v tožbi sklicevala na „neustrezno nadzorovanje zdravstvenega stanja“ in „opustitev ustrezne skrbi za njeno zdravje“, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot zadostne in pravočasne navedbe v zvezi s tem. Glede na določbo 243. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Prav tako tudi stranka ne razpolaga s strokovnim znanjem in je neživljenjsko od nje pričakovati, da bo v tožbi natančno navedla, kakšne vrste opustitev očita toženki, ampak lahko v določenih primerih svoje očitke konkretizira šele po prejemu izvedenskega mnenja, kot je bilo tudi v konkretnem primeru.

8. Sodišče prve stopnje je v postopku odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sprejelo je celovito in popolno dokazno oceno ter pri tem ni storilo s pritožbo druge toženke očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Zatrjevanje, da „obstaja očitno nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med listinami“ oziroma, da je „zaključek sodišča o tem, da je opuščena napotitev na UZ preiskavo trebuha po 4 do 6 tednih po odstranitvi katetra, posledično pripeljala do odpovedi desne ledvice, v očitnem nasprotju s prepisom zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 1. 6. 2018, iz katerega jasno izhaja, da je izvedenec izključil povezavo med opuščenim UZ pregledom in odpovedjo ledvice pri tožnici“, namreč pomeni, da druga toženka ne soglaša z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, kar je drug pritožbeni razlog.

9. Druga toženka je citiran del obrazložitve sodbe vzela iz konteksta. Ni namreč mogoče upoštevati le zapisa, da je „opustitev na UZ preiskavo trebuha po 4 do 6 tednih pripeljala do odpovedi desne ledvice“, kot želi prikazati pritožba druge toženke. Potrebno je namreč upoštevati obrazložitev kot celoto, iz katere je razvidno, da zdravljenje tožnice po odstranitvi dvojnega katetra ni bilo pravilno oziroma v skladu s pravili stroke, v posledici česar je prišlo do nastanka škode – odpovedi in odstranitve desne ledvice. Čeprav je bila s strani tožničine ginekologinje 4 mesece po odstranitvi katetra opravljena UZ preiskava, pa to ne pomeni, da je tožnica po odstranitvi katetra s strani urologa dobila primerna navodila. Sodišče druge stopnje ne povzema pritožbenih navedb prve toženke, da so bila tožnici dana podrobna in jasna navodila, da mora redno opravljati kontrolo ledvic. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je urolog G. H. izpovedal, da „v primeru odstranitve katetra svetuje doma spremljanje, v primeru bolečin pa, da se pride nazaj in tudi UZ sledenje“. Iz pisnih navodil, ki jih je ob odstranitvi katetra prejela tožnica dne 10. 6. 2013 tako zgolj izhaja, da „se svetuje redno UZ spremljanje desne ledvice“, ni pa naveden časovni interval le-tega, kar je za tožnico kot laika bistvenega pomena.

10. Neutemeljena so torej pritožbena izvajanja prve in druge toženke o tem, da „je tožnica prejela primerna in jasna navodila in je k škodi soprispevala, ker se jih ni držala“. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnici ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode, saj je bilo ugotovljeno, da je ravnala v skladu s (pomanjkljivimi) navodili urologa – in sicer je zaslišana izpovedala, da je opravila pregled pri ginekologinji, pri izbranem zdravniku pa je prosila za UZ, a ji je bilo pojasnjeno, da če je nič ne boli, ni razlogov za UZ. Pritožbene navedbe prve toženke o tem, da „v kolikor bi tožnica izvid (urologa) pokazala osebnemu zdravniku, bi ji ta zagotovo izdal napotnico za urologa in opravo UZ ledvice“, predstavljajo zgolj ugibanje in pritožba z njimi ne more biti uspešna.

11. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnici niso bila dana primerna in jasna navodila o tem, v kakšnem časovnem obdobju naj opravlja kontrolne UZ desne ledvice. Sledeč izvedenskemu mnenju je razširitev votlega sistema desne ledvice in zmanjšanja njene funkcije nastopila postopoma, zaradi česar tožnica več kot eno leto ni čutila nikakršnih bolečin (tiho nastala hidronefroza). Čeprav je bil pri tožnici prvi UZ po odstranitvi katetra opravljen v roku 4 mesecev, pa se je zaradi nenavedenega časovnega intervala zavleklo obdobje naslednjega UZ, ki ga je tožnica zaradi bolečin opravila samoplačniško dne 2. 12. 2014. Na tem UZ so se že pokazale nepravilnosti pri delovanju desne ledvice oziroma se je pokazalo zmanjšanje delovanja le-te1. Če bi urolog navedel časovne intervale UZ preiskav2, bi bil drugi UZ opravljen v roku 12 mesecev po prvem, kar pomeni v obdobju 16 mesecev po odstranitvi katetra, pri tožnici pa je bil opravljen v obdobju 18 mesecev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo obstoj vzročne zveze med opustitvijo pravočasno opravljenih UZ preiskav in nastankom škode, to je močno okrnjena funkcija desne ledvice, ki je imela za posledico njeno odstranitev (točki 16 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženki tekom postopka nista zatrjevali ali dokazali, da bi bilo v primeru, če bi bil pri tožnici drugi UZ opravljen v roku 12 mesecev po prvem, vse brez posebnosti ter se zato v pritožbah neutemeljeno sklicujeta na to, da je „odločitev sodišča prve stopnje napačna“.

12. Sodišče prve stopnje je glede na določbe prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pravilno odločilo, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti – nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem zaposlenih pri drugi toženki in zatrjevano škodo. Pravilno je upoštevalo, da ustreznost zdravljenja in spremljanje pacienta po operaciji spada v krog pogodbenih obveznosti zdravnika. Tožnica je zatrjevala in dokazala obstoj nedopustnega ravnanja, škode in vzročne zveze med njima, toženki pa nista dokazali, da je bilo zdravljenje in spremljanje tožnice po odstranitvi katetra ustrezno oziroma da je tožnica dobila primerna in jasna navodila. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena glede odgovornosti je dokazno breme glede vsebine pravnega standarda vestnega in pravilnega zdravljenja na toženkah.

13. V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo z višino prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje jo je prisodilo, upoštevaje določbo 179. člena OZ, stopnjo in trajanje pretrpljenih telesnih bolečin, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in bodoče škode (182. člen OZ). Upoštevalo je pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter da slednja ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Uporabilo je pravni standard pravične denarne odškodnine, v skladu s katerim je potrebno upoštevati subjektivne in objektivne kriterije ter nato opraviti tudi individualizacijo odškodnine v ožjem pomenu, glede na konkretnega oškodovanca. V zvezi z ugotavljanjem stopnje, trajanja in narave nepremoženjske škode se je oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani, njegovo pisno dopolnitev in ustno podajo mnenja na naroku, upoštevalo pa je tudi izpovedbo tožnice in sodno prakso.

14. Toženki se zavzemata za znižanje prisojene odškodnine, in sicer prva toženka po vseh postavkah, druga toženka pa izrecno nasprotuje zgolj višini odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da prisojena odškodnina predstavlja primerno denarno zadoščenje za tožnici nastalo škodo in sledi pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je zdravljenje do oziroma vključno z odstranitvijo katetra dne 10. 6. 2013 potekalo v skladu s pravili stroke ter je nepremoženjsko škodo ocenjevalo le od trenutka po odstranitvi dvojnega katetra dalje. Prva toženka se zato v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi „moralo upoštevati le tisto škodo, ki je nastala po odstranitvi katetra“.

15. Za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v znesku 12.000,00 EUR (od vtoževanih 20.000,00 EUR). Upoštevalo je, da je tožnica na pregledu pri izbranem zdravniku dne 21. 11. 2014 opisovala blage do zmerne bolečine ledveno, ki so se občasno pojavljale vse do 25. 12. 2014. V času med 24 .4. 2014 do 29. 4. 2014 je bila tožnica hospitalizirana in je zaradi poskusa vstavitve dvojnega J katetra trpela zmerne bolečine. Zmerno do zelo boleč je bil postopek vstavitve perkutane nefrostome v desno ledvico dne 25. 12. 2014, ki je trajal 15 minut. Kasneje je bila tožnici dne 20. 4. 2015 laparoskopsko poleg maternice in levostranskih adneksov odstranjena tudi afunkcijska desna ledvica. Sodišče prve stopnje je upoštevalo oceno izvedencev, da je bila zaradi laparoskopskega pristopa intenzivnost pooperativnih bolečin enaka, kot bi bila v primeru, da bi bila odstranjena le maternica z levostranskimi adneksi in da so bile pooperativne bolečine uspešno obvladane. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom, da je potrebno kljub temu, da je bila odstranitev desne ledvice zaradi spleta okoliščin, opravljena hkrati z odstranitvijo maternice, te bolečine upoštevati pri prisoji odškodnine za telesne bolečine. Prva toženka se zato neutemeljeno sklicuje na to, da „teh bolečin ni možno upoštevati, ker je tožnica v posledici operacije maternice tako ali tako trpela enake bolečine“. Odstranitev desne ledvice je posledica neustreznega zdravljenja tožnice in bolečin ter nevšečnosti med zdravljenem, ki jih je zaradi tega trpela tožnica, ni mogoče negirati le zaradi tega, ker je odstranitev ledvice zaradi spleta okoliščin potekala hkrati z odstranitvijo maternice.

16. S strani sodišča prve stopnje prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 12.000,00 EUR po mnenju sodišča druge stopnje predstavlja primerno odškodnino in ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Upoštevano je bilo, da je tožnica dalj časa (od 25. 12. 2014 do 22. 4. 2015) trpela bolečine zaradi vstavljene nefrostome, katere vstavitev predstavlja zmerno do zelo boleč postopek; da je pred tem (od 21. 11. 2014) trpela blage do zmerne bolečine; da je bila v času med 24. 4. 2014 in 29. 4. 2014 hospitalizirana, ko so ji poskusili vstaviti dvojni J kateter; da je trpela številne nevšečnosti med zdravljenjem, ki izhajajo iz točke 30 obrazložitve sodbe, med katerimi je še posebej izpostaviti 5 dnevno hospitalizacijo, preveze nefrostome na 2 dni v obdobju 6. mesecev, retrogradno slikanje desnega sečevoda, zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi skrbi, da bi nefrostoma ob gibanju ali spanju na desnem boku izpadla in nevšečnosti v zvezi z operacijo z dne 20. 4. 2015. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi psihične bolečine, ki jih je tožnica trpela zaradi nevšečnosti. Izpovedala je, da ji je bilo zelo nelagodno, ko je imela vrečko (nefrostomo), prav tako pa je zaradi nje trpela tudi vnetja in bolečine.

17. Čeprav je bilo potrebno s strani tožnice vtoževan časovni obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem omejiti le na obdobje po 10. 6. 2013, se prva toženka neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine iz tega naslova na 5.000,00 EUR. Nikakor ne držijo pritožbene navedbe, da je kot nevšečnosti mogoče šteti le preveze in da je tožnica le ob vstavitvi nefrostome 15 minut trpela zmerne do zelo hude bolečine, vse ostale bolečine pa le približno en mesec, saj kaj takega iz izvedenih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine iz tega naslova (izvedensko mnenje, izpoved tožnice in zdravniška dokumentacija), ne izhaja.

18. Za pretrpljen strah je tožnica zahtevala odškodnino v znesku 4.500,00 EUR, sodišče prve stopnje ji je prisodilo 3.600,00 EUR, prva toženka pa se zavzema za znižanje na 2.000,00 EUR. Kot izhaja iz točke 34 obrazložitve sodbe, je tožnica po 10. 6. 2013 doživljala strah v manjši intenziteti, saj jo je bilo upravičeno strah, da bodo nastopili zapleti – zamašitev desnega sečevoda, v posledici česar bi lahko prišlo do odpovedi ledvice. Ta strah je trajal do 12. 2. 2015, ko je bila ugotovljena bistveno zmanjšana funkcija desne ledvice (6% celotne funkcije ledvic) in se je nadaljeval zaradi pričakovane operacije desne ledvice in s tem povezanih možnih zapletov ter je trajal do zaključka bolnišničnega zdravljenja (do 22. 4. 2015). Po izvedencih ocenjen blag sekundarni strah je tožnica trpela okvirno eno leto in deset mesecev, še sedaj oziroma v tudi prihodnje pa se ji utegne občasno še pojavljati strah, da ji bo odpovedala tudi leva ledvica (ugotovljeno je bilo, da leva ledvica ni v celoti prevzela funkcije desne ledvice).

19. Prva toženka se neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine iz naslova strahu. Ne glede na to, da je bil pri tožnici prisoten le sekundarni strah, je le-ta trajal relativno dolgo obdobje (eno leto in deset mesecev) in bo se pri tožnici občasno pojavljal tudi v prihodnje. Glede na dejanske ugotovitve, se prva toženka neutemeljeno sklicuje na to, da „je tožnica trpela sekundarni strah le, ko je izvedela, da bo potrebno odstraniti ledvico“. Pritožba želi prikazati, da je ta strah bil kratkotrajen in blag, a s takšnimi izvajanji ne more biti uspešna. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da prisojen znesek 3.600,00 EUR predstavlja pravično in primerno denarno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode.

20. Kot zadnje se je sodišče druge stopnje ukvarjalo s presojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica je zahtevala odškodnino v znesku 50.000,00 EUR, sodišče prve stopnje ji je prisodilo 40.000,00 EUR, prva toženka se zavzema za znižanje na 20.000,00 EUR, druga toženka navaja dva primera iz sodne prakse, kjer naj bi „za hujšo škodo bila prisojena odškodnina za to postavko v zneskih 42.413,62 EUR in 30.500,00 EUR“.

21. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnica izpovedala, da ji je zaradi izgube ledvice priznana 30% invalidnost3, da je depresivna (ne le zaradi tega škodnega dogodka, ampak že od prej), da mora biti pazljiva glede tega, kako se usede, kako sedi, da ji ne piha in da ji omejitve življenja, ki so prisotne po odstranitvi ledvice, povzročajo duševne bolečine. Izvedenci so ocenili, da je odstranitev desne ledvice pri tožnici povzročila trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Ugotovljeno je bilo, da ima tožnica zaradi osebnih značilnosti težave spoprijemati se z različnimi stresorji in se težje prilagaja na spremembe, ki so s tem povezane. Čeprav pritožbi opozarjata na to, da „tožnica ni natančno navedla, s katerimi hobiji se ne more več ukvarjati in da lahko v bistvu opravlja enaka dela kot prej, saj je le blago ovirana pri opravilih, ki zahtevajo globoko pripogibanje in prenašanje težjih bremen“, s takšnimi pritožbenimi izvajanji ne moreta biti uspešni. Kot izhaja iz točke 38 obrazložitve sodbe, so izvedenci ocenili okrnjenost funkcioniranja tožničinega življenja v povezavi z odvzemom ene ledvice s stopnjo 1 oziroma od 5 do 24%. Čeprav je opisno mogoče to okrnjenost oceniti kot „majhna problematičnost, lahka, blaga okvara oziroma prizadetost“, je potrebno upoštevati, da so izvedenci zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožnici ocenili na vseh področjih splošnih opravil in zahtev, gibanja, skrbi zase, življenja doma, najpomembnejših področjih življenja (opravljanje pridobitnega dela) in življenja v družbi, skupnosti. Čeprav je zmanjšanje življenjske aktivnosti blago, ne gre spregledati, da je tožnica omejena na vseh področjih življenja in ne le „v določenih situacijah“. Ni pritrditi pritožbenim izvajanjem, da „lahko dejansko opravlja vsa dela kot prej in je le nekoliko ovirana pri opravilih, ki zahtevajo globoko pripogibanje in prenašanje težjih bremen“, kot v pritožbi neutemeljeno navaja prva toženka. Takšnih ugotovitev namreč izvedenci ne podajajo ter iz dejanskega stanja konkretnega primera ne izhajajo.

22. Odstranitev organa navzven sicer ni razvidna, kot je to na primer pri poškodbah zunanjega dela telesa, vendar to ne pomeni, da oškodovanec v posledici škodnega dogodka nima posledic, ki bi bistveno vplivale na njegovo življenje. Kot so v konkretnem primeru ocenili izvedenci, so pri tožnici posledice oziroma zmanjšanje življenjske aktivnosti prisotne v širšem obsegu in vplivajo na njeno celotno življenje. Čeprav okrnjenost funkcioniranja v povezavi z odsotnostjo ene ledvice predstavlja blago zmanjšanje življenjske aktivnosti, kar izpostavljata pritožbi, je potrebno upoštevati, da to zmanjšanje vpliva na širok spekter tožničinega življenja oziroma se kaže tako na področjih splošnih opravil, ki so življenjskega pomena (gibanje, skrb zase in za dom), kot tudi na področju opravljanja pridobitnega dela, življenja v skupnosti, družbi, opravljanje prostočasnih dejavnosti. Čeprav izguba ledvice ni vidna navzven, je pri prisoji odškodnine v tožničinem primeru potrebno upoštevati njene številne, na vseh področjih življenja prisotne omejitve, zaradi katerih trpi duševne bolečine in jih bo trpela celo življenje – upoštevaje, da leva ledvica ni v celoti prevzela funkcije desne ledvice.

23. Druga toženka v pritožbi navaja, da psihične motnje, ki jih trpi tožnica, niso posledica izgube ledvice. Sodišče prve stopnje je to tudi pravilno upoštevalo, ko je na podlagi zaključkov izvedencev ugotovilo, da sta bili psihični motnji pri tožnici prisotni že pred obravnavanim škodnim dogodkom in je v zvezi s tem upoštevalo le okrnjenost po posameznih področjih funkcioniranja, ki jih je mogoče povezati s škodnim dogodkom.

24. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odmerilo pravično in primerno denarno odškodnino za posamezno vrsto škode, ustrezna je tudi višina odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti v znesku 55.600,00 EUR. Znesek predstavlja v času sojenja (oziroma v času odmere odškodnine, ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje) 51,88 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji4, kar je primerljivo s podobnimi primeri iz sodne prakse5. Upoštevalo je tako subjektivno, kot tudi objektivno pogojenost prisoje odškodnine – tožničino doživljanje intenzitete, obsega in trajanja telesnega ter duševnega trpljenja, kot posledice škodnega dogodka, kot tudi objektivno oceno kriterijev za prisojo odškodnine in razpone odškodnin, ki jih v podobnih primerih upošteva sodna praksa. V primerih, ki ju v pritožbi omenja druga toženka, je bila oškodovancema prisojena višja odškodnina, kot v konkretnem primeru – in sicer je bila v primeru II Ips 240/2001 prisojena odškodnina v višini 76 povprečnih neto plač, od tožnice mlajša oškodovanka pa je utrpela hujše poškodbe in ji je bila poleg ledvice odstranjena tudi vranica (kot podrobneje izhaja iz opombe št. 5 zgoraj), v primeru II Ips 432/2009 pa je bila oškodovancu prav tako prisojena višja odškodnina, in sicer 60 povprečnih neto plač, saj je utrpel obsežnejše poškodbe kot tožnica. Primerljivi so le zneski odškodnin glede na povprečno neto mesečno plačo, ne pa odmerjena višina odškodnine kot taka.

25. Primera iz sodne prakse, ki ju v pritožbi omenja druga toženka, tako odražata pravično in primerno denarno odškodnino v okoliščinah konkretnih primerov za konkretna oškodovanca. Kljub temu je upoštevati, da prisojene višine odškodnine iz primerljivih primerov sodne prakse ne moremo zgolj matematično prenesti na tožničin primer, ampak je potrebno upoštevati tako subjektivne, kot objektivne okoliščine vsakega primera posebej in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja opraviti prisojo odškodnine za vsakega konkretnega oškodovanca, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

26. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi toženk kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Toženki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbama nista uspeli (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, s katerim ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 Kot izhaja iz točke 24 obrazložitve sodbe, je pri tožnici, sledeč izvedenskemu mnenju, verjetno postopoma prišlo do asimptomatske zožitve desnega sečevoda v distalnem delu s posledično motenim odtokom urina iz desne ledvice, kar je povzročilo razširitev votlega sistema desne ledvice s stanjšanjem parnehima in zmanjšano funkcijo desne ledvice, kar je bilo ugotovljeno na UZ preiskavi dne 2. 12. 2014.
2 Kot je navedeno v točki 16 obrazložitve sodbe, iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani izhaja, da se po odstranitvi katetra glede na priporočila stroke prvi UZ opravi v obdobju od 4 do 6 tednov, naslednji pa v roku 12 mesecev, če pri prvem ni bil ugotovljen zastoj v ledvici in sečevodu ter ni prisotnih bolečin.
3 Tožnica je razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni.
4 V mesecu juliju 2018 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS 1.071,76 EUR.
5 VSRS II Ips 626/99 z dne 8. 6. 2000: odmerjenih 123 povprečnih neto plač, vendar je odškodnina poleg poškodbe in odstranitve desne ledvice zajemala tudi zlom desne nadlaktnice in desne stegnenice, raztrganino jeter, izliv krvi v prsno votlino in pretres možganov, oškodovanec pa je bil star 5 let. VSRS II Ips 264/2001 z dne 15. 11. 2001: odmerjenih 99 povprečnih neto plač, vendar je odškodnina poleg odstranitve ledvice zajemala tudi odstranitev vranice, prelom leve ključnice, 1., 2., 4. in 12. rebra levo, vdor zraka in krvi v levo pljučno krilo, udarnino levega pljučnega krila ter udarnino in podplutbo želodca, oškodovanka pa je bila stara 12 let. VSRS II Ips 240/2001 z dne 19. 12. 2001, ki jo omenja tudi druga toženka v pritožbi: odmerjenih 76 povprečnih neto plač, vendar je odškodnina tudi v tem primeru poleg odstranitve ledvice zajemala tudi posledice odstranitve vranice, pretresa možganov, izliva tekočine v prsno votlino, poškodbo slinavke, izpah osnovne falange levega palca ter številne rane in podplutbe okončin po prsnem košu in trebuhi, oškodovanka pa je bila stara 20 let.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 179, 182

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNjkz