<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba in sklep II Cp 1151/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.1151.2017

Evidenčna številka:VSL00005876
Datum odločbe:29.11.2017
Senat, sodnik posameznik:Barbara Krpač Ulaga (preds.), Katarina Marolt Kuret (poroč.), Polona Marjetič Zemljič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:posojilna pogodba - posojilna pogodba ali darilo - rok za vrnitev posojila - dokazi in dokazovanje - ugovor zastaranja - zapadlost terjatve - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - sprememba tožbe

Jedro

Kadar iz okoliščin primera roka za vrnitev posojila ni mogoče določiti, zapadlost terjatve ureja drugi odstavek 574. člena OZ, po katerem se šteje, da mora sopogodbenik vrniti posojilo, ko izteče primeren rok, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj posojilo vrne.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu tako spremeni, da se v 2. do 4. točki izreka v celoti glasi:

"2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh plačati znesek 14.204,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2013 dalje do plačila.

3. V preseženem delu (glede zneska 31.518,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2013 dalje in 31.795,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2013 dalje) se tožbeni zahtevek zavrne.

4. Tožnik je dolžan tožencu v petnajstih dneh povrniti 1.358,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila".

V preostalem delu se pritožba toženca, pritožba tožnika pa v celoti, zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan tožencu v roku petnajstih dni povrniti 1.345,04 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sam pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), tožencu naložilo, da je dolžan tožniku v petnajstih dneh plačati znesek 43.583,31 EUR, pri čemer se njegova obveznost omeji skladno s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 2352/2013 (II. točka izreka) in mu povrniti 908,19 EUR stroškov pravdnega postopka (IV. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik v pritožbi opozarja, da je sodišče s tem, ko je omejilo obveznost toženca skladno s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 2352/2013, odločilo izven meja tožbenega zahtevka. Odločitev sodišča v tem delu ni jasna. Če je sodišče tožniku želelo prisoditi le 1/3 zneska glavnice, bi moralo to v izrek jasno zapisati, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrniti. Takšna odločitev bi bila napačna po materialnem pravu. Toženec ni dedič po pokojni M. O., temveč je v razmerju do dedičev tretja oseba. Zato ni nujno, da bi bili v tožbi udeleženi vsi dediči na aktivni in pasivni strani. Čeprav je tožnik po sklepu o dedovanju dedič le do 1/3, ne pomeni, da ni upravičen po pokojni zahtevati celotnega zneska. Delitev tega zneska je stvar razmerja med tožnikom in ostalimi dediči. Ker je toženec zanikal prejem poziva za vračilo denarja z 22. 12. 2008, zastaranje terjatve ni moglo začeti teči 21. 2. 2009. Toženec v svoji trditveni podlagi ni zatrjeval, da je poziv prejel, zato je napačen zaključek sodišča, da je zastaralni rok potekel 22. 2. 2014 in da je terjatev tožnika glede plačila zneskov skupne vrednosti 16.518,78 EUR ob vložitvi tožbe 2. 4. 2014 že zastarala. M. O. je umrla 19. 7. 2013, sklep o dedovanju pa je bil izdan šele v letu 2016. Tožnik ni mogel že naslednji dan po smrti kot njen dedič vložiti tožbe zoper toženca, saj mu takrat niso bila znana vsa dejstva. Iz zapuščinskega spisa izhaja, da je toženec zatrjeval sklenitev ustne oporoke med njim in pokojno, prav tako je v smrtovnici navedel, da je oporočni dedič. Šele na naroku 16. 5. 2014 je bilo ugotovljeno, da ni bila narejena pisna ali ustna oporoka, in da so navedbe o položaju toženca kot dediča neresnične. Okoliščina, da ni znano, kdo je dedič, predstavlja nepremagljivo oviro v smislu 360. člena OZ, zaradi katere zastaranje ni teklo najmanj v času od smrti pokojne do naroka 16. 5. 2014. Nepravilna je odločitev sodišča o zavrnitvi povračila zneskov 5.000,00 EUR z dne 5. 11. 2012 in 10.000,00 EUR z dne 6. 11. 2012. Namen in rok vračila posojila v postopku nista pomembna, tožnik je predložil bančna izpiska za oba dviga, na katerih je z roko pripisano ime C., kar kaže, da je pokojna tožencu že prej posojala denar. Ob upoštevanju teh izpiskov in izjave, ki so jo podali prijatelji pokojne, bi sodišče moralo slediti tožniku, da je obstoj posojil izkazal. Priče izjave nedvomno ne bi podpisale, če jim ne bi bilo nič znanega o posojilih, prav tako se skoraj popolnoma ujemajo posojeni zneski in znesek na predloženi izjavi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo tako spremeni, da zavrne odločitev o omejitvi obveznosti toženca skladno s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, v III. točki izreka glede zneska 31.518,78 EUR pa odločitev razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženec v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da odločitev razveljavi in zadevo glede glavne stvari vrne v odločanje sodišču prve stopnje. Ocenjuje, da je sodišče zmotno uporabilo določilo 185. člena ZPP, ko je dopustilo spremembo tožbe, pri čemer svoje odločitve ni obrazložilo. Zakaj naj bi bilo reševanje premoženjskih vprašanj med pravdnima strankama bolj smotrno v pravdnem postopku in ne v okviru zapuščinskega postopka, prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo pri presoji zahtevka na plačilo denarnega zneska v višini 46.000,00 EUR. Toženec je navedel, da je vse dvige opravil na podlagi pooblastila, ki ga je imel s strani pokojne za upravljanje z njenim bančnim računom. Ravnal je skladno navodili glede plačevanja stroškov v zvezi z njeno oskrbo v ... ter stroškov stanovanja. Ne drži, da pritožnik ni izkazal plačila stroška Komunale K. v višini 969,25 EUR. Račun se v celoti glasi na pritožnika, predložil je tudi potrdilo o plačilu preko elektronskega bančništva. Iz računa izhaja, da je pritožnik prevzel ta strošek nase ter Komunala K. dedičev ni terjala za plačilo. Sodišče tega stroška zmotno ni upoštevalo. Presežni znesek (42.614 EUR) je pokojna tožencu podarila neposredno pred smrtjo. Iz predložene listinske dokumentacije in zaslišanja prič izhaja, da je pokojna zaupala pritožniku, pomagal ji je pri opravilih, ki jih zaradi bolezni ni zmogla, pooblaščen je bil za upravljanje z njenim bančnim računom, priskrbel ji je ustrezno zdravniško oskrbo in skrbel za plačilo stroškov, jo vozil k znancem, v zdravstvene institucije ter jo redno obiskoval v bolnišnici in v ... Pritožnik je organiziral celotno pogrebno slovesnost ter izpolnil željo pokojne z organizacijo razstrosa pepela na obali. Plačila ni pričakoval, podarjeni znesek ga je zato presenetil. V času daritve je pokojna vedela, da se njeno življenje izteka, o sestavi listine glede darila pa nista razmišljala. OZ za darilno pogodbo ne predvideva posebne oblike. Sodišče je zmotno ugotavljalo, ali je ravnanje M. O. predstavljalo ustno oporoko, saj se nanjo toženec ni skliceval. Napačno je uporabilo tudi določilo 190. člena OZ, saj je toženec denar obdržal na podlagi darilne pogodbe, in ne gre za neupravičeno obogatitev. V ugodilnem delu je izrek odločbe neizvršljiv, s čimer je sodišče zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Moralo bi upoštevati ugovor, da je pravni interes tožnika omejen z višino njegovega dednega deleža, ta pa je 4/12, in v presežku zavrniti tožbeni zahtevek. Napačno je posledično ugotovljen uspeh pravdnih strank v postopku, kar se odraža v stroškovni odločitvi. Če bi sodišče pravilno zavrnilo tudi zahtevek za 2/3, ki jih tožnik ni podedoval, bi bil uspeh toženca mnogo višji. Predstavljal bi 81% tožbenega zahtevka in ne 56,23. Pritožnik v pritožbi graja dejansko stanje, kot ga je sodišče ugotovilo glede plačil zneskov 12.518,78 EUR in 4.000,00 EUR, kjer je tožbeni zahtevek sicer zavrnilo zaradi zastaranja. Ni namreč ugotavljalo, ali je toženec posojilo vrnil, pa tudi ne pristnost poziva na vračilo denarja. Pritožnik še opozarja, da je nastanek izjave z 11. 7. 2013, podpisane s strani V. B., I. K., D. J. in S. D., sporen. Sodišče je upoštevalo, da so te priče neverodostojno izpovedale glede same izjave, glede ostalega dejanskega stanja, predvsem odnosa med pritožnikom in pokojno M. O., pa jim je sledilo. Graja metodo sodišča, ki je preverjalo pristnost poziva pokojne, naj ji vrne posojilo, na način, da je pričam na vpogled dalo celotno listino. Ko so te prebrale vsebino in se z njo seznanile, so šele odgovorile, ali gre za pisavo M. O. Priče niso usposobljene za ugotavljanje pristnosti pisav, poleg tega je bil njihov odgovor odvisen od vsebine prebrane izjave. Pooblaščenec pritožnika je to izpostavil na naroku. Sodišče je pričam postavljalo tudi več sugestivnih vprašanj. Toženec se zato ne more otresti občutka, da je sodišče sodilo pristransko in ni bilo objektivno. Postavilo se je na stran tožnika, na kar je vplivalo tudi obvestilo, da je policija opravila določena preiskovalna dejanja v zvezi s kazensko ovadbo tožnika zoper toženca. Ovadba v spis ni bila vložena in ni bila del trditvene podlage, vplivala pa je na zmožnost objektivne in nepristrane presoje sodišča. To se tudi ni opredelilo do ugovora prekluzije glede navedb tožnika, podanih na naroku 30. 8. 2016.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sklep

6. Tožnik je kot dedič po pokojni M. O. tožbo, s katero je od toženca zahteval vrnitev posojila, še pred prvim narokom za glavno obravnavo razširil z zahtevkom na vračilo denarnih zneskov, ki naj bi si jih toženec od pokojne prilastil brez pravne podlage. Toženec je razširitvi tožbe pavšalno nasprotoval, vendar se je hkrati v isti vlogi tudi vsebinsko opredelil do razširjenega dela tožbenega zahtevka. Ker je do predlagane spremembe tožbe prišlo že v začetni fazi postopka ter zato ta ni vplivala na njegovo podaljšanje, v vmesnem času pa je bil zaključen zapuščinski postopek, je odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe skladna s kriterijem smotrnosti iz 185. člena ZPP in zato pravilna. Glede na povsem pavšalno nasprotovanje spremembi sodišče dodatnih razlogov za svojo odločitev tudi ni bilo dolžno navesti in je očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

O pritožbah zoper sodbo

7. Iz sklepa o dedovanju III D 2353/2013 z 2. 3. 2016, ki je postal pravnomočen 22. 4. 20161, izhaja, da je tožnik postal dedič po pokojni M. O. v deležu 4/12 oziroma 1/3, kar je bilo že izvedeno v zemljiški knjigi s sklepom Dn 92545/2016. S tem, ko je sodišče v zapuščinskem postopku razglasilo dediče po deležih glede na zapuščino in je bilo to razmerje v zemljiško knjigo vknjiženo kot solastnina, je dediščinska skupnost prenehala.2 To pomeni, da zapuščina kot celota premoženjskih pravic in obveznosti zapustnika ne obstaja več in je tožnik upravičen od toženca zahtevati le tolikšen del skupnega premoženja, kolikor mu pripada glede na njegov dedni delež, v konkretnem primeru 1/3. Pri tem ni bistveno, da toženec ne sodi v krog dedičev, saj tožnik plačilo terjatve zahteva v svojem imenu in ne kot član skupnosti dedičev, ki je ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje že prenehala. Oba pritožnika imata prav, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je opisno upoštevalo izdani sklep o dedovanju v ugodilnem delu sodbe kot omejitev obveznosti plačila, ne pa v zavrnilnem delu sodbe, nejasna in notranje protislovna. To kršitev je odpravilo pritožbeno sodišče samo, in sicer brez glavne obravnave (prvi odstavek 347. člena ZPP), tako da je tožencu naložilo v plačilo zgolj 1/3 terjatve do pokojne M. O., v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek na vračilo zneska 12.518,78 EUR po posojilni pogodbi s 13. 3. 2006 (3.000.000,00 SIT). Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženec vračila tega posojila ni izkazal, prav tako tudi ni izpodbil pristnosti poziva pokojne M. O. na vračilo omenjenega zneska in še dodatno posojenega zneska v višini 4.000,00 EUR (kopiji A12 in A13). Iz omenjenega poziva izhaja, da je posojilodajalka tožencu postavila dodaten 30-dnevni rok za vračilo, pri čemer toženec zanika, da bi takšen poziv prejel. Kadar iz okoliščin primera roka za vrnitev posojila ni mogoče določiti, zapadlost terjatve ureja drugi odstavek 574. člena OZ, po katerem se šteje, da mora sopogodbenik vrniti posojilo, ko izteče primeren rok, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj posojilo vrne. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na poziv posojilodajalke terjatev zapadla v roku trideset dni od prejema poziva, najkasneje pa v roku dveh mesecev od njene zahteve na vračilo posojila, torej 22. 2. 2009 (upoštevajoč dokazilo o oddaji ustnega poziva z 22. 12. 2008). Ker je tožba vložena 2. 4. 2014, je že potekel petletni splošni zastaralni rok in sta terjatvi na plačili zneskov 12.518,78 EUR in 4.000,00 EUR zastarali. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da zapadlost terjatve po drugem odstavku 574. člena OZ ni vezana na prejem poziva na vračilo, saj bi nasprotna razlaga lahko pripeljala do nerazumne situacije, ko zaradi težav z vročitvami posojilo nikoli ne bi zapadlo. Sodišče je določilo drugega odstavka 574. člena OZ lahko uporabilo ne glede na trditveno podlago strank, saj gre za uporabo materialnega prava, s katerim je ugotavljalo zapadlost terjatve glede na podani ugovor zastaranja.

9. Neutemeljeno je pritožnikovo zavzemanje, da je bilo zastaranje zaradi nepremagljivih ovir zadržano od dneva smrti pokojne 19. 7. 2013 do naroka v zapuščinskem postopku 16. 5. 2014. Po določilu 360. člena OZ zastaranje ne teče, kadar upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Zgolj dejstvo, da krog dedičev po pokojni v času njene smrti še ni bil znan zaradi vprašanja veljavnosti ustne oporoke, takšne nepremagljive ovire ne predstavlja,3 sploh ne zato, ker je bil tožnik seznanjen s smrtjo pokojne in bil navzoč ob sestavi smrtovnice. Tožnik je tožbo vložil 3. 4. 2014, torej v obdobju, za katerega v pritožbi trdi, da zastaranje zaradi nepremagljivih ovir ni moglo teči, s čimer prihaja sam s seboj v nasprotje. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje na odločbo VSL II Cpg 896/2016 z 22. 8. 2016, saj ne obravnava primerljive situacije.4

10. Tožnik je obstoj zatrjevanih posojil v zneskih 5.000,00 EUR in 10.000,00 EUR izkazoval z indici, in sicer bančnim izpiskom, na katerem sta navedena omenjena dviga denarja, izvedena v dveh zaporednih dneh (5. in 6. 11. 2012), in ob katerih je pripisano ime toženca, ter s pisno izjavo prijateljev pokojne, nastalo neposredno pred smrtjo, da ji je toženec dolžan denar. V dokaznem postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je bil toženec prisoten ob dvigih omenjenih dveh zneskov z zapustničinega računa. Ob zanikanju toženca, da bi mu bil dvignjeni denar posojen, česar nista mogla potrditi niti zaslišana bančna uslužbenca, ki sta se dvigov spominjala, in neprepričljivih izpovedbah prič glede zapisa na izjavi z 11. 7. 2013, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik obstoja obeh posojilnih pogodb ni izkazal. Pritožbeno sodišče s takšno dokazno oceno soglaša. Celotni dokazni postopek je pokazal na tesno vez med tožencem in zapustnico, ki mu je ob težki neozdravljivi bolezni zaupala upravljanje s svojimi denarnimi sredstvi in svoje zadnje želje, tako glede namestitve v ... kot tudi organizacije in izvedbe pogreba ter plačila pogrebnih, zdravstvenih in stanovanjskih stroškov. Kljub temu, da je pokojna imela socialno mrežo ter se je pogosto srečevala s prijatelji, je bil prav toženec tisti, na katerega se je obrnila pri izvrševanju poslednjih želja. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da tak odnos ne kaže na neurejena posojilna razmerja iz obdobja pred hospitalizacijo. V njeni zapuščini o obstoju terjatev do toženca iz leta 2012 tudi ni nobenih podatkov, kljub temu, da je bila zapustnica natančna, saj je še vedno ohranjen zapis osnutka poziva na vračilo posojila tožencu iz leta 2008. Ker je zaslišanje prič, ki naj bi potrdile izjavo zapustnice o obstoju dolga toženca, pokazalo, da te niso bile seznanjene z višino in s časovnimi okviri posojilnih pogodb, ter upoštevajoč dejstvo, da so določeni denarni zneski nedvomno bili posojeni v letu 2008 ter da je izjava nastala v času, ko so nastajali večji dvigi iz računa zapustnice, kar bi lahko nakazovalo na njeno skrb za trenutno finančno stanje, konkretno posojilo zneskov v višini 10.000,00 in 5.000,00 EUR iz novembra 2012 ni izkazano z zadostno prepričljivostjo. Tega zaključka ne more omajati niti pritožbena navedba, da je posojeni znesek po višini skoraj v celoti identičen s tistim, navedenim v izjavi prič neposredno pred smrtjo zapustnice, saj ni mogoče mimo ugotovitve, da priče (razen V. B.) višine zneska niso poznale, po drugi strani pa je tožnik sam sodeloval pri nastanku zapisa, a v njem ni naveden ne kot priča, ne kot soprisotni, niti kot podpisnik.

11. Toženec je v obdobju od 20. 6. 2013 do 26. 7. 2013 dvignil z osebnega računa pokojne, na katerem je bil pooblaščen, skupaj 46.000,00 EUR. Del tega zneska je porabil za plačilo stroškov oskrbe, stanovanja in poplačila pogreba zapustnice. V okviru teh izdatkov je v pritožbenem postopku sporen strošek Komunale K. v višini 969,25 EUR, ki ga sodišče tožencu ni priznalo, z obrazložitvijo, da dejansko plačilo omenjenega zneska ni bilo izkazano. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženec zatrjeval plačilo Komunali K. (v popisu plačil položnic na list. št. B4), omenjeno plačilo ni bilo konkretizirano prerekano in med strankama ni bilo sporno, da sta bila opravljena dva pogrebna obreda, na ... in z raztrosom pepela v morje v ..., pri čemer je stroške obeh poravnal toženec. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče za omenjeni znesek plačila stroškov Komunale K. za pogrebni obred (priloga B60 - B61) pritožbi toženca ugodilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Ne gre namreč za znesek, za katerega bi bil toženec neupravičeno obogaten na škodo zapustnice oziroma njenih pravnih naslednikov, ki bi sicer te stroške morali nositi.

12. Skupni znesek stroškov, ki jih je toženec poravnal za pokojno M. O., znaša 3.385,94 EUR (2.416,69 EUR + plus 969,25 EUR), v preostalem delu glede zneska 42.614,06 EUR pa toženec zatrjuje obstoj darilne pogodbe. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje iz 72. točke sodbe, da toženec darila ni izkazal. Predlagane priče darilnega namena zapustnice glede denarja na njenem bančnem računu niso potrdile, zgolj toženčeva izpovedba, ne glede na njegov zaupen odnos z zapustnico, za izkaz darila v tako visokem denarnem znesku ne zadošča. Pritožbene navedbe, ki izpostavljajo tesno prijateljstvo toženca z zapustnico, takšne dokazne ocene ne morejo omajati.

13. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na plačilo zneska pogrebnih stroškov Komunale K. v višini 969,25 EUR, hkrati pa je v izreku upoštevalo s strani sodišča prve stopnje opisno določeno omejitev obveznosti toženca skladno s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 2352/2013 ter tožniku glede na njegov 1/3 delež na zapuščini po pravnomočnem sklepu o dedovanju priznalo zgolj znesek 14.204,69 EUR in v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP). Sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo, saj se glede na celotni uspeh v pritožbenem postopku njegov položaj ni izboljšal.

14. Zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je od zahtevanih 77.518,78 EUR uspel s 14.204,69 EUR, torej z 18 %. Glede na odmero stroškov, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje v 80. in 82. točki sodbe ter je pritožbi ne grajata, odmerjeni stroški tožnika znašajo 3.498,37 EUR, glede na njegov 18 % uspeh v postopku pa mu je toženec dolžan povrniti 630,00 EUR. Toženec je skupaj upravičen do 2.424,75 EUR, ob upoštevanju uspeha v pravdi pa do 1.988,00 EUR. Po pobotanju je tožnik tožencu dolžan povrniti 1.358,00 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, in sicer v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožencu je sodišče odmerilo stroške v višini nagrade za postopek glede na vrednost spornega predmeta v višini 1.019,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter sodno takso v višini 939,00 EUR. Skupaj mu je priznalo 1.978,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, glede na njegov 68 % uspeh s pritožbo mu je tožnik dolžan povrniti 1.345,04 EUR pritožbenih stroškov. Tudi te stroške je dolžan povrniti v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

-------------------------------
1 Sklep se nahaja v priloženem zapuščinskem spisu III D 2353/2013, stran 70.
2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 357/2003.
3 Primerjaj odločbo VS RS III Ips 26/2004 in dr. Matija Damjan; Pretrganje in zadržanje zastaranja terjatev, Pravni letopis, 2015, stran 171.
4 Tožnik v obravnavani zadevi ni bil iz kroga potencialnih dedičev, temveč upnik zapustnika, ki je terjatev izterjeval od dedičev, ki niso bili znani.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 360, 574, 574/2
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 185, 347, 347/2
Datum zadnje spremembe:
06.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0OTEy