<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC Sodba in sklep Cp 23/2018
ECLI:SI:VSCE:2018:CP.23.2018

Evidenčna številka:VSC00019848
Datum odločbe:06.07.2018
Senat, sodnik posameznik:Katarina Lenarčič (preds.), Nataša Gregorič (poroč.), Tatjana Kamenšek Krajnc
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:višina denarne odškodnine - tuja nega in pomoč - odškodnina za tujo pomoč - odškodninska renta - poškodbe glave in možganov

Jedro

višina odškodnine

Izrek

I. Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v točki I izreka v izpodbijanem prisodilnem delu delno spremeni, tako da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 91.360,00 EUR od 4. 2. 2012 do 9. 12. 2013,

- v točki II izreka v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremeni, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še zakonske zamudne obresti od zneska 105.448,91 EUR za čas od 4. 2. 2012 do 31. 12. 2016,

- v točki II izreka v izpodbijanem prisodilnem delu delno razveljavi, in sicer odločitev, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 800,00 EUR z zakonskimi obrestmi od 27. 1. 2014 dalje do plačila (stroški masaže v okviru odškodnine za povečane potrebe tekom zdravljenja) ter v znesku 3.336,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2012 dalje do plačila (stroški tuje nege in pomoči), v izpodbijanem zavrnilnem delu pa odločitev, da se v presežku za plačilo še 22.086,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2012 dalje do plačila tožbeni zahtevek zavrne, v točki V. pa razveljavi odločitev v celoti ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi se v preostalih delih zavrneta in se v še izpodbijanih in nespremenjenih ter nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je trpela in jo še trpi zaradi poškodb, utrpelih v prometni nezgodi 3. 2. 2009. V vozilo Renault Clio, ki ga je vozila takrat 23-letna tožnica, je na zasneženi cesti (avtocesta na odseku V. - L.) od zadaj zaradi neprilagojene hitrosti in premajhne varnostne razdalje silovito trčil s tovornim vozilom voznik le-tega, ki je bil izključni krivec za opisani škodni dogodek. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 91.360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2012 dalje do plačila, ter zakonske zamudne obresti od zneska 44.000,00 EUR od 4. 2. 2012 do 21. 2. 2012, v 15 dneh pod izvršbo, v presežku za plačilo še 93.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2012 dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo; (II.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 3.764,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2012 dalje do plačila ter znesek 630,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2012 dalje do plačila, znesek 3.640,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2014 dalje do plačila, znesek 3.096,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2014 dalje do plačila, znesek 1.138,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2014 dalje do plačila, ter neto znesek 105.448,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2017 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, v presežku za plačilo še 22.086,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2012 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 105.448,91 EUR za čas od 4. 2. 2012 do 31. 12. 2016, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo; (III.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 1. 1. 2017 dalje plačevati mesečno odškodninsko rento zaradi izgubljenega zaslužka v neto višini 1.437,96 EUR, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle rentne obroke v 15 dneh, v bodoče v plačilo zapadle mesečne rentne obroke pa do 5. dne v mesecu za pretekli mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnega rentnega obroka dalje do plačila, s tem da posamični mesečni rentni obrok zapade v plačilo 5. dne v mesecu za pretekli mesec, da ne bo izvršbe; (IV.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 1. 1. 2017 dalje plačevati mesečno odškodninsko rento zaradi stroškov zaradi povečanih potreb v neto višini 183,08 EUR, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle rentne obroke v 15 dneh, v bodoče v plačilo zapadle mesečne rentne obroke pa do 5. dne v mesecu za pretekli mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnega rentnega obroka dalje do plačila, s tem da posamični mesečni rentni obrok zapade v plačilo 5. dne v mesecu za pretekli mesec, da ne bo izvršbe; (V.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 7.298,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od pravnomočnosti sodbe dalje do plačila.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnica se pritožuje zoper samo višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je ta glede na izjemno hude posledice, ki jih je tožnica utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, upoštevajoč sodno prakso in upoštevaje izvedene dokaze v postopku prenizka. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožničin nadaljnji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica se pritožuje tudi zoper samo višino odškodnine iz naslova premoženjske škode, ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo nadaljnji zahtevek iz naslova tuje nege in pomoči v znesku 22.086,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 105.448,91 EUR za čas od 4. 2. 2012 do 31. 12. 2016, pritožuje pa se tudi zoper višino prisojene rente iz naslova trajno povečanih potreb (natančneje za strošek tuje nege in pomoči ter strošek zdravil, medicinskih in kozmetičnih pripomočkov). Meni, da je materialnopravno napačna odločitev o stroških postopka. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 93.086,00 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot tudi nadaljnjo zahtevano rento, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške tega postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno sojenje. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper vse točke izpodbijane sodbe zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, absolutne bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. S pritožbo izpodbija odločitev sodišča o višini odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode, razen za strah, odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo in odločitev o pravdnih stroških. Tožena stranka meni, da znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 44.000,00 EUR, za skaženost 2.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 50.000,00 EUR. Skupna primerna denarna odškodnina po vseh postavkah po mnenju tožene stranke znaša 100.000,00 EUR, ob upoštevanju že plačanega valoriziranega zneska odškodnine pa preostane za plačilo znesek 37.360,00 EUR, kar je prvostopenjsko sodišče dosodilo tožnici več, pa pomeni neupravičeno obogatitev. Glede prisojene odškodnine za premoženjsko škodo tožena stranka najprej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče o tej vrsti škode ni zaslišalo tožnice. Ostale pritožbene navedbe in pritožbeni razlogi pa so v izogib ponavljanju povzeti v nadaljevanju obrazložitve. Tožena stranka predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek nad zneskom 37.788,00 EUR zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, nastale na prvi in drugi stopnji.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo

6. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo mora sodišče upoštevati merila iz člena 179 Obligacijskega zakonika (OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škode sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin, strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posamezniku, ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri odškodnine terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnino za bodočo škodo pa odmeri ob izkazanih pogojih iz 182. člena OZ.

7. Tožnica je v škodnem dogodku utrpela udarnini glave in razpočni rani v čelnem predelu levo in v temenskem predelu desno, udarnine možganov, poškodbeno subarahnoidno krvavitev, heterotopno osifikacijo v predelu desnega kolka, posledično prehodno pa še globoko nezavest, pljučnico desnostransko in vnetje maksilarnih obnosnih votlin. Poškodbe možganov spadajo v V. skupino Fischerjevega sistema razvrstitve poškodb – zelo hudi primeri.

8. Pritožnika ne izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje o vrstah, trajanju in intenziteti telesnih bolečin, ki jih je tožnica trpela in jih bo trpela še vso življenje. Tožnica prvih 18 dni ni čutila telesnih bolečin zaradi motenj zavesti, analgezije in sedacije, hude telesne bolečine je čutila v obdobju, ko je bila zbujena iz globoke nezavesti in je učinek zdravil proti bolečinam začel popuščati, srednje močene so bile prisotne pri začetnih poskusih razgibavanja okončin (t.j. med hospitalizacijo v URI Soča) in nato ob razgibavanjih v obdobju 1 leta, lažje bolečine pa je trpela ves čas v procesu rehabilitacije. Bolečine v kolku (nekaj mesecev je imela močne bolečine v desnem kolku in desni nogi, nato so bile zmerne in so se pojavile ob obremenitvah desne noge, pri hoji, zlasti po stopnicah in neravnem terenu ter že pri kratkotrajni stoji) še trpi in jih je pričakovati še v bodoče pri večjih obremenitvah desne noge. Zaradi nepravilne drže pa se bodo lahko občasno pojavljale lažje bolečine v križu. Stalne in hude glavobole je imela tožnica 3 mesece in je potrebovala stalno protibolečinsko zdavljenje, nato nekaj mesecev občasne in lažje do zmerne (občasno je potrebovala protibolečinska sredstva), sedaj pa ima občasno lažje glavobole, predvsem pri spremembah vremena, na soncu in pri psihičnih obremenitvah, kar je pričakovati tudi v bodoče. Številnih neugodnosti med zdravljenjem pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne povzema in se povsem sklicuje na obrazložitev na 12. strani izpodbijane sodbe.

9. Tožeča stranka se neutemeljeno zavzema za odmero še nadaljnjih zahtevanih 10.000,00 EUR odškodnine za to obliko škode. Sodišče ni prenizko vrednotilo niti izvedenskih mnenj niti izpovedbe tožnice. Pri odmeri odškodnine je ustrezno upoštevalo obstoj trajnih telesnih bolečin in oceno izvedencev o intenziteti bodočih telesnih bolečin in glavobolov ter neugodnosti. V zadostni meri je upoštevano tudi trajanje bodočih bolečin in glavobolov glede na tožničino starost in pričakovano življenjsko dobo, kakor tudi pritožbeno izpostavljeno, da bo prestajala tožnica nevšečnosti s potrebno obnovitveno rehabilitacijo in psihološko pomočjo, saj je izvedencema povsem sledilo. Zato zgolj to, da v obrazložitvi ni povzelo slednje navedene potrebne obnovitvene rehabilitacije in psihološke pomoči iz izvedenskih mnenj, ne pomeni, da v sodbi izostajajo razlogi o odločilnih dejstvih. Zato ni podana očitana bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično tudi dejansko stanje ni ugotovljeno nepopolno in v tem delu ni zmotno uporabljeno materialno pravo.

10. Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožene stranke za odmero nižje odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti (meni, da je primerna in pravična odškodnina v znesku 44.000,00 EUR). Sodišče je v zadostni meri upoštevalo, da tožnica prvih 18 dni ni čutila telesnih bolečin zaradi motenj zavesti, analgezije in sedacije. Zgolj to, da se tožnica zdravljenja do prihoda v URI Soča ne spominja, še ne pomeni, da v tem začetnem obdobju zdravljenja tudi ni mogla trpeti nevšečnosti kot tudi ne telesnih bolečin. Sicer pa tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da tožena stranka takih trditev ni navedla do konca prvega naroka, zaradi česar predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnica telesne bolečine srednje intenzitete trpela 1 leto ob razgibavanjih, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da teh bolečin ni trpela neprestano v obdobju enega leta. Tožena stranka neutemeljeno tudi meni, da odmerjena odškodnina ni v skladu z sodno prakso v primerljivih zadevah. Izpostavila je zgolj en primer iz sodne prakse, na podlagi katerega pa ni moč zaključiti, glede na objavljeno sodno prakso na spletni strani Vrhovnega sodišča, da znesek odmerjene odškodnine za to obliko škode ni umeščen v okvir odškodnin, ki so jih sodišča za podoben obseg škode odmerila za to obliko nepremoženjske škode. Sicer pa se opravi primerjava odmerjene nepremoženjske škode v celoti in ne primerjava odmerjenih odškodnin za posamezno obliko nepremoženjske škode, kar je obrazloženo tudi še v nadaljevanju.

11. Tožnica se neutemeljeno zavzema za odmero vse zahtevane odškodnine za strah. Ne drži, da je sodišče premalo vrednotilo izvedenski mnenji izvedenca nevrologa in izvedenke klinične psihologije in samo izpovedbo tožnice. Sodišče je obrazložilo, da je iz izpovedbe tožnice in iz izvedenskega mnenja nevrologa povzelo, da je tožnica za škodni dogodek v celoti amnestična, zato se ne spominja primarnega strahu, ki je bil najverjetneje hipen, saj je kmalu po trčenju izgubila zavest; pač pa je občutila močan strah za svoje zdravje in izid zdravljenja kasneje od ponovnega zavedanja dalje (zavedati se je začela šele v času rehabilitacije v URI Soča), ko so ji predočili vrsto in obseg poškodb (glava, živčevje ter naknadno ugotovljeno deformacijo desnega kolka). Sodišče prve stopnje je na strani 19 obrazložilo, da je po ugotovitvah nevrologa tožnica zaradi vseh posledic poškodb zaskrbljena za psihično in fizično zdravje in njeno prihodnost še sedaj, kar je ugotovila tudi izvedenka psihologinja, da ima tožnica občutek ogroženosti, ki ima realne temelje v posledicah poškodbe in možnostih za samostojno življenje. Sodišče prve stopnje res ni povzelo izpovedbe tožnice o strahu, je pa to, glede na zgoraj povzeto obrazložitev, evidentno upoštevalo. Sodišče je sledilo ugotovitvam izvedenca, torej tudi ugotovitvi, da ima tožnica še vedno strah pred prometom, in pri odločitvi upoštevalo tudi izpovedbo tožnice, kot izhaja iz zgoraj povzete obrazložitve, zato ni utemeljen očitek, da ni povzelo (sodišče ni dolžno v obrazložitvi povzemati vse izvedene dokaze) niti ovrednotilo izpovedbe tožnice, da še vedno prestaja strah pred prometom, kadar se peljejo po kakšni cesti, ki je nagnjena navzdol, in se boji, da se ne bodo mogli ustaviti. Upoštevaje ugotovljeno intenziteto in trajanje prestanega in bodočega strahu ter upoštevaje tudi sodno prakso v podobnih primerih je sodišče prve stopnje tožnici od zahtevanih 10.000,00 EUR utemeljeno odmerilo 4.000,00 EUR kot pravično in primerno odškodnino za strah.

12. Odločitev o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti izpodbijata obe pravdni stranki. Tožeča stranka v pritožbi povzema ugotovitve izvedenca nevrologa in izvedenke klinične psihologije ter meni, da vse vidne posledice, ki sta jih izvedenca ugotovila, pri tožnici predstavljajo izjemno hudo obliko skaženosti (oz. izjemno hud obseg skaženosti), kar bi moralo sodišče prve stopnje ustrezno vrednotiti v okviru objektivnega elementa skaženosti, a tega ni storilo v zadostni meri in je posledično napačno uporabilo materialno pravo. Povzema tudi izpovedbo tožnice in navaja, da je sodišče sicer pravilno presodilo, da navedene spremembe – vidne posledice tožnico motijo in ji povzročajo duševne bolečine zaradi skaženosti, vendar pa glede na objektivno ugotovljeno intenziteto teh duševnih bolečin (in pri tem upoštevaje tudi sodno prakso v podobnih primerih), tožnici po tej postavki ni odmerilo pravične odškodnine. Premajhno težo je dalo tudi dejstvu, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara šele 22 let, saj tega v obrazložitvi sodbe v zvezi s to postavko sploh ni omenilo - pa je slednje ključno, saj mlad človek spremembo v zunanjosti doživlja še toliko bolj intenzivno in je okrnjena dobrina zunanjosti za mladega človeka zelo pomembna. Prav tako pa je potrebno upoštevati še obdobje prihodnosti, ko bo tožnica takšne duševne bolečine zaradi skaženosti prestajala ob upoštevanju povprečne življenjske dobe še približno 60 let. V kolikor bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo tožnici prisoditi celotno zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tožena stranka pa meni, da je sodišče pri prisoji denarne odškodnine nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je glede na ugotovitve izvedencev, da pri tožnici skaženost kot taka ni podana, temveč se pokaže zgolj pri funkcionalnih motnjah, tožnici prisodilo izrazito previsoko odškodnino. Tožena stranka opozarja, da tretje osebe ob srečanju s tožnico estetskih posledic ne morejo opaziti, zaradi tega tožnici tudi ne more biti neprijetno. Tožničina hoja ni šepajoča, za hojo tudi ne potrebuje nikakršnih pripomočkov, opazi se zgolj nekoliko počasnejša hoja in hoja z nogami nekoliko bolj na široko, počasnejši govor pa se opazi le, če se oseba s tožnico pogovarja, oteženo oblikovanje stavkov pa je (kot to ugotavlja že sodišče samo) zgolj občasno. Kot ugotavlja izvedenka psihologije in kar se je lahko prepričalo tudi sodišče, ko je zasliševalo tožnico cca 2 uri, je govor pri tožnici sicer počasnejši kot običajno, vendar vseskozi jasen in razumljiv. Glede spremenjene obrazne mimike, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, pa toženka opozarja, da se le ta pokaže šele, ko se oškodovanka utrudi in sicer le v manjši obliki tako, da se tožnici nekoliko povesi veka; tožnica je navajala, da ima takrat tudi odprta usta. Prisojena odškodnina izrazito presega prisojene odškodnine v primerljivih zadevah iz sodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 196/2012). Tožena stranka ocenjuje kot pravično odškodnino po tej postavki znesek 2.000,00 EUR.

13. Pritožbi v tem delu nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj izvedenca nevrologa in izvedenke psihologinje ugotovilo, da je zaradi poškodb tožničina zunanjost trajno spremenjena. Pravilno je ocenilo, da ugotovljene posledice predstavljajo skaženost in ne zgolj estetske posledice, kot zmotno meni tožena stranka. Funkcionalne motnje so namreč navzven vidne ostalim ljudem. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, se namreč skaženost izraža v obliki opazno spremenjene hoje (hodi na široko, da je bolj stabilna) in načina govorne komunikacije (govor je upočasnjen, občasno oteženo oblikovanje stavkov). Kadar je utrujena, tožnica ne more kontrolirati mišic obraza, tedaj ima spuščeni veki ali pa škili ter odprta usta, kar povzroči spremenjen izraz na obrazu, na kar drugi ljudje reagirajo in je potem tožnici nerodno. Zgolj to, da tožničina hoja ni šepajoča in da za hojo tudi ne potrebuje nikakršnih pripomočkov, kar izpostavlja tožena stranka, še ne pomeni, da skaženost ni podana. Prav tako ni moč zaključiti, da skaženosti ni, ker da se počasnejši govor opazi le, če se oseba s tožnico pogovarja, oteženo oblikovanje stavkov je zgolj občasno, spremenjena obrazna mimike pa se pokaže šele, ko se oškodovanka utrudi, tako da se tožnici nekoliko povesi veka in ima takrat tudi odprta usta. Okoliščina, kdaj je opazna sprememba v zunanjosti, vpliva le na obseg in intenzivnost duševnih bolečin zaradi skaženosti, ne pa na njen obstoj. Sodišče je tožnici je upravičeno verjelo, da jo vse opisano duševno obremenjuje in ji od zahtevanih 25.000,00 EUR odmerilo kot primerno in pravično odškodnino v višini 10.000,00 EUR. Pri odmeri je zadostno upoštevalo tudi tožničino starost ob škodnem dogodku (da je upoštevalo tudi starost tožnice izhaja iz drugega odstavka na stranki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z nespornim dejstvom, da je bila tožnica rojena leta 1986, zato očitek tožeče stranke ne drži) in v zvezi s tem trajanje in obseg bodočih bolečin, zato ni utemeljen očitek tožeče stranke, da tega ni zadostno upoštevalo. V zvezi s pritožbeno izpostavljenim primerom Vrhovnega sodišča II Ips 196/2012 se pritožbeno sodišče sklicuje na že zgoraj podano obrazložitev, da je merodajna primerjava odškodnin za nepremoženjsko škodo v celoti, o čemer bo obrazloženo v nadaljevanju.

14. Tudi odmero odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti izpodbijata obe pravdni stranki. Tožeča stranka meni, da bi moralo sodišče odmeriti celotno zahtevano odškodnino, torej 120.000,00 EUR in ne zgolj 80.000,00 EUR. Navaja, da so, kot izhaja iz vseh pridobljenih izvedenskih mnenj, v posledici škodnega dogodka tožnici ostale izjemno hude posledice (dejansko katastrofalne). Tožnica je praktično popoln invalid, ki tudi miselno funkcionira na stopnji otroka in bo do konca življenja potrebovala pomoč drugih (že pri najbolj osnovnih opravilih). Vse to zanjo predstavlja izjemno hud ″hendikep″. V posledici številnih trajnih posledic škodnega dogodka so tako tožničine življenjske aktivnosti močno zmanjšane. V pritožbi podrobno povzema dejanske ugotovitve sodišča in navaja, da je sodišče to sicer povzelo, ni pa tako ugotovljenih dejstev ustrezno ovrednotilo, s čemer je napačno uporabilo materialno pravo in tožnici posledično prisodilo prenizko odškodnino iz tega naslova. Pri presoji odškodnine sploh ni upoštevalo dejstva, da je bila tožnica v času škodnega dogodka zelo mlada, športno in drugače aktivna ter da je njena škoda ogromna, saj je tožnici praktično še vse življenje onemogočeno normalno funkcioniranje na vseh področjih njenega življenja, zaradi česar prestaja in bo prestajala zelo intenzivne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožena stranka pa v pritožbi navaja, da je sodišče prisodilo za to obliko nepremoženjske škode bistveno previsoko odškodnino. Sodišču očita, da ni ustrezno upoštevalo vseh ugotovitev izvedencev. In sicer ni v zadostni meri upoštevalo mnenja izvedenca nevrologa, da ima tožnica zaradi lažje desne hemipareze lažjo funkcionalno motenost, v desnici ima zgolj diskretno oslabljeno mišično moč, diplopija pa se pokaže le pri pogledu skrajno v desno. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da je tožnica po oceni izvedenke medicine dela zmožna na nepridobitno delo. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo mnenja izvedenca travmatologa, da je podana mejna zavrtost gibljivosti kolka, ki omogoča tožnici tudi popoln počep, nadalje tudi ne tega, da se je tožnica osamosvojila v vseh dnevnih aktivnostih, da je samostojno pokretna in da kljub omejitvam še vedno samostojno skrbi za lastno higieno, lahko si pripravi lažje obroke, se je izobraževala, udeležila šiviljskega tečaja, da se je po poškodbi tudi poročila in si tako ustvarila družino. Tožena stranka meni, da glede na individualne okoliščine na strani tožnice in sodno prakso v primerljivih zadevah znaša pravična denarna odškodnina po tej postavki 50.000,00 EUR.

15. Sodišče prve stopnje je tožnici od zahtevanih 120.000,00 EUR priznalo zadoščenje v znesku 80.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ugotovljene anatomske in funkcionalne posledice utrpelih poškodb je opisalo na straneh 13 do 19 v izpodbijani sodbi. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče le-teh vseh ne povzema in se v celoti sklicuje na navedeno obrazložitev. Izpostavlja pa, da je podana anatomska sprememba v obkolčnih mehkih tkivih desno v obliki heterotopne osifikacije vzdolž mišice ileopsoas in njene kite ter ob samem sklepu, ki se funkcionalno izraža z mejno zavrto gibljivostjo kolka, zaradi česar tožnica težje opravlja dela v počepu, hitreje se utrudi pri hoji, ni zmožna teči (pri tem je ovirana tudi zaradi hemipareze), težje najde primeren položaj v postelji. Anatomske posledice zaradi poškodbe možganovine pa so cerebralna atrofija in področje demielinizacije levo frontalno. Funkcionalne posledice se kažejo s postkontuzijskim sindromom, kognitivnimi motnjami, psihomotorno upočasnjenostjo in upočasnjenim govorom, z motnjami na osebnostno-vedenjskem področju, desno hemiparezo lažje stopnje, diplopijo pri skrajnem pogledu v desno in motnjami ravnotežja. V obrazložitvi izpodbijane sodbe so opisane tako posledice na gibalnem področju zaradi hemipareze, zaradi motenj ravnotežja ter zaradi lažje motnje koordinacije spodnjih okončin, kot obsežne posledice na področju višjih spoznavnih funkcij in na osebnostno-vedenjskem področju. Tožnica je psihomotorno upočasnjena; ima znižane kognitivne sposobnosti v smislu upada sposobnosti koncentracije, pozornosti in spomina. Ker lahko procesira bistveno manjši obseg informacij, je pomembno znižana delovna kapaciteta, saj je za tožnico že običajen delovni tempo prehiter. Tožnica bistveno manj časa lahko zbrano sledi predavanjem, komunikaciji in učnemu procesu. Mentalno sledenje je izjemno upočasnjeno. Prizadeto je vizualno sledenje informacijskemu nizu, kjer se le s težavo orientira na ploskvi. Tožnica ne zaznava lastnih napak, prisotna je huda mentalna rigidnost. Težave ima v časovni orientaciji v teku dneva in v zvezi s pozornostjo. Pomembno je prizadet besedni spomin. Nebesedni – vizualni spomin pa je le blago prizadet, zato lahko tožnica pri učenju uporablja miselne vzorce, vendar v nadaljevanju zaradi prizadete centralne kontrole ne loči, katere so irelevantne informacije. Hudo je prizadet tudi spomin na vsakodnevne informacije. Tožnica slabše od normale razume govor, ker ne zmore pozornosti na celotno informacijo v normalnem govornem tempu. Njen govor je razumljiv v optimalnih pogojih, sicer je počasnejši in občasno s težavami pri iskanju besed na kompleksnejšem nivoju. Pri tožnici se pojavi izrek neadekvatnih odgovorov kot posledica prizadete centralne kontrole. Okrnjene so vizuospacialne sposobnosti, kar se kaže v nezmožnosti prepoznave oz. razlikovanja pod otežkočenimi pogoji, če gre za abstraktne ali kompleksne like, v dnevnih aktivnostih pa se to kaže kot težave pri ocenjevanju razdalje ter globine, kar je izraziteje, ko je tožnica utrujena. Pri tožnici so pomembno prizadete aktivnosti v sistemu izvršilnih sposobnosti: planiranja in predvidevanja, iniciativnosti, verbalne fluentnosti, sposobnosti formiranja mentalne strategije ter mišljenje. Zaradi navedenega ni sposobna samostojnega dela, sorazmerno učinkovito pa bi lahko samostojno opravljala rutinsko delo ob njej prilagojenem tempu. Zmožna je za nepridobitno delo v kaki invalidski organizaciji ali podjetju, v skrajšanem delovnem času, nenormirano, deloma stoječe deloma sedeče, nenatančno, ki ne zahteva preciznega ročnega dela in ne dobre okulomotorne koordinacije, ne sme biti v hrupu ali na prepihu. Tožnica ni zmožna povsem samostojnega življenja, temveč bo vedno potrebovala ob sebi nekoga, ki ji bo pri navidez zahtevnejših vsakodnevnih opravilih pomagal. V kolikor si bo ustvarila družino, bo morala imeti vseskozi pomoč pri negi, hranjenju in vzgoji otroka. Tožnica je skratka sposobna za življenje v družini, ki ji bo nenehno nudila podporo in pomoč in jo predvsem motivirala pri njenih aktivnostih. Nenazadnje ni moč mimo tega, da se tožnica tudi ne bo ukvarjala s športnimi aktivnostmi, kot jih je gojila pred nesrečo (hoja v hribe, kolesarjenje, rolanje), pri hoji bo morala imeti oporo in izbirati raven teren. Tožnica tudi ni sposobna več za voznico motornih vozil. Po obrazloženem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevalo dejstvo, da je bila tožnica v času škodnega dogodka zelo mlada, športno in drugače aktivna ter je njena škoda ogromna in je nasprotni očitek tožeče stranke neutemeljen. Prav tako ni utemeljen očitek tožene stranke, ki je sicer v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnica upravičena do 60.000,00 EUR odškodnine za to obliko škode, v pritožbi pa, da je primerna in pravična zgolj v višini 50.000,00 EUR, da sodišče ni ustrezno upoštevalo vseh ugotovitev izvedencev. Po obrazloženem pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene očitke obeh pravdnih strank o zmotni uporabi materialnega prava pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

16. Odmera odškodnine ne more odražati le oškodovankinega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je sodišče prve stopnje to načelo pri odmeri odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode pravilno upoštevano. Skupni znesek odškodnine, to je 154.000,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, pomeni 148 takratnih povprečnih neto mesečnih plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Zato ni moč pritrditi tožeči stranki, da je celotna prisojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode prenizka in da prisojo celotnega zahtevanega zneska 225.000,00 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi upravičuje že sama narava tožničine poškodbe in ugotovljene posledice, narekuje pa jo tudi sodna praksa v podobnih primerih. Izpostavljeni primeri v sodnih odločbah Vrhovnega sodišča RS II Ips 397/96, II Ips 306/2000, II Ips 377/2005 in II Ips 587/2008 niso primerljivi. Primerjave s prvo navedeno zadevo ni moč opraviti, ker je bila odškodnina za telesne bolečine, strah in skaženost prisojena že v predhodnem postopku in ni povzeta v objavljeni odločbi. Oškodovanec v zadevi II Ips 306/2000, ob prometni nezgodi star 22 let, kateremu je bilo prisojeno 181 povprečnih plač, ni utrpel povsem podobnih poškodb, saj je poleg udarnine, obtolčenine in pretresa možganov, izliva krvi in zraka v možgane, utrpel tudi zlom baze lobanje, poškodbo desnega vidnega živca, poškodbo obraznega živca desno, poškodbo slušnega živca desno, poškodbo povratnega živca levo, rane na glavi in vratu, udarec na desno ramo, rane na desni podlahti in desnem komolcu in izpah desnega kolka. Tudi njegovo zdravljenje je bilo dolgotrajno in komplicirnao, neugodnosti pa predvsem zaradi nošnje kanile v grlu 18 mesecev in zaradi potrebe po nepremičnem ležanju. Je 100 % invalid, popolnoma nesposoben za pridobitno delo in znatno omejen v duševni in telesni sferi svojih sicer življenjskih aktivnostih. Bistveno večji obseg škode je utrpel oškodovanec, kateremu je bilo prisojeno 299 povprečnih plač (zadeva II Ips 377/2005), sicer pa primerjava ni možna že iz razloga, ker je oškodovanec v času nezgode bil otrok, star 8 let. Obravnavana zadeva iz istega razloga, ker je bil oškodovanec v času nezgode star 7 let in je utrpel bistveno večji obseg škode, ni primerljiva niti z zadevo II II Ips 587/2008. Neutemeljeno je glede na obrazloženo tudi sklepanje tožene stranke, da skupna primerna denarna odškodnina po vseh postavkah znaša 100.000,00 EUR, ob upoštevanju že plačanega valoriziranega zneska odškodnine pa preostane za plačilo znesek 37.360,00 EUR, kar je prvostopenjsko sodišče dosodilo tožnici več, pa pomeni neupravičeno obogatitev. Primerjava s primeri iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, objavljenimi na spletni strani, pa tudi s primeri v delu A. B. Š. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, 2010, pokaže, da je odmerjeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo primerno umeščen v okvir odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v primerljivih primerih (npr. II Ips 370/2000, II Ips 708/2005, II Ips 681/93, II Ips 256/94). To pa pomeni, da je denarna odškodnina, ki jo je iz tega naslova odmerilo sodišče prve stopnje, primerna in pravična, torej v skladu z omenjenimi kriteriji OZ.

17. Sodišče prve stopnje je od odmerjenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo odštelo 22. 2. 2012 in 21. 12. 2012 kot nesporni del odškodnine plačana zneska v valorizirani vrednosti (42.120,00 EUR in 20.520,00 EUR) in toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati še razliko v višini 91.360,00 EUR, presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 93.640,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zahtevanimi zakonskimi obrestmi pa je zavrnilo kot neutemeljenega. Tožnici je od prisojenega zneska 91.360,00 EUR priznalo zakonske zamudne obresti od 4. 2. 2012 dalje do plačila in od zneska 44.000,00 EUR od 4. 2. 2012 do 21. 2. 2012.

18. Toženka v pritožbi vztraja, da pred zaključkom zdravljenja v decembru 2013 nikakor ni mogla priti v zamudo glede plačila škode. Poudarja, da so izvedenci jasno navedli, da je zdravljenje pri tožnici trajalo do decembra 2013. Šele takrat se je zdravstveno stanje pri tožnici stabiliziralo do tolikšne mere, da je bilo mogoče oceniti višino pravične denarne odškodnine. Z odškodninskim zahtevkom predložena dokumentacija do 9. 8. 2011 še zdaleč ni zadostna, da bi tožena stranka lahko ocenila pretežni obseg škode. Iz izvedeniških mnenj jasno izhaja, da je obsežno zdravljenje in rehabilitacija trajala še po vložitvi odškodninskega zahtevka (tožena stranka je odškodninski zahtevek prejela 23. 1. 2012 in ne že 19. 1. 2012, kot to navaja sodišče) in je tudi bistveno vplivalo na rehabilitacijo tožnice in s tem na obseg nevšečnosti med zdravljenjem, telesnih bolečin, strahu za izid zdravljenja in predvsem duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Toženka se je v treh dneh po prejemu odzvala na odškodninski zahtevek in zahtevala dodatno dokumentacijo, tožnica pa le-te ni predložila, pač pa je vložila tožbo. Toženka je za do takrat znano škodo izplačala 44.000,00 EUR akontacije odškodnine (od tega 40.000,00 EUR za nematerialno škodo), kasneje pa še 20.000,00 EUR.

19. Pritožbeno sodišče se strinja s toženo stranko. Zamudne obresti pred zapadlostjo terjatve ne morejo teči. Odškodninska terjatev zapade takrat, ko oškodovancu škoda nastane - praviloma s koncem zdravljenja (165. člen OZ)1. Tožeča stranka je v tožbi, vloženi 15. 3. 2012, navedla, da zdravljenje še ni zaključeno, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo poudarila, da zato ne more oceniti zneska pravične denarne odškodnine, sploh ker tožnica ni predložila vse zdravstvene dokumentacije. Izvedenec nevrolog je jasno ugotovil (listna št. 88), da je bilo ambulantno specialistično zdravljenje zaključeno 9. 12. 2013 (zdravljenje patologije desnega kolka se je po mnenju izvedenca travmatologa zaključilo že 23. 5. 2011). Tega dne je bilo torej tožničino zdravstveno stanje stabilizirano in škoda ugotovljiva. Tožena stranka je zato v zamudi od 9. 12. 2013 dalje. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke in ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo odločitev v točki I izreka izpodbijane sodbe o teku zakonskih zamudnih obresti od zneska 91.360,00 EUR tako, da tečejo od 9. 12. 2013 dalje do plačila.

O odškodnini za premoženjsko škodo

- prevozni stroški v zvezi z zdravljenjem

20. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnica upravičena do povrnitve 630,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2012 dalje do plačila in do povrnitve še dodatno zahtevanih prevoznih stroškov v znesku 3.640,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2014 dalje do plačila (obrazložitev na strani 24 v izpodbijani sodbi). Sodišče prve stopnje je lahko o potrebnosti teh stroškov odločilo zgolj na podlagi specifikacije prevoženih relacij, saj jo je lahko preverilo z ostalo medicinsko dokumentacijo, ki potrjuje tožničino zdravljenje. Tožena stranka zato neutemeljeno glede te škode meni, da bi sodišče tožnico moralo dodatno zaslišati, saj da brez zaslišanja tožnice o ključnih okoliščinah glede te materialne škode ne bi smelo odločiti. Tožena stranka nadalje tudi zmotno meni, da je sodišče tožnici priznalo previsoko odškodnino za prevozne stroške, saj da je tožnica del stroškov dobila oz. bi lahko dobila povrnjenega s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS; v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja). Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da tožnici višji znesek od izplačanega zneska 300,00 EUR krije zdravstveno zavarovanje, opirajoč se na ustaljeno stališče sodne prakse, da je oškodovanec upravičen stroške prevozov uveljaviti direktno od oškodovalca oziroma zavarovalnice, razen če bi tožena stranka zatrjevala ter tudi dokazala, da je bila tožnici ta materialna škoda s strani ZZZS že povrnjena. Ker tožena stranka tega niti ni dokazovala, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno odločilo, da je tožnica upravičena tudi do preostalega vtoževanega zneska 630,92 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2012 dalje do plačila. Sodišče je utemeljeno z istimi argumenti odločilo, da je tožnica upravičena tudi do naknadno nastalih in vtoževanih prevoznih stroškov zaradi zdravljenja – terapij in pregledov – skupno še dodatnih 3.640,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2014. Dokazno breme, da so prevozni stroški (škoda) nastali, je na tožnici, ni pa tožnica dolžna dokazovati, da tega stroška ni dobila povrnjenega, kot meni tožena stranka. V teoriji in sodni praksi je ustaljeno stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Tožena stranka za zgoraj navedene trditve niti v odgovoru na tožbo niti kasneje ni ponudila nobenega dokaza. Neutemeljen je tudi očitek, da bi sicer sodišče moralo izvesti materialnoprocesno vodstvo, če je štelo, da bi morala tožena stranka na drug način dokazovati, da je do dela prevoznih stroškov tožnica upravičena s strani ZZZS, s čimer očitno tožena stranka sodišču očita bistveno kršitev določbe 285. člena ZPP, saj tožena stranka niti ne trdi niti ne pojasni, kako je takšna kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe. Smiselno očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana. Navedbe tožene stranke v pritožbi, da je sodišče tudi sicer zmotno priznalo strošek v višini kilometrine in da se kilometrina po računovodskih standardih priznava le v primerih pravnih oseb, tožnici pa bi kvečjemu lahko sodišče priznalo stroške, ki so ji dejansko nastali (torej poraba goriva, zmanjšano za stroške, ki jih je tožnica upravičena zahtevati v povračilo od ZZZS), so nedopustne (pritožbene novote), saj jih tožena stranka prvič navaja v pritožbi, pri tem pa niti ne zatrjuje niti ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavno oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP).

- stroški zaradi izgube brezplačnega izobraževanja

21. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča, da je tožnica upravičena do povrnitve stroškov šolanja na Poslovni šoli L. v višini 3.096,00 EUR. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo trditvam tožnice, da po obravnavani prometni nezgodi izbranega študijskega programa ni mogla več izpolnjevati in da se je lahko vpisala le na privatni ali izredni študijski program, saj so vsi izvedenci s področja medicine in psihologije potrdili, da je bil prepis na drug tožnici primeren študijski program glede na njeno psihofizično stanje po predmetni nezgodi edina možnost za nadaljevanje študija. Toženka pravilnosti odločitve ne more izpodbiti z navedbo, da je tožnica navedla in izpovedala, da je imela skladno z Zakonom o visokem šolstvu možnost enkrat spremeniti smer študija in da je to možnost izkoristila že pred poškodbo, zaradi česar tožena stranka ne more nositi bremena prepisa tožnice na tretjo smer študija. Tožnica namreč ravno zaradi posledic poškodb, utrpelih v prometni nezgodi, ni mogla zaključiti rednega študija. Pravilno je zaključilo, da je utemeljenost tega stroška (stroški zaradi vpisnine, šolnine in izpitov) izkazana in je zato tožnica upravičena do povračila tudi tega zneska z zahtevanimi obrestmi od postavitve zahtevka 27. 1. 2014 dalje do plačila. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, saj je 27. 1. 2014, ko je tožeča na sodišču postavila zahtevek za povračilo te škode, prišla v zamudo.

- stroški za povečane potrebe tekom zdravljenja

22. Sodišče prve stopnje je tožnici na podlagi mnenj sodnih izvedencev travmatologa in nevrologa, da izvajanje fizioterapije, masaž in razgibavanje v bazenu sicer ni nujna terapija, vsekakor pa je blažilna in ugodna, saj tako tožnica vzdržuje doseženo stanje, zaradi česar je nevrolog tudi priporočil obnovitveno zdraviliško zdravljenje, ugodilo zahtevku za povračilo stroškov masaž v višini 800,00 EUR in zahtevku za povrnitev stroška za doplačilo računa T. 157,50 EUR, ker je tožnica za okrevanje glede na njeno psihofizično stanje dejansko potrebovala za okrevanje zagotovljene pogoje, ki sodijo v t.i. nadstandard. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica dobila te stroške za zdravstvene pripomočke povrnjene iz zdravstvenega zavarovanja, pa je tožnica po oceni sodišča prve stopnje upravičena tudi do povračila stroškov za jogi 100,00 EUR, držalo za kad 9,09 EUR, sedež za kad 39,62 EUR ter bergle 32,03 EUR, skupaj pa 1.138,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od postavitve zahtevka 27. 1. 2014 dalje do plačila.

Glede stroška za nakup držala za kad in sedeža za kad ter bergel tožena stranka neutemeljeno vztraja, da je tožnica do povračila tega stroška upravičena že strani ZZZS in v kolikor tega tožnica ni storila, njena pasivnost ne more iti v škodo toženke. Tožena stranka zmotno meni, da je na tožnici dokazno breme, da teh stroškov ni dobila povrnjenih. Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek, da v kolikor pa je sodišče štelo, da bi tožena stranka morala na drug način dokazovati, da je tožnica upravičena do povračila stroška za nakup držala za kad in sedeža za kad ter bergel s strani ZZZS, je opustilo dolžno materialno procesno vodstvo. Tožena stranka res ni glede stroška za nakup vzmetnice trdila, da bi tožnica ta strošek lahko dobila povrnjen s strani ZZZS, temveč da ljudje vzmetnico običajno menjamo vsakih nekaj let, stroška takšne menjave vzmetnice, ki tudi ni izkazana z dokazili, pa ni dolžna plačati toženka. Pritožbeno sodišče pa kljub temu pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da gre pri nakupu vzmetnice za bolniško (in torej ne za navadno) posteljo za povečane potrebe v zvezi z zdravljenjem, zato je tožnica upravičena tudi do povrnitve tega stroška. Sodišče je prav tako utemeljeno priznalo tudi strošek doplačila v zdravilišču ... . Pritožbena navedba, da nadstandard ne predstavlja boljše terapije v zdravilišču, temveč večje ugodje v hotelu, je nedopustna, saj tožena stranka prvič to navaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže zahtevanih pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP (pravočasno je navajala zgolj, da ugovarja doplačilu, saj gre za doplačilo nadstandarda, ki ga toženka ni dolžna plačati). Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožnica upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od zneskov zgoraj navedenih utemeljeno priznanih stroškov od postavitve zahtevka 27. 1. 2014 dalje do plačila, saj je tožena stranka takrat prišla v zamudo.

Utemeljeno pa tožena stranka navaja, da iz Potrdila podjetja T. d.o.o. ni razvidno, koliko masaž je tožnica opravila in koliko je zanje dejansko plačala, četudi res iz dveh predloženih računov izhaja, da je bila cena masaže 20,00 EUR in 32,00 EUR. Ker je tožeča stranka glede pogostosti obiskov masaže predlagala svoje zaslišanje ter zaslišanje njenih bližnjih, česar pa sodišče prve stopnje v prvem sojenju ni storilo, je tožena stranka upravičeno že na glavni obravnavi dne 7. 7. 2017 uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in vztrajala, da je potrebno tožnico zaslišati glede pogostosti obiskov masaže, torej o višini teh stroškov. Zaradi te kršitve je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče kršitve samo ne more odpraviti, zato je v tem delu pritožbi ugodilo, odločitev v II. točki izreka sodbe, da je tožena stranka dolžna plačati 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2014 dalje do plačila razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

- odškodnina zaradi izgubljenega zaslužka in mesečna renta zaradi izgubljenega zaslužka od 1. 1. 2017 dalje

23. Sodišče prve stopnje je na podlagi dopisa Fakultete za matematiko in fiziko, prejetega dne 28. 10. 2016, ugotovilo, da je bila tožnica v študijskem letu 2008/2009 vpisana redno v 2. letnik visokošolskega strokovnega študijskega programa „praktična matematika“ in da traja študij 3 leta, in zato zaključilo, da gre pritrditi tožnici, da bi lahko bila v novembru 2010 zaposlena. Objektivno gledano bi se namreč lahko v študijskem letu 2009/2010 vpisala v zadnji 3. letnik in v letu 2010 tudi diplomirala. Sodišče je na podlagi dejstva, da je nenazadnje pred tem uspešno zaključila šolanje v gimnaziji, ter mnenja psihologinje o tožničini nadpovprečni intelektualni storilnosti pred škodnim dogodkom, ocenilo, da bi tožnica študij nedvomno dokončala. Ni pa sodišče štelo za verjetno, da bi se tožnica po diplomi, konkretno novembra 2010 zaposlila kot učitelj, saj to objektivno ne bi bilo mogoče, ker ne bi izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta učitelj matematike v osnovni ali srednji šoli. Glede na dopis fakultete o možnih zaposlitvah, je sodišče verjelo, da bi se lahko tožnica zaposlila najverjetneje v kateri od gospodarskih organizacij, saj je tožnica izpovedala tudi izvedenki za medicino dela, da je že v času študija opravljala delov različnih gospodarskih družbah. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno priznalo tožnici izgubljen zaslužek v višini mesečno 1.424,99 EUR neto, kolikor je v obdobju od novembra 2010 do decembra 2016 znašala povprečna neto plača poklicev: matematik (aktuar, statistik), administrator podatkovnih baz in sistemski administrator, torej poklicev glede na pričakovano izobrazbo tožnice in opis zaposlitvenih možnosti (glede na dopis fakultete). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo zneska 105.448,91 EUR neto, kolikor bi znašala neto plača tožnice v obdobju od novembra 2010 do decembra 2016.

Tožena stranka se strinja, da tožnici določena izguba na zaslužku nastaja, vendar glede na zgoraj obrazloženo zmotno meni, da ji le-ta ne nastaja že od novembra 2010 in nikakor ne v prisojeni višini. Zaslišanje tožnice glede te škode ni bilo potrebno, saj je lahko sodišče odločilo na podlagi listinskih dokazov in izvedeniškega mnenja sodne izvedenke za ekonomijo-finance. Neutemeljen je očitek tožene stranke, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, predvsem glede prejemanja nadomestila za invalidnost po 7. a in 8. a členu ZDVDTPO. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje, opisane v zadnjem odstavku na strani 27 in nato na 28. strani izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju jih ne povzema in se nanje povsem sklicuje. Sodišče je po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilno ugotovilo, da je tožnici ta škoda začela nastajati že novembra 2010, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnica v tožbi trdila, da je bila v času prometne nesreče študentka 3. letnika Fakultete za matematiko, dokazni postopek pa je pokazal, da je takrat bila študentka šele 2. letnika; da je tudi trdila, da bi v naslednjem letu pridobila naziv diplomantke, čemur da je sodišče neutemeljeno sledilo; da na podlagi predloženih dokazil namreč nikakor ni dokazano, da bi tožnica ob rednem teku stvari študij praktične matematike sploh zaključila, predvsem pa ne do konca študijskega leta 2009/2010 (torej do oktobra 2010); da je tožnica v prvi pripravljalni vlogi zatrjevala, da je pred poškodbo že izkoristila možnost spremembe redne študijske smeri, na naroku za glavno obravnavo dne 3. 3. 2014 pa je izpovedala, da je spremenila smer iz »čiste« matematike na praktično matematiko, tako da bi lahko kasneje opravila diferencialne izpite in se zaposlila npr. kot profesor matematike. Drži, da je bil študij matematike univerzitetni, študij praktične matematike pa visokošolsko strokovni (in s tem tudi manj zahteven). Za odločitev o utemeljenosti te škode pa ni pomembno, ali je šlo za prepis zaradi težavnosti študija na univerzitetnem študijskem programu in s tem povečanja možnosti uspešnega izpolnjevanja in zaključka šolanja, še manj pa ni na mestu ugibanje, ali je gotovo, da bi tožnica šolanje tudi uspešno zaključila in ali bi ga že do konca naslednjega študijskega leta. Odločilno je trajanje študija in objektivna možnost končanja študija v zadnjem študijskem letu. Pritožbena navedba, da tudi sicer iz predloženih spričeval izhaja, da je bila tožnica glede na rezultate povprečna učenka (iz izpisa iz evidence za obvestilo o uspehu pri zaključku izobraževanja na gimnaziji v V. izhaja, da je bil njen uspeh dober), in navedba, da mnenje izvedenke psihologinje o tožničini nadpovprečni intelektualni storilnosti pred prometno nesrečo na začetek in višino nastajanja izgube na osebnem zaslužku nima neposrednega vpliva, nista dopustni, ker ju tožena stranka prvič navaja šele v pritožbi, pri tem pa niti ne trdi niti ne izkaže, da teh navedb ni mogla podati pravočasno v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožena stranka tudi zmotno meni, da bi bilo potrebno za zaključek študija upoštevati vsaj, da bi tožnica izkoristila absolventski staž, saj se ni moč strinjati z njeno navedbo, da je splošno znano, da študentje čas študija običajno podaljšajo najmanj še v absolventsko leto, pogosto tudi dlje, lahko bi celo rekli, da je v slovenskem šolstvu koriščenju absolventskega že pravilo in zgolj izjemoma ga študentje ne koristijo. Navedeno ni splošno znano dejstvo. Glede začetka nastajanja izgube na zaslužku sodišče po zgoraj obrazloženem ni neutemeljeno štelo, da bi se tožnica zaposlila že takoj po diplomi. Tudi to, da se diplomanti ne zaposlijo takoj po diplomiranju, saj da je prvo zaposlitev težko dobiti, in da diplomanti prvo zaposlitev iščejo celo več let, ni splošno znano dejstvo. Zato ni utemeljena ocena tožene stranke, da bi se tožnica, tako kot ostali mladi iskalci zaposlitve, ob rednem teku stvari lahko zaposlila v najboljšem primeru šele v dveh letih po diplomiranju, torej ob upoštevanju absolventskega staža v novembru 2013. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z višino izgube na zaslužku. Tožena stranka tudi glede te podaja lastno oceno videnja, ki dokazno ni podprta in ji zato pritožbeno sodišče ne more slediti. V ta sklop sodijo njene navedbe, da je sodišče neutemeljeno odločilo, da bi se tožnica (in to takoj po diplomi) zaposlila v najboljših poklicih z najvišjim zaslužkom, kot jih je kot opcijo izračunala izvedenka finančne stroke; da je glede na okoliščine, da je bila tožnica povprečna učenka (kar je tudi sicer novota), ki se je prepisala iz univerzitetnega v manj zahteven visokošolski študij, je tudi malo verjetno, da bi tožnica dobila zaposlitev v najbolj plačanih poklicih, ki jih običajno zasedajo le najboljši učenci, kar je splošno znano dejstvo (kar pritožbeno sodišče prav tako ne sprejema kot splošno znano dejstvo); da se tožnica ob rednem teku stvari nikakor ne bi mogla zaposliti v gospodarski organizaciji, kjer bi prejemala plačo v vrednosti 1.424,99 EUR neto, kot je to upoštevalo sodišče. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da takšna odločitev sodišča presega trditveno podlago tožnice v vlogi z dne 27. 1. 2014, da bi prejemala vsaj plačo učitelja matematike v višini 1.200,00 EUR, saj je v tej vlogi tožnica tudi navajala, da znaša osebni dohodek oseb s primerljivo izobrazbo – dipl. matematik na področju bančništva, zavarovalništva, financ in računalništva v povprečju več kot 1.600,00 EUR. Glede na take navedbe v vlogi tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da naknadni spremembi trditev tožnice po pridobitvi izvedeniškega mnenja finančne stroke, da bi se tožnica zaposlila v gospodarstvu, v luči predhodnih izjav tožnice ne more upoštevati, saj tožnica ni spreminjala trditev. Sodišče je obrazložilo, da neposredno po diplomi tožnica ne bi izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta učitelja matematike, zato so neutemeljena tudi opozorila tožene stranke, da bi namreč morala pred pričetkom dela kot učiteljica opraviti diferencialne pedagoške izpite, katere ni gotovo niti ne zelo verjetno, da bi jih opravila. Tožena stranka pa dopušča možnost, da bi se tožnica ob rednem teku stvari najverjetneje zaposlila v državni upravi. Nedopustna pritožbena navedba je zaradi neizkazanosti pogojev za navajanje tega prvič šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP) navedba, da bi se pri izračunu izgube na osebnem dohodku moralo upoštevati plačo, ki bi jo tožnica lahko dobila, če bi se v novembru 2013 zaposlila v državni upravi.

24. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj obrazloženo in dejstvo, da je tožena stranka z istimi razlogi izpodbijala tako odškodnino kot rento, sprejema kot pravilno odločitev sodišča prve stopnje, ki je rento zaradi izgubljenega zaslužka priznalo tožnici od 1. 1. 2017 dalje v višini zadnje mesečne plače za december 2016, ugotovljene na podlagi povprečja upoštevanih poklicev, to je v znesku 1.437,96 EUR. Pritožničine pritožbene navedbe so torej tudi glede rente neutemeljene.

- stroški tuje nege in pomoči

25. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožnici do 5. 4. 2009, torej do konca zdravljenja na UKC, ti stroški niso nastali. Za obdobje od 6. 4. 2009 do 31. 7. 2009, ko je bila na zdravljenju v URI Soča, je tožnici priznalo strošek tuje nege in pomoči za čas 16 vikendov, ki jih je preživela v tem času doma (16 x 48 h x 4,00 EUR), v višini 3.072,00 EUR. Za obdobje od avgusta 2009 do vključno avgusta 2010 je tožnici priznalo po 3 h na dan, pri čemer je odštelo 21 dni zdravljenja v zdravilišču in 3 dni v Valdoltri in priznalo strošek v znesku 4.392,00 EUR. Od skupnega zneska 7.464,00 EUR je sodišče odštelo že plačanih 3.700,00 EUR in prisodilo tožnici 3.764,00 EUR, v presežku, za še zahtevanih 22.086,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

26. Tožeča stranka sodišču očita, da je neutemeljeno zavrnilo nadaljnji zahtevek iz naslova povračila stroškov tuje nege in pomoči, tožena stranka pa izpodbija odločitev o priznani odškodnini nad 428,00 EUR.

27. Tožena stranka utemeljeno izpodbija oceno sodišča o obsegu potrebne pomoči, in sicer odločitev sodišča, da je tožnica tekom rehabilitacije v URI Soča (torej od 6. 4. do 31. 7. 2009) preživljala vse vikende doma med domačimi, ki so morali tožnici stalno nuditi pomoč. Pravilno opozarja, da za tak zaključek sodišča nima opore ne v izvedeniških mnenjih ne v odpustnem pismu URI Soča z dne 31. 7. 2009, iz katerega izhaja, da je tožnica pričela vikende preživljati doma šele postopno, ko je rehabilitacija v Soči že napredovala, ko so jo vertikalizirali, uredili prehranjevanje, da je potekalo brez težav, ko je bila tudi že sposobna gibanja. Pritrditi je zato potrebno toženi stranki, da tožnica zato ni upravičena do nadomestila za tujo nego in pomoč za kar 16 vikendov ter da tudi sicer tožnica ni trdila, da je takoj po začetku rehabilitacije v URI Soča vikende preživljala doma, prav tako ni o preživljanju vseh vikendov od 6.4. do 31. 7. 2009 niti izpovedala, ko je bila zaslišana. Navedba v odpustnem pismu z dne 31. 7. 2009, da se je postopoma navajala na življenje doma s preživljanjem vikendov v domačem okolju, lahko kvečjemu pomeni, kot pravilno sklepa toženka, da je doma preživela vikende proti koncu rehabilitacije, ko se je njeno stanje tudi že tako izboljšalo, da nikakor ni bila 24 ur dnevno odvisna od pomoči svojcev. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s toženko, da je sodišče tudi sicer neutemeljeno tožnici v tem obdobju priznalo kar 24-urno pomoč, saj tuja pomoč ni potrebna v času spanja in počitka, ki je pri poškodovancih daljši in praviloma traja pretežni del dneva. Da je tožnica ob odpustu iz zdravstvenih ustanov (torej tudi preživljanje vikendov proti koncu rehabilitacije v URI Soča) potrebovala 6 ur dnevne pomoči bližnjih, je navajala tožnica v pripravljalni vlogi z dne 27. 1. 2014 in je z drugačno odločitvijo sodišče nedopustno preseglo trditveno podlago. Tožena stranka navaja, da ne izpodbija odločitve sodišča, da je tožnica po odpustu iz zdravstvenih ustanov v obdobju od avgusta 2009 do avgusta 2010 potrebovala tujo nego in pomoč, in sicer 3 ure dnevno, vendar pa je sodišče napačno izračunalo število ur v tem obdobju, in sicer je pravilno 1032 ur (365 dni v letu minus 21 dni zdravilišča je 344 dni krat 3 ure dnevno), namesto napačno izračunano 1098 ur. Če pomnožimo 1032 ur in vrednost ure 4,00 EUR, znaša odškodnina za tujo nego in pomoč do avgusta 2010 4.128,00 EUR. Tožena stranka je tožnici iz naslova potrebne tuje pomoči tekom zdravljenja že plačala za strošek potrebne pomoči 3.700,00 EUR, za plačilo tako ostane le še znesek 428,00 EUR, višje priznana odškodnina pa predstavlja neupravičeno obogatitev tožnice. Utemeljen je očitek tožene stranke, da je sodišče v zvezi s to vrsto premoženjske škode bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni zaslišalo tožnice glede obsega škode. Ker je tožeča stranka glede tuje pomoči in nege predlagala svoje zaslišanje ter zaslišanje njenih bližnjih, česar pa sodišče prve stopnje v prvem sojenju ni storilo, je tožena stranka upravičeno že na glavni obravnavi dne 7. 7. 2017 uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in vztrajala, da je potrebno tožnico zaslišati glede obsega premoženjske škode, torej tudi teh stroškov. Zaradi te kršitve je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče kršitve samo ne more odpraviti, saj gre za vprašanja, ki predstavljajo samostojne in zaključene pravne celote, zato je v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo, odločitev v II. točki izreka sodbe, da je tožena stranka dolžna plačati 3.336,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2014 dalje do plačila, razveljavilo in (tudi) v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo, kot navaja že tožena stranka v pritožbi, potrebno glede obsega pomoči v tem obdobju zaslišati tožnico in svojce (kot je to predlagala tožnica) in po potrebi celo dopolniti izvedeniško mnenje izvedencev medicinske stroke (predvsem nevrologa) v tej smeri. Še ostalih pritožbenih navedb tožene stranke v zvezi s temi stroški zato pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno presojati.

28. Drži, kar navaja tožeča stranka, da sodna praksa za tujo nego in pomoč priznava urno postavko tudi v višini 5,00 EUR in ne zgolj 4,00 EUR, kar pa ne pomeni, da je odločitev sodišča v nasprotju s sodno prakso in da so posledično zaradi tega v izpodbijani sodbi narejeni napačni izračuni glede višine nastale škode iz naslova tuje nege in pomoči ter da je zato tožnici iz tega naslova bil prisojen prenizek znesek. Neutemeljeno tožeča stranka navaja, da je sodišče pravno zmotno zaključilo, da tožnica za čas zdravljenja v UKC Ljubljana (do 5. 4. 2009), ni upravičena do vtoževanih stroškov iz naslova tuje nege in pomoči, ker da toženka teh trditev ni prerekala. Tožena stranka je namreč te trditve izrecno prerekala v odgovoru na tožbo. Glede na tožbene trditve pa je pritrditi tožeči stranki, da je tožnica zatrjevala, da je potrebovala pomoč bližnjih ne samo za obdobje oz. seštevek vikendov med rehabilitacijo v URI Soča, ko je bila tožnica doma, pač pa za vso obdobje zdravljenja v Soči. Ker je dejansko stanje že iz razlogov, opisanih zgoraj v zvezi s pritožbo tožene stranke v tem delu (za obdobje od 6. 4. 2009 do 31. 7. 2009) nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke in razveljavilo odločitev zavrnitvi tožničinega nadaljnjega zahtevek iz naslova povračila stroškov tuje nege in pomoči.

- glede rente zaradi trajno povečanih potreb

29. Tožeča stranka sodišču neutemeljeno očita, da je pravno zmotna odločitev sodišča, da tožnici pripada mesečna odškodninska renta iz naslova trajno povečanih potreb zgolj v višini 183,08 EUR. Sodišče prve stopnje je v točki IV. izreka sodbe odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 1. 1. 2017 dalje plačevati odškodninsko rento zaradi stroškov zaradi povečanih potreb v neto višini 183,08 EUR, o presežku vtoževane tožničine terjatve (396, 92 EUR glede na zahtevek) iz tega naslova pa v izreku sodbe ni odločilo. Neobstoječe odločitve ni mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi. Tožnica v 15-dnevnem roku po prejemu sodbe ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe (325. člen ZPP), zato se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena. 2

30. Tožena stranka meni, da je sodišče v celoti neutemeljeno prisodilo tožnici rento iz naslova trajno povečanih potreb. Navaja, da strošek masaže v višini 32,00 EUR ni izkazan, pri čemer sodišče ne pojasni, zakaj je priznalo višji znesek od dveh računov, ki jih je predložila tožnica, neutemeljeno je sodišče tudi priznalo strošek prevoza v višini kilometrine, v celoti neutemeljeno pa je priznan strošek za bodočo tujo nego in pomoč (za 2 uri dnevno pomoči). V pritožbi je še navedla, da je tožnica šele v letu 2017 pridobila status invalida, zaradi česar je po njenem ostalo povem nedokazano, da ne prejema nikakršnega prejemka, ki zmanjšuje obseg škode glede tuje nege in pomoči. Navedla je, da je na podlagi v letu 2017 pridobljenega mnenja rehabilitacijske komisije, da je invalid in nezaposljiva, upravičena do dodatka za tujo nego in pomoč po 9.a členu ZDVDTP (višino katerega je potrebno še ugotoviti) in kar je potrebno odšteti pri odmeri rente zaradi povečanih potreb. Navaja, da je tožnica očitno neutemeljeno navajala, da dodatka za tujo nego in pomoč ne prejema oz. do nje ni upravičena.

31. Očitki so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožeča stranka izkazala strošek masaže 32,00 EUR mesečno s kopijo računa (listina A 54 - hrbtna stran). Prav tako je priznalo stroške prevoza v višini kilometrine. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ni ugovarjala, da tožnici ne gredo stroški prevozov v višini kilometrine, pač pa, da niso izkazani, zato je za to pritožbeno navedbo prekludirana (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ocenilo, da bo tožnica potrebovala po 2 uri pomoči dnevno, ker ni sposobna za samostojno življenje, česar tožena stranka ne izpodbija. Zato je njen očitek, da ji je neutemeljeno priznan ta strošek, neutemeljen. Neutemeljeni so tudi ostali, zgoraj povzeti očitki v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno na strani 27 obrazložilo, da je mnenje rehabilitacijske komisije zgolj eden od pogojev za pridobitev statusa invalida (merodajna je odločba o priznanju tega statusa), zato tožena stranka pruranjeno sklepa, da ima tožnica status invalida in da prejema dodatek za pomoč in postrežbo.

32. Tožeča stranka pa se utemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 105.448,91 EUR (izgubljeni zaslužek) iz II. točke izreka izpodbijane sodbe, ker meni, da je pravno zmotna. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da tožena stranka ni ugovarjala teku zakonskih zamudnih obresti od zahtevanega zneska za izgubo dohodka (tako postavljenega v vlogi z dne 20. 4. 2017, ki jo je sodišče prejelo 21. 4. 2017). Ker je sodišče ugotavljalo tek zakonskih zamudnih obresti, ki jih tožena stranka ni prerekala, je s tem kršilo 2. in 7. člen ZPP ter 214. člen ZPP. Pritožbeno sodišče je zato to kršitev določb pravdnega postopka v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP odpravilo, tako da je v izpodbijani sodbi odločitev v točki II izreka v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še zakonske zamudne obresti od zneska 105.448,91 EUR za čas od 4. 2. 2012 do 31. 12. 2016.

33. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje (-) na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v točki I izreka v izpodbijanem prisodilnem delu delno spremenilo, tako da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 91.360,00 EUR od 4. 2. 2012 do 9. 12. 2013; (-) na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP v točki II izreka v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še zakonske zamudne obresti od zneska 105.448,91 EUR za čas od 4. 2. 2012 do 31. 12. 2016; (-) na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP v točki II izreka v izpodbijanem prisodilnem delu delno razveljavilo, in sicer odločitev, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 800,00 EUR z zakonskimi obrestmi od 27. 1. 2014 dalje do plačila (stroški masaže v okviru odškodnine za povečane potrebe tekom zdravljenja) ter v znesku 3.336,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2012 dalje do plačila (stroški tuje nege in pomoči), v izpodbijanem zavrnilnem delu pa odločitev, da se v presežku za plačilo še 22.086,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2012 dalje do plačila tožbeni zahtevek zavrne, posledično, ker bo šele v ponovnem sojenju ugotovljen uspeh v pravdi, pa tudi odločitev o pravdnih stroških in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi v preostalih delih je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker v teh delih niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in v še izpodbijanih in nespremenjenih ter nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je že med obrazložitvijo opozorilo na sporna vprašanja, katera bo moralo obravnavati sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju.

34. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

-------------------------------
1 Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 199/2013 in VSL II Cp 1775/2014
2 Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 213/2012 in s sodbo II Ips 177/2015


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 182
Datum zadnje spremembe:
05.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2Mjkw