<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba in sklep I Cp 1718/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.1718.2017

Evidenčna številka:VSL00017270
Datum odločbe:04.06.2018
Senat, sodnik posameznik:Metoda Orehar Ivanc
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO
Institut:veljavnost oporoke - ničnost oporoke - pisna oporoka pred pričama - ugotovitev ničnosti listine - dvom v dokazno oceno - pritožbena obravnava

Jedro

Smisel oporočnih prič ni samo v tem, da vesta za avtentičnost oporočiteljevega podpisa, temveč da lahko kot priči dogodka na podlagi svojega neposrednega opažanja potrdita tako oporočiteljev podpis kot tudi izjavo, da je podpisani zapis njegova oporoka.

Niti nenasprotovanje zapustnice zapisanemu in prebranemu besedilu, niti slabotno strinjanje oziroma vzgib strinjanja, o katerem je izpovedala priča, ne predstavljata izjave, ki jo zahteva 64. člen ZD za veljavnost pisne oporoke pred pričami.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v III., V. in VI. točki izreka razen v delu III. točke, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev ničnosti potrdila z dne 27. 8. 2012, spremeni tako, da se glasi:

"Oporoka pokojne B. A. M., EMŠO 000, umrle ..., nazadnje stanujoče na naslovu P., z dne 27. 8. 2012 in razglašene pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I D 3242/2012 dne 25. 4. 2013, je nična.

Vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje."

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (1) zavrnilo predloga tožnic za izdajo delne sodbe na podlagi pripoznave zoper prvo toženko in za prekinitev postopka (I. in II. točka izreka), (2) zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti oporoke A. M. B. in potrdila z dne 27. 8. 20121 ter podredni zahtevek za razveljavitev navedene oporoke (III. točka izreka), (3) zavrglo podredni zahtevek za ugotovitev ničnosti potrdila (IV. točka izreka) in (4) tožnicama naložilo solidarno povrnitev stroškov drugi toženki in tretjemu tožencu (V. in VI. točka izreka).

2. Prva tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem M. B. in A. S. Priča B. bi lahko izpovedala o trditvi tretjega toženca, da je razpolagal s premoženjem, vrednim več kot 50.000,00 EUR, pomembni za odločitev o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev ničnosti potrdila. Policist S. je edini, ki je pridobival podatke o poteku sestave oporoke.

Ni se opredelilo o verodostojnosti podanih trditev, o verodostojnosti izpovedb in o vseh indicih, ki kažejo na verodostojnost oziroma neverodostojnost strank in prič. Napačen je zaključek sodbe, da iz izpovedb prič G. in C. ter tretjega toženca izhaja, da je tretji toženec oporoko prebral in da jo je nato zapustnica potrdila in podpisala.

Po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD) morajo biti za veljavnost pisne oporoke pred pričami izpolnjeni trije pogoji, tj. da sta priči prisotni pri celotnem aktu nunkupacije, da sta priči slišali zapustnico izreči, da je to njena oporoka, in da sta videli zapustnico podpisati oporoko. O tem, ali sta priči videli zapustnico podpisati oporoko in ali je zapustnica oporoko dejansko podpisala pred pričama, se sodba ni izrekla.

Izpovedbe prič o okoliščinah podpisovanja oporoke se v taki meri razlikujejo, da razlik ni mogoče pripisati poteku časa. Argument, da priče niso zaintesirane za izid postopka, ne drži.

Dokazni postopek je jasno pokazal, da toženec ni imel sredstev za adaptacijo stanovanja v višini nad 10.000,00 EUR in da je dal zapustnici podpisati prazen list, kar dokazuje, da je potrdilo nepristno in da je tudi tožbeni zahtevek v zvezi s potrdilom utemeljen.

3. Druga tožnica v pritožbi zoper III., V. in VI. točko izreka sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu zahtevku.

Oporočni priči nista potrdili, da je oporočiteljica pred njima podpisala oporoko in izjavila, da je to njena oporoka. Priča R. G. ni znal pojasniti, ali je videl zapustnico podpisati oporoko in ali je bil na oporoki že kakšen podpis pred njegovim, priča C. pa je o tem, ali je zapustnica oporoko podpisala pred njima, izpovedoval različno. Popolnoma neverodostojna je izpovedba tretjega toženca o tem, koliko denarja je vložil v stanovanje in na kakšen način je prišel do njega. Četudi je od podpisa oporoke minilo precej časa, ni mogoče s tem odpraviti pomanjkljivosti v izpovedbi R. G., ali je zapustnica sploh podpisala oporoko.

Ocena sodišča, da je bila glavni razlog za sestavo oporoke hvaležnost, da ni bila nameščena v hospic, ima logične vrzeli. Glede na verodostojnost izpovedbe priče Ž. bi bilo edino logično, da bi se zapustnica tudi drugič odločila za enako ravnanje kot prvič, tj. da sestavo oporoke zaupa tretji osebi.

4. Toženci niso odgovorili na pritožbo.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Ker je bila izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred 14. 9. 2017, je pri odločanju o procesnih vprašanjih v skladu s tretjim odstavkom 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Uradni list RS, št. 10/17 – ZPP-E) uporabljen ZPP v besedilu, ki je veljalo pred uveljavitvijo ZPP-E.

7. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da prva toženka ni dedinja po pokojni A. M. B. Ker prva toženka ni vložila pritožbe zoper sodbo, je postopek zoper njo pravnomočno končan. Pravda teče še med tožnicama kot zakonitima dedinjama in drugo toženko kot oporočno dedinjo ter dediči po pokojnem tretjem tožencu, očetu oporočne dedinje in zakonitim dedičem.

O veljavnosti oporoke

8. Pritožnici sta primarni zahtevek za ugotovitev ničnosti oporoke z dne 27. 8. 2012 (med drugim) utemeljevali s trditvijo, da niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih zakon zahteva za veljavnost pisne oporoke pred pričami. Po 64. členu ZD lahko oporočitelj, ki zna brati in pisati, napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, in ko hkrati pred njima izjavi, da je to njegova oporoka. Priči se podpišeta na sami oporoki s pristavkom, da se podpisujeta kot priči, ta pristavek pa ni pogoj za veljavnost oporoke. Akt nunkupacije (imenovanja dediča) sestavljata torej oporočiteljeva izjava, da je določen zapis njegova oporoka, in lastnoročni podpis v navzočnosti dveh prič. Izjava mora biti izrecna, kar pomeni, da konkludentna dejanja ne zadoščajo, ni pa nujno, da jo oporočitelj poda z besedami zakona. Biti mora taka, da je z njo potrjena njegova volja napraviti oporoko (animus testandi).2 Smisel oporočnih prič ni samo v tem, da vesta za avtentičnost oporočiteljevega podpisa, temveč da lahko kot priči dogodka na podlagi svojega neposrednega opažanja potrdita tako oporočiteljev podpis kot tudi izjavo, da je podpisani zapis njegova oporoka.3

9. Izpodbijana sodba na podlagi izvedenih dokazov zaključuje, da je bila oporoka zapustnici pred njenim podpisom prebrana, da je zapustnica potrdila zapisano kot svojo voljo in da sta navedeno s podpisom potrdili oporočni priči. O poteku podpisovanja oporoke je sodišče prve stopnje zaslišalo oporočni priči R. G. in R. C. ter tretjega toženca, verodostojnost njihovih izpovedb pa je preizkusilo z njihovo medsebojno primerjavo in s primerjavo izpovedb, ki so jih dali v postopku policijske preiskave suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin. Ugotovilo je, da sta tako priča G. kot priča C. potrdili, da je zapustnica potem, ko je bila oporoka prebrana, potrdila, da je to njena volja in da je oporoko tudi podpisala.

10. Utemeljen je pritožbeni dvom o pravilnosti ugotovitve sodbe, da sta oporočni priči potrdili, da je oporočiteljica pred njima podpisala oporoko in izjavila, da je to njena oporoka. R. G. je v zaslišanju povedal, da so bili v prostoru, kamor je prišel, gospod B., R. C. in gospa A. M., da je prišlo do branja oporoke in da je zatem on podpisal listino. Na vprašanje, ali je gospa komentirala prebrano, je odgovoril: "Ona, gospa je samo rekla, da se s tem strinja ali kako je bilo formulirano. Nekaj je povedala, ja. Neko soglašanje ali kako. … Da soglaša ali kaj, v tem smislu." Ni se spomnil, ali je gospa v njegovi navzočnosti podpisala oporoko, je pa dopustil možnost, da jo je. Sam ni bil pozoren na to, ampak le na to, da je izpolnil obljubo, tj. da bo sodeloval kot podpisnik oporoke. Na kasnejša vprašanja je odgovoril, da se je gospa sklonila nad mizo, vendar pa ji ni gledal pod prste.

11. R. C. je povedal, da je T. B. prebral oporoko, da se ne spomni več točno, kaj je zapustnica odgovorila na sinovo vprašanje, ali se strinja, se je pa strinjala, in da sta zatem oba z drugo pričo podpisala listino, pri čemer se vrstnega reda podpisovanja ni spomnil. Na posebno vprašanje sodišča je še povedal, da se ne spomni, ali je zapustnica podpisala listino. Na kasnejšo navedbo sodišča "zdaj vas moram vprašati, če se spomnite, rekli ste, da je podpisovala gospa za mizo", je priča odgovorila, da ni rekel tega in da ne ve, kdaj je gospa podpisala, nato pa še: "ali je bilo prej že podpisano ali, ne, prej ni moglo biti, če je vpisoval T. notri, mislim, zdaj pa logika, prej ni mogel, če je popravil, mislim, da je moje ime notri dal namesto gospoda, to se pravi smo morali vsi trije približno naenkrat, zdaj pa ne vem, kdo je bil vmes. Tudi ne vidim smisla tega vprašanja, brez zamere." Na temu sledeče vprašanje, če je videl, da je gospa podpisala, pa je odgovoril z "ja".

12. Navedeno potrjuje pritožbeno stališče, (1) da priča R. G. ni znal pojasniti, ali je videl zapustnico podpisati oporoko, priča C. pa je o tem, ali je zapustnica oporoko podpisala pred njima, izpovedoval različno, in (2) da iz izpovedb prič ne izhaja zanesljiv sklep, da je zapustnica po branju listine potrdila, da je to njena oporoka.

13. Zaradi dvoma o pravilnosti dokazne ocene je senat pritožbenega sodišča odločil, da se v zadevi opravi pritožbena obravnava. Ob razpisu obravnave je odločil, da se v skladu s petim odstavkom 347. člena ZPP obravnava opravi pred sodnico poročevalko, ki naj o pritožbah odloči kot sodnica posameznica. Spor je osredotočen na vprašanje, ali je zapustnica podpisala oporoko v navzočnosti dveh prič in ob tem izjavila, da gre za njeno oporoko, odgovor nanj pa je odvisen od ocene izpovedb oseb, ki so bile navzoče ob podpisovanju oporoke. V zadevi torej ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, niti ne gre za bodisi v pravnem bodisi v dejanskem pogledu zapleteno zadevo.

14. Pritožbeno sodišče je ponovilo dokaze z branjem listin, predloženih v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje, ter zapisnika o zaslišanju (sedaj pokojnega) tretjega toženca in ponovno zaslišalo priči R. G. in R. C. Ker oporočni priči nista potrdili, da sta bili navzoči ob zapustničinem podpisu oporoke in da sta slišali njeno izjavo, da zapis predstavlja njeno oporoko, ni bila potrebna opredelitev do drugih dokazov, izvedenih (tudi) zaradi preizkusa njune verodostojnosti.

15. Priča R. G. je najprej sam izpovedal o okoliščinah, v katerih je podpisal oporoko, nato pa odgovarjal na vprašanja sodišča in pooblaščencev pravdnih strank. Že iz samostojne izpovedbe o tem, kar je zaznala, je videti, da je priča sicer pred zaslišanjem razmislila o tem, kaj se je dogajalo 24. 8. 2012 v stanovanju pokojne A. M. B., in da je bila seznanjena ne le s tem, kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje povedala sama, ampak tudi, kar je povedala priča R. C. (in morda tudi tretji toženec), vendar pa tudi, da je izpovedala (le) o tem, česar se je ob tokratnem zaslišanju še spomnila. R. G. je izpovedal, da sta bila v sobi, v kateri je podpisal listino, le še gospa B. in T. B., da je T. B. prebral listino in da je sam zatem listino podpisal, nato pa odšel. Ni se več spomnil, ali je gospa B. tedaj podpisala listino ali ne. V prosti izpovedbi tudi ni povedal, da bi bila gospa karkoli rekla v zvezi s prebrano listino, na posebno vprašanje sodišča pa je odgovoril, da se tega ne spominja. Ko je bil soočen s svojo izpovedbo, dano pred sodiščem prve stopnje, da je bil ob branju in njegovem podpisu listine navzoč tudi R. C., je odgovoril, da je tedaj štel stanovanje kot celoto, ob podpisovanju pa je bil v sobi, kjer je bila gospa B., od prič samo on. Ko je bil soočen z izpovedbo, dano v prvem zaslišanju, da se je gospa strinjala s prebranim, je odgovoril, da je šlo za nek vzgib strinjanja, za slabotno strinjanje in da ni nasprotovala prebranemu, ni pa rekla z močnim glasom "to je moja oporoka".

16. Priča R. C. je izpovedal, da je podpisal oporoko potem, ko mu jo je tretjetoženec prebral, da je bil tedaj zraven še medicinski tehnik, ki je gospe nosil zdravila, da se ne spomni, da bi tedaj še kdo drug podpisal prebrano listino, in da se ne spomni, da bi zapustnica karkoli rekla v zvezi s prebrano listino. Kasneje v zaslišanju je še povedal, da sta bila ob njegovem podpisovanju na oporoki že podpis gospe B. in podpis medicinskega tehnika, da mu je gospa na vprašanje, če je podpis njen, odgovorila, da je, na vprašanje, ali se je gospa strinjala z vsebino oporoke, pa je odgovoril, da ni izjavila ničesar in da je na njegovo vprašanje, ali je to naredila ona, odgovorila z "ja".

17. Nobena od oporočnih prič torej v zaslišanju na pritožbeni obravnavi ni potrdila, da je A. M. B. podpisala oporoko v njuni navzočnosti. Tožnici sta tudi uspeli dokazati, da A. M. B. potem, ko je bila oporoka prebrana, ni v navzočnosti (katerekoli od) prič izjavila, da gre za njeno oporoko. Niti nenasprotovanje A. M. B. zapisanemu in prebranemu besedilu, niti slabotno strinjanje oziroma vzgib strinjanja, o katerem je izpovedala priča R. G., namreč ne predstavljata izjave, ki jo zahteva 64. člen ZD za veljavnost pisne oporoke pred pričami. Nenazadnje niti tretji toženec, ki je prebral oporoko, ni izpovedal, da bi mati izjavila, da gre za njeno oporoko. Sledeč njegovi izpovedbi, dani v postopku pred sodiščem prve stopnje, je le pritrdilno odgovorila na njegovo vprašanje, če razume prebrano.

18. Ovrednotenje notarsko overjene izjave R. G., ki sta jo v pritožbenem postopku predložili tožnici, in na enak način sestavljene izjave R. C., ki sta jo predložili toženi stranki, ne daje podlage za drugačen zaključek. R. G. je v izjavi, podani 16. 2. 2018, navedel, da v trenutku, ko je sam podpisal oporoko, v isti sobi ni bil prisoten R. C. R. C. je v izjavi, podani 23. 4. 2018, navedel, da jima je pokojni T. B. prebral besedilo oporoke, nato pa sta z G. oporoko podpisala, da je pokojna nedvoumno izjavila, da se z vsebino oporoke strinja in da je postopek potekal točno tako, kot je izpovedal na prvem naroku ob svojem zaslišanju. Pravdne stranke so izpodbijale verodostojnost izjav oziroma skladnost izjav z dejanskim vedenjem vsake od prič. Toženi stranki sta v zvezi s trditvijo, da je R. G. podal izjavo zaradi nedopustnih pritiskov pooblaščenca prve tožnice, predložili korespondenco med pooblaščencem prve tožnice in pooblaščenko priče ter predlagali zaslišanje pričine pooblaščenke odvetnice K. K. Pritožbeno sodišče je izvedbo tega dokaza zavrnilo. Izjava R. G. se namreč nanaša na ugotovitev, ali sta bili ob podpisu listine s strani zapustnice hkrati navzoči obe priči, to dejstvo pa je zaradi neobstoja drugih pogojev za veljavnost oporoke postalo nepomembno za odločitev.

19. Zaslišanje predlagane priče o okoliščinah, v katerih je bila podana izjava, ni bilo potrebno niti za presojo, ali je priča R. G. izpovedal na pritožbeni obravnavi pod vplivom morebitnih groženj. Priča je namreč v zaslišanju povedala, da izjave ne bi podala, če ne bi bilo odvetnikovih groženj, povezanih z delodajalcem, a hkrati tudi, da je pred pritožbenim sodiščem o poteku podpisovanja oporoke izpovedala tako, kot je res. Pritožbenemu sodišču se v neposredni zaznavi pričine izpovedbe ni vzbudil dvom, da bi bila priča izpovedala pod vplivom grožnje. Po oceni pritožbenega sodišča je priča v pritožbenem postopku izpovedovala ob vednosti, kakšna je vloga oporočne priče pri sestavi oporoke, kar ji verjetno ob zaslišanju na prvi stopnji ni bilo znano, in posledično ob izrazitejšem zavedanju kot pred sodiščem prve stopnje, da je njegova izpovedba pomembna za presojo o veljavnosti oporoke in da kriva izpovedba predstavlja kaznivo dejanje. Sicer pa vsebina njegove izpovedbe na pritožbeni obravnavi glede odločilnih dejstev, tj. ali je A. M. B. podpisala oporoko v navzočnosti dveh oporočnih prič in ali je pri tem izjavila, da gre za njeno oporoko, ni drugačna od izpovedbe, dane pred sodiščem prve stopnje. Je le bolj natančna. Bistven razlog za to po oceni pritožbenega sodišča ni v zapolnjevanju spominskih vrzeli ali v laganju zaradi morebitnih groženj, ampak v osredotočenosti zaslišanja na navedeni dve odločilni dejstvi, in v vedenju priče o vlogi oporočne priče pri sestavi oporoke.

20. Izjava R. C. z dne 23. 4. 2018 pa je ob njegovi izpovedbi v pritožbenem postopku izgubila dokazno moč. Priča se namreč v zaslišanju ni spomnil, ali je sam napisal izjavo z dne 23. 4. 2018. Povedal je le, da "za njo stoji". Glede na to, da je v zaslišanju na obravnavi le poldrugi mesec kasneje izpovedal drugače in da ni vedel povedati, ali je izjavo napisal sam, zapis ne more imeti večje vrednosti od njegove izpovedbe, dane pred sodiščem.

21. Izpovedbi priče R. C. v pritožbenem postopku ne odvzema teže niti njena primerjava z izpovedbo, dano v postopku pred sodiščem prve stopnje. Priča pred sodiščem prve stopnje ni izpovedal nič določnega o tem, kaj je A. M. B. izjavila ob njegovem podpisu listine, o tem, ali jo je videl podpisati listino, pa je podal nasprotujoča si odgovora. Njegova izpovedba pred sodiščem prve stopnje ne daje podlage za zaključek, da so bili podani pogoji za veljavnost pisne oporoke pred pričami.

22. Ker dejstvo, ali sta bili priči hkrati navzoči v prostoru, v katerem je T. B. prebral sporno oporoko, ni (več) pomembno za odločitev, ni bilo potrebno soočenje obeh prič, ki so ga predlagali toženci.

23. Ker že navedeno narekuje ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe, se o utemeljenosti ostalih pritožbenih očitkov v zvezi z veljavnostjo oporoke ni treba izreči.

O zahtevku za ugotovitev ničnosti potrdila z dne 24. 8. 2012

24. Mati tožnic in (sedaj pokojnega) tretjega toženca je podpisala listino z dne 24. 8. 2012, v kateri je navedeno, da izjavlja, da je sin T. B. plačal kupnino za stanovanje na naslovu P., plačeval vse obroke kredita in vse položnice iz naslova njenega stanovanja od jeseni leta 1993, da je prenovil stanovanje in da ga je prenova stanovanja stala cca 40.000 EUR, obnova pohištva pa cca 10.000 EUR.

25. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti potrdila temelji na ugotovitvi, da je bila zapustnica ob sestavi potrdila sposobna razumeti pomen in posledice podpisa potrdila. Tega zaključka, ki temelji na izvedenskem mnenju, pridobljenem v pravdi, pritožnici ne izpodbijata. Sodišče je izrecno navedlo, da tožnici zahtevka za ugotovitev ničnosti (nepristnosti) listine nista utemeljevali s trditvijo, da je zapustnica podpisala prazen list papirja.

26. Pritožnici ne zatrjujeta, da je katero od navedenih stališč napačno. Zgolj (skopo) sklicevanje na izid dokaznega postopka pa v odsotnosti ustreznih trditev ne more privesti do drugačne odločitve o zahtevku. Sodišče namreč odloča o utemeljenosti zahtevka v okviru zatrjevanih dejstev (7. člen in 212. člen ZPP).

27. Ker dejstva, v zvezi s katerimi je bil predlagan dokaz za zaslišanje priče M. B., niso bila pomembna za odločitev, je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

28. Delni uspeh tožnic je narekoval spremembo odločitve o stroških. Odločitev, da vsak stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP), temelji na dejstvih, da sta tožnici uspeli z zahtevkom v zvezi z veljavnostjo oporoke, nista pa uspeli z zahtevkom v zvezi z veljavnostjo potrdila, da sta vsakega od zahtevkov ovrednotili z enakim zneskom, in da se je del dokaznega postopka nanašal na en zahtevek, drugi del pa na drugega.

29. Po ugotovitvi, da je bilo v zvezi z zahtevkom za ugotovitev ničnosti oporoke zmotno ugotovljeno dejansko stanje in da v zvezi z odločitvijo o zahtevku za ugotovitev ničnosti potrdila niso podani niti zatrjevani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbama tožnic glede odločitve o veljavnosti oporoke in o stroških postopka ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka (razen glede zahtevka za ugotovitev ničnosti potrdila z dne 24. 8. 2012) in glede stroškov postopka (tj. v V. in v VI. točki izreka) spremenilo tako, da se ugotovi ničnost oporoke A.M. B. z dne 24. 8. 2012 in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (355. člen ZPP). O podredno postavljenem zahtevku za razveljavitev oporoke posledično ni treba odločiti. V ostalem, tj. glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti potrdila z dne 24. 8. 2012, je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

30. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvah, da sta tožnici s pritožbama uspeli glede enega od zahtevkov, glede drugega pa ne, in da sta vsakega od zahtevkov ovrednotili enako (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Pravilen datum potrdila je 24. 8. 2012. Gre za pomoto, ki jo lahko s popravnim sklepom odpravi sodišče prve stopnje (328. člen Zakona o pravdnem postopku).
2 Prim. sodbo VS RS II Ips 338/2015 z dne 5. 5. 2016.
3 Prim. sodbo VS RS II Ips 30/2018 z dne 29. 3. 2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 64
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 347, 347/5
Datum zadnje spremembe:
29.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1MjY4