<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Izvršilni oddelek

VSL Sklep II Ip 2629/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:II.IP.2629.2017

Evidenčna številka:VSL00006791
Datum odločbe:06.12.2017
Senat, sodnik posameznik:Irena Balažic (preds.), Urška Jordan (poroč.), Magda Gombač Gluhak
Področje:IZVRŠILNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
Institut:neposredno izvršljiv notarski zapis - kredit v CHF - načelo formalne legalitete - varstvo potrošnika - nepošteni pogodbeni pogoji - ničnost - preizkus po uradni dolžnosti - odlog izvršbe - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda

Jedro

Soglasje z neposredno izvršljivostjo je enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Razpolaganje s pravovarstvenim zahtevkom pa ni dovoljeno, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (prim. tretji odstavek 3. člena ZPP). To pa pomeni, da izjava o soglasju za neposredno izvršljivost obveznosti ni dovoljena, če bi bilo takšno soglasje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnim pravilom. Ko pa je enkrat soglasje dano, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova, ne glede na to, da je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. Takšno razlago potrjujejo tudi določbe ZIZ. Ta, kot kasnejši zakon, kot predpostavki, da je notarski zapis izvršilni naslov, določa zgolj soglasje z neposredno izvršljivostjo in zapadlost terjatve (prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti obveznosti iz notarskega zapisa z odločbo tako predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku.

Izvršbo je treba odložiti takrat, kadar je to potrebno za zagotovitev polnega učinka pričakovane sodne odločbe glede obstoja pravic, uveljavljenih na podlagi prava Unije. To pa pomeni, da je treba pravni standard nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode razlagati in položaj dolžnika in upnika tehtati glede na verjetnost uspeha dolžnika v pravdi ter pri tem upoštevati tudi škodo, ki je posledica same realizacije izvršbe. Še posebej pazljivo mora biti to tehtanje pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršbo, dovoljeno s sklepom z dne 3. 2. 2016, delno ustavilo glede izterjave: - zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice v višini 180.447,54 CHF v eurski protivrednosti, preračunano po nakupnem tečaju X d.d., veljavnem na dan plačila, od dne 1. 10. 2015 do plačila, v delu, kjer je upnik zahteval zakonske zamudne obresti nad zakonsko določeno višino zamudne obrestne mere,- glavnice v višini 1,15 CHF v eurski protivrednosti, preračunano po nakupnem tečaju X d.d., veljavnem na dan plačila, - zahtevanih zamudnih obresti po dogovorjeni obrestni meri zamudnih obresti v višini 12,00 % od zneska 1,03 CHF v eurski protivrednosti, preračunano po nakupnem tečaju X d.d., veljavnem na dan plačila (I. točka izreka sklepa); ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi z dne 3. 2. 2016 zavrnilo (II. točka izreka sklepa) ter odločilo, da dolžniki sami krijejo svoje stroške ugovornega postopka (III. točka izreka sklepa) in upnik sam krije stroške vloge z dne 24. 2. 2017 (IV. točka izreka sklepa).

2. Dolžniki so se zoper sklep po pooblaščencu pravočasno pritožili zoper II. in III. točko izreka sklepa. Uveljavljajo vse pritožbene razloge in navajajo, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s sodno prakso Sodišča Evropske unije in slovenskega višjega sodišča. Pri tem se sklicujejo na odločbe SEU C-240/98, C-241/98, C-242/98, C-243/98, C-244/98, C-168/05, C-40/08 ter sklep VSM I Ip 289/2017, ki ga v nadaljevanju pritožbe prepišejo. Sodišče prve stopnje tako ni opravilo preizkusa skladnosti kreditnega razmerja s prisilnimi predpisi in moralo. Ta vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, saj je glavnica vezana na tujo valuto, prav tako je nezakonit v delu, v katerem ne upošteva negativnih variabilnih obrestnih mer (SEU C-154/15, C-307/15 in C-308/15). Ne drži, da bi bilo sodišče popolnoma vezano na načelo formalne legalitete, ampak mora po uradni dolžnosti presojati nepoštene pogodbene pogoje. Izpodbijani sklep je nezakonit tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje upnikove naknadne oz. dopolnilne navedbe in dokazne predloge, navkljub ugovoru prekluzije, upoštevalo kot pravočasne, kar ni v skladu z večinsko sodno prakso (VSM I Ip 517/2012 z dne 7. 6. 2012). Dolžniki so z ugovorom delno uspeli, zato bi jim moral upnik povrniti del stroškov. Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru v celoti ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne s stroškovno posledico, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik je po pooblaščencu na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izvršilni naslov v predmetni zadevi je Notarski zapis SV 000/08 z dne 30. 1. 2008, v katerem sta sklenjena kreditna pogodba in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ.

6. Izvršbo je mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Sodišče lahko preizkusi utemeljenost predloga za izvršbo glede usklajenosti izterjevane terjatve s terjatvijo iz izvršilnega naslova le, če vsebina predloga tak preizkus omogoča. Preizkus je enostaven, kadar je v predlogu za izvršbo uveljavljena terjatev enaka terjatvi iz izvršilnega naslova, če pa upnik izterjuje terjatev, ki je po višini drugačna od navedene v izvršilnem naslovu, pa mora biti terjatev opredeljena tako, da lahko sodišče preizkusi skladnost predloga z izvršilnim naslovom. Le primerna identifikacija zahtevka oziroma njegova razčlenjenost sodišču in tudi dolžniku omogoča ustrezen preizkus upnikove terjatve. Dolžnik lahko namreč učinkovito ugovarja dovoljeni izvršbi le, če ve, kako je terjatev upnika sestavljena (na njem je namreč nato trditveno in dokazno breme, zakaj upnik do tako specificirane in zahtevane terjatve ni upravičen). Ta preizkus opravi sodišče praviloma pred izdajo sklepa o izvršbi, če pa ga je ob preizkusu predloga za izvršbo prezrlo, pa v ugovornem postopku po uradni dolžnosti.1 Če ob preizkusu sodišče ugotovi, da terjatev ni ustrezno specificirana, je dolžno pozvati upnika k dopolnitvi njegovih navedb, v skladu z določbo 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki pa v tem oziru ne ločuje med strankami, ki so laiki in tistimi, od katerih se pričakuje večja, profesionalna skrbnost, pri uveljavljanju svojih pravic. Sodišče prve stopnje je zato s sklepom z dne 1. 2. 2017 upnika utemeljeno pozivalo k dopolnitvi predloga z natančnejšo strukturiranostjo terjatve ter njegove navedbe in dokaze glede obračuna terjatve, ki jih je podal v odgovoru na poziv sodišča, tudi pravilno upoštevalo kot pravočasne. Procesna dejanja strank, ki so posledica materialno procesnega vodstva, namreč niso podvržena prekluzijam.2 Takšno stališče tudi ne izhaja iz sklepa VSM I Ip 517/2012, na katerega se dolžniki sklicujejo v pritožbi.

7. Nadaljnje ključno vprašanje v predmetni zadevi pa je, ali je v izvršilnem postopku dopusten ugovor ničnosti obveznosti, ki je zajeta v neposredno izvršljivem notarskem zapisu.

8. Glede tega vprašanja v sodni praksi ni enotnega stališča. Del sodne prakse, sklicujoč se na 4. člen Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN), zastopa stališče, v skladu s katerim je notarski zapis neposredno izvršljiv le glede obveznosti, za katere je dovoljena sodna poravnava, ta pa ni dovoljena, če nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim pravilom (tretji odstavek 3. člena ZPP).3

9. Del sodne prakse pa v izvršilnem postopku zavrača možnost ugovora ničnosti obveznosti, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, s sklicevanjem na načelo formalne legalitete, ki pomeni, da izvršilno sodišče ne sme posegati v izvršilni naslov oziroma presojati njegove materialnopravne pravilnosti,4 temveč je naloga izvršilnega sodišča, da ga izvrši tako, kot se glasi. Temu stališču se pridružuje tudi višje sodišče.

10. Namen izvršilnega postopka je realizacija terjatve, ugotovljene v kvalificirani listini, izdani v predhodnem postopku (1. člen ZIZ), in v nasprotju z naravo izvršilnega postopka je ugotavljanje njene utemeljenosti.

11. Tudi zakonodajna ureditev loči postopek nastanka izvršilnega naslova in njegovega izvrševanja. Tako je tudi v primeru notarskega zapisa kot izvršilnega naslova.

12. ZN določa sam postopek nastanka izvršilnega naslova. V tej luči je treba razumeti tudi določbo 4. člena ZN, ki določa, da je notarski zapis, v katerem je določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti in trpeti, glede katere je dovoljena poravnava, izvršilni naslov, če zavezanec soglasje za njegovo neposredno izvršljivost izjavi v istem ali posebnem notarskem zapisu in če je terjatev zapadla.

13. Soglasje z neposredno izvršljivostjo je enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Razpolaganje s pravovarstvenim zahtevkom5 pa ni dovoljeno, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (prim. tretji odstavek 3. člena ZPP). To pa pomeni, da izjava o soglasju za neposredno izvršljivost obveznosti ni dovoljena, če bi bilo takšno soglasje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnim pravilom. Ko pa je enkrat soglasje dano, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova, ne glede na to, da je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. Takšno razlago potrjujejo tudi določbe ZIZ. Ta, kot kasnejši zakon, kot predpostavki, da je notarski zapis izvršilni naslov, določa zgolj soglasje z neposredno izvršljivostjo in zapadlost terjatve (prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti obveznosti iz notarskega zapisa z odločbo tako predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku.

14. Tudi ne drži, da notar pri sestavljanju notarskega zapisa nima pooblastil, s katerimi lahko prepreči učinkovanje volje strank, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. V skladu z določbo 23. člena ZN notar ne sme sestaviti notarskega zapisa, vključno z izjavo o neposredni izvršljivosti, o poslih, ki so po zakonu nedopustni ali o katerih sumi, da jih stranke sklepajo samo navidezno ali zato, da bi se izognile zakonskim obveznostim, ali da bi protipravno oškodovale tretjo osebo. Tudi pri sklepanju pravnih poslov v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa je torej predpisan predhoden preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi in moralo, ki ga opravi notar, kot oseba javnega zaupanja, vešča pravne stroke6.

15. Višje sodišče je seznanjeno tudi z odločbami Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), na katere se sklicuje dolžnik.

16. V skladu z ustaljeno sodno prakso SEU sistem varstva, uveden z Direktivo 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13), temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti (sodbi Barclays Bank, C-280/13, točka 32, in Aziz, C-415/11, točka 44).

17. Glede na ta podrejeni položaj člen 6(1) te direktive določa, da nepošteni pogoji za potrošnika niso zavezujoči. Gre za zavezujočo določbo, katere namen je formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, zamenjati z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost (sodba Banco Espanol de Crédito, C-618/10, točka 40 in navedena sodna praksa).

18. V zvezi s tem je SEU že večkrat razsodilo, da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti presoditi o nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe navedene direktive in tako izravnati neravnotežje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom in to takoj, ko ima vse za to potrebne pravne in dejanske elemente (Pannon GSM, C-243/08, točki 31 in 32, Banco Espanol de Crédito, C-618/10, točka 42 in 43).

19. Vendar se predmetna zadeva od tistih, v katerih sta bili izdani zgoraj navedeni sodbi, razlikuje po tem, da se nanaša na opredelitev pristojnosti, ki jih ima sodnik, ki odloča v postopku izvršbe, ki je povezan s postopkom, v katerem se odloča o vsebini, da se po potrebi zagotovi polni učinek odločbe o vsebini, s katero je ugotovljena nedovoljenost pogodbenega pogoja, ki je podlaga za predlog za izvršbo in torej za začetek izvršilnega postopka.

20. Tudi za nacionalne izvršilne postopke veljajo zahteve, ki jih je uvedla sodna praksa SEU za učinkovito varstvo potrošnikov.

21. Tako je SEU že razsodilo, da je treba v takih postopkih Direktivo 93/13 razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki sodišču, ki mu je predložen predlog za izvršbo plačilnega naloga, ne dovoljuje, da po uradni dolžnosti presoja nepoštenost pogoja iz pogodbe, ki jo je sklenil prodajalec ali ponudnik s potrošnikom, kadar organ, ki mu je predložen predlog za izdajo plačilnega naloga, ni pristojen opraviti navedene presoje (glej sodbo Finanmadrid E.F.C, SA, C-49/14).

22. SEU je tudi odločilo, da je to direktivo treba razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki poleg tega, da v okviru postopka izvršbe na podlagi hipoteke ne določa ugovornih razlogov v zvezi z nepoštenostjo pogodbenega pogoja, na katerem temelji izvršilni naslov, sodišču, ki odloča o vsebini in je pristojno za presojo nepoštenosti tega pogoja, ne dovoljuje, da sprejme začasne ukrepe, med drugim zlasti ukrep prekinitve navedenega izvršilnega postopka, kadar je sprejetje teh ukrepov nujno za zagotovitev popolne učinkovitosti njegove končne odločbe (glej sodbo Aziz, točka 64).

23. V skladu s sodno prakso SEU Direktiva 93/13 tudi nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki izvršilnemu sodišču v okviru izvršbe na podlagi hipoteke ne dovoljuje, da po uradni dolžnosti ali na predlog potrošnika presodi o nepoštenosti pogoja, vsebovanega v pogodbi, iz katere izvira zahtevana terjatev in predstavlja izvršilni naslov, niti da sprejme začasne ukrepe, med drugim zlasti ukrep prekinitve izvršbe, kadar je sprejetje teh ukrepov nujno za zagotovitev popolne učinkovitosti končne odločbe sodišča, ki v ustreznem postopku odloča o vsebini in je pristojno preveriti nepoštenost tega pogoja (sklep Banco Popular Espanol in Banco de Valencia, Cn537/12 in Cn116/13, točka 60).

24. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da kadar nacionalni mehanizmi za prisilno izterjavo niso usklajeni, pravila za izvajanje ugovornih razlogov, sprejetih v okviru postopka izvršbe, in pooblastila, ki jih ima sodišče, ki odloča o vsebini in je pristojno za preučitev zakonitosti pogodbenih pogojev, po načelu avtonomnosti postopka držav članic spadajo v njihov nacionalni pravni red, vendar pod pogojem, da niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti), in da v praksi ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uresničevanja pravic, ki jih potrošniku podeljuje pravo Unije (načelo učinkovitosti; glej v tem smislu sodbi Mostaza Claro, C-168/05, točka 24, in Asturcom Telecomunicaciones, C-40/08, točke 38 in 52-55).

25. Pogoj enakovrednosti je podan, saj izvršilno sodišče ne presoja niti nedovoljenosti pogoja iz pogodbe glede na člen 6 Direktive niti ali je tak pogoj v nasprotju z notranjimi predpisi javnega reda.

26. SEU je glede načela učinkovitosti že razsodilo, da je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba onemogoča ali preveč otežuje uporabo prava Unije, preizkusiti ob upoštevanju vloge te določbe v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. V zvezi s tem je treba po potrebi upoštevati načela nacionalnega pravnega sistema, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in načelo učinkovitega poteka postopka (glej v tem smislu Pohotovosť, C-470/12, točka 51 ter navedena sodna praksa).

27. Glede načela učinkovitosti je treba poudariti, da niti iz sodbe Aziz niti iz sklepa Banco Popular Espanol in Banco de Valencia ne izhaja, da je izločanje ugovorov nepoštenih pogodbenih pogojev v ločen postopek nedopustno. Sporna je povezava med obema postopkoma. To varstvo je očitno nepopolno, kadar kljub temu, da dolžnik začne postopek o vsebini spora, da bi se ugotovila nepoštenost nekaterih pogojev, nič ne more ustaviti postopka prisilne izvršbe. Sporen torej ni sam postopek izvršbe, ampak njegova povezava s tožbo za ugotovitev ničnosti enega ali več pogojev, ki se štejejo za nepoštene.

28. ZIZ omogoča to povezavo. Dolžnik, ki je vložil tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba, lahko predlaga odlog izvršbe (5. točka prvega odstavka 71. člena ZIZ). Ta je sicer vezan na pogoj, da dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga izvršbe lahko nastane upniku. Vendar tudi sodna praksa SEU ne zahteva avtomatične prekinitve izvršilnega postopka, ampak le, da ima nacionalno sodišče na voljo začasne ukrepe, ki omogočajo prekinitev ali pretrganje nezakonitega postopka izvršbe, če se taki ukrepi izkažejo za potrebne, da se zagotovi učinkovitost varstva, ki se želi doseči z Direktivo 93/13 (glej v tem smislu sodbo Monika Kušionová, C-34/13, točka 66). Povedano drugače: izvršbo je treba odložiti takrat, kadar je to potrebno za zagotovitev polnega učinka pričakovane sodne odločbe glede obstoja pravic, uveljavljenih na podlagi prava Unije. To pa pomeni, da je treba pravni standard nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode razlagati in položaj dolžnika in upnika tehtati glede na verjetnost uspeha dolžnika v pravdi ter pri tem upoštevati tudi škodo, ki je posledica same realizacije izvršbe. Še posebej pazljivo mora biti to tehtanje pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma.

29. Ob spoštovanju teh kavtel se odlog izvršbe pokaže za primeren in učinkovit ukrep za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev.

30. Drugo vprašanje, ki se postavlja v zvezi učinkovitostjo, pa je, ali Direktiva 93/13 nasprotuje zahtevi po aktivnem ukrepanju potrošnika (vložitev tožbe in predloga za odlog izvršbe).

31. Načelo učinkovitosti zahteva le, naj nacionalna postopkovna pravila potrošnikom uveljavljanja njihovih pravic ne otežijo čezmerno. Ne zahteva, da je uveljavljanje teh pravic "enostavno" ali naj se posebno ugodno obravnavajo.7 Takšno stališče bi pojmu postopkovne avtonomije odvzelo polni učinek in bi bilo poleg tega v nasprotju s tem, da Direktiva 93/13 določa minimalno uskladitev.8

32. Samo po sebi torej ni čezmerno, če se od potrošnika zahteva, naj proti upniku sproži sodni postopek, da bi začasno ali dokončno ustavil postopek, kakršen je sporni. To potrjuje tudi praksa SEU. SEU v sodbi Aziz ni posebej ugovarjalo temu, da je moral potrošnik pri Juzgado de lo Mercantil No 3 de Barcelona sprožiti ugotovitveni postopek; bistvo je bilo, da je bil navedeni postopek popolnoma brezploden. Prav tako je SEU v zadevah Monika Kušionová (C-34/13, točka 56)9 in ERSTE Bank Hungary Zrt (C-32/14, točka 63)10 zavzelo stališče, da se ne more zahtevati, da se s spoštovanjem načela učinkovitosti v celoti nadomesti pasivnost potrošnika in da se zgolj dejstvo, da se potrošnik lahko sklicuje na varstvo pred nepoštenimi pogoji le, če začne sodni postopek, ne more šteti za neskladnega z načelom učinkovitosti.

33. Ob povedanem tudi ni spregledati, da ima notar v slovenskem pravnem redu posebno odgovornost obveščanja in svetovanja potrošnikom11 ter tudi dolžnost, da prepreči zapis posla, ki nasprotuje prisilnim predpisom in morali. Notar je torej z zakonom pooblaščen, da v fazi sestave javne listine v zvezi s pogodbo, sklenjeno med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, opravlja nalogo preprečevanja nepoštenosti pogojev te pogodbe. Splošne določbe ZN torej prispevajo k spoštovanju zahtev, določenih s členom 7(1) Direktive 93/13, ki državam članicam nalaga, da predvidijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.

34. Po proučitvi vseh okoliščin višje sodišče, glede na to, da: - naš sistem na eni strani že notarjem nalaga preizkus skladnosti pravnega posla z javnim redom, - po drugi strani pa dolžniku omogoča, da začne sodni postopek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe brez rokovnih omejitev in ne glede na to, ali izvršba že teče, v katerem ima sodišče pooblastila, da po uradni dolžnosti pazi na nedovoljenost nepoštenih pogodbenih pogojev12, - ter ima dolžnik v primeru, ko tečeta oba postopka vzporedno, možnost predlagati odlog izvršbe, - ob direktivi lojalni razlagi pogojev za odlog izvršbe; zaključuje, da kljub temu, da izvršilno sodišče ne presoja ugovora ničnosti obveznosti, ki izhaja iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v slovenskem pravnem redu obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah.

35. Upoštevaje navedeno višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da glede na načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku, ki teče na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ni dopustno ugotavljati dejstev, ki se nanašajo na veljavnost izvršilnega naslova. Pritožbene navedbe glede nedopustnih pogodbenih pogojev, vsebovanih v izvršilnem naslovu, tako za predmetni postopek niso pravno pomembne.

36. Pravilno pa pritožba opozarja, da je treba pri odločitvi o stroških ugovornega postopka upoštevati, da je bil delni umik izvršbe neposredna posledica utemeljenih ugovornih navedb. Vendar je kljub zmotnemu izhodišču zaključek sodišča prve stopnje, da dolžniki sami krijejo svoje stroške ugovornega postopka, pravilen. Dolžniki so namreč z ugovornimi navedbami uspeli le v sorazmerno majhnem delu, le glede dela obresti kot stranske terjatve in glavnice v višini 1,15 CHF s pripadki (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) .

37. Glede na navedeno in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

38. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo niso uspeli, upnik pa, ker odgovor na pritožbo glede na vsebino pritožbe ni bil potreben in so zato po nepotrebnem nastali tudi stroški zanj.

-------------------------------
1 Prim. VSL sklep I Ip 3660/2016.
2 Prim. VSRS sodba II Ips 33/2014 z dne 8. 10. 2015, VSL sklep I Cp 1626/2016 z dne 12. 10. 2016.
3 Prim. Višje sodišče v Mariboru, sklepi: I Ip 289/2017, I Ip 100/2017,I Ip 210/2016, I Ip 1081/2015-1, I Ip 196/2015, I Ip 513/2013, I Ip 567/2012 in I Ip 216/2012.
4 Prim. VS RS II Ips 524/2003, VSL II Ip 4040/2016,VSM I Ip 1347/2014, VSL II Ip 5459/2013, VSL III Ip 4178/2013, VSC II Ip 425/2013 in VSC I Ip 181/2011. Tako tudi Karmen Iglič Stroligo, Preizkus predloga za dovolitev izvršbe, Pravosodni bilten 2009, str. 123.
5 Soglasje z neposredno izvršljivostjo je ena izmed oblik razpolaganja s pravovarstvenim zahtevkom, saj dolžnik z njim pristane, da se upniku ni treba poslužiti še pravdnega postopka.
6 Za notarja je lahko imenovan le tisti, ki ima v Republiki Sloveniji pridobljen strokovni naziv univerzitetni diplomirani pravnik, je opravil pravniški državni izpit in ima pet let praktičnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu, od tega najmanj eno leto pri notarju, na sodišču, pri odvetniku, na državnem tožilstvu ali pri državnem pravobranilstvu (8. člen ZN).
7 Po mnenju SEU je namreč namen člena 6(1) Direktive 93/13 le ponovno vzpostaviti enakost med potrošnikom in trgovcem; glej med drugim sodbo Aziz, točka 45.
8 Glej člen 8 Direktive 93/13 in dvanajsto uvodno izjavo te direktive.
9 SEU je v zadevi Monika Kušionová, C-34/13, razsodilo, da Direktiva 93/13 ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki omogoča poplačilo terjatve, ki temelji na morda nepoštenih pogodbenih pogojih, z zunajsodnim uveljavljanjem zastavne pravice na nepremičnini, ki jo je v zavarovanje ustanovil dolžnik, če s to ureditvijo ni praktično onemogočeno ali pretirano oteženo varstvo pravic, ki jih ta direktiva priznava potrošniku, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
10 SEU je v zadevi ERSTE Bank Hungary Zrt odločilo, da člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki notarju, ki je ob upoštevanju formalnih zahtev sestavil javno listino v zvezi s pogodbo med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, omogoča, da navedeno listino opremi s potrdilom o izvršljivosti ali da zavrne njegovo razveljavitev, čeprav ne v eni ne v drugi fazi ni bilo preverjeno, ali so pogoji navedene pogodbe nepošteni.
11 Notar mora pred sestavo notarske listine strankam na razumljiv način opisati vsebino, pravne posledice nameravanega pravnega posla ali izjave volje, ter jih izrecno opozoriti na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo takšnega pravnega posla ali izjave volje. Notar mora stranke opozoriti tudi na morebitne druge okoliščine v zvezi z nameravanim pravnim poslom, če jih pozna, razen podatkov, ki jih je notar v skladu s 25. členom tega zakona dolžan varovati kot tajnost. Stranke mora tudi odvračati od nejasnih, nerazumljivih ali dvoumnih izjav ter jih izrecno opozoriti na možne pravne posledice takšnih izjav. Če stranke pri svojih izjavah vztrajajo, jih mora vnesti v notarsko listino, ob tem pa navesti tudi opozorila, dana strankam v zvezi z njimi (42. člen ZN).
12 Ti so namreč v skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov nični (23. člen ZVPot), na ničnost pa mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (92. člen Obligacijskega zakonika).


Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 6, 6/1, 7, 7/1, 8

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 1, 17, 17/3, 20a, 20a/1, 55, 55/1, 55/1-5, 55/2, 71, 71/1, 71/1-5
Zakon o notariatu (1994) - ZN - člen 4, 23, 42
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 92
Zakon o varstvu potrošnikov - člen 23
Datum zadnje spremembe:
28.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2NTg0