<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep I Cp 1144/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.1144.2018

Evidenčna številka:VSL00016597
Datum odločbe:10.10.2018
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kobal Velkavrh (preds.), Bojan Breznik (poroč.), Dušan Barič
Področje:DEDNO PRAVO
Institut:izločitveni zahtevek - izločitveni zahtevek potomca - pravica zapustnikovega potomca do izločitve dela iz zapustnikovega premoženja - pravna narava zahtevka - rok za uveljavljanje zahteve za izločitev - vezanost na pravnomočno odločitev - odločanje o predhodnem vprašanju - prikrajšanje nujnega deleža - obseg zapustnikovega premoženja - čista vrednost zapuščine - vrnitev daril v zapuščino - dedovanje na podlagi zakona po splošnih predpisih o dedovanju - dedovanje zaščitenih kmetij - sprememba statusa kmetije - zaščitena kmetija

Jedro

Zapuščinsko sodišče je vezano na pravnomočno sodbo pravdnega sodišča, s katero je razsojeno, katero premoženje spada oziroma ne spada v zapuščino, katera razpolaganja zapustnika zaradi prikrajšanja nujnega deleže nimajo pravnih učinkov do nujnih dedičev in katera darila je zato treba vrniti v zapuščino. V zapuščinskem ali drugem pravdnem postopku zato ni dopustna ponovna presoja, ali darila, ki se vračajo v zapuščino, zadoščajo za dopolnitev nujnih deležev, kakor tudi ne, ali so izpolnjeni pogoji, da se iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza pritožnikovemu prispevku k povečanju zapustnikovega premoženja (32. člen ZD).

V konkretnem primeru gre za uveljavljanje upravičenja, ki ga pritožnik (lahko) ima na podlagi 32. člena ZD, s tem, da uveljavljanje te pravice bistveno posega v pravice drugih dedičev, ki so bile dedičem že priznane s pravnomočno sodbo v pravdnem postopku, zato ravnanje pritožnika predstavlja zlorabo pravice, zaradi katere ni upravičen do sodnega varstva, čeprav o (ne)obstoju njegove pravice ni bilo pravnomočno odločeno. Vsak nosilec pravice je pravno omejen pri uveljavljanju pravice, če s tem posega v zavarovane pravice drugih, nosilec pravice pa ni ravnal v okviru pravno zavarovanega upravičenja.

ZDKG je prisilne narave in ga mora zapuščinsko sodišče upoštevati. Drugi odstavek 3. člena ZDKG določa, da v zaščiteno kmetijo spadajo kmetijska zemljišča, takšna zemljišča pa tudi predmet dedovanja v tem zapuščinskem postopku. Odločilen je status nepremičnine na dan izdaje sklepa o dedovanju, saj lahko upravna enota med zapuščinskim postopkom izda odločbo, da zemljišče ali kmetija ne ustreza več pogojem za zaščiteno kmetijo ali pa odloči, da posamezno zemljišče postane del zaščitene kmetije, kar je tudi primer v tem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep o dedovanju v tč. VI/1, 2, 3, 4 in 5 izreka glede solastniških deležev dedičev na nepremičninah parc. št. 1314 in 1315 k.o. X, parc. št. 2095/1 in 2095/28 k.o Y ter parc. št. 491/8, 491/9, 491/10 491/11 k.o. Z razveljavi in se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem J. J. sodijo (so)lastninski deleži nepremičnin, kot so opredeljene v I. točki izreka sklepa o dedovanju in da je vrednost teh nepremičnin na dan smrti zapustnika 71.320,84 EUR1 (točka I izreka sklepa o dedovanju). Na podlagi sodne oporoke z dne 2. 12. 1992 je oporočni dedič zapustnikov sin I. J.2, nujni dediči pa so: zapustnikova hči M. K., zapustnikov sin A. J., zapustnikova hči M. J. in zapustnikov sin J. J., vsak z dednim deležem do 1/12 obračunske vrednosti zapuščine. Med zapuščinskim postopkom je umrla nujna dedinja M.J., ki je bila zapustnikovo vdova. Njeni dediči so J. J. do 6/10 od 1/12 obračunske vrednosti zapuščine, M. K., A. J., M. J. in pritožnik vsak do 1/10 od 1/12 obračunske vrednosti zapuščine (točka II izreka sklepa o dedovanju). Na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča P 3620/2007 - I z dne 11. 4. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2890/2011 z dne 20. 6. 2012 zaradi ugotovitve obsega zapuščine po pokojnem J. J. in pokojni M. J. ter zaradi uveljavitve pravice do nujnega deleža z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj in vračanjem daril so bila pravnomočno ugotovljena darila, ki jih je zapustnik dal svojim otrokom, ki so nujni dediči, po vrednosti ob smrti zapustnika in sicer: nujnemu dediču J. J. 5.576,75 EUR, nujnemu dediču A. J. 5.915,74 EUR, nujni dedinji M. K. 3.421,85 EUR, nujni dedinji M. J. 5.783,92 EUR. Skupaj je zapustnik vsem nujnim dedičem izročil darila v vrednosti 20.689,26 EUR. Zapustnik pa je oporočnemu dediču I. J. (ml.) izročil darila v vrednosti 1.236.755,53 EUR (točka III izreka sklepa o dedovanju). Na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 3620/2017 so zaradi prikrajšanja nujnega deleža brez pravnih učinkov proti nujnim dedičem in dedičem po pokojni M. J. vsa oporočna razpolaganja pokojnika, ki so bila narejena v korist oporočnega dediča v skupni vrednosti 71.320,84 EUR na dan smrti (točka IV sklepa o dedovanju). Na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1541/2012 z dne 29. 9. 2014 zaradi uveljavitve pravice do nujnega deleža z vračanjem daril je skupna obračunska vrednost zapuščine 1.370.917,95 EUR, skupni nujni delež petih nujnih dedičev je 571.215,81 EUR, zato je treba odvzeti učinek proti nujnim dedičem in dedičem po pokojni vdovi zaradi prikrajšanja skupnega nujnega deleža še pogodbam po obrnjenem vrstnem redu od sklenitve do skupne višine 479.205,71 EUR in v zapuščino vrniti darila, ki jih je zapustnik dal oporočnemu dediču I. J. na podlagi darilne pogodbe z dne 21. 3. 1997 upoštevaje vrednost 14.035,43 EUR in v zapuščini vrniti solastninski delež do ½ nepremičnin parc. št. 1314 in 1315 k.o. X, na podlagi pogodbe z dne 23. 4. 1996 upoštevaje vrednost 8.440,79 EUR, v zapuščino vrniti nepremičnine parc. št. 2095/43, 2095/44, 2095/1 in 2095/28 k.o. Y ter plačati v zapuščino 4.016,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2007, ker je oporočni dedič odsvojil na podlagi te darilne pogodbe pridobljene nepremičnino parc. št. 2095/42, k.o. Y, na podlagi darilne pogodbe z dne 25. 10. 1993 upoštevaje vrednost 73.062,28 EUR nepremičnine parc. št. 491/8, 291/9, 491/10 in 491/11 ter plačati v zapuščino 19.493,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2007, ker je oporočni dedič odsvojil na podlagi te darilne pogodbe pridobljene nepremičnine parc. št. 491/7, 1080/29 in 1080/30, k.o. Z, in delno na podlagi darilne pogodbe z dne 29. 1. 1986 upoštevaje vrednost 383.667,21 EUR v zapuščino vrniti solastninski delež do 3/5 nepremičnine parc. št. 468 k.o. D in solastninski delež do 3/5 nepremičnine, parc. št. 1770 k.o. C (točka V izreka sklepa o dedovanju). J. J. je na račun njegovega nujnega deleža in sorazmernega deleža po materi iz zapuščine pod I. in V. točko izreka sklepa o dedovanju priznalo delež do 3219/10000 (32,19 %), na podlagi katerega je prejel solastninske deleže na nepremičninah3. A. J. je na račun dopolnitve svojega nujnega deleža in sorazmernega deleža po materi iz zapuščine pod I. in V. točke izreka sklepa o dedovanju prejel do 2175/10000 (21,75 %) in na ta način prejel sorazmerne solastninske deleže na nepremičninah4. M. K. je na račun dopolnitve svojega nujnega deleža in sorazmernega deleža po materi iz zapuščine pod I. in V. točke izreka sklepa o dedovanju prejela delež do 2220/10000 (22,20 %) in v tem obsegu pripadajoče solastninske deleže na nepremičninah5. M. J. je na račun dopolnitve svojega nujnega deleža in sorazmernega deleža po materi iz zapuščine pod I. in V. točke izreka sklepa o dedovanju prejela delež do 2177/10000 (21,77 %) in v tem obsegu pripadajoče solastninske deleže6. Pritožnik je prejel sorazmerni delež nujnega deleža po materi iz zapuščine iz I. izreka sklepa o dedovanju oziroma mu iz V. točke ostane delež do 0,0207 (2,07 %)7 in v tem obsegu je prejel solastninske deleže na nepremičninah8.

2. Pritožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano in uporabljeno za odločitev v pravdnih postopkih I P 3620/2007 in I P 1541/2012. Pravdno sodišče je bilo vezano na trditveno in dokazno podlago pravdnih strank, zato bi zapuščinsko sodišče moralo v tem postopku postaviti izvedenca, da izdela cenitev za potrebe zapuščinskega postopka. Pritožnik je že leta 2003 v zapuščinskem postopku dal pripombe na izvedensko mnenje V. M. glede vrednosti daril, ker izvedenka ni upoštevala, da se vrednost daril ugotavlja po stanju v času daritve in cenah na dan smrti zapustnika. Pritožnik je na te napake izvedenskega mnenja opozarjal tudi v pravdnem postopku, v katerem je pravdno sodišče to mnenje uporabilo pri končni odločitvi. Zapuščinsko sodišče ni upoštevalo, da je dedič A. J. prejel darilo od zapustnika v vrednosti 1.000.000,00 EUR, zato je s tem darilom pokrit njegov nujni delež. To dejstvo leta 2006 v zapuščinskem postopku ni bilo sporno. Spor je bil le glede dedinje M. K., zato je zapuščinsko sodišče pritožnika napotilo na pravdo zoper M. K. Ne glede na dejstvo, ali se zaščitena kmetija glasi na oporočnega dediča, ali na zapustnika, je treba upoštevati, da je celotno premoženje, ki sedaj spada v zapustnikovo premoženje, del nepremičnega premoženja v sestavi zaščitene kmetije in kot takšno ne more biti predmet dedovanja brez upoštevanja določb Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Zapuščinsko sodišče lahko nujni delež zmanjša na zahtevo dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, če bi nujni deleži presegli vrednost, zaradi katere bi bila znatno ogrožena gospodarska zmožnost zaščitene kmetije. Gospodarsko zmožnost kmetije je pritožnik natančno opisal in predložil potrebo dokumentacijo. Ker sodišče ni ugotavljalo gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije in socialne razmere dediča, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede nepremičnin, ki so del zaščitene kmetije. Pritožnik je zahteval izločitev dela zapuščine na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki ustreza njegovemu prispevku k ohranitvi in povečanju zapustnikovega premoženja. Če pravdno sodišče ni upoštevalo teh ugovorov pritožnika, zaradi česar je vložil tudi ustavno pritožbo zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča, ki se rešuje pri Ustavnem sodišču RS, potem bi ta dejstva moralo upoštevati zapuščinsko sodišče.

3. Nujni dedič J. J. v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zapuščinski postopek je bil prekinjen, nujni dediči pa so bili napoteni na pravdo zoper pritožnika zaradi ugotovitve obsega zapuščine po pokojnem J. J.9 in zaradi ugotovitve, da v zapuščino ne spadajo nepremičnine, ki so na podlagi skupnega premoženja last M. J., ki je bila žena zapustnika in njegova nujna dedinja oziroma mati dedičev zapustnika ter da se zaradi prikrajšanja nujnih deležev v zapuščino vrnejo darila, ki jih je pritožnik prejel od zapustnika10. V pravdnem postopku je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3620/2007-I z dne 11. 4. 2012, v zvezi s sodbo in sklepom VSL I Cp 2890/2011 pravnomočno odločeno11 o obsegu skupnega premoženja zapustnika in njegove žene, ugotovljen je bil obseg zapuščine zapustnika in njegove žene ter da so zaradi prikrajšanja nujnega deleža brez pravnih učinkov proti dedičem zapustnika in dedičev pokojne M. J. vsa oporočna razpolaganja zapustnika, ki so bila dana v korist pritožnika, v preostalem delu (glede vračila daril v zapuščino) je bila sodba razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1541/2012 - I v zvezi s sodbo VSL I Cp 190/201512 je bilo razsojeno, da zaradi prikrajšanja nujnega deleža nimajo pravnega učinka proti dedičem zapustnika in dedičem po pokojni M. J. darilne pogodbe, s katerimi je zapustnik prenesel lastninsko pravico na nepremičninah na pritožnika in da se te nepremičnine vrnejo v zapuščino, za že odtujene nepremičnine pa mora pritožnik v zapuščino plačati denarne zneske, ki predstavljajo protivrednost teh nepremičnin. Pravdno sodišče je takšno odločitev sprejelo potem, ko je ugotovilo obračunsko vrednost zapuščine in nujne deleže, višino prikrajšanja nujnih deležev in na podlagi ugotovljene vrednosti nepremičnin, ki so bile predmet darilnih pogodb med pritožnikom in zapustnikom, odločilo, katere darilne pogodbe nimajo pravnega učinka zoper nujne dediče in se zato vračajo v zapuščino, s tem, da je pred tem ocenilo tudi vrednost daril, ki jih je zapustnik dal nujnim dedičem. Darila so se vračala v zapuščino od zadnjega darila v obrnjenem vrstnem redu, kakor so bila dana. V pravdnem postopku sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili ugovor pritožnika, da bi bilo treba za posamezne nepremičnine, ki so del zaščitene kmetije, uporabiti ZDKG, ker te nepremičnine pred sklenitvijo darilnih pogodb niso bile del zaščitene kmetije in ker bo to vprašanje reševalo zapuščinsko sodišče po določbah ZDKG13. Zavrnjen je bil tudi ugovor pritožnika, da je prispeval k preživljanju zapustnika, kar naj bi bil razlog za sklenitev darilnih pogodb.

6. Pred pravnomočnostjo sodb v pravdnem postopku je pritožnik v zapuščinskem postopku zatrjeval, da so darilne pogodbe dejansko odplačne, ker je skrbel za zapustnika in da je med zapustnikom in pritožnikom obstajal dogovor, da bo pritožnik „za njegovo skrb in delo za zapustnika to lahko odštel od zapuščine“, zato je tudi predlagal, da se določi strokovnjaka, ki bo ocenil vrednost te oskrbe14. Po pravnomočnih sodbah v pravdnem postopku je pritožnik v zapuščinskem postopku na naroku 16. 11. 2017 (prvič opredeljeno) navedel „da bo uveljavil izločitveni zahtevek iz 32. člena ZD“15, kar je storil z vlogo z dne 14. 12. 201716. Pritožnik pa je od začetka zapuščinskega postopka navajal, da so predmet vračila v zapuščino na podlagi darilnih pogodb tudi nepremičnine, ki pripadajo zaščiteni kmetiji.

7. Pri prikrajšanju nujnega deleža je treba ugotoviti obseg zapustnikovega premoženja (na podlagi predpostavk, ki jih določa 28. člen ZD), od katerega se izloči del, ki ima podlago v pravici iz 32. člena ZD, ki ni predmet dedovanja, odštejejo se zapustnikovi dolgovi in stroški cenitve zapuščine ter stroški za zapustnikov pogreb, tako dobljenemu ostanku se doda vrednost vseh daril (glej četrti, peti in šesti odstavek 28. člena ZD). Ugotovitev čiste vrednosti zapuščine ima en sam namen. Služi izračunavanju nujnega deleža oziroma glede na določilo 14. člena ZDKG ugotovitvi njegove denarne vrednosti17. Vračunanje daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža ni možno, dokler se ne ugotovi, ali sploh in za kolikšno prikrajšanje gre, saj se darila vračunajo le v tolikšnem obsegu, kot je potrebno, da se prikrajšanje nujnega deleža odpravi oziroma po zakonski dikciji prvega odstavka 34. člena ZD "kolikor je treba, da se dopolni nujni delež"18. Če je prikrajšan nujni delež se najprej zmanjšajo oporočna razpolaganja, če nujni delež s tem ni krit, se vračajo v zapuščino tudi darila (35. člen ZD). Darila se vračajo od zadnjega darila v obrnjenem vrstnem redu (prvi odstavek 38. člena ZD). Če med dediči niso sporna dejanska vprašanja, obračunsko vrednost zapuščine, izračun nujnih deležev in o dopolnitvi nujnih deležev z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj in glede vračila daril v zapuščino naredi zapuščinsko sodišče, če pa so sporna dejanska vprašanja, o tem odloči pravdno sodišče.

8. Zapuščinsko sodišče je vezano na pravnomočno sodbo pravdnega sodišča, s katero je razsojeno, katero premoženje spada oziroma ne spada v zapuščino, katera razpolaganja zapustnika zaradi prikrajšanja nujnega deleže nimajo pravnih učinkov do nujnih dedičev in katera darila je zato treba vrniti v zapuščino. Takšno sodbo pa je izdalo pravdno sodišče tudi v obravnavanem primeru. Iz sodbe izhaja, katere darilne pogodbe so izgubile učinek proti nujnim dedičem v obsegu, ki je potreben za dopolnitev njihovih nujnih deležev in katera darila ter v kakšnem obsegu se darila vrnejo v zapuščino oziroma mora pritožnik za že odtujene nepremičnine plačati v zapuščino denarne zneske. Pravdno sodišče je takšno odločitev sprejelo, potem ko je ugotovilo vrednost zapuščine po predpostavkah iz 28. člena ZD, kar pomeni da je upoštevalo oziroma bi moralo upoštevati vse terjatve do premoženja zapustnika, torej tudi izločitveni zahtevek iz 32. člena ZD in premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti. V zapuščinskem ali drugem pravdnem postopku zato ni dopustna ponovna presoja, ali darila, ki se vračajo v zapuščino, zadoščajo za dopolnitev nujnih deležev19, kakor tudi ne, ali so izpolnjeni pogoji, da se iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza pritožnikovemu prispevku k povečanju zapustnikovega premoženja (32. člen ZD)20. Ta dejstva so bila upoštevana oziroma bi se morala upoštevati pri izdaji pravnomočne sodbe v pravdnem postopku, sprememba te sodbe pa je možna le, če so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka.

9. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 981/200821 pojasnilo, da je od skrbnega dediča, ki bo menil, da mu gre tudi pravica iz 32. člena ZD, razumno pričakovati, da bo to pravico uveljavil v zapuščinskem postopku. Tako pričakovanje, ki ima za posledico časovno omejitev uveljavljanja te pravice na trajanje zapuščinskega postopka, za upravičenca ne pomeni nesorazmernega bremena. Upravičenčevemu pasivnemu ravnanju sicer pripisuje pomen odpovedi pravici, katere uveljavljanje ni vezano na zastaralni rok, vendar je na drugi strani varovan interes po dokončni (nespremenjeni) ureditvi pravnega razmerja. Vezanost na pravnomočni sklep o dedovanju odpravlja negotovost, ki je obstajala dotlej, in postavlja trden temelj za bodoči razvoj pravnih razmerij. Prav za lastninska razmerja je zanesljivost, ki jo vzpostavlja pravnomočna sodna odločba, še posebej pomembna. Sorazmerno majhno breme, naloženo upravičencu iz 32. člena ZD s tem, ko se mu nalaga uveljavljanje pravice v okviru zapuščinskega postopka, ne more pretehtati pomena interesa po dokončni ureditvi pravnih razmerij, ki jo je narekovala zapustnikova smrt.

10. VSRS je v citirani sodbi odreklo nosilcu pravice iz 32. člena ZD pravno varstvo, ker mu je očitalo malomarno ravnanje, ker te pravice ni uveljavil v zapuščinskem postopku in ker bi kasnejše sodno varstvo te pravice po končanem zapuščinskem postopku lahko prekomerno poseglo v tujo pravico oziroma bi bil ogrožen pomen interesa po dokončni ureditvi pravnih razmerij, ki se vzpostavlja s pravnomočno sodno odločbo. Na podlagi teh subjektivnih in objektivnih kriterijev je VSRS tehtalo in vzpostavilo ravnovesje interesov med pravico upravičenca iz 32. člena ZD in pravicami drugih (dedičev) in pri tem očitno štelo, da uveljavljanje pravice iz 32. člena ZD, glede na opisane okoliščine konkretnega primera, ni več pravno zavarovani interes, kot ga upravičencu daje veljavno pravo. Vsak nosilec pravice je pravno omejen pri uveljavljanju pravice, če s tem posega v zavarovane pravice drugih, nosilec pravice pa ni ravnal v okviru pravno zavarovanega upravičenja. Čeprav dolžnost ni v pravici, je vendar ob njej, saj naslovljencu nalaga, naj ostane v dosegu pravno zavarovanega upravičenja. Če tej zvezi kot stalni spremljevalki izvrševanja pravice ne damo teže, kakršna ji gre, je nevarno, da se vsebinska relativnost pravice vsaj delno spregleda ali pa se njena omejljivost osredotoči samo na primer, ko naslovljenec ravna z namenom drugemu škodovati22. V konkretnem primeru gre za uveljavljanje upravičenja, ki ga pritožnik (lahko) ima na podlagi 32. člena ZD, s tem, da uveljavljanje te pravice bistveno posega v pravice drugih dedičev, ki so bile dedičem že priznane s pravnomočno sodbo v pravdnem postopku, zato ravnanje pritožnika predstavlja zlorabo pravice, zaradi katere ni upravičen do sodnega varstva, čeprav o (ne)obstoju njegove pravice ni bilo pravnomočno odločeno23. S sprejetim stališčem VSRS ni odpravilo pravice upravičencu iz 32. člena ZD, le vsebinsko jo je uskladilo s pravicami drugih. Načelo Qui suo iure utitur neminem laedit24 je zato točno toliko, kolikor je nanj oprta zahteva po pravni varnosti in z njo tudi zahteva, da moramo teološko razlago uporabljati zakonito in ustavno25.

11. Pritožnik je v zapuščinskem postopku uveljavljal pravico iz 32. člena ZD26, kar je bistvena razlika z zadevo, ki jo je obravnavalo VSRS, v katerem upravičenec te pravice ni uveljavil v zapuščinskem postopku, vendar tudi ni obstajala pravnomočna sodba pravdnega sodišča, na podlagi katere bi bilo odločeno, v kakšnem obsegu je treba vrniti darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Glede na izrek sodb v pravdnem postopku in ugotovljena dejstva iz obrazložitve teh sodb, je zapuščinsko sodišče v izreku sklepa o dedovanju le formaliziralo odločitev pravdnega sodišča za potrebe zapuščinskega postopka, s tem, da se je v izreku sklepa o dedovanju tudi sklicevalo na ugotovitve iz sodb pravdnega sodišča. Glede pravih posledic je torej mogoče zastopati tezo, da ima pravnomočna sodba pravdnega sodišča v bistvenem vsebinsko enake lastnosti (posledice) kot sklep o dedovanju za upravičenca, ki uveljavlja zahtevek iz 32. člena ZD po pravnomočnosti sodbe pravdnega sodišča oziroma sklepa o dedovanju.

12. Treba je upoštevati tudi posebnost pravice iz 32. člena ZD. Ta pravica je priznana le dedičem prvega dednega reda, ni pa vezana na obstoj dedne pravice. Izločitveni del lahko uveljavlja nosilec te pravice šele s smrtjo zapustnika in še to le v primeru, če ima zapustnik ob smrti premoženje. Gre za izločitev iz zapustnikovega premoženja in ne iz zapuščine27. S sodbo pravdnega sodišča pa je bilo odločeno o premoženju zapuščine, v katerega je bilo vključeno tudi premoženje zapustnika ob njegovi smrti. Če pritožnik v pravdnem ali zapuščinskem postopku ne bi sodeloval, ker za te postopke ne bi vedel, odločitev pravdnega sodišča ne bi imela vpliva na njegovo upravičenje, da pravico iz 32. člena ZD uveljavi v nadaljevanju zapuščinskega postopka, če bi se v ta postopek vključil naknadno, če pa v zapuščinskem postopku ne bi sodeloval, bi to pravico lahko uveljavil v pravdnem postopku. Ker pa je pritožnik v pravdnem postopku sodeloval kot stranka postopka, vedel je, da se bo pri obračunski vrednosti zapuščine upoštevalo tudi premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti, bi pravico iz 32. člena ZD moral uveljaviti že v tem postopku28. Pravnomočna sodba pravdnega sodišča je zapuščinskemu sodišču dopuščala le, da formalizira odločitev pravdnega sodišča glede dedičev in njihovih dednih deležev ter da vzpostavi solastninsko pravico na nepremičninah, ki so se vrnile v zapuščino, kar je sklep o dedovanju podlaga za vpis lastninskopravnih upravičenj nujnih dedičev v zemljiško knjigo in da je posameznemu nujnemu dediču priznalo terjatev do pritožnika v višini njegovega nujnega deleža za nepremičnine, ki jih je pritožnik že odtujil.

13. ZDKG je prisilne narave in ga mora zapuščinsko sodišče upoštevati. Drugi odstavek 3. člena ZDKG določa, da v zaščiteno kmetijo spadajo kmetijska zemljišča, takšna zemljišča pa so tudi predmet dedovanja v tem zapuščinskem postopku. Odločilen je status nepremičnine na dan izdaje sklepa o dedovanju, saj lahko upravni organ med zapuščinskim postopkom izda odločbo, da zemljišče ali kmetija ne ustreza več pogojem za zaščiteno kmetijo ali pa odloči, da posamezno zemljišče postane del zaščitene kmetije, kar je tudi primer v tem postopku. Namen ZDKG je, da se prepreči drobljenje zemljišč, ki so del zaščitene kmetije. Zmotna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da za zemljišča, ki so sedaj del zaščitene kmetije pritožnika, gre pa za zemljišča, ki jih je pritožnik dobil od zapustnika z darilnimi pogodbami, ta zemljišča pa se vračajo v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža, niso predmet dedovanja po ZDKG, ker zapustnik ni bil lastnik zaščitene kmetije in ker odvzem učinkov pogodbam zaradi prikrajšanja nujnih deležev ne predstavlja pravnega prometa z nepremičninami.

14. ZDKG določa posebne pogoje, ki jih mora izpolnjevati dedič, ki bo dedoval zaščiteno kmetijo oziroma pripadajoča kmetijska zemljišča. Zemljišče, ki pripada zaščiteni kmetiji, deduje tisti dedič, ki je že lastnik zaščitene kmetije, torej pritožnik. Ostali dediči lahko v zapuščinskem postopku dedujejo kmetijska zemljišča le, če ta zemljišča niso pomembna za zaščiteno kmetijo (glej tretji odstavek 15. člena ZDKG). Pri izplačilu nujnega deleža sodišče nujni delež lahko poveča ali zmanjša na podlagi kriterijev iz drugega odstavka 14. člena ZDKG. Odločilno je, da zapuščinsko sodišče upošteva vse okoliščine konkretnega primera, kar pomeni, da poleg gospodarske zmožnosti kmetije, upošteva tudi premoženjske razmere in pridobitno sposobnost dedičev. O dedovanju kmetijskih zemljišč se torej odloča po določbah ZDKG, glede ostalih nepremičnin pa veljajo določbe ZD29.

15. Pritožbeno sodišče je sklep o dedovanju razveljavilo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje določilo solastniške deleže dedičem zaradi prikrajšanja nujnega deleža na nepremičninah, ki so del zaščitene kmetije, ker je treba glede dedovanja teh nepremičnih uporabiti določbe ZDKZ, sodišče prve stopnje pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo pravno relevantnih dejanskih okoliščin30.

16. V delu, v katerem je pritožba utemeljena, je pritožbeno sodišče sklep o dedovanju razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. prvega odstavka 365. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo sklep o dedovanju (2. tč. prvega odstavka 365. člena ZPP).

17. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

-------------------------------
1 Navedeno vrednost je zapuščinsko sodišče povzelo iz sodbe pravdnega sodišča P 3620/2007 - I (priloga A33).
2 V nadaljevanju pritožnik.
3 Podrobneje glede njegovih solastniških deležev na zemljiškoknjižno označenih nepremičninah glej izrek sklepa VI/1.
4 Podrobneje glede njegovih solastniških deležev na zemljiškoknjižno označenih nepremičninah glej izrek sklepa VI/2.
5 Podrobneje glede njegovih solastniških deležev na zemljiškoknjižno označenih nepremičninah glej izrek sklepa VI/3.
6 Podrobneje glede njegovih solastniških deležev na zemljiškoknjižno označenih nepremičninah glej izrek sklepa VI/4.
7 V izreku in v obrazložitvi sklepa (str. 10) je prišlo do očitne računske pomote pri določitvi nujnega deleža I. J.
8 Podrobneje glede njegovih solastniških deležev na zemljiškoknjižno označenih nepremičninah glej izrek sklepa VI/5.
9 V nadaljevanju zapustnik.
10 Glej sklepe na št. l. 169-172, 178-179 in 196-198 in tožbene zahtevke, kot so se obravnavali v pravdnem postopku (glej sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3620/2007 - I; priloga A34).
11 Glej prilogi A34 in A35.
12 Glej prilogi A35 in A36.
13 Nujni dediči takšnemu stališču pravdnega sodišča niso nasprotovali.
14 Glej št. l. 117.
15 Glej št. l. 274a.
16 Glej št. l. 278-279.
17 Sodba VSL I Cp 977/2013.
18 Sodba VSRS II Ips 388/2010.
19 Npr. pri dedovanju nepremičnine po ZDKG nujni dedič lahko ne bo dedoval nepremičnine v naravi. Lahko mu bo izplačana denarna vrednost, ki bo lahko nižja od vrednosti nujnega deleža. Nujni dedič tudi ne more več v zapuščinskem postopku uveljavljati terjatve do zapustnikovega premoženja.
20 Ta prepoved ne velja le za pritožnika, marveč tudi za nujne dediče, tako glede izločitvenega zahtevka iz 32. člena ZD, kakor tudi za morebitne druge terjatve teh dedičev do zapustnika.
21 Glej tudi odločbi VSRS II Ips 981/2008 in II Ips 359/2009.
22 Glej dr. Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu (Od življenjskega primera do pravne odločitve), Ljubljana 1991, stran 203.
23 Tudi ne z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom v citiranem pravdnem postopku, kar pomeni, da je bilo o njegovi pravici lahko odločeno le kot o predjudicialnem vprašanju.
24 Kdor izvršuje svojo pravico nikogar ne prizadene. Pravilo velja omejeno. Dopustno je izvrševanje, ne pa zloraba pravice. To pomeni, da mora biti izvrševanje pravice tako, da ne pomeni poseganja v tujo pravico in da torej nikogar ne prizadene; povzeto po dr. Janez Kranjc, Latinski pravni reki, letnik 1994, stran 206.
25 Glej dr. Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu (Od življenjskega primera do pravne odločitve), Ljubljana 1991, stran 227.
26 Glej št. l. 116, 159 274 in 278.
27 Primerjaj s sodbo VSRS II Ips 981/2008.
28 Pritožnik je v pravdnem postopku zatrjeval, da so darilne pogodbe odplačne, ker je skrbel za zapustnika in njegovo ženo ter da je skrbel za kmetijo.
29 Primerjaj Nevenka Šorli: Pregled sodne prakse, Dedno pravo, Vrhovno sodišče RS, letnik 1982, 2. 1. tč. stran 70.
30 Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more odpraviti teh pomanjkljivosti, zato je izjemoma v tem delu razveljavilo sklep o dedovanju in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 6. členom ZDKG in 163. členom ZD).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 28, 28/4, 28/5, 28/6, 32, 34, 34/1, 35, 38, 38/1
Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (1995) - ZDKG - člen 3, 3/2, 14, 14/2, 15, 15/3
Datum zadnje spremembe:
07.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI0MTkx