<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL Sodba I Cpg 646/2018
ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CPG.646.2018

Evidenčna številka:VSL00030269
Datum odločbe:06.11.2019
Senat, sodnik posameznik:Renata Horvat (preds.), Vesna Jenko (poroč.), Nada Mitrović
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:neupravičena pridobitev - konkludentno ravnanje - privolitev v prikrajšanje - plačilo nedolga - nova dejstva in dokazi v ponovljenem postopku - prekluzija - plačilo v izogib sili - pridržek pravice zahtevati vračilo - sodba presenečenja - materialno procesno vodstvo - pravica do sodnega varstva - predvidljivost - stroški pravdnega postopka - kriterij uspeha - delni uspeh v pravdi - uspeh po temelju in po višini

Jedro

Delna razveljavitev prvostopenjske sodbe v prejšnjem pritožbenem postopku (opr. št. I Cpg 889/2016) je bila posledica stališča pritožbenega sodišča, da za obravnavanje oziroma upoštevanje dejstev o plačilu računov tožene stranke tudi po 5. 5. 2009 zaradi ekonomske nuje (t. j. iz razloga, da bi se izognila sili) ni bilo podlage v drugem odstavku 362. člena ZPP.

Z uveljavljanjem kršitve 23. člena URS, zatrjevanega nekorektnega materialnega procesnega vodstva prvostopenjskega sodišča v postopku in neupravičenega neupoštevanja razloga za plačilo računov v njihovem polnem znesku tudi po 5. 5. 2009, skuša pritožnica izkazati, da je prišlo do situacije, kot bi bila izdana zanjo "sodba presenečenja".

Pravicam strank v pravdnem postopku ustreza tudi njihova dolžnost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi teh pravic, prav tako pa h kvaliteti sodnega varstva. Od stranke je treba pričakovati, da bo v postopku ravnala skrbno, med drugim tudi z ustrezno preučitvijo pravnih vidikov spora. Neustrezne pravne preučitve pravnih vidikov spora tožnici ni mogoče očitati, saj je s sklicevanjem na možno uporabo 191. člena OZ predvidela tudi možnost uporabe navedenega materialnega pravila in s tem prilagodila tudi obrambo pred uporabo navedenega določila s sklicevanjem na njeno nevednost, da plačuje nekaj, česar ni dolžna. Gre le za to, da se taka njena obramba ni izkazala za učinkovito glede plačil vse od 5. 5. 2009 dalje. Njen očitek prvostopenjskemu sodišču glede nekorektnega materialnega procesnega vodstva, ki naj bi pripeljal do kršitve tožničine ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS se spričo obrazloženega izkaže za neutemeljenega.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijani II. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke zoper III. točko izreka se ugodi in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 4.172,55 EUR pravdnih stroškov v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 24.990,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2010 dalje do plačila v roku 15 dni (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek v delu, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 111.238,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2010 dalje do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka jo je izpodbijala v II. točki in posledično v III. točki izreka, uveljavljala pa je pritožbene razloge bistvenih kršitev pravil postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in določbe 285. člena ZPP kot kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve njene ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS. Predlagala je spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodba in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Tožena stranka pa je izpodbijala III. točko izreka sodbe, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, uveljavljala pa je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožeči stranki naloži plačilo sorazmernega dela (glede na uspeh) pravdnih stroškov tožene stranke.

5. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

7. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo "Ugovor o servisnom sistemu ... br: ...", na podlagi katere je tožeča stranka pridobila pravico brezgotovinskega nakupa goriva s plačilno kartico "..." na označenih bencinskih servisih X po Evropi. Ob zaračunavanju goriva pa tožena stranka ni upoštevala IV. točke pogodbe, po kateri je bila tožeča stranka upravičena do rabatov za gorivo na tekoče prodajne cene na prodajnih mestih (PUMP price). Tožeča stranka je od vsega začetka postopka zatrjevala, da ji je tožena stranka zaračunavala gorivo po višjih cenah od tako pogodbeno dogovorjenih, da torej za zaračunavanje goriva ni imela podlage v pogodbi, zaradi česar ji je v obdobju od leta 2008 do začetka leta 2010 preveč zaračunala s strani tožnice preplačanih 163.618,63 EUR. Dejanske navedbe tožeče stranke v tožbi je bilo torej subsumirati v pravno pravilo prvega odstavka 190. člena OZ o neupravičeni pridobitvi. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku upirala s trditvijo, da je bil rabat dogovorjen na ceno goriva, ki jo je določala tožena stranka glede na gibanje cen goriva na borzi (LIST price) in da je za tak način obračunavanja tožeča stranka vedela že od podpisa pogodbe, najkasneje pa po njenem pojasnilu zaračunavanja goriva v dopisu tožeči stranki, ki ga je prejela 5. 5. 2009, pa tožeča stranka ni prekinila pogodbenega odnosa niti po 5. 5. 2009 in je tako s konkludentnim ravnanjem pristala na pojasnjen način obračunavanja rabatov na cene goriva. Tako prvostopenjsko sodišče v sodbi XII Pg 2685/2010 kot pritožbeno sodišče v sklepu I Cpg 91/2015 sta pritrdili trditvam tožeče stranke o pogodbeno dogovorjenem rabatu na prodajne cene na bencinskih servisih (PUMP price) in torej neupravičeno zaračunavanje goriva po LIST price. V kontekstu pravil o neupravičeni pridobitvi pa je bilo prvostopenjsko sodišče dolžno presojati dejstvo tožničinega plačevanja računov za gorivo tudi po pojasnilu tožene stranke po 5. 5. 2009 v smislu privolitve tožeče stranka v svoje prikrajšanje po 191. členu OZ, na kar je prvostopenjsko sodišče opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu I Cpg 91/2015.

8. V ponovljenem postopku po navedenem sklepu pa je tožeča stranka dopolnila trditve o plačevanju računov tudi po 5. 5. 2009. V prvotnem postopku je zatrjevala le, da je bil tudi po pojasnilu tožene stranke obračun goriva tožeči stranki nejasen in da tudi toženkine trditve o tožničinem plačevanju računov, če bi se jih razumelo kot sklicevanje na 191. člen OZ, tožeči stranki ne bi mogle škoditi, če bi njena napačna predstava (o formiranju cene goriva) bila rezultat premajhnega raziskovanja dejanskega stanja. Pri tem se je sklicevala na stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, da je sklepanje o privolitvi v prikrajšanje izključeno (tudi) v primeru, ko plačnik ob poplačilu zmotno meni, da obstoji dolg, ki se plačuje, četudi zmota ni opravičljiva. Tožeča stranka se torej sklicuje na nevedenje (čeprav zakrivljeno), da plačuje nedolg, sklicujoča se na nejasnost in nepreverljivost (zakodiranje) računov tožene stranke in s tem na izključenost uporabe določbe 191. člena OZ glede njene privolitve v prikrajšanje (kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj).

9. Šele po prejemu odločbe pritožbenega sodišča I Cpg 91/2015 pa je tožeča stranka razlog za plačevanje računov tožene stranke tudi po prejemu njenega dopisa dne 5. 5. 2009 dopolnila. Trdila je, da zneskov, ki so bili zaračunani previsoko, zaradi nejasnosti računov ni poznala in zato ni mogla vedeti, koliko je po računih tožena stranka fakturirala upravičeno in koliko ne. Tudi v primeru vedenja o neobstoju dolga pa so v 191. členu OZ določeni izključitveni razlogi, ki opravičujejo plačnika do vrnitve brez podlage plačanega zneska, če je do plačila prišlo, da se bi izognil sili. Toženka je trdila, sklicujoča se na izpoved zaslišanega direktorja tožeče stranke S. M., da je do plačila prišlo zaradi ekonomske nuje, saj je v nasprotnem primeru tožena stranka skladno s pogodbo imela pravico tožnico izklopiti iz sistema ter ji s tem čez noč onemogočiti celotno njeno zelo obsežno transportno dejavnost (trditve na list. št. 215).

10. Kljub nasprotovanju tožene stranka, da se v ponovljenem postopku upoštevajo dejstva, ki jih tožeča strank ni zatrjevala že v prvotnem postopku, je prvostopenjsko sodišče ta dejstva v sodbi XII Pg 2621/2015 upoštevalo in tožbenemu zahtevku glede glavnice v celoti ugodilo (zavrnilo pa le delu obrestnega dela zahtevka). Zato je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom I Cpg 899/2016 na pritožbo tožene stranke delno ugodilo pritožbi in tožbeni zahtevek za znesek 14.644,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2010 dalje zavrnilo (ker se nanaša na plačilo goriva v letu 2010, ko bi tožena stranka po 5. 5. 2009 že lahko plačevala s pridržkom pravice do vrnitve plačila), za znesek 136.228,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2010 sodbo razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (ker ni bilo razčiščeno, koliko je tožeča stranka v letu 2009 plačala do 5. 5. 2009 in koliko po tem datumu) v delu za znesek 12.745,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2010 dalje do plačila, pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (ker se nanaša na plačilo računov v letu 2008, ko tožeča stranka še ni bila seznanjena s protipogodbenim zaračunavanjem cen goriva). Pritožbeno sodišče je sprejelo ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka vedela za toženkino obračunavanja rabata od LIST price in ne od PUMP price, da torej tako obračunavanje nima podlage v pogodbi. Kot časovno točko, od katere je treba presojati vedenje tožeče stranke o protipogodbenem zaračunavanju cen goriva, pa je sprejelo datum prejema pisnega pojasnila tožene stranki tožeči stranki o načinu obračunavanja goriva in dogovorjenih rabatov, torej 5. 5. 2009. Delna razveljavitev sodbe pa je bila posledica stališča pritožbenega sodišča, da za obravnavanje oziroma upoštevanje dejstev o plačilu računov tožene stranke tudi po 5. 5. 2009 zaradi ekonomske nuje ni bilo podlage v drugem odstavku 362. člena ZPP.

11. Prvostopenjsko sodišče zato v izpodbijani sodbi ni upoštevalo navedb tožeče stranke o plačilu računov po 5. 5. 2009 iz ekonomske nuje in je zato presojalo le še utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo preplačanih zneskov računov v letu 2009, upoštevaje že obrazloženo časovno točko, od katere dalje je ugotovilo vedenje tožeče stranke o protipogodbenem zaračunavanju goriva tožeči stranki. Za obdobje po 5. 5. 2009 so se navedbe tožeče stranke o razlogih za plačilo računov (da bi se izognila sili oziroma o ekonomski nuji), s katerimi bi lahko utemeljevala izjemo od pravila, da ima plačnik kljub vedenju, da nima dolga pravico do povrnitve plačanega po 191. členu OZ, izkazale za neupoštevne na podlagi procesnega pravila iz drugega odstavka 362. člena v zvezi s prvim odstavkom 286.b člena in prvim odstavkom 339. člena ZPP. Tako bi za izjemo od pravila iz 191. člena OZ tožeča stranka lahko uspela le še v primeru, če bi zatrjevala (in po potrebi dokazala), da si je ob plačilu računov po 5. 5. 2009 pridržala pravico znesek, plačan brez podlage, zahtevati nazaj. Ker tožeča stranka tega ni storila (tega v pritožbi niti ne izpodbija), je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo preostanka preplačanih zneskov za leto 2009 od 5. 5. 2009 dalje.

12. V pritožbi tožeča stranka graja stališče sodišča o neupoštevnosti njenih navedb o plačevanju tudi presežka računov tožene stranke v delu njihove neutemeljenosti po 5. 5. 2009 zaradi ekonomske nuje. Meni, da materialno procesno vodstvo sodišča v prvotnem postopku ni kazalo na relevantnost česarkoli iz sfere drugega dela določbe 191. člena OZ (torej na relevantnost dejstev, ki po tej določbi izključujejo neupravičenost do plačila plačanega nedolga – "če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili"). Stališče, po katerem dopis tožene stranke (ki ga je tožeča stranka prejela 5. 5. 2009) povzroča situacijo, v kateri je izpolnjen prvi del določbe 191. člena OZ, je bilo tožeči stranki prvič predočeno šele z razveljavitvenim sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 91/2015. Pritožnica zato meni, da je bilo trditve in dokaze o plačevanju računov tudi po 5. 5. 2009 iz razloga, da bi se izognila sili, upravičena podati s prvo pripravljalno vlogo v ponovljenem postopku. Le tako bi bila zagotovljena učinkovita uveljavitev njene ustavne pravice iz 23. člena Ustave. Za učinkovitost navedene pravice je potrebno korektno materialnopravno vodstvo, ki pa je prekršeno, če sodišče materialno procesno vodstvo sicer opravi, vendar ne na način, da se stranki predočena stališča izkažejo za napačna. Pri tem se sklicuje na sklep sodišča v zadevi II Ips 227/2016, ki je z obravnavano zadevo po stališču pritožnice v bistvenem identična. Tudi v tej zadevi je šlo za situacijo, v kateri je tožnica "verjela sodišču" v pogledu pravne pravilnosti s strani sodišča izraženih stališč ter izdanih odločitev ter vložila tožbo, kot ji je naložil sklep zapuščinskega sodišča.

13. Pritožbeno sodišče s pritožnikom ne soglaša. Prvostopenjsko sodišče sicer lahko v okviru materialnega procesnega vodstva glede na trditveno in dokazno podlago spora pravdnima strankam predoči materialnopravni pogled na zadevo. Da bi prvostopenjsko sodišče v prvotnem postopku to storilo in s tem tožnico zavedlo glede presoje zatrjevanja pravno relevantnih dejstev, v predmetni zadevi iz spisovnega gradiva ne izhaja. Pritožnik pa tudi ne pojasni, na kakšen način ga je prvostopenjsko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva "zavedlo" glede (ne)relevantnosti dejstev v zvezi z njegovimi plačili toženčevih računov. Tako se pokaže, da predmetna zadeva z zadevo II Ips 227/2016, na katero se pritožnica sklicuje, ni na mestu, ker zadevi nista primerljivi.

14. Spisovno gradivo, zlasti pa tožničin odziv na naroku za glavno obravnavo v prvotnem postopku (list. št. 152) s trditvami, povzetimi že v točki 8 na toženkine trditve o tožničinem plačevanju računov po 5. 5. 2009 (prejemu pojasnil toženke glede načina obračunavanja goriva) namreč kaže, da je tožnica računala tudi z možnostjo materialnopravne uporabe 191. člena OZ. Pri tem pa je vztrajala pri trditvi, da ob plačilu računov, kljub pojasnilom toženke ni vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna. Izbrala je torej razlog plačila, ki izključuje uporabo 191. člena OZ. Šele, ko se je s prejemom razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča pokazala možnost, da njenim razlogom za plačilo računov po prejemu pojasnil tožene stranke sodišče ne bo nujno sledilo, je svoje razloge za plačilo dopolnila z zatrjevanjem novih dejstev o plačilu, da bi se izognila sili oziroma z ekonomsko nujo zaradi pretečih posledic neplačila. Oba razloga za plačilo pa se medsebojno izključujeta. Če tožnica ni vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna, je uporaba 191. člen OZ izključena. Če pa je vedela, da plačuje nekaj, kar ni bila dolžna, se posledici neupravičenosti do vrnitve plačanega iz prvega dela 191. člena OZ lahko izogne le v primeru, če dokaže, da je plačala, da bi se izognila sili. Tako se izkaže, da se je tožnica zavedala možnosti uporabe materialne določbe 191. člena OZ pri presoji njene upravičenosti do vračila tistega dela plačila, ki ni imel podlage v pogodbi in je bil opravljen po 5. 5. 2009.

15. Z uveljavljanjem kršitve 23. člena Ustave RS, zatrjevanega nekorektnega materialnega procesnega vodstva prvostopenjskega sodišča v postopku in neupravičenega neupoštevanja razloga za plačilo računov v njihovem polnem znesku tudi po 5. 5. 2009, torej skuša pritožnica izkazati, da je prišlo do situacije, kot bi bila izdana zanjo "sodba presenečenja". Za tako sodbo gre, kadar sodišče zavzeme tako pravno naziranje, ki ga pritožnik v postopku ni mogel predvideti in zato ne zatrjevati v zvezi z njim relevantna pravna dejstva. Ustavno sodišče je jasno stališče, kdaj gre za sodbo presenečenja, izrazilo v 10. točki svoje odločbe Up-998/15 z dne 30. 11. 2017. Za tako sodbo gre, "če sodišče opre odločitev na pravno podlago, za katero stranka ni mogla predvideti, da bi jo sodišče lahko uporabilo ter se o tej pravni podlagi ni mogla učinkovito izjaviti. To pa ne pomeni, da stranka ne nosi odgovornosti za skrbno pripravo in sodelovanje v postopku. Pravicam strank v pravdnem postopku ustreza tudi njihova dolžnost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi teh pravic, prav tako pa h kvaliteti sodnega varstva. To velja še toliko bolj, če stranko zastopa odvetnik, ki je pravni strokovnjak. Od stranke je treba pričakovati, da bo v postopku ravnala skrbno, med drugim tudi z ustrezno preučitvijo pravnih vidikov spora …". Neustrezne pravne preučitve pravnih vidikov spora pa tožnici ni mogoče očitati, saj je s sklicevanjem na možno uporabo 191. člena OZ predvidela tudi možnost uporabe navedenega materialnega pravila in s tem prilagodila tudi obrambo pred uporabo navedenega določila s sklicevanjem na njeno nevednost, da plačuje nekaj, česar ni dolžna. Gre le za to, da se taka njena obramba ni izkazala za učinkovito glede plačil vse od 5. 5. 2009 dalje. Njen očitek prvostopenjskemu sodišču glede nekorektnega materialnega procesnega vodstva, ki naj bi pripeljal od kršitve tožničine ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave se spričo obrazloženega izkaže za neutemeljenega. Izrecno uveljavljanih bistvenih postopkovnih kršitev zato prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

16. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema razlogov za upravičenost vrnitve dela zavrnjenega zahtevka v znesku 6.011,54 EUR plačanega po računu št. 868579 z dne 31. 3. 2009 le nekaj dni po 5. 5. 2009, ker po tem datumu ni bila dolžna odreagirati tako, kot od nje zahteva izpodbijana sodba. V situaciji, ko je bila tožnica seznanjena s protipogodbenim zaračunavanjem goriva, je bila namreč dolžna svoje poslovanje s toženo stranko prilagoditi situaciji in plačilo izvesti vsaj s pridržkom pravice do dela njegove vrnitve. V nezmožnost prilagoditve nastali situaciji pritožnica prvostopenjskega sodišča ni prepričala.

17. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

20. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka, oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP. Po navedenem določilu v primeru delnega uspeha stranke v pravdi lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. O povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP), stranka pa mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (drugi odstavek 163. člena ZPP), povrnitev stroškov pa mora zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških (tretji odstavek 163. člena ZPP). O stroških torej sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, v primeru delnega uspeha strank v postopku pa praviloma po kriteriju uspeha po drugem odstavku 154. člena ZPP.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uspeh tožeče stranke v predmetnem sporu 23 % (uspela je s 37.735,61 EUR od celotno uveljavljanih 163.618,63 EUR), tožene stranke pa 77 %. V tem deležu jima tudi gredo pravdni stroški. Tožeči stranki je sodišče priznalo nagrado za postopek na prvi stopnji 1.420,90 EUR, za narok 1.311,06 EUR, nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom (I Cpg 91/2015) 1.748,80 EUR, za narok za glavno obravnavo (13. 1. 2016) 1.311,06 EUR, nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom (I Cpg 899/2016) 1.748,80 EUR, za narok za glavno obravnavo (4. 10. 2017) 1.311,06 EUR, za materialne in telekomunikacijske stroške 20,00 EUR, upoštevaje 22 % DDV, skupno 10.823,45 EUR ter takso za tožbo v znesku 2.523,00 EUR. 23 % navedenih priglašenih stroškov tako znaša 3.069,68 EUR. Toženi stranki pa je sodišče priznalo nagrado za postopek na prvi stopnji 1.420,90 EUR, materialne stroške 20,00 EUR, za narok za glavno obravnavo 1.311,06 EUR, za narok 813. 1. 2016) priglašenih 1.128,00 EUR, nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom (I Cpg 899/2016) 1.748,80 EUR, za narok (21. 3. 2018) 1.311,06 EUR ter potne stroške za skupno 8 narokov (8 x 260 km x 0,37 EUR) 769,60 EUR, upoštevaje 22 % DDV pa skupno 9.405,49 EUR. 77 % navedenih priznanih stroškov znaša 7.242,23 EUR. Po pobotanju stroškov obeh pravdnih strank pa je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 4.172,55 EUR stroškov. Stroške je sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi in ZST-1.

22. Pritožbeno sodišče namreč ni upoštevalo okoliščin primera, na katere se sklicuje v odgovoru na pritožbo tožnica v smislu priznavanja uspeha ločeno po temelju in po višini, sklicujoča se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1835/2014, saj je sodna praksa navedeni kriterij upoštevala pri odškodninskih sporih, v katerih je bil pogosto sporen in dokazno zahteven že temelj odškodninske odgovornosti. Ne drži namreč, da je bil pretežni del obravnavanja zadeve temelj vtoževane terjatve, saj se je po razveljavitveni odločbi I Cpg 61/2015 spor vodil le še glede višine terjatve. Da bi izračun stroškov tudi brez upoštevanja uspeha ločeno po temelju in po višini privedel do stroškovne odločitve, ki za tožečo stranko ne bi bila ugodnejša od izpodbijane, upoštevaje stroške sodne takse za tožbo in stroške izvedenca, pa ne drži. Zgoraj izdelan izračun ob upoštevanju le priglašenih stroškov je namreč pokazal, da je za toženo stranko ugodnejši. Stroškov izvedenca namreč tožeča stranka ni priglasila v zahtevi za povrnitev, zato jih pritožbeno sodišče pri izračunu ni upoštevalo. Ker tudi prvostopenjsko sodišče ni navedlo razlogov, s katerimi bi utemeljilo okoliščine, ki so ga privedle do izpodbijane odločitve o stroških, je pritožbeno sodišče utemeljeni toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijani III. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz II. točke dispozitiva te sodbe (1. točka 358. člena ZPP).

23. Izrek o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in je posledica pritožničinega neuspeha v pritožbenem postopku.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/2, 163, 163/2, 163/3, 286b, 286b/1, 362, 362/2
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 190/1, 191
Datum zadnje spremembe:
27.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1NTI0