<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL Sodba I Cpg 958/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CPG.958.2017

Evidenčna številka:VSL00019205
Datum odločbe:19.12.2018
Senat, sodnik posameznik:Renata Horvat (preds.), Nada Mitrović (poroč.), Vesna Jenko
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:dokazni standard - dokazno tveganje - prepričanje - pretežna verjetnost - dokazna ocena - dokazno breme - prevalitev procesnega trditvenega bremena - prenehanje najema poslovnega prostora - povrnitev premoženjske škode - cenitev sodnega cenilca - navadna škoda - tržna vrednost

Jedro

V konkretnem primeru je bilo dokazno breme o obstoju zatrjevane opreme na tožeči stranki, vendar je bilo na drugi stran na toženi stranki dokazno breme glede trditev o neobstoju te opreme (212. člen ZPP). V takih primerih mora biti dokazno tveganje porazdeljeno med obe stranki, tega pa ni mogoče doseči z uporabo dokaznega standarda gotovosti (onkraj razumnega dvoma), ampak le z dokaznim standardom pretežne verjetnosti. Pri tem kakšen dokazni standard uporabiti, je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi moč razpoložljivih dokazov oziroma ali je stranka dokazno storila vse, kar je lahko storila.

Izvedeni dokazi, predlagani s strani tožeče stranke, so potrdili njene trditve o opremi, ki jo je imela v najetem poslovnem prostoru in jo uporabljala za opravljanje njene dejavnosti. S tem je tožeča stranka uspela dokazati svoje trditve, s čimer se je procesno dokazno breme prevalilo na toženo stranko, še zlasti upoštevaje, da je tožena stranka tista, ki je ravnala malomarno oziroma neupravičeno, ne da bi o tem obvestila tožečo stranko, sporen poslovni prostor izpraznila in ga (po pomoti) oddala tretjemu, tožeči stranki pa še vedno pošiljala račune za najemnino. Tožena strank bi zato morala z nasprotnimi dokazi izničiti uspeh dokazovanja tožeče stranke, vendar ji to ni uspelo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 107330/2013 z dne 1.7.2013 tudi v 1. in 3. točki izreka ter postopek nadaljevalo kot po tožbi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 7.365,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2013 dalje do plačila (II. točka izreka) in izvršilne stroške v znesku 15,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.7.2013 dalje do plačila (III. točka izreka) ter ji v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.253,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (V. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 2.385,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2013 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 4,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.7.2013 dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka uvodoma v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zoper (celotno) sodbo sodišča prve stopnje, vendar v nadaljevanju vsebinsko izpodbija le tisti del sodbe, s katerim ni uspela (I., II., III. in V. točka izreka sodbe), za kar ima tudi pravni interes, medtem, ko je IV. točka izreka izpodbijane sodbe v njeno korist in zanjo ugodnejše odločitve ne more doseči. Pritožbeno sodišče je zato skladno s prvim odstavkom 350. člena ZPP štelo, da tožeča stranka izpodbija le del sobe, s katerim ni uspela.

6. Tožeča stranka je imela več let v najemu poslovni prostor v lasti tožene stranke. V letu 2012 je prišlo do prenehanja najemnega razmerja. Tožeča stranka je trdila, da je imela v najetih prostorih določene predmete oziroma opremo, ki jo je uporabljala za opravljanje svoje dejavnosti. Ker ji tožena stranka navedene opreme ob prenehanju najemnega razmerja ni vrnila, tožeča stranka od nje zaradi malomarnega ravnanja zahteva plačilo škode v višini vrednosti te opreme. V navedeni zadevi je sporno, ali in kakšno ter koliko opreme je imela tožeča stranka v najetem prostoru in kakšna je vrednost te opreme.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožeča stranka dokazala, da se je zatrjevana oprema nahajala v najetem poslovnem prostoru. Kot ključno je štelo, da so zakoniti zastopnik tožeče stranke in priči B. M. ter A. T. natančno opisali poslovni prostor in opremo, ki se je v njem nahajala. Nadalje je ugotovilo, da sta se pisni izjavi prič, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka in sicer J. D. in D. D., nanašali zgolj na trenutek primopredaje poslovnega prostora novemu najemniku, iz pisne izjave V. M. pa izhaja, da pri primopredaji ni bil prisoten, je pa s tožečo stranko iskal manjkajočo opremo po celotni industrijski coni. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je življenjsko nelogično, da bi bila tožeča stranka v več kontaktih s toženo stranko in z njo iskala opremo po celotni industrijski coni, če le-te ne bi imela v poslovnem prostoru. Pri tem je v breme tožene stranke štelo tudi dejstvo, da je tožena stranka še v času trajanja najemnega razmerja med pravdnima strankama, prostor oddala novemu najemniku, o čemer tožeča stranka ni bila obveščena in ni sodelovala pri primopredaji prostorov. Pritožbeno sodišče se, iz razlogov navedenih v nadaljevanju, strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

8. V konkretnem primeru je bilo dokazno breme o obstoju zatrjevane opreme na tožeči stranki, vendar je bilo na drugi stran na toženi stranki dokazno breme glede trditev o neobstoju te opreme (212. člen ZPP). V takih primerih mora biti dokazno tveganje porazdeljeno med obe stranki, tega pa ni mogoče doseči z uporabo dokaznega standarda gotovosti (onkraj razumnega dvoma), ampak le z dokaznim standardom pretežne verjetnosti.1 V sodni praksi in v pravni teoriji je bilo stališče o dokaznem standardu prepričanja ali gotovosti oz. dokaznemu standardu onkraj razumnega dvoma kot kategoričnem dokaznem standardu pravdnega postopka že preseženo.2 Pri tem kakšen dokazni standard uporabiti, je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi moč razpoložljivih dokazov oziroma ali je stranka dokazno storila vse, kar je lahko storila. V takem primeru mora namreč zadoščati dokazni standard pretežne verjetnosti.3

9. Tožeča stranka je v dokaz, da je imela zatrjevano opremo v prostoru, ki ji je tožena stranka ni vrnila, predložila račun št. R-OA 0101/2013 z dne 30.1.2013 (list. št. 9) in predlagala zaslišanje njenega zakonitega zastopnika ter prič A. T. in B. M., ki sta poslovno sodelovala s tožečo stranko. Ko je tožeča stranka toženi stranki predložila seznam manjkajoče opreme, je tožena stranka vztrajala, da te opreme v prostoru ob primopredaji novemu najemniku ni bilo in v dokaz navedenega predložila primopredajni zapisnik (o primopredaji novemu najemniku) ter predlagala zaslišanje prič, ki so bile prisotne ob primopredaji in sicer J. D., D. D. in M. G. ter zaslišanje priče V. M., ki je kot predstavnik tožene stranke s tožečo stranko iskal zatrjevano izgubljeno opremo.

10. Pritožbene navedbe, da so izjave prič, katerih zaslišanje je predlagala tožeča stranka nerelevantne, ker se ne nanašajo na odločilni trenutek in sicer na avgust 2012, ko je tožeča stranka ugotovila, da je v poslovnem prostoru nov najemnik, niso utemeljene. Tožeča stranka je namreč trdila in dokazovala, da je imela v najetem prostoru zatrjevano opremo, ko je bila zadnjič v tem prostoru (nedvomno pred aprilom 2012). Ko je naslednjič poskusila vstopiti v poslovni prostor, to je v avgustu 2012, pri tem ni bila uspešna, ker je poslovni prostor že zasedal novi najemnik, njena oprema pa ji ni bila nikoli vrnjena. Zato niso utemeljene navedbe tožene stranke, da bi morala tožeča stranka trditi in dokazati, da je bila oprema v prostoru kasneje, to je avgusta ali že aprila 2012, ob primopredaji prostora novemu najemniku. Iz trditev tožeče stranke namreč izhaja le, da je imela zatrjevano opremo ob njenem zadnjem obisku v poslovnem prostoru, kdaj in kdo jo je odtujil, pa ona ni trdila. Trdila je torej le, da je tožena stranka neupravičeno poslovni prostor oddala novemu najemniku, poslovni prostor pred tem izpraznila, a o tem ni obvestila tožeče stranke in ji ob prenehanju najemne pogodbe ni vrnila njene opreme, zato je od nje zahtevala povrnitev nastale škode. Glede na navedeno trditveno podlago, tožeča stranka drugače, kot s predložitvijo seznama opreme in zaslišanjem oseb, ki so poznale oziroma bile v najetem poslovnem prostoru in bile seznanjene z opremo v njem, obstoja opreme v najetem poslovnem prostoru ni mogla dokazovati. S tem je po oceni pritožbenega sodišča izčrpala razpoložljive dokaze.

11. Izvedeni dokazi, predlagani s strani tožeče stranke, so potrdili njene trditve o opremi, ki jo je imela v najetem poslovnem prostoru in jo uporabljala za opravljanje njene dejavnosti. S tem je tožeča stranka uspela dokazati svoje trditve, s čimer se je procesno dokazno breme prevalilo na toženo stranko, še zlasti upoštevaje, da je tožena stranka tista, ki je ravnala malomarno oziroma neupravičeno, ne da bi o tem obvestila tožečo stranko, sporen poslovni prostor izpraznila in ga (po pomoti) oddala tretjemu, tožeči stranki pa še vedno pošiljala račune za najemnino. Tožena strank bi zato morala z nasprotnimi trditvami in dokazi izničiti uspeh dokazovanja tožeče stranke, vendar ji to ni uspelo. Tožena stranka je namreč trdila le, da sporne opreme, ko je ona vstopila v prostor v aprilu 2012 z namenom primopredaje tega prostora novemu najemniku, v prostoru ni bilo. Slednje je dokazovala s primopredajnim zapisnikom in zaslišanjem ob primopredaji prisotnih prič. Iz teh dokazov sicer izhaja, da v trenutku primopredaje prostora novemu najemniku, v prostoru ni bilo zatrjevane opreme tožeče stranke. Vendar to ne dokazuje, da opreme ni bilo v prostoru pred tem oziroma, ko je tožeča stranka kot najemnik zadnjič vstopila v poslovni prostor. Zato trditev tožene stranke, da ob primopredaji prostora novemu najemniku, v prostoru sporne opreme ni bilo, ni odločilna za odločitev v zadevi. Posledično z njo ni uspela izpodbiti trditev tožeče stranke, da je imela v najetem poslovnem prostoru zatrjevano opremo.

12. Upoštevaje navedeno in druga neizpodbijana dejstva ugotovljena z izvedenimi dokazi in sicer, da je tožena stranka tista, ki je, brez vednosti tožeče stranke, po pomoti oddala poslovni prostor tretji osebi, tožeči stranki pa še vedno pošiljala račune za najemnino, ki jih je le-ta tudi plačevala, po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru vodi v zaključek, da je tožeča stranka z med seboj trdno povezanimi posrednimi dokazi (da je opremo potrebovala za opravljanje dejavnosti, da je bila januarja 2012 oprema še v prostoru, da je tožena stranka brez vednosti tožeče stranke izpraznila poslovni prostor, da je tožena stranka brez vednosti tožeče stranke oddala prostor tretji osebi, da je tožeča stranka račune za najemnino prejemala in najemnino plačevala tudi po aprilu 2012, da je tožena stranka skupaj s tožečo stranko iskala opremo po celi industrijski coni, da se je pri pregledu industrijske cone del opreme (voltmeter) našel) uspela dokazati svoje trditve o obstoju opreme v najetem poslovnem prostoru.

13. Neutemeljeni so posledično pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker zatrjevanih dejstev ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), ki naj bi bilo v celoti na tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča opravilo pravilno dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP. Zgolj dejstvo, da odločilnih dejstev ni ugotovilo z gotovostjo, v konkretnem primeru glede na zgoraj navedeno ne pomeni kršitev pravila iz 215. člena ZPP.

14. Glede očitkov, da sta priči A. T. (A12) in B. M. (A11) v izjavi oktobra 2015 zelo podrobno opisali opremo, ki naj bi se nahajala v najetem prostoru več kot tri leta pred podano pisno izjavo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da niso utemeljeni. Iz izjav obeh navedenih prič izhaja, da sta s tožečo stranko poslovno sodelovali, saj so vse osebe strokovnjaki na enakem oziroma medsebojno povezanem področju, zato so pri sodelovanju, ki je bilo zlasti razvojne in raziskovalne narave, s tožečo stranko uporabljale opremo, ki se je nahajala v najetem poslovnem prostoru. Pri tem je priča A. T. najeti prostor tudi podrobno opisal. Zato po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru, ko gre za specifično opremo, ki se uporablja za opravljanje strokovne dejavnosti, ki jo je tožeča stranka skupaj z navedenima pričama tudi razvijala, dejstvo, da sta navedeni priči tudi v letu 2015 vedeli, kakšno opremo so uporabljali, ni izkustveno nelogično in neprepričljivo.

15. Za presojo utemeljenosti višine škode, je sodišče prve stopnje pridobilo cenitev sodnega cenilca oziroma izvedenca. Sodišče pridobi izvedensko mnenje v primeru, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Glede na to niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je cenitev sodnega cenilca M. B. nestrokovna zgolj iz razloga, ker je cenitev opreme podal na podlagi svojih izkušenj. Sodišče ga je namreč postavilo ravno zato, ker razpolaga z ustreznim znanjem. Tožena stranka je na opravljeno cenitev podala pripombe, na katere je sodni cenilec odgovoril v dopolnitvi svoje cenitve, nato pa je bil tudi zaslišan. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je cenilec na vse očitke tožene stranke odgovoril. Pojasnil je, da je izhajal iz predpostavke, da je oprema delovala, ker v spisu ni imel nobenega podatka, da bi bilo temu drugače, zaradi česar ni imel podlage, da bi tožečo stranko obravnaval kot neskrbno. V zvezi s tem je izrecno izpovedal, da dejstvo, da tožeča stranka več mesecev ni prišla v prostor, kjer se je nahajala oprema, kar naj bi po trditvah tožene stranke kazale na neskrbno ravnanje tožeče stranke, na vrednost sporne opreme ne vpliva. Poleg tega je pojasnil, da v nasprotnem primeru (če za opremo ne bi ustrezno skrbela) tožeča stranka ne bi mogla opravljati njene dejavnosti, kar je navsezadnje trdila tudi tožeča stranka, da je namreč sporno opremo uporabljala pri izvajanju svoje dejavnosti.4 Prav tako niso utemeljeni očitki tožene stranke, da se je cenilec pri pripravi cenitve nepravilno zanesel na trditve tožeče stranke. Cenilec je bil namreč postavljen ravno zato, da oceni, ali je tožeči stranki nastala škoda v zatrjevani višini oziroma, da preveri pravilnost ocene vrednosti opreme s strani tožeče stranke. Zato je cenilec utemeljeno pri pripravi cenitve izhajal iz trditev tožeče stranke. V kolikor katerega podatka ni imel, pa je kot strokovnjak izhajal iz svojih izkušenj in s tem preveril pravilnost navedb tožeče stranke.

16. Tudi glede razlik med cenitvijo sodnega cenilca in zunajpravdno cenitvijo, ki jo je predložila tožena stranka, je zaslišani sodni cenilec pojasnil, da je način izračuna pri obeh enak oziroma podoben, da pa sta imela različno izhodišče. Pri zunajpravdni cenitvi je bilo izhodišče, da je oprema zastarela, neuporabna, za odpad, sodni cenilec pa se je postavil na stališče, da je oprema uporabna in ima funkcionalno vrednost. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti višine škode sledilo vrednosti iz cenitve sodnega cenilca, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. V spisu ni podatkov, da oprema ne bi bila uporabna, temveč nasprotno, priči A. T. in B. M. sta obe potrdili, da se je oprema uporabljala pri opravljanju dejavnosti, tako kot je to trdila tožeča stranka. Poleg tega se lahko zunajpravdno cenitev upošteva le kot del trditvene podlage tožene stranke, sodni cenilec pa je cenitev pripravil na podlagi podatkov spisa, prav tako je na pripombe cenitev dopolnil in na zaslišanju pojasnil svoja stališča ter odgovoril na postavljena mu vprašanja. Po zaslišanju nobena stranka ni predlagala postavitve drugega cenilca (tretji odstavek 254. člena ZPP5). Glede na vse navedeno pritožbeni očitki, da je sodna cenitev nekonsistentna in nerazumljiva, niso utemeljeni.

17. Na podlagi 168. člena OZ je treba za odmero denarne odškodnine za uničeno stvar ugotoviti „pošteno tržno vrednost stvari“. Navedena metoda izhaja iz predpostavke, da v času vrednotenja obstajajo ustrezne razmere na trgu in se posledično lahko za določitev vrednosti, kot izhodišče uporabijo primerljive prodaje.6 V konkretnem primeru temu ni bilo tako, saj je cenilec pojasnil, da sporne opreme (v večini) ni na trgu (list. št. 232). Je pa cenilec glede na razpoložljive podatke in lastne izkušnje podal oceno, da je oprema uporabna in ima posledično vrednost (v višini kot jo je ocenil) za nekoga, ki to opremo uporablja pri svoji dejavnosti, torej za tožečo stranko. Ker je cenilec svoje stališče pojasnil, sodišče prve stopnje ni imelo nobene okoliščine, zaradi katere bi lahko v pravilnost ocene podvomilo. V izogib ponavljanju se zato pritožbeno sodišče glede cenitve sodnega cenilca sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v 15. točki obrazložitve, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša.

18. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Primerjaj sklep VS RS II Ips 125/2008 z dne 3.6.2010
2 Primerjaj Sodba VS RS II Ips 402/2007 z dne 13.5.2010 in sklep VSL II Cp 1575/2013 z dne 2.10.2013.
3 Pavčnik T., Dokazni standardi, Podjetje in delo, 2012, št. 6-7, str. 1407.
4 Dejavnost iz akta o ustanovitvi tožeče stranke (vir: AJPES) je npr.: raziskovalna in razvojna dejavnost na področju naravoslovja in tehnologije, tehnično preizkušanje in analiziranje, proizvodnja drugih električnih naprav, popravila električnih naprav,... Iz cenitve pa izhaja, da gre za elektro naprave in sicer merilne naprave.
5 Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev.
6 Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 946.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 212, 215, 243, 254, 254/3
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 168
Datum zadnje spremembe:
07.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2MzU5