<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2043/2009
ECLI:SI:VSLJ:2009:II.CP.2043.2009

Evidenčna številka:VSL0058095
Datum odločbe:24.10.2009
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:uveljavljanje kršitev določb pravdnega postopka - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo

Jedro

Če sodišče kljub substanciranemu predlogu za zaslišanje stranke te o relevantnih dejstvih ne zasliši, zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa ta kršitev ni upoštevna po uradni dolžnosti, zato jo mora stranka skladno z 286b členom ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče, sicer je pritožbeno sodišče ne upošteva.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se po spremembi glasi:

I. izreka: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.343,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2005 dalje do prenehanja obveznosti, v 15 dneh pod izvršbo“;

V. izreka: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 569,41 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti“.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 172,12 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati 343,27 EUR odškodnine s pripadki (I. izreka), zakonite zamudne obresti od tolarske protivrednosti zneska 15.297,97 EUR od 15.5.2005 do 28.4.2006 (II. izreka), ustavilo postopek v umaknjenem delu (III. izreka odločbe), višji tožbeni zahtevek, to je za znesek 11.758,21 EUR s pripadki, zavrnilo (IV. izreka odločbe) in v V. izreka toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 513,47 EUR z zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Pritožuje se tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo tožnika. Sodišče je narobe razumelo, da je bil dokazni predlog za zaslišanje tožnika podan v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka. Posledično je zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj sodišče ni moglo presoditi subjektivnega odnosa tožnika do poškodbe in posledic. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem sicer pravilno povzelo izvedeniški mnenji, vendar pa nato prisodilo prenizko odškodnino. Izvedenec dr. S. je ocenil, da je šlo za hudo telesno poškodbo, razen poškodb, ki jih je ugotovil tudi izvedenec dr. B., pa je ugotovil tudi zlom hrustanca pogačice, česar sodišče ni upoštevalo. Tako je tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Tudi pri dosoji odškodnine iz naslova strahu je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo glede na ugotovitve pvostopenjskega sodišča, da je intenziven strah trajal kar 17 mesecev. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče tožniku dosoditi tudi celotno vtoževano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih aktivnosti. Omejitve, ki jih je ugotovilo sodišče, so hude, zato dosojena odškodnina ne more biti ustrezna satisfakcija. Izvedenec dr. S. je zgolj v zvezi s popoškodbeno hondromalacijo pripisal 50 % predhodni okvari pogačice, ocenil je 11 do 12% zmanjšanje gibljivosti kolena in navedel, da trajne posledice tožnika resno ovirajo pri njegovih rednih delovnih aktivnostih in fizičnih aktivnostih. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja prvostopenjsko sodišče tožniku tudi ni priznalo odškodnine iz naslova skaženosti. Splošno znano dejstvo je, da po operativnih posegih ostanejo brazgotine. Delo izvedencev je zgolj naravoslovna ugotovitev, katero mora interpretirati sodišče, ki bi moralo samo oceniti ali gre v konkretnem primeru za skaženost in to s svojo neposredno ugotovitvijo, česar pa ni storilo, ker ni zaslišalo tožnika. Glede na ugotovitev, da je tožnik bergle uporabljal štiri mesece, je zmotno uporabljeno materialno pravo in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ko je priznana pomoč bližnjih tožniku zgolj za 42 dni. Po mnenju tožeče stranke bi moralo sodišče priznati odškodnino iz tega naslova vsaj za tri mesece. Posledično se pritožuje tudi glede odločitve o stroških postopka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku ustrezno zviša odškodnino oziroma podredno, da sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Drugostopenjsko sodišče sicer soglaša s pritožbo, da je prvostopenjsko sodišče kršilo postopkovna določila, ko ni zaslišalo tožnika. Temelj odškodninske odgovornosti je bil že ves čas postopka nesporen, zato je edino logično, da je tožnik svoje zaslišanje predlagal v zvezi z ugotavljanjem dejstev, ki vplivajo na višino dosojene odškodnine. Prav ima pritožba tudi, ko trdi, da ni potrebno ob vsaki točki tožbe znova navesti, da kot dokaz predlaga tudi zaslišanje tožnika. Sicer pa je tožeča stranka v pripravljalni vlogi, ki je na sodišče prispela 6.11.2006, v kateri je govora le o višini tožbenega zahtevka, pri navajanju dokazov dvakrat navedla „kot doslej“. Ker je v tožbi navedla kot dokaz tudi zaslišanje tožnika, bi ga torej sodišče moralo zaslišati. Zagrešilo je absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vendar pa ta kršitev ni upoštevna po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato jo mora stranka skladno z 286.b členom ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče, sicer je pritožbeno sodišče ne upošteva. Tožeča stranka bi lahko takoj na naroku 10.3.2009, ko je sodišče sprejelo dokazni sklep, s katerim je odločilo kateri dokazi se dopustijo, ostali dokazni predlogi pa da se kot nepotrebni za odločanje zavrnejo, odreagirati. Če je menila, da je zaslišanje tožnika potrebno za odločanje, bi morala to takoj uveljavljati. Ker pa tega ni storila, se na to kršitev skladno z 286.b členom ZPP ne more več sklicevati.

Očitki pritožbe o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja niso utemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je, ker ni zaslišalo tožnika, dejansko stanje ugotovilo na podlagi listin v spisu in izvedeniških mnenj dr. B., katerega je angažiralo tekom postopka, ter dr. S., ki je izdelal mnenje še pred pravdo na zahtevo tožnika. Mnenji sta v glavnem skladni, v delih, kjer se razlikujeta, pa je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo dr. B., glede na to, da je bil postavljen tekom pravde in sta pravdni stranki imeli možnost podajanja pripomb na mnenje, po podanih pripombah ga je izvedenec dopolnil in stranki nanj nato nista imeli več pripomb, mnenje pa je tudi po oceni drugostopenjskega sodišča strokovno argumentirano in kot tako prepričljivo. Sicer pa za odločitev o višini dosojene odškodnine ni bistvena sama diagnoza in kvalifikacija poškodb, pač pa stopnja in trajanje telesnih bolečin ter dejanske nevšečnosti in njihov obseg pri dosoji odškodnine iz tega naslova, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa ugotovitve o tem, česa oškodovanec ne more več početi ali pa počne teže kot pred poškodbo. Te ugotovitve obeh izvedencev pa se bistveno ne razlikujejo.

Materialnopravno pravilna je odločitev prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Iz obeh izvedeniških mnenj izhaja, da tožnik nima vidnih posledic, ki bi jih bilo mogoče oceniti kot skaženost. Dr. B. je na strani 5. mnenja zapisal, da ima tožnik zaradi artroskopije „tri komaj vidne brazgotine“. Take brazgotine pa ne izpolnjujejo standardov za dosojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Prav ima pritožba, da skaženost v pravnem pomenu ni adekvatna medicinski. Pojem skaženosti je pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa. Ali je podana negmotna škoda v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti, se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Objektivna merila so spremembe oškodovančeve zunanjosti, njihova opaznost oziroma vidnost, obseg in možnost zakrivanja, starost in spol oškodovanca, itd. O skaženosti govorimo, kadar gre za trajne spremembe oškodovančeve zunanjosti, pri čemer morajo biti take stopnje, da vzbuja v okolju vsaj pozornost, ali celo pomilovanje ali gnus. Subjektivno merilo pa pomeni vplivanje vseh navedenih elementov na poškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje sploh. Glede na ugotovitve izvedenca torej ni podano objektivno merilo za dosojo odškodnine iz tega naslova.

Odškodnina v višini 1.500,00 EUR, to je znesek, ki presega 1,5 neto mesečne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, tudi po oceni višjega sodišča predstavlja primerno odmeno tožniku za 17 mesecev prestanega srednje intenzivnega do intenzivnega strahu (ugotovitev prvega sodišča). Čeprav je šlo za relativno dolgotrajen strah za izid zdravljenja (sekundarni strah), pa ta po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, katerim pritožbeno sodišče kot življenjsko logičnim pritrjuje, ni bil ves čas zelo intenziven.

Utemeljeno pa se pritožba zavzema za dosojo višje odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na stopnjo in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je ugotovilo prvo sodišče, je po oceni višjega sodišča odmerjena odškodnina prenizka. Tožnik je trpel hude telesne bolečine en teden, bolečine srednje intenzivnosti skupaj en mesec in pol, stalne bolečine manjše intenzivnosti pa tri mesece ter številne nevšečnosti: 12 obiskov pri kirurgih, 5 kolenskih funkcij, dve aproskopski operaciji v spinalni anesteziji, štiri tedne je nosil mavčno longeto čez koleno, štiri mesece je uporabljal bergle, opravil najmanj 31 fizioterapij, za delo je bil nezmožen skupaj 10 mesecev in pol. Po pregledu sodne prakse v primerljivih primerih pritožbeno sodišče ugotavlja, da za telesne bolečine take stopnje in trajanja ter nevšečnosti tekom zdravljenja v primerljivem obsegu sodišča dosojajo višje odškodnine. Enako velja za odškodnino, dosojeno iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po ugotovitvah prvega sodišča mora tožnik trpeti precejšnje omejitve: oviran je pri dolgih vožnjah, opustil je vse športe razen plavanja in kolesarjenja, ker ne more več doskočiti na desno nogo, ne more več hoditi v gore, po ravnem lahko hodi le počasi in do 5 km, pri hoji po neravnem pa čuti negotovost, ob počepu ga zaboli v kolenu, ni zmožen prenašanja bremen nad 10 do 15 kg. Gre za relativno hude omejitve tožnikovih aktivnosti, posebno ob dejstvu, da je tožnik še relativno mlad, ob nezgodi je bil star 27 let. Kljub temu, da opisane omejitve niso posledica zgolj obravnavanega škodnega dogodka (ampak po ugotovitvi izvedenca, ki ji sodišče utemeljeno sledi, pritožba pa je ne izpodbije, so opisane omejitve 80 % posledica obravnavanega škodnega dogodka), je prvostopenjsko sodišče po oceni pritožbenega prisodilo prenizko denarno odškodnino. Po določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) sodišče odmeri denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečin in pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče je dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so vplivale na oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca v skladu z določbo 22. člena Ustave RS, hkrati pa ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, katere sicer ni mogoče odpraviti (satisfakcija). Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče pri dosoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja premalo upoštevalo načelo objektivizacije odškodnine, enako tudi pri dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri slednji je premalo upoštevalo tudi relativno mladost tožnika. V tem delu je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP) tako, da je dosojeno odškodnino za vsako od navedenih oblik škode zvišalo za 1.000,00 EUR. Denarna odškodnina 7.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti ter 9.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti predstavlja po mnenju višjega sodišča primerno satisfakcijo. Skupaj dosojena odškodnina iz naslova nematerialne škode po zvišanju znaša 17.500,00 EUR, to je približno 19 neto mesečnih povprečnih plač na zaposlenega v RS. Z dosojo take odškodnine je zadoščeno pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, umeščena je glede na odškodnine za primerljive škode (prim. npr. primere št. 514, 512, in 509 v knjigi Dunje Jadek Pensa, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001; dokumente VS001867, VS001156, VS001222 v bazi NEGM).

Neutemeljeno pa pritožba izpodbija višino dosojene odškodnine iz naslova tuje pomoči. Kdaj, koliko časa in koliko dnevno je tožnik potreboval tuje pomoči, je prvo sodišče ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca dr. B., kateremu je, kot je že obrazloženo, pravilno sledilo. V zvezi z odgovori izvedenca na vprašanja sodišča, ki so se nanašala na tujo pomoč, pravdni stranki nista imeli pripomb. Zato sodišče niti ni imelo razloga, da v sodbo ne bi povzelo izvedenčevih ugotovitev o obdobju, v katerem je bila tožniku potrebna tuja pomoč. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa višje sodišče še dodaja, da splošno znanih dejstev sicer ni potrebno dokazovati (214. člen ZPP), da pa jih lahko sodišče upošteva, pa jih je potrebno zatrjevati (7. in 212. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je torej v delu, kje je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo; v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP), ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, ob uradnem preizkusu sodbe skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pa tudi ni našlo nobenih kršitev.

Sprememba višine dosojene odškodnine narekuje tudi spremembo prvostopenjske sodbe v stroškovne delu (2. odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožeče stranke po spremembi je približno 65 %, tožene stranka pa 35 %. Po neizpodbijanih ugotovitvah in izračunu prvostopenjskega sodišča znašajo pravdni stroški tožeče stranke 960,97 EUR, tožene stranke pa 157,77 EUR. Po izračunu pravdnih stroškov glede na doseženi uspeh v pravdi in medsebojnem pobotanju, višje sodišče ugotavlja, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti 569,41 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Pritožbene stroške je drugostopenjsko sodišče odmerilo od zneska, s katerim je tožeča stranka v pritožbi uspela, torej 2.000,00 EUR. Po tar. št. 21 Odvetniške tarife (OT) je za sestavo pritožbe upravičena do 375 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znese 172,12 EUR.

Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče določilo 15 dnevni paricijski rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov. V kolikor jih tožena stranka v postavljenem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).


Zveza:

OZ člen 179.
ZPP člen 286b, 339/2-8, 350, 350/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.02.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUxNTk3