<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL Sodba I Cpg 1064/2016
ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CPG.1064.2016

Evidenčna številka:VSL00007558
Datum odločbe:12.12.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Damjan Orož (preds.), Andreja Strmčnik Izak (poroč.), Irena Dovnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:posredovanje podatkov odvetniku - davčni obračun - razkritje finančnih podatkov - neprimeren dokaz - dokazna ocena - neprerekana dejstva - razpravno načelo - uveljavljanje ničnosti - višina terjatve - obrazloženost stroškovne odločitve

Jedro

Tožeča stranka je trdila le, da idejne zasnove ni naročila in da je tožena stranka ni izdelala, to pa so ugovori, ki so usmerjeni v izpodbijanje temelja, ne pa višine terjatve. Posledično je sodišče prve stopnje višino terjatve pravilno štelo za priznano/nesporno (drugi odstavek 214. člena ZPP). V takšnem primeru pa do dokaznega postopka niti ne pride, saj se priznanih dejstev ne dokazuje (prvi odstavek 214. člen ZPP).

Izstavitev, prejem in (ne)knjiženje računa ni pogoj za obstoj obveznosti oziroma nastanek terjatve in/ali njeno veljavnost.

Za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi sodbe, temveč zadostuje, da je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 82158/2014 z dne 18. 6. 2014 v prvem odstavku izreka ostane v veljavi za zakonske zamudne obresti v skupnem znesku 589,48 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 82158/2014 z dne 18. 6. 2014 v celoti razveljavilo, tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 1.085,97 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženi stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je z družbo F., d. o. o., kot izdajateljico vtoževanih računov, sklenila pogodbo o odstopu terjatev. Toženi stranki je na tej podlagi poslala obvestilo o prevzemu terjatev in jo pozvala k plačilu. Ker tega ni storila, je tožeča stranka plačilo zahtevala s tožbo, ki je predmet tega postopka.

6. Tožena stranka temelju in višini terjatev po vtoževanih računih (z izjemo računa v višini 1.754,83 EUR) ni ugovarjala, je pa trdila, da naj bi vse vtoževane terjatve že prenehale s poboti oziroma asignacijami.

7. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo ugovorom tožene stranke in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek.

Glede zavrnjenega dokaznega predloga za vpogled v evidence FURS:

8. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi predlagala, da sodišče vpogleda v evidence FURS in preveri, ali je tožena stranka račune, ki jih v predlogih kompenzacije uveljavljala v pobot, knjižila kot izhodne račune (prihodek) in jih prijavila v sistem vračila oziroma odbitka izhodnega DDV.

Tožeča stranka je torej smiselno zahtevala podatek, ali je tožena stranka v zvezi s spornimi računi FURS-u predložila davčni obračun. Ta podatek (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje) pa bi tožeča stranka (brez soglasja davčnega zavezanca) lahko pridobila sama na podlagi drugega in sedmega odstavka 19. člena Zakona o davčnem postopku-2 v zvezi s prvim odstavkom 10. člena Zakona o odvetništvu. Zgolj pripomniti pa velja, da FURS s podatki o posameznih izdanih računih niti ne razpolaga (davčni zavezanec je v obrazcu za obračun davka na dodano vrednost dolžan navesti le skupno vrednost dobav in nabav blaga ter storitev v posameznem obdobju ter v zvezi s tem znesek obračunanega DDV in odbitka DDV). Predlagani dokaz, s katerim je tožeča stranka hotela dokazati, da je tožena stranka v pobot dane račune izdala zgolj za potrebe tega postopka, je bil torej tudi sicer neprimeren.

Glede računa št. 098/2012 z dne 30. 11. 2012:

9. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). V konkretnem primeru je obstoj dogovora o izdelavi idejne zasnove prodajnih stojnic za sejem potrdila ne le zakonita zastopnica tožene stranke, temveč tudi V. P., ki je izpovedala, da je dogovor o izdelavi idejne zasnove obstajal in da je bil realiziran. Dogovor o sodelovanju za potrebe pohištvenega sejma je najmanj posredno potrdil tudi M. V. (in so nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni). Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 20. 4. 2016 (l. št. 117 spisa) namreč izhaja, da je V. na vprašanje, ali je med toženo stranko in odstopnikom terjatev obstajal dogovor, da tožena stranka izdela idejne zasnove stojnic, odgovoril, da je tožena stranka nekaj delala za pohištvene sejme, in da kolikor ve, so bili zraven kot izdelovalci. Da bi se odstopnik terjatev in tožena stranka dogovarjala še o kakšnem drugem sodelovanju na sejmu, pa niti ni bilo zatrjevano.

10. Drži sicer, kot navaja pritožnica, da je E. M. izpovedal, da s toženo stranko ni sodeloval, da pa bi sodeloval, če bi tožena stranka izdelala idejno zasnovo. Vendar ta izpovedba, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, obstoja dogovora o izdelavi idejne zasnove ter njegove realizacije ne more ovreči. Pomeni kvečjemu, da odstopnik terjatev idejne zasnove ni uporabil. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa to za obstoj terjatve ni relevantno (obveznost plačila za naročnika nastane že, ko je bilo dogovorjeno delo opravljeno).

11. Nepravilno je tudi stališče pritožnice, da je višini terjatve po računu št. 098/2012 z dne 30. 11. 2012 konkretizirano ugovarjala. Tožeča stranka je namreč trdila le, da idejne zasnove ni naročila in da je tožena stranka ni izdelala, to pa so ugovori, ki so usmerjeni v izpodbijanje temelja, ne pa višine terjatve. Posledično je sodišče prve stopnje višino terjatve pravilno štelo za priznano/nesporno (drugi odstavek 214. člena ZPP). V takšnem primeru pa do dokaznega postopka niti ne pride, saj se priznanih dejstev ne dokazuje (prvi odstavek 214. člen ZPP).

12. Nadalje pritožnica trdi, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke, da naj bi se z računom št. 098/2012 plačal tudi osebni dolg zakonitega zastopnika odstopnika terjatev do zakonite zastopnice tožene stranke, kar drži. Vendar pa se sodišče prve stopnje do te izpovedbe upravičeno ni opredelilo (in posledično očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana). Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) mora namreč stranka najprej postaviti ustrezne (konkretizirane) trditve oziroma ugovore, resničnost le-teh pa se preveri s predlaganimi dokazi (npr. izpovedbo priče/stranke). Ne more in ne sme pa prvostopenjsko sodišče glede na uveljavljeno razpravno načelo samo ugotavljati dejstev (to sme le izjemoma v primeru nedovoljenega razpolaganja strank z zahtevki), ki jih stranka ni zatrjevala, četudi morebiti izhajajo iz izpovedbe priče/stranke. Povedano drugače: sodišče prve stopnje bi se do te izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke moralo opredeliti le v primeru, če bi bila višina terjatve med pravdnima strankama sporna (pa ni bila).

13. V zvezi z zatrjevano ničnostjo pravnega posla pa gre pritožnici pojasniti, da sodišče na ničnost sicer res pazi po uradni dolžnosti (92. člen Obligacijskega zakonika), vendar je takšna presoja omejena na trditveno podlago, ki jo v namen ugotovitve ničnosti ponudijo pravdne stranke. Trditev, da bi bil pravni posel, na podlagi katerega je bil izdan sporni račun, ničen, pa v postopku na prvi stopnji nobena od pravdnih strank ni podala. Trditev v tej smeri tožeča stranka ni podala niti po tem, ko se je seznanila z zgoraj izpostavljeno izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke, čeprav bi to, ob izkazanih pogojih iz tretjega odstavka 286. člena ZPP, lahko storila.

Glede računov, s katerimi je tožena stranka tožeči stranki zaračunala polovico stroškov za poštne storitve in marketinških uslug:

14. Pritožnica uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zapisalo, da je M. V. potrdil dogovor, da bo tožena stranka odstopniku terjatev zaračunavala 50 % stroškov pošiljanja blaga po pošti, po prepričanju pritožnice pa je slednji izrecno izpovedal, da dogovora o delitvi stroškov pošiljanja po pošti ni bilo, ampak da je tak dogovor o delitvi stroškov obstajal le za stroške kraj.

Pritožbene navedbe so protispisne (s tem pa neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje namreč ni zapisalo, da je V. potrdil, da se bodo stroški pošiljanja blaga po pošti delili na pol pol, temveč le, da je obstajal dogovor o delitvi stroškov na način, da so se razdelili pol pol. Da se bodo na ta način delili prav stroški pošiljanja blaga po pošti in marketinških uslug, pa je sodišče prve stopnje ocenilo na podlagi izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke in priče P. Te dokazne ocene pa pritožnica niti ne izpodbija.

Glede IOP obrazca:

15. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 7. člena ZPP, ker je v zvezi s priloženim IOP obrazcem z dne 30. 11. 2012 sledilo izpovedbi računovodkinje tožene stranke, da gre za vmesni izpis neplačanih terjatev, in da zato plačani računi tožene stranke v tem IOP niso zavedeni, čeprav tožena stranka trditev v tej smeri ni podala. Tudi ta očitek je neutemeljen: tožena stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 2. 12. 2015 navedla, da gre za izpis v trenutku, ko še niso bile izvedene vse vknjižbe in da zato ta IOP ne izraža dejanskega stanja na dan 30. 11. 2012 (l. št. 64 spisa). Tožena stranka je torej zatrjevala, da za presojo obstoja vtoževanih terjatev ta IOP ni relevanten, prav to pa je potrdila tudi omenjena priča.

16. Nadalje pritožnica trdi, da že preprost vpogled v IOP z dne 30. 11. 2012 pokaže, da je izpovedba računovodkinje, da IOP vsebuje zgolj neplačane račune, neresnična. Vendar ta očitek ni relevanten, saj sodišče prve stopnje na ta del izpovedbe računovodkinje tožene stranke ni oprlo svoje odločitve. Tudi sicer pa gre pritožnici pojasniti, da izstavitev, prejem in (ne)knjiženje računa ni pogoj za obstoj obveznosti oziroma nastanek terjatve in/ali njeno veljavnost. Okoliščina, da tožena stranka spornih računov ni knjižila (kar trdi pritožnica), bi bil tako kvečjemu indic, da v pobot uveljavljane terjatve ne obstajajo, kar pa, ob sicer ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga pritožnica ni uspela izpodbiti (zlasti, da so imeli sporni računi podlago v ustnih dogovorih med odstopnikom terjatev in toženo stranko in da so bili ti dogovori realizirani) nikakor ne zadošča.

17. Navedbe pritožnice, da je računovodkinja tožene stranke izpovedala, da računov, ki so že bili plačani, ni na IOP obrazcu, in da če to drži, to pomeni, da so vsi računi tožene stranke, ki jih je do 30. 11.2012 uveljavljala v pobot, že bili plačani, ne morejo biti upoštevane. Višje sodišče namreč po pregledu trditvene podlage pravdnih strank ugotavlja, da niti tožena niti tožeča stranka nista nikoli zatrjevali, da bi bile terjatve, ki jih je tožena stranka uveljavljala v pobot, pred tem že plačane. Dejstev, ki jih nobena od strank ne zatrjuje, pa sodišče ne more samo ugotavljati, četudi morebiti izhajajo iz izpovedbe priče.

Glede obrazloženosti stroškovne odločitve:

18. S pritožbenimi navedbami o neobrazloženosti priznanih stroškov v izpodbijani sodbi pritožnica smiselno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z obrazložitvijo stroškovne odločitve je treba opozoriti na že večkrat zavzeto stališče v sodni praksi in pravni teoriji (gl. npr. VSL II Cp 1614/2013 z dne 11. 9. 2013, VSL IV Cp 4825/2010 z dne 28. 1. 2011, ter Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9), v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi sodbe, temveč zadostuje, da je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Ravno naveden pristop je izbralo sodišče tudi v konkretnem primeru: sodišče prve stopnje je na samem stroškovniku v spisu ustrezno naredilo zaznamke tako, da je za vsako postavko priglašenih stroškov razvidno, ali je bila priznana. Zato je potrebno kot neutemeljen zavrniti očitek, da izpodbijane sodbe v stroškovnem delu ni mogoče preizkusiti, saj takšnemu zaključku nenazadnje nasprotujejo ustrezno zaznamovane postavke na l. št. 126 predmetnega sodnega spisa. Ob tem gre poudariti, da ima tožeča stranka ves čas pravico do vpogleda v spis in bi se lahko seznanila s tem, katere postavke so bile s sodbo priznane in katere ne.

Glede zakonskih zamudnih obresti:

19. Utemeljeno pa pritožnica opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožeča stranka od dneva zapadlosti vtoževanih terjatev zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti in da bi ji zato, od dneva zapadlosti posamezne vtoževane terjatve do dneva njihovega prenehanja zaradi pobota, sodišče moralo priznati natekle zakonske zamudne obresti in sicer:

Po računu št. 12-005 z dne 17. 1. 2012:

- zakonske zamudne obresti od zneska 637,73 EUR od 3. 3. 2012 do 13. 6. 2012;

- zakonske zamudne obresti od zneska 211,42 EUR od 14. 6. 2012 do 18. 7. 2012;

- zakonske zamudne obresti od zneska 173,39 EUR od 19. 7. 2012 do 9. 8. 2012;

- zakonske zamudne obresti od zneska 131,21 EUR od 10. 8. 2012 do 19. 9. 2012;

- zakonske zamudne obresti od zneska 111,09 EUR od 20. 9. 2012 do 23. 10. 2012;

- zakonske zamudne obresti od zneska 62,15 EUR od 24. 10. 2012 do 22. 11. 2012;

- zakonske zamudne obresti od zneska 28,38 EUR od 23. 11. 2012 do 20. 5. 2013;

Po računu št. 12-010 z dne 2. 3. 2010:

- zakonske zamudne obresti od zneska 140,40 EUR od 1. 4. 2012 do 9. 8. 2012;

Po računu št. 12-011 z dne 2. 3. 2012:

- zakonske zamudne obresti od zneska 3.044,66 EUR od 17. 4. 2012 do 7. 12. 2012;

- zakonske zamudne obresti od zneska 644,38 EUR od 8. 12. 2012 do 9. 8. 2013;

- zakonske zamudne obresti od zneska 84,78 EUR od 10. 8. 2012 do 6. 6. 2013;

Po računu št. 12-013 z dne 10. 4. 2012:

- zakonske zamudne obresti od zneska 1.246,34 EUR od 26. 5. 2012 do 7. 12. 2012;

Po računu št. 12-016 z dne 30. 4. 2012:

- zakonske zamudne obresti od zneska 632,98 EUR od 16. 6. 2012 do 7. 12. 2012;

Po računu št. 12-017 z dne 30. 4. 2012:

- zakonske zamudne obresti od zneska 207,36 EUR od 1. 6. 2012 do 7. 12. 2012;

- zakonske zamudne obresti od zneska 21,76 EUR od 8. 12. 2012 do 6. 6. 2013;

Po računu št. 12-019 z dne 31. 5. 2012:

- zakonske zamudne obresti od zneska 787,91 EUR od 16. 7. 2012 do 15. 1. 2013;

- zakonske zamudne obresti od zneska 326,45 EUR od 16. 1. 2013 do 6. 6. 2013;

Po računu št. 12-020 z dne 31. 5. 2012:

- zakonske zamudne obresti od zneska 45,36 EUR od 1. 7. 2012 do 27. 3. 2013;

- zakonske zamudne obresti od zneska 29,70 EUR od 28. 3. 2013 do 14. 12. 2013;

Po računu št. 12-025 z dne 15. 11. 2012:

- zakonske zamudne obresti od zneska 2.386,01 EUR od 1. 12. 2012 do 15. 1. 2013;

- zakonske zamudne obresti od zneska 2.200,00 EUR od 16. 1. 2012 do 21. 11. 2012;

Po računu št. 12-026 z dne 15. 11. 2012:

- zakonske zamudne obresti od zneska 89,28 EUR od 1. 12. 2012 do 15. 1. 2013,

kar po opravljenem izračunu (gl. prilogo C1) znaša 589,48 EUR. Višje sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 82158/2014 z dne 18. 6. 2014 v prvem odstavku izreka obdržalo v veljavi za zakonske zamudne obresti v skupnem znesku 589,48 EUR.

20. V preostalem delu in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Ker je pritožnica s pritožbo uspela le v manjšem delu (glede obresti, ki so stranska terjatev), je višje sodišče odločilo, da stroške pritožbe nosi sama (prvi odstavek v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 19, 19/2, 19/7
Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 10, 10/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 7/1, 212, 214, 214/1, 214/2
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 92
Datum zadnje spremembe:
04.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3NjY1