<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep I Cp 1619/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.1619.2019

Evidenčna številka:VSL00029521
Datum odločbe:09.10.2019
Senat, sodnik posameznik:Suzana Ivanič Lovrin (preds.), mag. Gordana Ristin (poroč.), Barbka Močivnik Škedelj
Področje:BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
Institut:odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - predhodno odobrena brezplačna pravna pomoč - plačilo odvetniških stroškov - plačilo stroškov iz proračuna - plačilo storitev brezplačne pravne pomoči - plačilo odvetniških storitev iz naslova brezplačne pravne pomoči - odstop - prekluzivni rok - potrebni stroški - vrednost spornega predmeta - potni stroški - posvet s stranko - višina kilometrine - materialni stroški - stroški fotokopiranja - stroški odgovora na pritožbo - priglasitev pravdnih stroškov - plačilo sodne takse - obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka

Jedro

Tožnica ima prav, ko poudarja, da bi sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o stroških postopka moralo upoštevati njen naknadni odstop od odobrene brezplačne pravne pomoči, zaradi česar te pomoči dejansko sploh ni izkoristila in posledično njeni pooblaščenki opravljene odvetniške storitve niso bile plačane iz proračuna in ne bo mogla tega uveljavljati. Predmetni pravdni postopek je bil s pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari (sodba na podlagi pripoznave) že pravnomočno končan in prekluzivni rok za uveljavljanje plačila storitev brezplačne pravne pomoči je v času izdaje izpodbijanega sklepa že potekel (glej peti odstavek 40. člena ZBPP), zaradi česar tožnica za ta pravdni postopek ne bo (več) mogla izkoristiti pravice do brezplačne pravne pomoči. Dejansko je po sprejemu prvotne (razveljavljene) stroškovne odločitve nastopila situacija, kot da tožnici brezplačna pravna pomoč za ta pravdni postopek sploh nikoli ne bi bila odobrena. Takšno spremenjeno dejansko stanje, k nastanku katerega je očitno botrovala prvotna preuranjena stroškovna odločitev, ki odobrene brezplačne pravne pomoči ni upoštevala, terja drugačno odločitev o stroških postopka, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. V nasprotnem primeru bi prišlo do neživljenjske situacije, ko bi bil toženec dolžan v korist proračuna Republike Slovenije plačati storitve brezplačne pravne pomoči, ki iz proračuna nikoli niso bile plačane, po drugi strani pa pooblaščenka tožnice (ki je dejansko opravila odvetniške storitve za tožnico in je glede na prvotno sprejeto stroškovno odločitev računala na neposredno povračilo stroškov od toženca), ne bi dobila nobenega plačila za opravljeno delo.

Sodišče prve stopnje je glede na stanje pravde tako tožnici pravilno priznalo stroške le enkratne povratne poti na razgovor k pooblaščenki, ne pa tudi vseh ostalih potnih stroškov. Tožnici gre sicer verjeti, da v prvem razgovoru, ki se je nanašal na vložitev tožbe in predloga za začasno odredbo, ni mogla opraviti vseh dogovorov s pooblaščenko v zvezi s predmetno pravdo, saj ni mogla vnaprej predvideti procesne taktike toženca in njegovih procesnih dejanj (zlasti ne vsebine njegovih vlog, dokaznih predlogov in končne pripoznave zahtevka po več kot dveh letih pravdanja). Vendar pa navedeno tožnice še ne upravičuje do povrnitve vseh potnih stroškov, ki jih je imela v zvezi s prihodi na razgovor k pooblaščenki. Po oceni pritožbenega sodišča dodatni potni stroški tožnice (po prvem razgovoru s pooblaščenko) niso bili nujno potrebni za predmetno pravdo v smislu 155. člena ZPP oziroma jih ni mogoče oceniti kot stroške, ki bi bili sorazmerni s procesnim ciljem. Gre za stroške, ki so se tožnici zdeli za pravdo koristni, dejansko pa ni izključeno, da so prav ti stroški (dodatno) pripomogli k večji kvaliteti in dolžini tožničinih vlog, s tem pa tudi prispevali k (še) večji procesni aktivnosti toženca in k nastanku dodatnih stroškov postopka obeh pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 6.488,91 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 357,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati znesek 2.748,04 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi kršitve človekovih pravic. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo vseh okoliščin primera, prav tako tudi ne njenih novih trditev glede potrebnosti nekaterih stroškov. Opozarja, da je izrek sklepa glede zneska stroškov v nasprotju z razlogi sklepa. Poudarja, da se je naknadno odpovedala uveljavljanju pravic iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju tudi: BPP) in to takoj sporočila službi za BPP. Glede navedenega je v odgovoru na pritožbo in v nadaljnjih vlogah tudi seznanila sodišče prve stopnje, ki pa se o tem ni opredelilo. Meni, da sta ji bili z izpodbijano odločitvijo kršeni dve človekovi pravici, in sicer pravica do zasebne lastnine in pravica do enakega varstva pravic, hkrati pa bo država stroške prejela neupravičeno, saj za to zadevo ni bilo nič plačano iz sredstev BPP. Iz več razlogov nasprotuje uporabi določbe petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) glede prepolovitve plačila za delo njene pooblaščenke, med drugim zato, ker ji pooblaščenka ni bila postavljena po uradni dolžnosti niti se nikoli ni nahajala na seznamu odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP. Trdi, da ji ni bila nikoli odobrena BPP za postopek z zavarovanjem in za zemljiškoknjižni postopek. Meni, da ji kljub morebitni prepolovitvi nagrade za tožbo in za predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 5. člena Odvetniške tarife (OT) pripadata nagradi v polni višini oziroma v 50 % višjem znesku, kajti njena pooblaščenka je ti dve vlogi zaradi nujnosti zadeve spisala in oddala na velikonočni ponedeljek. Nasprotuje tudi prepolovitvi materialnih stroškov, ker zanjo ni pravne podlage. V zvezi z vrednostjo spornega predmeta izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbo 20. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) glede seštevanja vrednosti več spornih predmetov. Meni, da bi bilo treba kot osnovo za odmero odvetniških stroškov upoštevati vrednost 200.000,00 EUR, od katere so bili že prvič odmerjeni stroški. Glede potrebnosti stroškov se sklicuje na zmotno uporabo 155. in 156. člena ZPP. Poudarja, da so bili vsi njeni prihodi na razgovor k pooblaščenki potrebni, in argumentirano kritizira obrazložitev sodišča, da bi se lahko že v prvem razgovoru s pooblaščenko dogovorila glede vsega. Pojasnjuje, zakaj procesna dejanja tožene stranke (v nadaljevanju: toženca) v tem postopku mejijo na zlorabo procesnih pravic in zakaj bi bilo posledično pri odločanju o stroških postopka treba uporabiti določbo 156. člena ZPP. Nasprotuje zaključku sodišča, da bi si lahko v enem dnevu v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) izposodila prav vse X. oglasnike. Sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo predlaganih poizvedb pri NUK glede njihove razlage Pravilnika o splošnih pogojih poslovanja (v nadaljevanju: Pravilnik NUK), niti ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Oporeka odločitvi glede nepriznanja izkazanih stroškov za fotokopije po treh različnih računih in za upravno takso za kopije upravnih spisov glede prodajnih pogodb za vozila (skupni znesek teh stroškov znaša 137,20 EUR). Poudarja, da gre za stroške nje kot stranke in ne za materialne stroške njene odvetnice po določbi tretjega odstavka 11. člena OT. Pojasnjuje, zakaj je bil njen odgovor na pritožbo toženca potreben, prav tako pa tudi njene vloge po izdaji sklepa pritožbenega sodišča. Izpostavlja še, da bi bilo treba v izpodbijanem sklepu odločiti o celotni taksni obveznosti, vključno s sodnimi taksami, katerih je bila oproščena in ki naj se odmerijo v korist proračuna sodišča. Do tega njenega predloga v vlogi z dne 17. 6. 2019 se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pritožbi prilaga nekaj novih listinskih dokazov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni in tožencu naloži v plačilo tudi priglašene stroške novega pritožbenega postopka.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo med drugim navaja, da so z izpodbijanim sklepom odmerjeni stroški že plačani. Podaja pojasnila v zvezi z vrednostjo spornega predmeta in nasprotuje očitku tožnice, da ji je krivdno povzročil stroške. Višjemu sodišču predlaga, naj vse stroške postopka krije tožnica. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica v pritožbi ni izrecno navedla, zoper kateri del sklepa se pritožuje, glede na njen pravni interes za pritožbo zoper izpodbijani sklep pa je pritožbeno sodišče štelo, da se pritožuje le zoper odločitev v I. točki izreka, ki zanjo ni ugodna, medtem ko se zoper odločitev v II. točki izreka sklepa, ki v ničemer ne vpliva na njen pravni položaj, ne pritožuje (prvi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

6. V tej zadevi je sodišče prve stopnje o stroških postopka odločalo ponovno. Prvič je o stroških postopka odločilo s sodbo na podlagi pripoznave z dne 9. 11. 2018 in z dopolnilnim sklepom z dne 13. 11. 2018, ko je tožencu naložilo, da je dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 6.332,00 EUR (III. točka izreka sodbe na podlagi pripoznave) in še nadaljnje pravdne stroške v znesku 60,40 EUR (dopolnilni sklep), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ter odločilo, da toženec sam nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka sodbe na podlagi pripoznave). Ker je toženec v pritožbah zoper navedeni stroškovni odločitvi opozoril, da je tožnica za predmetni postopek imela odobreno BPP, okoliščine v zvezi s tem dejstvom pa v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile raziskane, je pritožbeno sodišče s sklepom I Cp 252/2019 z dne 22. 5. 2019 pritožbama toženca ugodilo ter izpodbijani stroškovni del sodbe na podlagi pripoznave in dopolnilni sklep razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

7. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izrek sklepa ne nasprotuje njegovim razlogom. Iz obrazložitve sklepa je jasno razvidno, da znesek stroškov, ki so tožencu naloženi v plačilo v I. točki izreka sklepa (2.748,04 EUR), predstavlja seštevek odvetniških stroškov pooblaščenke tožnice v skupnem znesku 2.702,18 EUR (pri čemer je upoštevana prepolovitev plačila za delo odvetnice po določbi petega odstavka 17. člena ZOdv) in ostalih tožnici priznanih stroškov1 v skupnem znesku 45,86 EUR (glej sredino in drugi del 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa).

8. Tožnica v pritožbi opozarja, da se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ni opredelilo do njenih navedb o tem, da je naknadno (to je po izdaji sodbe na podlagi pripoznave) odstopila od odobrene ji brezplačne pravne pomoči, o čemer je tudi seznanila organ za BPP z dopisom z dne 23. 11. 2018. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica imela BPP in da te pravice ni izkoristila. S tem smiselno uveljavlja kršitev materialnega prava, kar je v odločbi o stroških ZPP in ZBPPP. Odločilo je tako, kot da ima tožnica še možnost uveljaviti BPP, vendar temu ni tako.

9. Tožnica ima prav, ko poudarja, da bi sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o stroških postopka moralo upoštevati njen naknadni odstop od odobrene brezplačne pravne pomoči, zaradi česar te pomoči dejansko sploh ni izkoristila in posledično njeni pooblaščenki opravljene odvetniške storitve niso bile plačane iz proračuna in ne bo mogla tega uveljavljati. Predmetni pravdni postopek je bil s pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari (sodba na podlagi pripoznave) že pravnomočno končan in prekluzivni rok za uveljavljanje plačila storitev brezplačne pravne pomoči je v času izdaje izpodbijanega sklepa že potekel (glej peti odstavek 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP)), zaradi česar tožnica za ta pravdni postopek ne bo (več) mogla izkoristiti pravice do brezplačne pravne pomoči. Dejansko je po sprejemu prvotne (razveljavljene) stroškovne odločitve nastopila situacija, kot da tožnici brezplačna pravna pomoč za ta pravdni postopek sploh nikoli ne bi bila odobrena. Takšno spremenjeno dejansko stanje,2 k nastanku katerega je očitno botrovala prvotna preuranjena stroškovna odločitev, ki odobrene brezplačne pravne pomoči ni upoštevala, terja drugačno odločitev o stroških postopka, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. V nasprotnem primeru bi prišlo do neživljenjske situacije, ko bi bil toženec dolžan v korist proračuna Republike Slovenije plačati storitve brezplačne pravne pomoči, ki iz proračuna nikoli niso bile plačane, po drugi strani pa pooblaščenka tožnice (ki je dejansko opravila odvetniške storitve za tožnico in je glede na prvotno sprejeto stroškovno odločitev računala na neposredno povračilo stroškov od toženca), ne bi dobila nobenega plačila za opravljeno delo. Zato glede na specifično situacijo konkretnega primera ni bistvena zgolj okoliščina, da je bila tožnici z odločbo pristojnega organa odobrena brezplačna pravna pomoč, kot izhaja iz 2. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

10. Ker tožnica pravice do plačila storitev brezplačne pravne pomoči za predmetni postopek dejansko ni uveljavila in sedaj tega tudi ne more več storiti, gre šteti v času odločanja sodišča prve stopnje o stroških, kot da ji brezplačna pravna pomoč nikoli ne bi bila dodeljena, posledično pa tožencu ni mogoče naložiti povračila odvetniških stroškov tožnice v korist proračuna na podlagi tretjega odstavka 46. člena ZBPP. Do povrnitve odvetniških stroškov je upravičena neposredno tožnica, in sicer v polni višini, saj ni mogoče uporabiti določbe petega odstavka 17. člena ZOdv o upravičenosti odvetnika, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, do plačila za delo le v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. V zvezi z navedenim tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava.

11. Ni pa se mogoče strinjati s pritožbeno kritiko, da je bilo sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o stroških postopka dolžno upoštevati nove trditve in dokazne predloge tožnice glede potrebnosti stroškov, ki jih je podala po prvi odločitvi pritožbenega sodišča I Cp 252/2019 z dne 22. 5. 2019, to je v vlogah z dne 4. 6. 2019 in 17. 6. 2019 (npr. glede oprave poizvedb pri NUK o razlagi njihovega Pravilnika). Zakaj so bili posamezni stroški potrebni za predmetno pravdo, je bila tožnica dolžna v celoti argumentirati že ob njihovi priglasitvi, k čemur je bila pozvana takoj po pripoznavi tožbenega zahtevka s strani toženca (primerjaj drugi odstavek 163. člen ZPP). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko naknadnih pojasnil in dokaznih predlogov tožnice v vlogah z dne 4. 6. 2019 in z dne 17. 6. 2019 ob ponovnem odločanju o stroških postopka ni upoštevalo. Ob tem tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev glede prihodov tožnice v NUK na Pravilnik, ki ga je tožnica predložila z vlogo z dne 3. 6. 2019, saj je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da se je s Pravilnikom seznanilo prek spletne strani NUK. Posledično je tudi že iz tega razloga pravilna odločitev o nepriznanju stroškov, priglašenih v navedenih dveh vlogah.

12. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno nasprotovanje upoštevani vrednosti spornega predmeta. Ker gre v predmetnem postopku le za en sporni predmet (skupno premoženje strank kot bivših zunajzakonskih partnerjev), za določitev njegove vrednosti ni bilo pravno pomembno, da sta bili v zvezi z njim sporni dve pravni vprašanji (obseg skupnega premoženja in višina deležev strank na njem). Sklicevanje tožnice na določbo 20. člena ZST-1 (glede seštevanja vrednosti več spornih predmetov v istem postopku na isti stopnji) pa ni utemeljeno tudi iz razloga, ker tožnica nasprotuje upoštevani vrednosti spornega predmeta pri ovrednotenju odvetniških storitev in ne pri odmeri sodnih taks (OT ima v 4. členu glede tega svoja pravila). Sodišče prve stopnje je tako postopalo pravilno, ko je kot osnovo za odmero odvetniških stroškov upoštevalo vrednost spornega predmeta 100.000,00 EUR in ne 200.000,00 EUR, pri čemer je sledilo stališču pritožbenega sodišča v 10. točki obrazložitve sklepa I Cp 252/2019 z dne 22. 5. 2019, da odvetniški stroški ob prvem odločanju (to je v sodbi o pripoznavi) niso bili odmerjeni od ustrezne vrednosti spornega predmeta. Dodati gre še, da pritožbena pojasnila, zakaj realna vrednost skupnega premoženja dejansko znaša 400.000,00 EUR, niso pravno pomembna, saj tožnica priznava, da je za nepravilno (pavšalno) označbo vrednosti zaslužna sama.

13. Pri odločitvi o stroških postopka se je sodišče prve stopnje glede na tožničin popolni uspeh v pravdi pravilno oprlo na določbo 154. člena ZPP (natančneje prvi odstavek te določbe). Sicer pa bi bilo tudi v primeru, da bi bili tožencu stroški postopka tožnice naloženi kot separatni stroški po 156. členu ZPP (za kar se tožnica zavzema v pritožbi), treba presoditi potrebnost tožnici priznanih stroškov postopka in ji torej ne bi bilo mogoče nekritično priznati kar vseh priglašenih stroškov. Upoštevaje določbo prvega odstavka 155. člena ZPP stranka ni upravičena do povračila katerihkoli stroškov, ki so ji nastali v zvezi s pravdo, temveč le do tistih stroškov in v takšnem obsegu, kot so bili dejansko potrebni za konkretno pravdo (vodilo za odločitev o stroških ni njihova koristnost za stranko). Poleg tega morajo biti stroški, ki se naložijo v plačilo nasprotni stranki, tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - biti morajo smotrni.

14. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v sklepu I Cp 252/2019 z dne 22. 5. 2019, si ima tožnica pravico poiskati odvetnika v Novem mestu, četudi sama stanuje v Trebnjem. Vendar pa ni mogoče zaznamovati vsakega potovanja iz Trebnjega v Novo mesto k odvetnici na posvet (ko ni bilo niti enega naroka na sodišču) kot del pravdnih stroškov. Pretirano bi bilo, da bi bili tožnici priznani potni stroški, ki jih je imela v zvezi s kar šestimi razgovori pri odvetnici. Sodišče prve stopnje je glede na stanje pravde tako tožnici pravilno priznalo stroške le enkratne povratne poti na razgovor k pooblaščenki, ne pa tudi vseh ostalih potnih stroškov. Tožnici gre sicer verjeti, da v prvem razgovoru, ki se je nanašal na vložitev tožbe in predloga za začasno odredbo, ni mogla opraviti vseh dogovorov s pooblaščenko v zvezi s predmetno pravdo, saj ni mogla vnaprej predvideti procesne taktike toženca in njegovih procesnih dejanj (zlasti ne vsebine njegovih vlog, dokaznih predlogov in končne pripoznave zahtevka po več kot dveh letih pravdanja). Vendar pa navedeno tožnice še ne upravičuje do povrnitve vseh potnih stroškov, ki jih je imela v zvezi s prihodi na razgovor k pooblaščenki. Po oceni pritožbenega sodišča dodatni potni stroški tožnice (po prvem razgovoru s pooblaščenko) niso bili nujno potrebni za predmetno pravdo v smislu 155. člena ZPP oziroma jih ni mogoče oceniti kot stroške, ki bi bili sorazmerni s procesnim ciljem. Gre za stroške, ki so se tožnici zdeli za pravdo koristni, dejansko pa ni izključeno, da so prav ti stroški (dodatno) pripomogli k večji kvaliteti in dolžini tožničinih vlog, s tem pa tudi prispevali k (še) večji procesni aktivnosti toženca in k nastanku dodatnih stroškov postopka obeh pravdnih strank.

15. Sodišče prve stopnje je tožnici tudi pravilno priznalo stroške le enkratne povratne poti iz Trebnjega v Ljubljano v NUK za pregled arhiviranih X. oglasnikov. Pritrditi gre sicer pritožbeni kritiki o zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje, da bi si tožnica lahko v enem samem dnevu izposodila in pregledala prav vseh 960 izvodov arhiviranih X. oglasnikov. Vendar pa pritožbeno sodišče kot bistveno v zvezi s tem ugotavlja, da tožnica ni z ničemer izkazala, zakaj je bil potreben njen pregled tako ogromnega števila izvodov X. oglasnikov. Za dokazovanje toženčeve preprodaje vozil tožnici ni bilo treba pridobiti prav vsakega možnega listinskega dokaza. Zato potnih stroškov v zvezi z dodatnimi petimi obiski NUK v Ljubljani ni mogoče označiti kot smotrnih in posledično tudi ne kot potrebnih za predmetno pravdo.

16. Ne glede na navedeno pa je pritožbeno sodišče ob preizkusu pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo potne stroške za razgovor pri odvetnici in za obisk NUK v prenizkem znesku. Sodišče prve stopnje namreč ni sledilo utemeljenemu predlogu tožnice za povračilo 0,37 EUR/km (kolikor znaša višina priznane kilometrine po tretjem odstavku 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06, 76/08 in 63/17), ki jo je treba smiselno uporabiti tudi v konkretnem primeru), temveč je tožnici brez obrazložitve priznalo zgolj 0,10 EUR/km. Upoštevaje 0,37 EUR/km bi tožnica morala biti upravičena do povračila 14,80 EUR za enkratno povratno pot na razgovor k pooblaščenki iz Trebnjega v Novo mesto (40 km) ter do povračila 29,60 EUR za enkratno povratno pot za obisk NUK iz Trebnjega v Ljubljano (80 km).

17. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati določene stroške, ki so ji nastali v zvezi s plačili računov za fotokopije, torej v zvezi s pridobitvijo dokaznega gradiva. Kar se tiče stroškov, ki so bili priglašeni v absolutnih zneskih (v EUR), ne gre za stroške, ki bi bili nastali njeni odvetnici in bi bili kot taki že priznani v okviru materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT. Zato je tožnica upravičena do priznanja izkazanih stroškov za fotokopije v NUK v znesku 17,00 EUR in v fotokopirnici T. d.o.o. v znesku 48,06 EUR. V zvezi s priglašenimi stroški kopiranja v fotokopirnici I. v znesku 50,42 EUR ter stroški upravnih taks za kopije upravnih spisov glede prodajnih pogodb in stroški za plačilo upravne takse v skupnem znesku 21,72 EUR pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica te stroške v stroškovniku z dne 5. 11. 2018 priglasila kot odvetniške in ne kot svoje lastne stroške (tako v absolutnem znesku kot v točkah), pri čemer dejanskega nastanka in višine teh stroškov ni z ničemer izkazala (dokazili o plačilu navedenih stroškov naj bi bili glede na njene navedbe v vlogi z dne 7. 11. 2018 na red. št. 70a priloženi stroškovniku z dne 5. 11. 2018, vendar je omenjeni stroškovnik brez prilog). Zato do priznanja stroškov kopiranja v fotokopirnici I. v znesku 50,42 EUR ter stroškov upravnih taks za kopije upravnih spisov in stroškov za plačilo upravne takse v skupnem znesku 21,72 EUR tožnica ni upravičena.

18. Tožnici gre tudi pritrditi, da je upravičena do priznanja stroškov za odgovor na pritožbo, saj je v njem podala argumentirana pojasnila - zlasti v zvezi z odstopom od uveljavljanja odobrene brezplačne pravne pomoči, za kar je tudi predložila dokaze. Upoštevaje OT in tedaj aktualno vrednost spornega predmeta (toženec je v pritožbah nasprotoval priznanim stroškom postopka tožnice v zneskih 6.332,00 EUR in 60,40 EUR) je tožnica upravičena do priznanja priglašenih 500 točk za odgovor na pritožbo (po tar. št. 21/1 OT), medtem ko do priznanja priglašene storitve "obrazloženo končno poročilo stranki" (50 točk) ni upravičena, saj ne gre za samostojno storitev, ki ne bi bila vključena v že priznano storitev - odgovor na pritožbo (tar. št. 39 OT).

19. Ob pritožbenem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo še, da sodišče prve stopnje ob priznanju odvetniških stroškov tožnici ni pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 12. člena OT.3 Ni namreč upoštevalo, da je po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnica tožnice opravila delo, za katero ji je bilo z izpodbijanim sklepom priznano plačilo (po stroškovniku z dne 5. 11. 2018 na red. št. 70), vrednost odvetniške točke po prvem odstavku 13. člena OT znašala 0,459 EUR.4 To vrednost odvetniške točke (in ne vrednost 0,60 EUR) je treba upoštevati pri izračunu vrednosti spornega predmeta, od katerega je odvisna vrednost storitve po tar. št. 18 OT. Upoštevaje vrednost točke 0,459 pri preračunu vrednosti spornega predmeta 100.000,00 EUR v točke je tožnica upravičena do povračila nekoliko višjih odvetniških stroškov. Za vloženo tožbo, odgovor na ugovor zoper sklep o začasni odredbi, prvi pripravljalni spis in predlog za odpravo nepravilnosti pri izvrševanju sklepa o začasni odredbi ter vlogo ji tako pripada po 1.300 točk - glej tar. št. 18/1, 27/6 in 19/1 (in ne zgolj 1.200 točk), za predlog za izdajo začasne odredbe in tretji pripravljalni spis po 750 točk - glej tar. št. 27/2 in 19/3 (in ne zgolj 600 točk), za drugi pripravljalni spis pa 975 točk (in ne le 900 točk).

20. Skupni znesek odvetniških storitev, priznanih po stroškovniku z dne 5. 11. 2018, tako upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR pri določitvi vrednosti spornega predmeta znaša 8.575 točk, pri čemer so v tem znesku poleg prej navedenih storitev, za katere je tožnica upravičena do višjega plačila (njihov skupni znesek znaša 7.675 točk), upoštevane tudi v izpodbijanem sklepu priznane storitve, katerih cena ni odvisna od vrednosti spornega predmeta (150 točk za zemljiškoknjižni predlog za zaznambo spora ter po 50 točk za dokazni predlog 30. 3. 2016, za sporočilo sodišču 12. 7. 2016, za poizvedbe o lastništvu motornih vozil, za priglasitev stroškov postopka in za obrazloženo končno poročilo stranki5), ter 500 točk za odgovor na pritožbo (po tar. št. 21/1 OT).6 Posledično je treba tožnici priznati tudi nekoliko višji znesek materialnih stroškov, saj je višina teh stroškov odvisna od skupne vrednosti priznanih odvetniških storitev (glej tretji odstavek 11. člena OT), nadalje pa tudi višji DDV (glej drugi odstavek 2. člena OT). Poleg materialnih stroškov v višini 2 % od priznanih 1.000 točk za odvetniške storitve, kar znaša 20 točk, tožnici pripada še 1 % nad priznanimi 1.000 točkami za odvetniške storitve, to je 75,75 točk. Upoštevaje 22 % DDV na priznane odvetniške storitve in stroške ter vrednost točke 0,60 EUR,7 tako skupni znesek vseh tožnici priznanih odvetniških stroškov znaša 6.346,99 EUR. Poleg navedenega zneska je toženec tožnici dolžan povrniti še sodno takso za predlog za začasno odredbo v znesku 30,00 EUR in sodno takso za pridobitev potrdila o vloženi tožbi v znesku 2,46 EUR, ter dve vrsti potnih stroškov, to je stroške enkratne povratne poti za prihod na razgovor k pooblaščenki pred vložitvijo tožbe (na relaciji Trebnje - Novo mesto) v višini 14,80 EUR in stroške enkratne povratne poti v NUK (na relaciji Trebnje - Ljubljana) za pregled arhiviranih X. oglasnikov v višini 29,60 EUR. Nenazadnje je tožnica upravičena tudi do povrnitve priglašenih stroškov za kopiranje v knjižnici v višini 17,00 EUR in stroškov kopiranja po računu T. d.o.o. v višini 48,06 EUR. Končni skupni znesek vseh tožnici priznanih stroškov postopka, ki bi jih sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu moralo naložiti v plačilo tožencu, tako znaša 6.488,91 EUR. Ker je tožnica postavila tudi zahtevek za povračilo obresti od priznanih stroškov, ji toženec v primeru zamude s plačilom stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

21. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sklep v izpodbijani I. točki izreka ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

22. Da sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločilo tudi o sodnih taksah, katerih plačila je bila tožnica v tem postopku oproščena, ni moteče. Izpodbijana odločitev o stroških pravdnega postopka zadeva razmerje med strankama (katera stranka je dolžna kateri glede na njun končni uspeh v postopku povrniti stroške postopka) ter zajema dejansko nastale pravdne stroške (tudi dejansko plačane sodne takse). Ta stroškovna odločitev pa nima nobene zveze z odločitvijo o prevalitvi neplačanih taksnih obveznosti s taks oproščene in v postopku uspešne stranke na njenega nasprotnika (po drugem in tretjem odstavku 15. člena ZST-1), kajti pri navedeni prevalitvi gre za razmerje med državo in subsidiarnim taksnim zavezancem oziroma za še neplačane taksne obveznosti.8 Poleg tega gre dodati, da tožnica sploh ne izkazuje pravnega interesa za pozivanje k sprejemu odločitve, da se tožencu naloži plačilo sodnih taks, katerih je bila sama oproščena, v korist proračuna. Glede na vse navedeno se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni bilo dolžno posebej opredeljevati do njenega predloga za sprejem navedene odločitve, ki ga je argumentirala v vlogi z dne 17. 6. 2019.

23. Ker je pritožbeno sodišče v celoti sledilo pritožbi tožnice glede njene upravičenosti do priznanja odvetniških stroškov v polnem in ne zgolj v polovičnem obsegu, se do določenih pritožbenih navedb ne opredeljuje vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP). Gre za pritožbene navedbe glede kršitve dveh tožničinih človekovih pravic (to je pravice do zasebne lastnine in pravice do enakega varstva pravic), glede načina angažiranja njene pooblaščenke za izvajanje brezplačne pravne pomoči, glede neodobritve brezplačne pravne pomoči za postopek zavarovanja z začasno odredbo in za zemljiškoknjižni postopek, glede potrebe po zvišanju nagrade za tožbo in za predlog za izdajo začasne odredbe za 50 % zaradi nujnosti zadeve na podlagi 5. člena OT ter glede nepravilne prepolovitve priznanih materialnih stroškov.

24. Ker pritožbeni razlogi v delu, v katerem pritožbi ni bilo ugodeno, niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa v tem delu tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen v zvezi s 366. členom in 2. točka 365. člena ZPP).

25. Upoštevaje dejstvo, da je tožnica v pretežnem delu s pritožbo uspela in da je kot vrednost spornega predmeta označila le znesek stroškov, ki je bil tožencu naložen v plačilo z izpodbijanim sklepom (2.748,04 EUR), je po oceni pritožbenega sodišča upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v polnem obsegu (tretji odstavek 154. člena ZPP). V skladu z OT je pritožbeno sodišče tožnici za pritožbo priznalo 375 točk (po tar. št. 21/1 OT), izdatke za stranko v pavšalnem znesku 2 % (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV na priznano storitev in izdatke (drugi odstavek 2. člena OT), kar vse skupaj znaša 466,65 točk oziroma upoštevaje 0,60 EUR za 1 odvetniško točko 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, k čemur je treba prišteti še plačano sodno takso za pritožbo v znesku 78,00 EUR. Seštevek vseh tožnici priznanih stroškov pritožbenega postopka tako znaša 357,99 EUR. Priglašene storitve "obrazloženo končno poročilo stranki" (50 točk) pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo, saj ne gre za samostojno storitev, ki ne bi bila vključena v že priznano storitev - pritožbo (tar. št. 39 OT). Priznane stroške pritožbenega postopka mora tožnica tožencu plačati v 15 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude s plačilom pa mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje. Navedbe tožnice iz odgovora na pritožbo, da je stroške že plačala v korist proračuna, niso pravno pomembne. Sklep ni bil pravnomočen, zato je to plačala preuranjeno.

-------------------------------
1 Gre za dve sodni taksi, stroške enkratne povratne poti za vožnjo tožnice iz Trebnjega na razgovor k pooblaščenki v Novo mesto in stroške enkratne povratne poti za vožnjo tožnice iz Trebnjega v Ljubljano za pregled arhiviranih X. oglasnikov v NUK.
2 V času prvega odločanja o stroških postopka bi tožnica oziroma njena pooblaščenka še imela možnost uveljavljati plačilo za storitve brezplačne pravne pomoči iz proračuna Republike Slovenije.
3 Po drugem odstavku 12. člena OT je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji.
4 Vrednost odvetniške točke je bila zvišana na 0,60 EUR šele s sprejemom Sklepa o spremembi vrednosti točke (Uradni list RS, št. 22/2019), ki je začel veljati 6. 4. 2019.
5 Ob tem gre dodati, da pritožbeno sodišče zaradi prepovedi reformatio in peus (359. člen v zvezi s 366. členom ZPP) sprejema priznanje vseh navedenih storitev kot pravilno.
6 Zakaj je tožnica upravičena do povrnitve stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo, je pojasnjeno v 18. točki obrazložitve predmetnega sklepa.
7 Kot čas plačila v smislu drugega odstavka 12. člena OT se upošteva datum izdaje izpodbijanega sklepa (15. 7. 2019), ki pade v obdobje po spremembi vrednosti odvetniške točke dne 6. 4. 2019.
8 Glej VSL sklep II Cp 2497/2018 z dne 14. 3. 2019 in VSL sklep II Cp 234/2018 z dne 31. 1. 2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 155, 163, 163/2
Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 40, 40/5, 46, 46/3
Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 15, 15/2, 15/3, 20
Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 17, 17/5

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Odvetniška tarifa (2015) - člen 11, 11/3
Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) - člen 5, 5/3
Datum zadnje spremembe:
08.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0Mzgw