<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Izvršilni oddelek

VSL Sklep II Ip 25/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.IP.25.2018

Evidenčna številka:VSL00009663
Datum odločbe:20.02.2018
Senat, sodnik posameznik:Tjaša Potparič Janežič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:ugovor zoper sklep o izvršbi - trditveno in dokazno breme - več istovrstnih obveznosti med istimi osebami - namen plačila - zmotna uporaba materialnega prava - plačilo preživnine za otroka - pojem protispisnosti - potrebni izvršilni stroški

Jedro

Trditveno in dokazno breme za ugovorno trditev, da dolžnikova denarna nakazila v spornem obdobju predstavljajo ravno plačilo izterjevane odškodnine in ne plačilo katere druge istovrstne obveznosti do upnice, je bilo na dolžniku in ne na upnici.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanih delih spremeni tako, da se dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi zavrne tudi glede zneska 7.310,00 EUR (II. točka izreka sklepa), dolžnikov zahtevek za povrnitev stroškov ugovornega postopka zavrne tudi v preostalem (prej naložitvenem) delu (IV. točka izreka sklepa) ter dolžniku naloži, da je dolžan upnici povrniti 558,14 EUR stroškov ugovornega postopka v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (V. točka izreka).

II. Dolžnik je dolžan upnici povrniti 228,47 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

- v I. točki izreka: spremenilo sklep o izvršbi z dne 9. 1. 2017 tako, da se dolžniku določi 8-dnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, po poteku tega roka pa se opravi že dovoljena izvršba,

- v II. točki izreka: delno ugodilo ugovoru dolžnika ter sklep o izvršbi delno razveljavilo glede zneska 7.310,00 EUR, predlog za izvršbo pa v navedenem delu zavrnilo,

- v III. točki izreka: v presežku zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi,

- v IV. točki izreka: upnici naložilo, da je dolžna dolžniku povrniti 612,71 EUR stroškov ugovornega postopka v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je dolžnikov zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo,

- v V. točki izreka: zavrnilo upničin zahtevek za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov.

2. Upnica je zoper ta sklep vložila pravočasno pritožbo po pooblaščeni odvetniški družbi. Sklep izrecno izpodbija v II., IV. in V. točki izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Opozarja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo njene dokazne predloge, ki so bili pravočasno in substancirano podani v odgovoru na ugovor. To zavrnitev dokaznih predlogov je upnica pravočasno grajala na naroku za obravnavanje ugovora kot procesno kršitev, zaradi katere je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Brez izvedbe navedenih dokazov namreč ni mogoče ugotoviti dolžnikovih finančnih zmožnosti za zatrjevana nakazila v obdobju od marca 2015 do maja 2016 (v nadaljevanju: sporno obdobje). Poudarja, da je že v odgovoru na ugovor zatrjevala, da dolžnik ni imel lastnih denarnih sredstev za plačilo zatrjevanih zneskov, niti ni izkazal, da je potrebna denarna sredstva prejel na podlagi posojila. Dokazno breme za ti trditvi je bilo na dolžniku, ki pa tega bremena ni zmogel. V zvezi s tem opozarja na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3155/2016 z dne 22. 3. 2017. Kot napačen graja zaključek sodišča prve stopnje, da je nepomembno, na kakšen način je dolžnik prišel do denarja. Meni, da ni pomembno le nakazilo, ampak tudi njegov namen in dolžnikove finančne zmožnosti v spornem obdobju. Dejstvo, ali je imel dolžnik dovolj finančnih sredstev za plačilo odškodnine, morda ne bi bilo pravno relevantno, če upnica tega v odgovoru na ugovor ne bi pravočasno in substancirano zanikala in za svoje trditve tudi predlagala ustreznih dokazov. Ponovno izpostavlja, da dolžnik niti na enem samem nakazilu ni pod njegov namen napisal "plačilo odškodnine" ali navedel opravilne številke kazenske sodbe. Meni, da ni življenjsko, da bi dolžnik glede na takratne zaostrene razmere med strankama (zaradi telesne poškodbe upnice je bil dolžnik v kazenskem postopku pravnomočno obsojen) plačal tako veliko vsoto, pri čemer ne bi želel imeti dokazila, kaj plačuje. Glede na to, da je upnica zatrjevala, da je bil dolžnik v spornem obdobju dolžan preživljati tudi njune skupne štiri otroke, je očitno, da njegova finančna sredstva niso niti slučajno zadoščala še za plačilo odškodnine. V nadaljevanju opozarja, katere njene in dolžnikove trditve in dokaze bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati v zvezi z dolžnikovimi finančnimi zmožnosti (pri čemer opozarja na višino dolžnikovih dohodkov in obveznosti). Sodišču prve stopnje očita, da je prišlo v obrazložitvi sklepa v protislovje, ko je kot nepomembno izpostavilo dejstvo, od kod je dolžnik dobil denar za nakazila, po drugi strani pa je dopustilo izvedbo nesubstanciranega dokaznega predloga z zaslišanjem priče A. A. o njegovih posojilih dolžniku. Poudarja, da je sama na naroku za obravnavanje ugovora pravočasno in obrazloženo nasprotovala zaslišanju navedene priče ter posameznim vprašanjem tej priči, opozorila pa je tudi na procesne kršitve določb o prekluziji in kontradiktornosti postopka. Meni, da so zatrjevane procesne kršitve v zvezi z zaslišanjem priče A. A. vplivale na pravilnost in zakonitost sklepa, saj je sodišče na podlagi zaslišanja te priče sklepalo, da je dolžnik imel dovolj denarnih sredstev za plačilo odškodnine. Poleg tega sodišču prve stopnje očita, da je brez ustrezne dolžnikove trditvene podlage celo nedopustno navedlo, da naj bi dolžnik imel denar tudi od dela na črno oziroma ga pridobil na drug način. Opozarja, da je dolžnikova trditev, da med strankama ni drugih neporavnanih obveznosti, v izrecnem nasprotju z njeno trditvijo, da je bil dolžnik dolžan preživljati njune skupne štiri mladoletne otroke. Poudarja, da gre za obveznost, ki neposredno izhaja iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, in je glede na druge obveznosti prednostna. Trdi, da je vsakomur jasno, da se otroka ne da preživeti s 100,00 oziroma 200,00 EUR mesečno, ampak so stroški preživljanja vsaj dvakrat višji (na otroka vsaj 300,00 EUR mesečno). Zato je jasno, da je moral tudi dolžnik za preživljanje svojih otrok prispevati vsaj po 150,00 EUR na otroka, kar v spornem obdobju znese preko 9.000,00 EUR (15 mesecev po 600,00 EUR mesečno). Zaključek sodišča prve stopnje, da sama ni podala zadostne trditvene podlage o obstoju več obveznosti, zato graja kot protispisen in sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je nenazadnje preživninsko obveznost in njeno izvrševanje ob zaslišanju na naroku potrdil tudi dolžnik, ko ni prerekal niti števila otrok (štel je celo upničino hčerko B.) niti ne svoje obveznosti, da jih mora preživljati (zaslišan kot stranka je trdil, da so šli vsi prihodki od njegovega s.p. v družino). Poleg tega poudarja, da je sama izpovedala, da je nakazila za preživljanje otrok od dolžnika prejemala že prej in v podobni višini kot od marca 2015 dalje. Meni, da je svojo trditev o dolžnikovi dolžnosti preživljati njune skupne otroke dokazala tako s svojim kot z dolžnikovim zaslišanjem. Izpostavlja še, da dolžnik ni prerekal njene trditve v odgovoru na ugovor, da je nekaj denarja prispeval tudi za preživljanje otrok, kar pomeni, da je sam priznal svojo obveznost preživljanja, to pa tudi pomeni, da je protispisen zaključek sodišča, da med strankama ni bilo drugih obveznosti, in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi iz tega razloga. Izpostavlja tudi, da sodišče prve stopnje glede na določbo drugega odstavka 53. člena ZIZ ne bi smelo upoštevati dolžnikovih navedb v vlogi z dne 15. 3. 2017. Ker je sodišče prve stopnje to vlogo upoštevalo (dolžniku je zanjo priznalo tudi stroške), gre za bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. Brez upoštevanja navedb v navedeni vlogi sodišče prve stopnje namreč ne bi moglo zaključiti, da je dolžnik nasprotoval, da je z nakazili plačeval preživljanje otrok. Poleg tega so dokazi, ki jih je dolžnik predlagal v navedeni vlogi, popolnoma neprimerni. Ker je dolžnik v navedeni vlogi trdil, da je za preživljanje otrok vseskozi prispeval neposredno s plačevanjem hrane, stroškov vrtca in šole, obleke in obutve oziroma vseh običajnih stroškov, bi za take trditve moral predlagati ustrezne dokaze. Opozarja, da dokaz "kot do sedaj" glede na ustaljeno sodno prakso ni substanciran, vpogledi v poslovni izkaz ter sodbo in sodno poravnavo pa prav tako niso primerni dokazi glede zatrjevanega načina izvrševanja preživninske obveznosti. Ker je sodišče prve stopnje napačno odločilo glede glavne stvari, je napačen tudi izrek o stroških postopka. Ob zavrnitvi ugovora v celoti bi sodišče moralo dolžniku naložiti, da upnici povrne vse njene stroške postopka. Višjemu sodišču predlaga, naj v izpodbijanem delu glede zavrnjenega zneska 7.310,00 EUR in glede stroškov postopka sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, dolžniku pa naloži, naj ji povrne stroške te pritožbe v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Upnica je po pooblaščeni odvetniški družbi vložila še pravočasno dopolnitev pritožbe. V tej dopolnitvi prilaga listinska dokazila za svoje trditve, da je že pred datumom prvega spornega plačila od dolžnika na svoj transakcijski račun - TRR, prejemala nakazila brez navedbe namena plačila. Ker je dolžnik zelo malo prispeval za preživljanje svojih otrok pred tem obdobjem, meni, da je očitno sklenil zanje plačevati več. Prilaga bančne izpiske s svojega TRR za obdobje pred marcem 2015 ter izpiske, iz katerih je razvidno, da je stroške za šolo in vrtec kot tudi druge stroške otrok plačevala sama in ne dolžnik. Prepričana je, da ne gre za pritožbene novote, saj z navedenimi listinami dokazuje, da so bile trditve in izpoved dolžnika neresnične, zato pomenijo zlorabo procesnih pravic po 11. členu ZPP in sodišče nanje ne bi smelo opreti odločitve. Ponovno opozarja, da dolžnik z nakazili ni plačeval odškodnine, sicer bi to gotovo navedel. Poudarja, da je dolžnika v kazenskem postopku zastopal odvetnik, zato ga je ta gotovo poučil, da mora v primeru plačila odškodnine to tudi navesti. Ker so bili odnosi med strankama zaradi kazenskega postopka zaostreni, bi bilo življenjsko, da bi si dolžnik želel zagotoviti dokazilo, da je plačal odškodnino. Ker pa odškodnine ni plačeval, tega pod namen nakazila tudi ni navedel. Stroškov dopolnitve pritožbe upnica ne priglaša.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Upoštevaje upničino pritožbeno izjavo in njen pravni interes za pritožbo zoper izpodbijani sklep je višje sodišče štelo, da upnica IV. točko izreka sklepa izpodbija le v naložitvenem delu (ne pa tudi v delu, v katerem je bil dolžnikov zahtevek za povrnitev stroškov v presežku zavrnjen), ter sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava, le v naložitvenem delu IV. točke izreka ter v II. in V. točki izreka (prvi in drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

6. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjeval, da imata z upnico poravnane vse medsebojne obveznosti in da je tudi izterjevano obveznost izpolnil v celoti, pri čemer se je skliceval na plačilo zneska 700,00 EUR upnici v gotovini in na 13 nakazil v skupnem znesku 7.310,00 EUR v spornem obdobju od marca 2015 do maja 2016 na upničin TRR, v zvezi z zatrjevanimi plačili pa je tudi predlagal izvedbo dokazov. Upnica je v odgovoru na ugovor nasprotovala, da bi prejela plačilo kakršnegakoli zneska iz naslova izterjevane odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 8.000,00 EUR, ki ji je bila prisojena s konkretnim izvršilnim naslovom (to je pravnomočno kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII K 31903/2014 z dne 18. 3. 2015), ob tem pa je poudarila, da je šlo pri dolžnikovih nakazilih za prenakazila najemnin, ki jih je dolžnik pobiral od njenega stanovanja oziroma stanovanja njene hčerke brez njenega soglasja, ali pa za dolžnikov prispevek k preživljanju njunih skupnih otrok.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sklepa dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi v pretežnem delu (to je glede zneska 7.310,00 EUR) ugodilo (II. točka izreka sklepa) in upnici zaradi njenega pretežnega neuspeha v ugovornem postopku (njen uspeh je ocenilo le kot 8,625 %) naložilo v plačilo dolžnikove stroške ugovornega postopka (IV. točka izreka sklepa), njen zahtevek za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov pa je zavrnilo (V. točka izreka sklepa).

8. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve o pretežni ugoditvi dolžnikovemu ugovoru izhaja, da je v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu glede obstoja pozitivnih zatrjevanih dejstev upnica tista, ki mora dokazati obstoj več istovrstnih obveznosti med strankama, glede tega pa upnica v konkretnem primeru ni podala zadostne trditvene podlage, saj ni zatrjevala, kolikšne naj bi bile te obveznosti, niti ne, kdaj naj bi zapadle v plačilo, glede zatrjevanega obstoja drugih dolžnikovih obveznosti pa upnica tudi ni predložila nobenega dokaza. Z ničimer namreč ni izkazala, da naj bi dolžnik razpolagal s stanovanjem na naslovu Ulica 14, ki je last njene hčerke, ter da naj bi denarni zneski v skupni višini 7.310,00 EUR predstavljali prenakazila najemnin za navedeno stanovanje. Tudi sicer je upnica zgolj predvidevala, da gre za prenakazila najemnin za navedeno stanovanje ter za ta predvidevanja ni predložila nobenih dokazil. V zvezi s (podrednim) zatrjevanjem upnice v odgovoru na ugovor, da dolžnikova nakazila predstavljajo njegov prispevek k preživljanju njunih skupnih otrok, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da upnica obstoja dolžnikove preživninske obveznosti ni izkazala. Ob tem je sodišče prve stopnje upnici očitalo, da ni niti zatrjevala niti dokazala obstoja izvršilnega naslova, po katerem bi bil dolžnik dolžan v spornem obdobju plačevati preživnino za svoje otroke, poleg tega pa je zavzelo stališče, da izvršilno sodišče ni tisto, ki bi ugotavljalo, na kakšen način je bil dolžnik dolžan prispevati k preživljanju otrok oziroma ovrednotiti njegov prispevek v denarnem znesku. Na podlagi ocene, da upnica ni izkazala obstoja drugih istovrstnih obveznosti dolžnika do nje, je sodišče prve stopnje tako zaključilo, da je dolžnik s 13 plačili (nakazili na upničin TRR) v skupnem znesku 7.310,00 EUR poravnal izterjevano obveznost. Poleg tega je sodišče prve stopnje še dodalo, da upnica ni podala pravočasnih trditev o obstoju dogovora, po katerem naj bi se izterjevana odškodnina po kazenski sodbi plačala zgolj v primeru razveze zakonske zveze strank (o tem je izpovedala šele na naroku, ne pa že v odgovoru na ugovor oziroma ni izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že tedaj), sicer pa tudi čas vložitve predloga za izvršbo (pred razvezo njune zakonske zveze v februarju 2017) ne kaže na obstoj takega dogovora med strankama.

9. Izpodbijana odločitev o pretežni ugoditvi ugovoru zoper sklep o izvršbi ni pravilna, posledično pa tudi nista pravilni izpodbijani odločitvi o stroških ugovornega postopka.

Glede neutemeljenih pritožbenih razlogov

10. Pritožnica opozarja na določeno protislovje in na dva protispisna zaključka v izpodbijanem sklepu ter v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita zagrešitev absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Višje sodišče ocenjuje, da ti postopkovni kršitvi nista podani.

11. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ni prišlo v protislovje, ko je kot nepomembno izpostavilo vprašanje, od kod je dolžnik dobil denar za nakazila upnici, po drugi strani pa je dopustilo zaslišanje priče A. A. o posojilih, ki naj bi jih ta dal dolžniku. Višje sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje pri svojem zaključku, da je dolžnik s 13 plačili poravnal izterjevano obveznost v znesku 7.310,00 EUR, ni oprlo na ugotovitve o tem, od kod je dolžnik dobil denar za ta plačila. Prav nasprotno, sodišče prve stopnje je na koncu 4. točke obrazložitve sklepa posebej poudarilo, da v konkretnem primeru ni pravno pomembno vprašanje, od kod dolžniku denarna sredstva za plačilo obveznosti, temveč je pomembno, da je dolžnik upnici (dejansko) nakazal denarne zneske v skupni višini 7.310,00 EUR. Izvajanje dokazov o dolžnikovi plačilni sposobnosti, o njegovih dohodkih in obveznostih, kot tudi o morebitnem posojilu s strani A. A., je zato sodišče prve stopnje ocenilo kot nepotrebno. Na izpovedbo priče A. A. pa se je sodišče prve stopnje oprlo le v 16. točki obrazložitve sklepa, ko je zaključilo, da dolžnik (tudi glede na izpovedbo navedene priče) ni z gotovostjo dokazal plačila 700,00 EUR upnici v gotovini in je posledično dolžnikov ugovor v tem delu zavrnilo. V zvezi s sprejemom izpodbijane odločitve o pretežni ugoditvi dolžnikovemu ugovoru se torej sodišče prve stopnje ni v ničemer oprlo na izpovedbo priče A. A.

12. Kot protispisna pritožnica označuje zaključka sodišča prve stopnje, da ni podala zadostne trditvene podlage o obstoju več obveznosti med strankama ter da med strankama ni bilo drugih obveznosti. Teh dveh zaključkov po oceni višjega sodišča ni mogoče označiti kot protispisnih, saj so lahko protispisna (to je v nasprotju z listinami v spisu oziroma v nasprotju z izvedenimi dokazi) le ugotovljena dejstva (primerjaj 2. alinejo 358. člena ZPP in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), ne pa tudi na podlagi teh dejstev izpeljani zaključki, ter zato v zvezi s tem ne gre za očitano absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

13. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbeni kritiki, da je dejansko stanje glede finančnih zmožnosti dolžnika v spornem obdobju ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje ni ravnalo nepravilno, ko je zavrnilo upničine dokazne predloge, s katerimi je želela dokazati, da dolžnik v spornem obdobju ni imel lastnih denarnih sredstev za plačilo zatrjevanih zneskov odškodnine, niti ni izkazal, da je tedaj prejel denarna sredstva na podlagi posojila. Ali je dolžnik v spornem obdobju imel dovolj visoka lastna denarna sredstva oziroma ali je tedaj prejel zadostno posojilo od A. A., nista pravno pomembni vprašanji za odločitev o (ne)utemeljenosti dolžnikovega ugovora. Bistvena za to odločitev je namreč ugotovitev, ali dolžnikova nakazila v spornem obdobju predstavljajo (ravno) plačilo izterjevane odškodnine, trditveno in dokazno breme za to ugotovitev pa je na dolžniku in ne na upnici, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

Glede utemeljenih pritožbenih razlogov

14. Ker je ugovor pravno sredstvo dolžnika, je trditveno in dokazno breme glede razlogov, ki preprečujejo izvršbo, na njem (in ne na upniku), to pa velja še toliko bolj, če gre za sporna dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev - če gre torej za t. i. opozicijski ugovor (kot je tudi situacija v konkretnem primeru). Iz namena določbe 59. člena ZIZ namreč izhaja, da dolžnik v izvršilnem postopku za trditve, na katere opira svoje opozicijske ugovore, nosi veliko težo dokaznega bremena oziroma navedena določba narekuje uporabo najstrožjega standarda dokazanosti dolžnikovih trditev, ki mora biti višji kot v pravdnem postopku. V primeru neuspeha z omenjenim ugovorom v izvršilnem postopku lahko dolžnik začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, medtem ko upniku, ki razpolaga z izvršilnim naslovom, zakon pravice do posebne tožbe ne daje. Zato mora dolžnik v primeru upnikovega nasprotovanja njegovi ugovorni trditvi, da je terjatev že plačal, to sporno dejstvo dokazati s stopnjo visoke zanesljivosti, po strogem dokaznem standardu, ki mora veljati nasproti upnikovemu izvršilnemu naslovu (posebej kvalificirani, nesporni dokazi, kot je npr. javna ali overjena zasebna listina ali druga listina, ki ima tako veljavo, oziroma drugi dokazi, ki dosegajo raven gotovosti). Za upnika pa po drugi strani v takšnih primerih velja olajšano trditveno in dokazno breme.1

15. Opisanega materialnopravnega izhodišča o razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena pri dokazovanju opozicijskih ugovornih razlogov sodišče prve stopnje pri sprejemu odločitve o pretežni ugoditvi ugovoru ni ustrezno upoštevalo, saj je izhajalo iz nasprotnega izhodišča, da se je trditveno in dokazno breme za dolžnikovo trditev o poravnavi (pretežnega dela) izterjevane obveznosti v znesku 7.310,00 EUR (s 13 nakazili v spornem obdobju) po njegovi predložitvi listinskih dokazil o izvršenih nakazilih takoj in v celoti prevalilo na upnico. Sodišče prve stopnje namreč pred ocenjevanjem, ali je upnica dokazala svoje trditve glede obstoja več istovrstnih obveznosti med strankama, ni ustrezno upoštevalo svojega predhodno sprejetega pravilnega zaključka v izpodbijanem sklepu, da dolžnik ni izkazal obstoja sporazuma med strankama glede izpolnitve izterjevane obveznosti s spornimi plačili (9. točka obrazložitve sklepa), zlasti pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo svoje prav tako pravilne in za konkretni primer tudi nadvse pomembne ugotovitve, da dolžnik pri nakazilu 13 plačil na upničin TRR ni navedel namena plačila (10. točka obrazložitve sklepa) - primerjaj 287. člen Obligacijskega zakonika - OZ. Že na podlagi navedenega bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da dolžnik ni uspel z gotovostjo dokazati, da je s spornimi 13 plačili v skupnem znesku 7.310,00 EUR poravnal pretežni del izterjevane obveznosti, kajti s strani dolžnika predlagani in izvedeni dokazi glede plačila tega zneska ne dosegajo takšne kvalitete, da bi z gotovostjo dokazovali plačila prav na račun izterjevane obveznosti ter da bi bil v zvezi z njimi izključen vsak razumen dvom.

16. Poleg tega pa se višje sodišče tudi iz več razlogov ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da upnica ni izkazala obstoja dolžnikove obveznosti iz naslova preživljanja otrok. Upoštevaje med strankama nesporni dejstvi, da v spornem obdobju še nista bila razvezana2 in da sta (vsaj večino tega obdobja) živela skupaj,3 je sodišče prve stopnje upnici neutemeljeno očitalo, da ni niti zatrjevala niti dokazala obstoja izvršilnega naslova, po katerem bi bil dolžnik dolžan v spornem obdobju plačevati preživnino za svoje otroke. Prav tako ni mogoče kot pravilnemu pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da izvršilno sodišče ni tisto, ki bi ugotavljalo, na kakšen način je bil dolžnik dolžan prispevati k preživljanju otrok oziroma ovrednotiti njegov prispevek v denarnem znesku. Glede na to, da je dolžnik v vlogi z dne 15. 3. 2017 (to je v odgovoru na upničin odgovor na ugovor) zatrjeval in dokazoval, da je vseskozi ustrezno prispeval k preživljanju svojih otrok (in sicer neposredno s plačevanjem hrane, stroškov stanovanja, vrtca, šole, oblek in obutve), bi se sodišče prve stopnje do teh njegovih (pozitivnih) trditev in predlaganih dokazov moralo opredeliti, še preden je napravilo zaključek, da upnica ni izkazala obstoja dolžnikove obveznosti iz naslova preživljanja otrok, ter argumentirano pojasniti, zakaj ocenjuje, da sporna nakazila niso (niti deloma) predstavljala dolžnikovega (delnega) prispevka k preživljanju skupnih otrok, temveč (prav) nakazila, s katerimi je dolžnik (delno) poplač(ev)al izterjevano obveznost plačila odškodnine po kazenski sodbi. Vendar pa takšno opredeljevanje sodišča prve stopnje v konkretnem primeru niti ni bilo potrebno, saj dolžnik že v izhodišču ni uspel z zadostno stopnjo zanesljivosti dokazati zatrjevanega namena spornih nakazil upnici.

17. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča glede razporeditve trditvenega in dokaznega bremena med strankama (to breme je nepravično takoj in v celoti prevalilo na upnico), je materialnopravno zmotno zaključilo, da dolžnikova nakazila v spornem obdobju v skupnem znesku 7.310,00 EUR predstavljajo plačilo (pretežnega dela) izterjevane odškodnine. Višje sodišče - kot že podrobneje pojasnjeno v 15. točki obrazložitve tega sklepa - ocenjuje, da dolžnik ni uspel z zadostno stopnjo zanesljivosti dokazati, da bi bil upnici 7.310,00 EUR nakazal prav na račun izterjevane terjatve, zato je odločitev o ugoditvi njegovemu ugovoru v pretežnem delu (v II. točki izreka sklepa) nepravilna (ugovor bi moral biti zavrnjen tudi glede zneska 7.310,00 EUR), posledično pa sta napačni tudi izpodbijani stroškovni odločitvi, kajti odločitev o stroških ugovornega postopka je odvisna od dolžnikovega končnega (ne)uspeha z ugovorom.

18. Upnica je glede na svoj popolni (100 %) končni uspeh v ugovornem postopku upravičena do povrnitve vseh potrebnih stroškov v zvezi z odgovorom na ugovor in s svojo udeležbo na naroku za obravnavanje ugovora, saj gre za stroške, ki so bili v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ potrebni za predmetno izvršbo (v primeru upničinega nesodelovanja v postopku po dolžnikovi vložitvi ugovora bi se dolžnikove ugovorne navedbe kot neprerekane štele za resnične – glej prvi odstavek 58. člena ZIZ). Kot je v 23. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je upnica ob 100 % uspehu v ugovornem postopku upravičena do priznanja 558,14 EUR stroškov ugovornega postopka. Dolžnik, po drugi strani, do povračila stroškov ugovornega postopka ni upravičen, saj mu upnica teh stroškov ni povzročila neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

19. Glede na navedeno je višje sodišče upničini pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanih delih spremenilo tako, da je dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo tudi glede zneska 7.310,00 EUR (II. točka izreka sklepa), dolžnikov zahtevek za povrnitev stroškov ugovornega postopka zavrnilo tudi v preostalem (prej naložitvenem) delu (IV. točka izreka sklepa) ter dolžniku naložilo, da je dolžan upnici povrniti 558,14 EUR stroškov ugovornega postopka v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (V. točka izreka) – 3. točka 365. člena in 5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ, ter četrti odstavek 58. člena ZIZ.

20. Ker je višje sodišče upničini pritožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se do (ne)utemeljenosti ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo podrobneje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21. Ker je upnica s pritožbo v celoti uspela, je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), ki ji jih je višje sodišče priznalo, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife - OT. Upnica je upravičena do povrnitve 400 točk oziroma 183,60 EUR nagrade za sestavo pritožbe (po 6. točki Tar. št. 27 v zvezi s 1. točko Tar. št. 18 OT), do 2 % materialnih izdatkov v znesku 3,67 EUR ter do 22 % DDV od nagrade in izdatkov v znesku 41,20 EUR, kar vse skupaj znaša 228,47 EUR pritožbenih stroškov. Do povrnitve sodne takse za pritožbo upnica ni upravičena, saj je bila v tem postopku s sklepom z dne 4. 1. 2017 oproščena plačila sodnih taks. Priznane stroške je dolžnik upnici dolžan povrniti v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo, saj je upnica postavila tudi obrestni zahtevek za primer dolžnikove zamude.

-------------------------------
1 Podrobneje o tem Hinko Jenull v: Zakon o izvršbi in zavarovanju (vključno z novelo ZIZ-A) / s komentarjem in uvodnimi pojasnili, Ljubljana: GV Založba, 2002, str. 200 – 204 (komentar 59. člena ZIZ), ter članek Jana Zobca: Izvršilni postopek: Opozicijski ugovori, Pravna praksa - 2002, št. 35, str. 10-12, GV Revije d.o.o., 3. 10. 2002.
2 Kot izhaja iz prilog k dolžnikovi vlogi z dne 15. 3. 2017, je bila zakonska zveza strank razvezana šele s sodbo P 2126/2016-IV z dne 21. 2. 2017 (to je ob zaslišanju na naroku potrdila tudi upnica), istega dne pa sta v isti zadevi tudi sklenili sodno poravnavo glede tega, kateri skupni otrok se dodeli v varstvo in vzgojo kateremu od njiju, ter se dogovorili glede obveznosti plačevanja preživnine za posamezne otroke, glede izvajanja njunih stikov s posameznimi otroki ter glede drugih spornih vprašanj v zvezi z otroki.
3 Dolžnik je v svoji vlogi z dne 15. 3. 2017 navedel, da sta z upnico v zakonski skupnosti v skupnem stanovanju živela do februarja 2016, medtem ko je upnica ob zaslišanju na naroku povedala, da se je dolžnik odselil septembra 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-15
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 38, 38/5, 38/6, 55, 55/1, 55/1-8, 58, 58/1, 59, 59/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 287, 287/1
Datum zadnje spremembe:
28.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxMTA0