<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2956/2016
ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.2956.2016

Evidenčna številka:VSL0081710
Datum odločbe:01.03.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Gordana Ristin (preds.), Barbka Močivnik Škedelj (poroč.), dr. Peter Rudolf
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA - ZAVAROVANJE TERJATEV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:fiduciarni posel - fiduciarni posli v zavarovanje terjatve - zavarovanje terjatev - zemljiški dolg - zemljiško pismo - izbris zemljiškega dolga - načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij

Jedro

SPZ ne ureja fiduciarnih poslov v zavarovanje terjatve. V praksi so se sicer razvili. Upoštevaje načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij sami po sebi niso nedopustni. Taki pa postanejo, če nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (3. člen OZ).

Izbris materialnopravno neveljavnega zemljiškega dolga bo v zemljiški knjigi izveden na podlagi sodne odločbe, izdane v tem postopku, s katero je sodišče ugotovilo prenehanje pravice, katere vknjižba bo predlagana. Ne gre za pravni položaj iz petega odstavka 44. člena ZZK-1, ki ureja izbris zemljiškega dolga na podlagi pravnega posla. Predložitev zemljiškega pisma ni potrebna.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v roku petnajst dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške z odgovorom na pritožbo v znesku 2.558,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno v pretežni meri ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku.

2. Ugotovilo je:

- ničnost prodajne pogodbe, sklenjene med tožečo stranko kot prodajalko in toženo stranko kot kupcem, v obliki notarskega zapisa SV-55/2011 z dne 15. 2. 2011 (točka I izreka);

- neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist tožene stranke pri nepremičnini posebni del stavbe št. 4 v stavbi št. 922 k. o. ..., o kateri je bilo odločeno s sklepom zemljiškoknjižnega sodišča z dne 9. 9. 2011, z izbrisom lastninske pravice pri tej nepremičnini v korist tožene stranke in vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov v korist tožečih strank za vsako do 1/2 z učinkom od 16. 2. 2011 (točka II izreka);

- ničnost enostranskega pravnega posla o ustanovitvi zemljiškega dolga tožene stranke, v obliki notarskega zapisa SV 130/2011 z dne 19. 7. 2011 (točka III izreka);

- neveljavnost vknjižbe zemljiškega dolga pri nepremičnini posamezni del stavbe št. 4 v stavbi št. 992 k. o. ... z izbrisom zemljiškega dolga pri tej nepremičnini (točka IV izreka).

3. Tožbeni zahtevek je zavrnilo le v delu, s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala, da ji slednja izroči zemljiškoknjižno pismo, izdano v zemljiškoknjižnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, s katerim se je vpisal zemljiški dolg v zemljiško knjigo pri nepremičnini posamezni del stavbe 4 v stavbi št. 992 k. o. ... (točka V izreka).

4. O pravdnih stroških je odločilo v točki VI. izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 8.376,52 EUR, v roku petnajstih dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

5. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka jo izpodbija v točki V izreka (zavrnilni del glede izročitve zemljiškoknjižnega pisma), tožena stranka v vseh ostalih točkah izreka.

6. Tožeča stranka predlaga spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku tudi v tem delu v celoti ugodi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo v navedenem obsegu, vse s plačilom pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v breme tožene stranke. Navaja, da se z odločitvijo sodišča sicer strinja, vendar pritožbo vlaga iz previdnosti zaradi napačne uporabe materialnega prava in pomanjkljive obrazložitve (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP(1)). Opozarja na peti odstavek 44. člena ZZK-1(2), ki zahteva, da je predlogu za izbris zemljiškoknjižnega dolga treba priložiti zemljiškoknjižno pismo, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti obrazložilo, kako doseči izbris zemljiškega dolga.

7. Na pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.

8. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega zahtevka tožeče stranke in s plačilom pritožbenih stroškov, oziroma vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Materialnopravno zmotna in sama s seboj v nasprotju je argumentacija o ničnosti prodajne pogodbe zaradi navideznosti (prvi odstavek 50. člena OZ(3)) in nedopustnosti (prvi odstavek 132. člena SPZ(4)). Sodba je protislovna in pravno napačna tudi v delu, ko obravnava posojilno pogodbo v povezavi s prodajno pogodbo, pri čemer šteje slednjo kot nično na podlagi prvega odstavka 132. člena OZ (prepoved lex commissoria). Vztraja, da je bila med pravdnima strankama sklenjene le prodajna pogodba, posojilna pogodba pa ne. Ponavlja svoja stališča, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, jih dodatno pojasnjuje in obširno graja nasprotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Poleg nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja mu očita več procesnih kršitev (absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena, relativne kršitve 7., 8. člena ZPP, smiselno tudi kršitev prvega odstavka 362. člena ZPP, češ da je v nasprotju z napotki oziroma naziranjem višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu sodišče prve stopnje ponovno izdalo sodbo, ki je v pretežnem delu podobna predhodno razveljavljeni sodbi). Tudi odločitev glede povezanega pravnega posla oziroma fiduciarne pogodbe je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni obravnavalo in ugotavljalo relevantnih okoliščin, na podlagi katerih bi bila prodajna pogodba lahko pravno veljavna (pogoji, ki jih je določilo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004).

9. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Argumentirano ji nasprotuje. Predlaga zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter zahteva povrnitev stroškov z odgovorom na pritožbo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke

11. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevaje navodila pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu VSL II Cp 2358/2014 z dne 7. 1. 2015 (dopolnitev dokaznega postopka glede zatrjevane posojilne pogodbe) po dopolnjenem dokaznem postopku natančno raziskalo dejansko stanje o veljavnosti prodajne pogodbe, ki sta jo 15. 2. 2011 sklenili pravdni stranki ter o z njo povezani zatrjevani posojilni pogodbi, ki sta jo sklenili druga tožeča stranka in toženec. Zakaj je moralo zaslišati dodatne priče o pravnih poslih, ki jih je z drugimi posojilojemalci sklepal ali pri nji po ugotovitvah sodišča prve stopnje z vključevanjem oseb, ki jim je zaupal, sodeloval toženec, je jasno razložilo v točkah 65 in 66 sodbe. Z novo izvedenimi posrednimi dokazi je po naročilu pritožbenega sodišča preverjalo zlasti verodostojnost navedb in izpovedb pravdnih strank v tej pravdi. Pravilno in natančno jih je ocenilo v točkah 67 do 76 sodbe. Ocena o toženčevem vodenju posla posojanja denarja je prepričljiva in jo skupaj z dovolj jasnimi razlogi, v katerih ni pritožbeno zatrjevanih nasprotij, pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti relativne kršitve prvega odstavka 362. člena ZPP ni. Po razveljavitvi sodbe mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. To pravno pravilo je sodišče prve stopnje v novem sojenju pravilno upoštevalo in v razlogih sodbe navedlo. Kar zadeva pritožbeni očitek, da v ponovljenem postopku ni sledilo pravnemu naziranju pritožbenega sodišča o vsebini prodajne pogodbe, pa je treba povedati, da sodišče prve stopnje na materialnopravna stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče, v novem sojenju ni vezano. S ponovno materialnopravno odločitvijo o ničnosti obravnavane prodajne pogodbe, ki je skupaj z ugotovljeno posojilno pogodbo dejansko prekrivala pogodba o zavarovanju posojila, sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve prvega odstavka 362. člena ZPP.

12. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče ugotovilo obstoj prikrite posojilne pogodbe in da je s tem nadomestilo trditveno breme tožnic. Tožeči stranki sta že v tožbi trdili (sodišče pa je po izvedenem dokaznem postopku to ugotovilo), da je druga tožnica s tožencem sklenila posojilno pogodbo za denarni znesek 6.000,00 EUR z rokom vračila štirih mesecev in z 10% mesečnimi (oderuškimi) obrestmi, da so zaradi zavarovanja vračila navedenega posojila pravdne stranke sklenile navidezno prodajno pogodbo v notarskem zapisu, ki je imela po ekonomskih značilnostih učinek z zakonom prepovedanega komisornega sporazuma (primerjaj tožbene navedbe). Tudi v nadaljevanju pravde je trdila, da je tak fiduciarni pravni posel nedopusten (primerjaj navedbe na list. št. 114 spisa). Odločitev sodišča je torej sprejeta v okviru podane trditvene in dokazne podlage tožeče stranke, očitki o relativni bistveni kršitvi razpravnega načela (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP) pa so neutemeljeni.

13. Tudi nadaljnje zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. V obrazložitvi sodbe je sodišče pregledno povzelo vsebino izvedenih dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev o ustno sklenjeni posojilni pogodbi (razlogi v točki 29 do 31, točkah 37 do 40 in v točki 53 sodbe), o dejanski naravi obravnavane prodajne pogodbe in skupnem namenu pravdnih strank pri njenem sklepanju (razlogi v točki 14, v točki 22 do 28, v točki 32 do 36, v točki 41 do 51 in v točki 54 do 56 sodbe), o povezanosti posojilne in prodajne pogodbe, ki je bila le navidezna, dejansko pa sklenjena z namenom, da bi v njej obravnavano stanovanje tožniku služilo za zavarovanje plačila obveznosti druge tožene stranke, prevzete s posojilno pogodbo (razlogi v v točkah 57 do 82 sodbe) ter o nedopustnosti ugotovljenega pravnega posla kot celote (razlogi v točki 91 do 93 sodbe). Navedlo je jasne, razumljive in popolne dejanske in pravne razloge za sprejeto odločitev, kar omogoča njen vsebinski preizkus. V sodbi tudi ni zatrjevanih protislovij. Pri prodajni pogodbi je namreč sodišče pravilno ugotavljalo njeno dejansko – resnično – podlago (razlogi v točki 25 sodbe) in ali je bila ta glede na določbe 39. člena OZ dopustna (razlogi v točki 17 sodbe). Ugotovitve in razlogi v točki 92 pa zadoščajo za presojo neveljavnosti prodajne pogodbe zaradi ugotovljenega učinka zakonsko prepovedanega komisornega dogovora. Nasprotno pritožbeno zatrjevanje je neutemeljeno.

14. Z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP glede napačno povzetih delov toženčeve izpovedbe (da se je 15. 5. 201 s tožnicama v Velenju sestal z namenom sklenitve posojilne pogodbe, da ni povedal niti želel povedati, kam je šel po denar za kupnino, kdaj in zakaj je vložil zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice v svojo korist in glede poziva za prevzem stanovanja) pritožba dejansko graja sprejeto dokazno oceno. Ne konkretizira, katero vsebino izpovedb ali listin naj bi sodišče napačno preneslo v obrazložitev sodbe. To pa je bistvo očitane procesne kršitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Tožnikovo izpovedbo in listine, ki jih je predložil, je namreč v izpostavljenih točkah obrazložitve sodbe (točka 41, 61 in 62) prosto ocenjevalo z drugimi dokazi. Nestrinjanje pritožnika s tako sprejeto dokazno oceno ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Sodba tudi ni utemeljena z njo, ker je dokazna ocena opravljena natančno in celovito po metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP: po skrbni oceni vseh dokazov in ne le tistih, ki bi utegnili koristiti pritožniku. Drugačno pritožbeno ocenjevanje dokazov ne more opravičiti smiselno zatrjevane relativne kršitve 8. člena ZPP, ker je sodišče ni zagrešilo.

15. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje o vsebini na podlagi posojilne in prodajne pogodbe, ki je prikrivala pogodbo o zavarovanju posojila, o njuni povezanosti in nedovoljenem učinku zaradi izigravanja zakona (prepoved komisornega dogovora – prvi odstavek 132. člena SPZ). Ugotovilo je naslednja pravno odločilna dejstva:

- da sta druga tožnica in toženec dne 15. 2. 2011 sklenila posojilno pogodbo, po kateri je toženec drugi tožnici posodil 6.000,00 EUR, druga tožnica pa se je zavezala, da mu bo posojeni znesek skupaj z 10% mesečnimi pogodbenimi obrestmi, vrnila do 18. 6. 2011,

- da je ob sklenitvi pogodbe toženec drugi tožnici izročil posojeni znesek 6.000,00 EUR,

- da sta se pravdni stranki ob sklenitvi posojilne pogodbe dogovorili, da se obveznost vračila posojila zavaruje s stanovanjem v solasti obeh tožnic (za vsako do 1/2), in sicer tako, da stanovanje, če posojilo z obrestmi ne bo vrnjeno v dogovorjenem roku, postane last toženca,

- da sta namesto tako dogovorjene pogodbe o zavarovanju posojila pravdni stranki pri notarki 15. 2. 2011 podpisali prodajno pogodbo, v kateri sta določili, da tožeči stranki prodata tožencu svoje stanovanje za kupnino 210.000,00 EUR, ki jo toženec plača v dveh delih: 200.000,00 EUR ob podpisu pogodbe, preostalih 10.000,00 EUR v roku štirih mesecev – najkasneje do 15. 6. 2011 in z dogovorom, da je plačilo celotne kupnine do 18. 6. 2011 odložni pogoj za veljavnost prodajne pogodbe,

- da je tožena stranka ob podpisu pogodbe drugi tožeči stranki izročila le posojilni znesek 6.000,00 EUR, prvega zneska kupnine 200.000,00 EUR pa ne,

- da druga tožnica posojila do dogovorjenega roka 18. 6. 2011 ni vrnila,

- da je toženec tožnicama 27. 5. 2011 nakazal vsaki po 5.000,00 EUR (kot drugi del kupnine), ju 2. 6. 2011 pozval k izpraznitvi stanovanja, na podlagi sklenjene prodajne pogodbe dne 8. 7. 2011 predlagal in dosegel vpis lastninske pravice na stanovanju v svojo korist, nato zoper tožeči stranki vložil predlog za izvršbo zaradi izpraznitve in izročitve stanovanja ter tožbo za plačilo uporabnine, ker mu v dogovorjenem roku stanovanja nista izročili v posest,

- da sta tožnici tožencu posojilo in nakazanih 10.000,00 EUR z obrestmi vrnili 23. 12. 2011,

- da se je toženec v letih 2010 do 2012 sicer ukvarjal s posojanjem denarja fizičnim osebam, pri čemer je bilo vračilo posojil vedno zavarovano z zastavno pravico na premičnini ali s hipoteko.

16. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema navedene dejanske ugotovitve, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu. Pritožba sicer obširno graja dokazno oceno in ugotovitve sodišča o sklenjeni posojilni pogodbi in vztraja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena le prodajna pogodba. Ponuja novote, s katerimi utemeljuje sklenitev prodajne pogodbe (o plačilu prometnega davka, davka na kapitalski dobiček, o navedbi realne vrednosti kupnine v prodajni pogodbi). Nanje se je prvič brez obrazložitve sklicevala šele v pritožbi zoper prvo sodbo. Ker jih ni opravičila, na prvi stopnji pa jih pravočasno ni navajala, jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

17. Sprejete dokazne ocene o posojilni pogodbi kljub obširnim navedbam in nasprotni dokazni oceni pritožba z ničemer ne omaje. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje in ne pritožbi, da sklenitev posojilne pogodbe dokazuje že fotokopija bančne kartice z zapisom druge tožeče stranke in podpisom tožene stranke. Navedb tožene stranke v zvezi s pristnostjo te listine na prvi stopnji ni bilo. Torej so pritožbene navedbe v tej smeri protispisne, prepozne in neupoštevne. Bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je na tej listini toženčev podpis, kar dovoljuje oceno, da se je strinjal tudi z zapisom: „plačilo do vsakega 18. v mesecu“. Torej je neutemeljeno pritožbeno opozarjanje na enostransko sestavljeno listino s strani tožečih strank, ki naj bi ji sodišče neutemeljeno sledilo. Pritožbena razlaga, zakaj naj bi toženec tožnicama vročil fotokopijo bančne kartice, je deloma nova in neupoštevna (da sta se tožeči stranki zavezali sporočiti svoje račune tožencu zaradi izvršbe, da toženec ne bi dajal posojila prezadolženim osebam, da bi posojilno pogodbo sklepal v notarskem zapisu, o vidnih podatkih pri nakazilih, da bi toženec sam zapisal pogoje vračila posojila, če bi jih postavil), ker jih na prvi stopnji ni bilo. V ostalem jo je kot neprepričljivo pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Prepričljivim razlogom v točki 37 do 40 sodbe ni kaj dodati. Sklenitev posojilne pogodbe po pravilni oceni sodišča prve stopnje potrjujejo tudi izmenjana elektronska sporočila pravdnih strank pred sklenitvijo pogodbe in izpovedbe pravdnih strank, ki so pravilno ocenjene. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče neutemeljeno sledilo neverodostojnim izpovedbam tožnic. Kritično ju je ocenilo in natančno pojasnilo, v katerih delih jima je verjelo in v katerih ne. To velja tudi za izpovedbo prve tožnice v delu, ko je zatrjevala, da je skušala tožencu vrniti posojilo in nakazani znesek 10.000,00 EUR že v juniju in juliju 2011, kar pritožba neupravičeno izpostavlja kot eno od ključnih okoliščin, ki naj bi kazale na neverodostojnost tožnic.

18. Prav tako pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti dokazne ocene, da podpisana prodajna pogodba po vsebini predstavlja stvarnopravno zavarovanje posojila. Glede na izmenjana elektronska sporočila med pravdnima strankama in zapis prodajne pogodbe (ko se datum odložnega pogoja za veljavnost pogodbe ujema z datumom vračila posojila), nenazadnje pa tudi glede na ugotovljene okoliščine o toženčevem tedanjem ukvarjanju s posojanjem denarja fizičnim osebam in načinu posojanja (zavarovanje vračila posojil s hipotekami), je upravičeno verjelo tožnicama in ne tožencu. Prepričljive dokazne ocene, da v resnici ni bila sklenjena prodajna pogodba, pritožba z ničemer ne omaje. Ne drži, da sodišče ni ocenilo v pritožbi izpostavljenega sosledja dogodkov. Bistvene ugotovitve so v točkah 14, 22 in 63 sodbe. Toženčevo ravnanje v smeri realizacije prodajne pogodbe pa je v točkah 81 in 82 pravilno ocenjeno kot izigravanje resničnega dogovora, sklenjenega med pravdnima strankama, čemur pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pravočasne navedbe in toženčeva izpovedba so s pravilnimi razlogi zavrnjeni že v sodbi. Pritožbeno sodišče jih sprejema (o namenu sestanka pravdnih strank v V., o toženčevi izpovedbi glede zagotovitve 200.000,00 EUR kupnine, o elektronskih sporočilih, o roku in odložnem pogoju za plačilo kupnine, o toženčevem nakazilu 10.000,00 EUR in vračilu s strani tožnic, o razlogih za prodajo stanovanja, ki naj bi jih tožnici navajali tožencu, o kreditni sposobnosti tožeče stranke in drugih posojilih druge tožeče stranke, o sestankih prve tožeče stranke s tožencem, o nevračilu posojila s strani druge tožeče stranke). Nasprotna pritožbena ocena je neprepričljiva. Tudi s sklicevanjem na domnevno drugačne izpovedbe tožnic v drugih postopkih pritožnik ne more uspeti. Primerjava namreč pokaže, da iz zapisnikov o zaslišanih izpostavlja le tiste dele, ki so mu v korist. Dejstvo, da tožnici v vseh postopkih izpovedujeta o njegovi zlorabi sklenjenega dogovora o zavarovanju posojila, pa zamolči.

19. Tudi dokazna ocena in ugotovitev, da toženec tožnicama ni izročil 200.000,00 EUR kupnine za stanovanje, je pravilna. Zapis v pogodbi je ovržen s prepričljivo izpovedbo tožnic. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje notarka ob domnevni izročitvi denarja ni bila prisotna in je ni mogla potrditi. Torej si pritožnik s pritožbenim sklicevanjem na njeno verodostojnost ne more pomagati. Prav ima sodišče tudi pri izpostavljanju dejstva, da je toženec šele v ponovljenem postopku ponudil dokaze o virih sredstev, iz katerih naj bi zagotovil 200.000,00 EUR, medtem ko ob prvem sojenju na vprašanja o tem ni želel odgovarjati (primerjaj zapisnik glavne obravnave na list. št. 158 – pritožbene navedbe, da o tem ni bil vprašan, ne držijo). Dokazi, ki jih je predložil v nadaljevanju (kreditne in posojilne pogodbe, pisni izjavi dveh prič), so skupaj s toženčevo izpovedbo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ocenjeni in zavrnjeni kot neverodostojni in neverjetni, česar pritožba ne more omajati niti z dokazovanjem, da bi se v ugotovljenem času lahko pripeljal na dva konca (v Š. in M.), tam prevzel 200.000,00 EUR in se vrnil v V.

20. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine sklepanja obeh pogodb je pravilna presoja o njuni povezanosti. Po vsebini je prodajna pogodba dejansko predstavljala stvarnopravno zavarovanje dolga iz posojilne pogodbe (prenos lastninske pravice na nepremičnini v zavarovanje – fiduciarni prenos). SPZ ne ureja fiduciarnih poslov v zavarovanje terjatve. V praksi so se sicer razvili. Upoštevaje načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij sami po sebi niso nedopustni. Taki pa postanejo, če nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (3. člen OZ). Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka v zavarovanje svoje terjatve do druge tožeče stranke pridobila lastninsko pravico na stanovanju tožečih strank v nasprotju s prisilnimi predpisi že ob zapadlosti terjatve. S prejeto nepremičnino je bila poplačana v bistveno večji meri (vrednost stanovanja je po njegovih ugotovitvah znašala 159.505,00 EUR), kot je znašal dolg (ob posojilu 6.000,00 EUR s pogodbenimi obrestmi) in tudi upoštevaje dodatno plačilo 10.000,00 EUR, s katerim je toženec želel ustvariti videz sklenjene prodajne pogodbe. Ne more biti dvoma o pravilnosti ocene in ugotovitve, da je bil s tem dosežen učinek komisornega dogovora, kot ga izrecno prepoveduje prvi odstavek 132. člena SPZ.

21. Prepovedani komisorni dogovor (lex commissoria) je dogovor, s katerim si zastavni upnik ob zastavitvi izgovori pravico, da si prilasti predmet zastavne pravice, če terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, ali da si za ta primer izgovori pravico do prodaje predmeta zastavne pravice po vnaprej določeni ceni. Smisel prepovedi je v tem, da se z njo omogoči, da bi zastavni upnik izkoristil močnejši položaj, ki ga ima ob zastavitvi, ker je dolžnik v denarni stiski. Predmet zastave ima praviloma višjo vrednost kot zavarovana terjatev, zato bi bil tak dogovor neugoden za zastavitelja(5). Prepoved komisornega dogovora varuje dolžnika pred zlorabo, da bi upnik prejel stvar, ki je več vredna od zneska njegove terjatve. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje gre v obravnavani zadevi za tak primer.

22. Ugotovljena kombinacija obeh pogodb, ki je omogočila tožencu, da je zaradi financiranja druge tožeče stranke prejel večvredno stvar od zneska terjatve, tožnici, ki sta nudili zavarovanje te terjatve, pa sta vnaprej pristali na dokončno izgubo lastninske pravice nad stanovanjem, če obveznost ne bi bila plačana, je po ustaljenih stališčih sodne prakse veljavna le, če izključuje možnost izigravanja namena prepovedi iz 132. člena SPZ. Pogodbena določila morajo preprečevati zlorabo upnika. Izključena mora biti vsakršna možnost njegove neupravičene obogatitve na račun dolžnika. To je doseženo le, če povezani pogodbi vsebujeta ustrezne varovalke oziroma klavzule, ki določajo, da upnik lahko obdrži lastninsko pravico nad stvarjo po tem, ko jo je ocenil nekdo tretji, morebitni presežek v vrednosti nad terjatvijo pa mora izročiti dolžniku, ali pa, da mora upnik prodati stvar sam ali s posredovanjem koga drugega in se poplačati iz izkupička, morebitni presežek pa izročiti dolžniku. Taka prodaja ne sme biti po vnaprej določeni ceni, temveč po tržni ceni ob dospelosti. Pri klavzulah in pogodbenih določbah, ki določajo dokončni prenos lastninske pravice na upnika, če dolžnik ne bo uspel plačati dolgovanih obrokov, in to brez povrnitve presežka vrednosti prodane stvari, pa je po ustaljenih stališčih sodne prakse zloraba očitna. Takšni dogovori v celoti izpolnjujejo znake prepovedi legis commissoriae in so nični. Tako stališče je zavzeto tudi v sodni praksi, na katero se opira pritožba(6).

23. Tožena stranka na prvi stopnji ni ne zatrjevala ne dokazovala, da bi pogodbena določila vsebovala zgoraj navedene klavzule, ki bi izključevale možnost izigravanja namena prepovedi komisornega dogovora. Nasprotno: obstoj ugotovljenih dveh povezanih pogodb je izrecno zanikala in ves čas trdila, da je bila sklenjena le prodajna pogodba. Pri tem nenazadnje vztraja tudi v pritožbi. Trditveno in dokazno breme, da ni šlo za komisorni dogovor, je bilo ob nasprotnih trditvah tožeče stranke na toženi stranki. Ker ga ni zmogla, v pritožbi neopravičeno očita sodišču nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in pomanjkljivosti v sodbi. Sicer pa iz ugotovitev sodišča izhaja, da v pogodbah, ki sta jih sklenili pravdni stranki, ni nikakršnih določb, ki bi toženca zavezovala k prodaji nepremičnine ali k povrnitvi presežka vrednosti nepremičnine tožeči stranki, ki bi ga toženec prejel z morebitno prodajo, s katero bi poplačal svojo terjatev. Zato je odločitev o ničnosti obravnavane prodajne pogodbe pravno pravilna.

24. Tožena stranka argumentirano ne izpodbija sprejetih odločitev v zvezi z izbrisno tožbo zaradi neveljavne vknjižbe lastninske pravice, o ničnosti enostranskega pravnega posla, o ustanovitvi zemljiškega dolga in o izbrisni tožbi zaradi izbrisa zemljiškega dolga ter o pravdnih stroških. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v teh delih sodba pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami.

25. Ker pritožbeni razlogi niso podani in je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

26. Po ugotovitvi, da je enostransko ustanovljeni zemljiški dolg, ki je vpisan pri obravnavanem stanovanju v korist tožene stranke, ničen, je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za izbris zemljiškega dolga v zemljiški knjigi ob pravilni uporabi 2. točke prvega odstavka 243. člena ZZK-1, tožbeni zahtevek za izročitev zemljiškega pisma pa je z zadostnimi razlogi v točki 97 sodbe zavrnilo. Pritožbeno naziranje, da je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo petega odstavka 44. člena ZZK-1, je zmotno.

27. Če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, sodišče ugotovi njeno neveljavnost in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se, če se izpodbija vknjižba pridobitve izvedene pravice, za kar gre v obravnavanem primeru, ta vknjižba izvedene pravice izbriše. Izbris materialnopravno neveljavnega zemljiškega dolga bo torej v zemljiški knjigi izveden na podlagi sodne odločbe, izdane v tem postopku, s katero je sodišče ugotovilo prenehanje pravice, katere vknjižba bo predlagana (3. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1 v zvezi z 39. členom ZZK-1). To pa pomeni, da ne gre za pravni položaj iz petega odstavka 44. člena ZZK-1, ki ureja izbris zemljiškega dolga na podlagi pravnega posla predložitev zemljiškega pisma ni potrebna.

28. Ker je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je bilo treba tudi pritožbo tožeče stranke zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnici s pritožbama nista uspeli. Zato do povračila stroškov s pritožbo nista upravičeni (prvi odstavek 154. člena ZPP).

30. Ker je tožeča stranka argumentirano odgovorila na pritožbo tožene stranke, pa ji mora slednja povrniti stroške z odgovorom na pritožbo. Odmerjeni so po priglašenem stroškovniku na list. št. 444 spisa. Odobreni so v celoti, ker so skladni z ZOdvT(7), ki se uporablja v tem postopku. Nanašajo se na potrebne odvetniške stroške s pripravo vloge in zastopanjem dveh strank, pripadajoče materialne stroške in DDV. V primeru zamude s plačilom bo tožena stranka dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od odmerjenega zneska od prvega dne po izteku paricijskega roka naprej(8).

-------------

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS št. 58/2003 s spremembami.

Op. št. (3): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 8372001 s spremembami.

Op. št. (4): Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.

Op. št. (5): Tratnik M., v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2004, stran 603.

Op. št. (6): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 427/2003.

Op. št. (7): Zakon o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/2008 s spremembami.

Op. št. (8): Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006.


Zveza:

ZZK-1 člen 39, 40, 40/1, 40/1-3, 44, 44/5, 243, 243/1, 243/1-2. OZ člen 50. SPZ člen 132, 132/1. ZPP člen 362, 362/1.
Datum zadnje spremembe:
12.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA2MTg4