<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep I Cp 379/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.379.2019

Evidenčna številka:VSL00025368
Datum odločbe:15.05.2019
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt (preds.), Peter Rudolf (poroč.), Mojca Hribernik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:negatorna tožba - določnost tožbenega zahtevka - enakopravno obravnavanje strank - pravica uporabe - lastninska pravica - novo sojenje pred drugim sodnikom

Jedro

Namen negatorne tožbe je lastnika nepremičnine zaščititi pred vsakršnimi posegi, ki ne pomenijo odvzema stvari. Slednja tako zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem oziroma se z njo varuje vsakršno poseganje tretjega v lastninsko pravico drugega. Tožnik mora v tem smislu zatrjevati (in dokazati) „zgolj“, da ima na stvari lastninsko pravico in da ga toženec v njegovi pravici protipravno vznemirja.

Izrek

I. Pritožbama pravdnih strank se ugodi in se izpodbijana odločba v celoti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 23. 11. 2017:

- zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da med splošne skupne dele stavb v etažni lastnini in sicer stavb: M. 1, ID znak 0000-4365, M. 2, ID znak 0000-2062, M. 3, ID znak 0000-2614, M. 4, ID znak 0000-2615, M. 5, ID 0000-2064, M. 6, ID znak 0000-4401, M. 7, ID znak 0000-4402, M. 8, ID znak 0000-4403, vse k. o. X, spada zemljišče parc. št. 275/1, ID znak 0000-175/1-0, k.o. X (I. točka izreka),

- zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka, da je dolžna tožena stranka iz zemljišča parc. št. 276/37, in sicer bodočih parcel z rezerviranima številkama 275/297 in 275/298, obe k.o. X, kot izhaja iz elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga je v okviru tega postopka izdelal izvedenec geodetske stroke, in je ta elaborat sestavni del sodbe, odstraniti betonske temelje in vlito betonsko ploščo objekta, ki ga je začela graditi na tem zemljišču, vse v 15 dneh pod izvršbo (II. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnikom v 15-ih dneh povrniti stroške postopka v višini 7.719,85, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožeča stranka stranskemu intervenientu v 15-ih dneh povrniti stroške postopka v višini 360,66, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper odločbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožniki1 se pritožujejo iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagajo, da jo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, kot tudi zahtevi po povrnitvi stroškov. Pojasnjujejo, da so s tožbo v skladu z določbo 3. člena ZLNDL zahtevali ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 274, 275 in 276/1 k.o. X oziroma na nepremičninah, ki so iz teh nastale v postopku parcelacije, kot tudi kaj so v zvezi s tem zatrjevali. Za svoje trditve so priložili tudi listine, ki jih v nadaljevanju konkretno opredeljujejo. Iz teh listin naj bi jasno izhajalo, da je bilo zemljišče parcel št. 274, 275 in 276/1, ki so bile v času odvzema, gradnje in v času nakupa stanovanj v večstanovanjskih stavbah enovite parcele, pravdnemu predniku tožene stranke v celoti odvzeto in da mu je sodišče za odvzeto zemljišče določilo odškodnino. Iz tega nedvomno sledi, da v času uveljavitve ZLNDL pravni prednik tožene stranke M. D. na teh zemljiščih oziroma na zemljiščih, ki so iz teh parcel nastale, ni imel pravice uporabe. Ni jasno, zakaj prvostopenjsko sodišče še vedno obravnava parcelo 275/12, ki je bila ustanovljena v postopku parcelacije tekom postopka na zahtevo tožene stranke, a je bila nato 31. 10. 2014 izbrisana. Pritožba omenja listine, iz katerih naj bi bilo že na „prvi pogled jasno“, da sta parceli 275/1 in 275/12 po obliki, legi in površini dve različni parceli, zaradi česar ni razumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri omenjenih parcelah za isto zemljišče. Ugotovitev sodišča, da tožbeni zahtevek glede parcele št. 275/1 (275/12) ni utemeljen, ker v presežku nad odvzetim zemljiščem v letih 1970 in 1974 ni bil odvzet pravnemu predniku toženke in s tem tožniki niso pridobili pravico uporabe......, ter razlogi (v točkah 21, 22, 23 in 24 obrazložitve), s katerimi sodišče utemeljuje to ugotovitev, zbujajo resne pomisleke v pravilnost in zakonitost dejanskih ter pravnih zaključkov sodišča. Tožeča stranka je zatrjevala in za svoje trditve predložila listine, da so bila sporna zemljišča (in v tem okviru tudi parcela št. 275 k.o. X) pravnemu predniku tožene stranke v celoti odvzeta. Pojasnjuje, kaj točno naj bi iz listin, na katere se sklicuje (in sicer na odločbi z dne 16. 11. 1970 in 8. 5. 1974, zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 000 k.o. X ter sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani N 000/79 z dne 31. 5. 1979), izhajalo. Do nove parcele št. 275 naj bi prišlo leta 1978 na podlagi delilnega načrta z dne 30. 10. 1978. Parcela št. 275/1 v današnji obliki in izmeri (262 m2) pa je nastala na podlagi delilnega načrta in odločbe z dne 15. 10. 1985. Zaključki v točki 24 obrazložitve naj bi bili arbitrarni, samovoljni in nerazumljivi ter zasnovani na domnevi sodišča o obstoju nekega »presežka« zemljišča oziroma o združevanju/pridružitvi nekega nedefiniranega zemljišča k parceli 275/1. Pri tem sodišče samo ugotavlja, da v spisovnem gradivu ni podatkov, čigava parcela naj bi bila priključena k parceli 275/1, ampak sklepa, da naj bi bilo »pretežno verjetno«, da je bilo to priključeno zemljišče v lasti pravnega prednika, ker je življenjsko logično, da se združujejo parcele le istega lastnika. Ne samo, da se navedeni zaključki ne dajo preizkusiti, ampak so v nasprotju z listinami (odločbami občin) in z zapisom št. 12 ZZKI za vložek št. 000, iz katerega jasno izhaja, da je bila parcela 275 v izmeri 2036 m2 leta 1975 ponovno odmerjena na novo izmero 2264 m2 in da torej nikakršnih pripojitev oziroma združitev v zvezi z omenjeno parcelo ali pa s parcelo 275/1 ni bilo. Sporna parcela 275 k.o. X je bila pravnemu predniku razlaščena z odločbami z dne 16. 11. 1970 in 8. 3. 1974. Dejstvo je tudi, da so bila pravnemu predniku tožene stranke odvzeta vsa zemljišča v vložku 000 k.o. X, da sporna parcela 275/1 meri le z zemljišči, ki so bila prav tako predmet odvzema. Poleg tega ne obstoji niti teoretična možnost, da bi se ta parcela združevala z nekim zemljiščem, ki je ostalo v lastni pravnega prednika tožene stranke. Posebej naj bi bil sporen zaključek sodišča v točki 24 obrazložitve o tem, da je bilo v letu 1975 zemljišče parc. št. 275/1 v izmeri 2258 m2 v uporabi pravnega prednika tožene stranke (pritožba pojasnjuje, zakaj takšen zaključek sodišča prve stopnje ni utemeljen oziroma zakaj pravnega prednika tožene stranke ni bilo mogoče šteti kot dejanskega uporabnika predmetnega zemljišča oziroma osebe upravičene do lastninjenja). Nerazumljiv naj bi bil tudi razlog naveden v 22. točki obrazložitve, na podlagi katerega sodišče zaključuje, da »to zemljišče ni moglo biti odvzeto pravnemu predniku toženke«. Sodišče svoj zaključek utemeljuje s pojasnilom izvedenca v dopolnilnem izvedeniškem mnenju, da parcela 275/12 ni v območju zazidalnega načrta in da na njej stoji nedokončana hiša, pri čemer ne pojasni, kako naj bi ti dve okoliščini vplivali na tožbeni zahtevek na določitev lastninske pravice za parcelo 275/1. Poleg tega v spisovnem gradivu ni nobenega zazidalnega načrta ali pa kakšne druge podobne listine, ki bi jo bilo mogoče preizkusiti. Prav tako ni razumljivo, ali se zaključek sodišča »da to zemljišče ni moglo biti odvzeto pravnemu predniku tožene stranke« nanaša na parcelo 275/1 ali pa na parcelo 275/12. Tožeča stranka se sklicuje na obrazložitve sklepov tega pritožbenega sodišča, ki so bili v predmetni zadevi izdani v postopku izdaje začasne odredbe glede parcele 275/1 (sklepa I Cp 1271/2011 in I Cp 3415/2011), prav tako na prvostopenjsko in pritožbeno odločbo izdani v pravnomočni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 3263/2010, kjer se je o navedenem vprašanju odločalo na podlagi iste dejanske in pravne podlage. Tožeča stranka se strinja s pripombo prvostopenjskega sodišča, da sodišča pri odločanju niso vezana na odločbe izdane v postopku po začasni odredbi in na odločbe izdane v drugih pravdnih postopkih. A ko gre za enako dejansko in pravno podlago, bi moralo sodišče odstopanje od pravnomočnih odločb še bolj skrbno obrazložiti, podati razumljivo odločitev in hkrati celostne razloge, kar v konkretni zadevi ni bilo storjeno. Sodišče svojo ugotovitev, da iz odločb o odvzemu pravice uporabe na zemljišču parc. št. 275 z dne 16. 11. 1970 in z dne 8. 3. 1974 to ne izhaja, utemeljuje z razlogi, ki so ali popolnoma nerelevantni za to odločitev (točka 23 obrazložitve) ali pa arbitrarni, protispisni in nerazumljivi (točka 24 obrazložitve) ali pa neobrazloženi in nerazumljivi (točka 22 obrazložitve). Pri tem je spregledalo oziroma ni dokazno ocenjevalo listin, ki jih pritožba konkretno navaja. Tožeča stranka ob izpostavljanju navedb sodišča v 22. – 24. točki obrazložitve poudarja, da naj bi bila odločitev nerazumljiva, sama s seboj v nasprotju in da je (zato) ni moč preizkusiti. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje o nedoločenosti tožbenega zahtevka na odstranitev betonskih temeljev in vlite betonske plošče. Smatra namreč, da so navedbe, da je tožena stranka na takratni parceli 276/16, na kateri tožniki uveljavljajo lastninsko pravico, začela zidati garažo s tem, da je vlila temelje in betonsko ploščo, zadostne. Tožena stranka te navedbe ni prerekala in jih je celo priznala s tem, da je pojasnila, da zida na lastnem zemljišču. S tem, ko je sodišče na zemljišču parc. št. 276/37 oziroma na rezerviranem zemljišču parc. št. 275/297 in 275/298 ugotovilo, da je v lasti etažnih lastnikov oziroma tožnika K., so navedbe, kot jih je podala tožeča stranka v vlogi z dne 15. 11. 2011, popolnoma zadostne in bi lahko sodišče o tem zahtevku meritorno odločalo. Tožniki obrazloženo oporekajo tudi stroškovni odločitvi.

4. Tožena stranka in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper stroškovno odločitev v III. točki izreka in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v tem delu spremeni tako, da stroške postopka v celoti oziroma vsaj v pretežnem delu naloži v plačilo tožeči stranki. Sodišče naj bi pri odmeri upoštevalo le določilo člena 154 ZPP, ne pa tudi členov 155 in 157 istega zakona. Moralo bi ugotoviti, da je glede na zahtevek tožeče stranke tožena stranka dejansko pripoznala 90 % ali še več takšnega zahtevka, in sicer vsa zemljišča znotraj zazidalnega oboda v času izgradnje naselja veljavnega zazidalnega načrta. Sodišče zato tekom postopka sploh ni ugotavljalo utemeljenosti zahtevka za vsa ta zemljišča. Spor je bil le med toženko in tožnikom K. glede parcele 275/13 k.o. X. V tem sporu je sodišče ugotovilo, da je K. lastnik novonastale parcele 275/297, torej približno 1/2 prejšnje parcele. Vse ostalo pa je dejansko bilo le vprašanje delitve in parcelacije med posameznimi večstanovanjskimi objekti na naslovu M. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, ter določitev atrijev posameznim pritličnim enotam. Izvedenec je tudi parceliral kolesarnice in zemljišča namenjena smetnjakom ter potke in nadstreške pri vhodih v posamezni objekt. Ta del stroškov izvedenca nima nikakršne zveze s tem pravdnim postopkom in je šlo dejansko za postopek določitve pripadajočega zemljišča k stavbam z ugotovitvijo obstoječega stanja že izdelanih objektov in atrijev. Tega dela stroškov sodišče ne more nalagati v breme toženki, saj z njo nima nikakršne zveze.

6. Tožniki in stranski intervenient na pritožbo niso odgovorili.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je kot razlog za zavrženje tožbe glede zahtevka po odstranitvi betonskih temeljev in vlite betonske plošče iz zemljišča (nekdanje) parcele št. 276/37 k.o. X izpostavilo njegovo nedoločenost. Iz vloge tožeče stranke z dne 15. 12. 2011 (predložene v ponovnem sojenju) naj bi bilo namreč razvidno (kot to izpostavlja sodišče prve stopnje), da ta v tem oziru vsebuje zgolj trditve o dejstvih, ki predstavljajo prepis zahtevka. Takšnemu zaključku tožeča stranka v pritožbi upravičeno oporeka. V 17. točki prej omenjene vloge so podane trditve o lastništvu zemljišča s strani tožnika K. ter izražena zahteva, da toženka z zemljišča odstrani betonske temelje in betonsko ploščo, ki ju je na njem zgradila. Takšen zahtevek po svoji naravi predstavlja negatorno tožbo iz 99. člena SPZ,2 katere namen je lastnika nepremičnine zaščititi pred vsakršnimi posegi, ki ne pomenijo odvzema stvari. Slednja zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem oziroma se z njo varuje vsakršno poseganje tretjega v lastninsko pravico drugega. Tožnik mora v tem smislu zatrjevati (in dokazati) „zgolj“, da ima na stvari lastninsko pravico in da ga toženec v njegovi pravici protipravno vznemirja.3 Tožeča stranka je s trditvami iz prej omenjene pripravljalne vloge po mnenju pritožbenega sodišča temu trditvenemu bremenu zadostila. Da je bilo tudi toženi stranki povsem jasno, kaj tožeča od nje zahteva in zakaj, pa izhaja iz dejstva, da je na te trditve vsebinsko odgovorila.4 A tudi če bi bil zaključek sodišča prve stopnje o nedoločenosti tožbenega zahtevka (zaradi neobstoja potrebnih trditev o dejstvih) pravilen, bi bilo (kot je bilo poudarjeno že v predhodni odločbi tega sodišča z dne 15. 2. 2017) slednje dolžno postopati v skladu s 108. členom ZPP5 in stranko pozvati k potrebni dopolnitvi.6 Da bi to sodišče prve stopnje storilo, v izpodbijani odločbi ne navaja, prav tako ni razvidno iz samega spisa (glej npr. zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 11. 2017).

9. Že ob odločanju o pritožbi tožeče stranke zoper predhodno odločitev sodišča prve stopnje z dne 13. 7. 2015 glede zahtevka, ki se nanaša na parcelo št. 275/1 k.o. X, je to sodišče (v odločbi I Cp 1980/2016 z dne 15. 2. 2017) poudarilo, da pritožba podaja obsežen in prepričljiv skup razlogov, ki vzpostavljajo razumen dvom v zaključek (sodišča prve stopnje), da to zemljišče toženkinemu pravnemu predniku ni bilo v celoti odvzeto. Zato je prvostopenjskemu naložilo (glej 22. točko obrazložitve odločbe tega sodišča z dne 15. 2. 2017), da naj v ponovljenem postopku glede odločitve o tem zahtevku poda jasne/razumljive in hkrati celostne razloge. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe z dne 23. 11. 2017, tega navodila sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

10. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do listin, s katerimi je tožeča stranka dokazovala svojo trditve,7 da so bila zemljišča parcel št. 274, 2758 in 276/1 pravnemu predniku tožene stranke v celoti odvzeta in da je zanja prejel odškodnino.9 V prvi vrsti gre za odločbi Skupščine občine X z dne 16. 11. 1970 in 8. 5. 1974 (prilogi A29 in A30), zgodovinski zemljiško-knjižni izpisek za vl. št. 000 k.o. X (priloga A27), sklep Temeljnega sodišča v ... z dne 31. 5. 1979 (priloga A31), pogodbo sklenjena dne 3. 8. 1980 med Občino X in podjetjem O. (priloga A28), a tudi druge listine, ki jih tožeča stranka navaja v 2. točki obrazložitve svoje pritožbe. S tem, ko se ni opredelilo do teh za tožečo stranko oziroma njene trditve bistvenih dokazov, ampak je izpostavljalo zgolj argumente (dokaze), kaj naj bi njenim trditvam nasprotovali, ji je odvzelo možnost enak(opravn)ega obravnavanja.

11. Glede razlogov, ki jih je podalo za zaključek, da parcela št. 275/1 k.o. X pravnemu predniku tožene stranke ni bila odvzeta (in da tožniki na njej niso pridobili pravice uporabe), pa tožeča stranka v pritožbi upravičeno poudarja, da so ti pomanjkljivi in nejasni ter da zato odločitve v tem delu ni moč preizkusiti. Zaključek sodišča prve stopnje v bistvenem temelji na dveh sklopih. V okviru prvega ob enačenju predmetne parcele in (sedaj neobstoječe) parcele št. 275/12 k.o. X izpostavlja ugotovitev izvedenca Z., da naj bi bili omenjeni parceli izven (relevantnega) zazidalnega načrta. Pri tem pa ne pojasni, zakaj naj bi omenjena okoliščina oziroma dejstvo, da na predmetni parceli stoji nedokončana hiša toženke, nasprotovali trditvi tožeče stranke,10 da je bila predmetna parcela odvzeta pravnemu predniku tožene stranke. Sploh ob dejstvi, da omenjeni izvedenec v svojem odgovoru na pripombe tožene stranke z dne 9. 1. 2013 jasno ugotavlja, da je bilo zemljišče parcel 276/1, 274 in 275 (vse k.o. X) toženkinemu pravnemu predniku v celoti odvzeto, glede parcele št. 275 pa naj bi pojasnil (kar v 20. točki obrazložitve omenja sodišče prve stopnje), da je iz nje nastala parcela št. 275/1.

12. Še bolj hipotetičen je drug bistven sklop argumentov sodišča prve stopnje (glej 24. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). V tem okviru omenjeno sodišče navaja, da je površina v letih 1970 in 1974 odvzetega zemljišča znašala 2.036 m2,11 medtem ko naj bi površina parcele 275/1, preden je bila v letu 1985 opravljena parcelacija (in je iz nastala parcela št. 275/1 s sedanjo površino 262 m2), znašala 2.258 m2. Glede zemljišča, ki prestavlja razliko obeh površin, sodišče prve stopnje omenja, da iz spisa sicer ni razvidno, čigava parcela (zemljišče) je bila priključena prvotni parceli, a poudarja, da naj bi bilo pretežno verjetno, da je šlo za zemljišče pravnega prednika tožene stranke, saj naj bi bilo življenjsko logično, da se združujejo le parcele istega lastnika. Bolj od samega standarda pretežne verjetnosti, na katerega se sodišče prve stopnje v tem oziru neustrezno sklicuje, je očitno to, da je sam zaključek o tem, da naj bi bilo zemljišče („presežek“), ki je bilo parceli naknadno priključeno, last toženkinega pravnega prednika, preveč hipotetičen.12 Vse to pa je nasprotju z zahtevo po obstoju razlogov, ki so jasni in objektivno preverljivi ter omogočajo preizkus odločitve.

13. Iz omenjenih razlogov je bilo potrebno pritožbi tožeče, posledično pa tudi pritožbi tožene stranke zoper stroškovno odločitev,13 ugoditi, izpodbijano odločbo v celoti razveljaviti ter zadevo14 vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), ki se bo opravilo pred drugim sodnikom (356. člen ZPP).

14. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ugotovljenih procesnih kršitev ne more odpraviti samo. Tožbo glede zahtevka na odstranitev betonskih temeljev in vlite plošče objekta, ki ga je toženka začela graditi na nekdanji parceli št. 276/37, je sodišče prve stopnje (neupravičeno) zavrglo in ga zato vsebinsko ni presojalo, česar pa pritožbeno sodišče ne more nadomestiti in kot prvo meritorno odločati, saj bi bila s tem pravdnim strankam v celoti odvzeta pravica do pritožbe. Podobni razlogi pa veljajo tudi glede zahtevka v zvezi s parcelo št. 275/1 k.o. X. O njem je sodišče prve stopnje sicer odločilo vsebinsko, a je za svojo odločitev podalo razloge, ki so (kot so v pritožbi navajali tožniki oziroma je bilo poudarjeno predhodno) na eni strani preveč hipotetični, na drugi strani pa očitno pomanjkljivi, saj se sploh ni opredelilo do pomena ključnih dokazov (listin), ki so jih za svoje trditve predložili tožniki. Tožeča stranka je v pritožbi upravičeno navajala, da zato odločitve niti ni moč preizkusiti. Potrebnih razlogov za sprejeto odločitev pa ne more namesto sodišča prve stopnje podati šele to sodišče in se na drugi stopnji prvič in edinkrat v postopku opredeliti do trditev oziroma praktično vseh relevantnih dokazov tožeče stranke. Temu pritrjuje tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, po katerem pritožbeno sodišče napak sodišča prve stopnje, ki se ne opredeli do ključnih navedb pravdnih strank in izvedenih dokazov oziroma ne obrazloži zavrnitve posameznih dokaznih predlogov, ne more odpraviti na način, da jih obravnava samo. Pravica do izjave, kot temeljna sestavina poštenega postopka, je namreč stranki priznana na vsaki stopnji sojenja, z opisanim odpravljanjem pomanjkljivosti prvostopenjskih sodb pa bi bila bistveno okrnjena tudi pravica do pritožbe.15 Kljub temu, da je od vložitve tožbe minilo več let (in da zato stranke upravičeno pričakujejo, da bo tudi o preostalih zahtevkih tožnikov čim prej pravnomočno odločeno), pa je bilo potrebno zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti prednost dati varstvu ustavnih pravic do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

15. Ker je iz obrazložitve izpodbijane odločbe (v zvezi s preostalima zahtevkoma tožnikov) razvidno, da si je dosedanja sodnica16 izoblikovala stališče, ki je dokončno, bo novo sojenje opravljeno pred drugim sodnikom (356. člen ZPP). V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje vsebinsko obravnava17 zahtevek na odstranitev betonskih temeljev in vlite betonske plošče objekta z zemljišča (nekdanje) parc. št. 276/37 k.o. X.18 V zvezi z odločitvijo, ki jo bo sprejelo glede zahtevka, ki se nanaša na parcelo št. 275/1 k.o. X, pa naj poda jasne in konkretne razloge, ki jih bo moč preizkusiti, pri tem pa se opredeli tudi do trditev tožnikov in dokazov, ki so jih v zvezi z njimi predlagali.19 Če bo ocenilo, da je potrebno za presojo, iz katerih nekdanjih parcel (in kako točno je v preteklosti do tega nastanka prišlo) je omenjena parcela nastala, angažirati izvedenca, naj dopolni mnenje z dosedanjim izvedencem Z. Če slednji na to vprašanje ne bi uspel podati potrebnega odgovora, pa naj presodi, ali je potrebno postaviti novega izvedenca.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15-ih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stran v postopku. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
1 Poleg pritožbe poslane po J. C. je bila dne 4. 1. 2018 povsem identična pritožba vložena tudi s strani odvetnika ...
2 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.
3 Glej A. Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (redaktorji Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur), GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 502 - 504.
4 Kot v 2. točki obrazložitve izpodbijane odločbe ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožena stranka na naroku dne 27. 2. 2012 navedla, da je tožnik K. podal soglasje za gradnjo predmetne garaže.
5 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
6 Glej J. Zobec, Pravdni postopek : zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list RS, 2009, 3. knjiga, str. 134.
7 Vključno s trditvami, kako naj bi sporna parcela št. 275/1 k.o. X (v sedanji obliki in površini) sploh nastala.
8 Glede katere sodišče prve stopnje, sklicujoč se na pojasnilo izvedenca Z., poudarja, da naj bi iz nje nastala tudi sporna parcela št. 275/1.
9 Kar hkrati pomeni, da v času uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini/ZLNDL (Uradni list RS, št. 44/1997, s kasnejšimi spremembami) na teh zemljiščih (oziroma tistih, ki so iz njih nastala) ni imel pravice uporabe.
10 Sodišče prve stopnje navaja (glej 22. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), da na podlagi omenjenih okoliščin sklepa, da to zemljišče ni moglo biti odvzeto pravnemu predniku toženke.
11 Kot je razvidno iz obrazložitve odločbe z dne 8. 5. 1974 (priloga A30) in zgodovinskega zemljiško-knjižnega izpiska za vl. št. 000 k.o. X (priloga A27), je toliko znašala površina parcele št. 275 k.o. X.
12 Ker je bila zemljišče površine 2.036 v letih 1970 in 1974 toženkinemu pravnemu predniku odvzeto (kar v 24. točki obrazložitve navaja samo sodišče prve stopnje), ni pojasnjeno, zakaj naj bi šlo za združevanje parcel istega lastnika. Poleg tega je površina sedanje parcele št. 275/1 262 m2, kar je več od razlike površin 2.258 m2 in 2.036 m2.
13 Do očitkov (razlogov), ki sta jih obe pravdni stranki podali zoper stroškovno odločitev, se zato to sodišče ni posebej opredeljevalo.
14 V tem preostalem obsegu.
15 Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/2017 z dne 19. 10. 2017, II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018 in II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018.
16 Ki se (kljub izrecnim napotkom tega sodišča danim v odločbi z dne 15. 2. 2017) ni opredelila do pomena ključnih dokazov in na njih temelječih trditev tožnikov.
17 V kolikor bo ocenilo, da je potrebno pravdni stranki v tem oziru pozvati na morebitno dopolnitev njunih navedb, naj to v okviru dolžnega materialno-procesnega vodstva tudi stori.
18 In v zvezi z njim izvede predlagane in za odločitev potrebne dokaze.
19 Glej 10. točko obrazložitve tega sklepa.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 99
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 5, 108, 365
Datum zadnje spremembe:
25.09.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxODU5