<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC sodba in sklep Cp 304/2016
ECLI:SI:VSCE:2016:CP.304.2016

Evidenčna številka:VSC0004651
Datum odločbe:17.11.2016
Senat, sodnik posameznik:Tatjana Kamenšek Krajnc (preds.), Nataša Gregorič (poroč.), Katarina Lenarčič
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:- odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - odškodninska odgovornost investitorja - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina

Jedro

Pravilno je sodišče zaključilo, da tožena stranka kot investitor ni zagotovila izdelave varnostnega načrta v skladu s predpisi o zagotavljanju varnosti zdravja in zdravja pri delu, ter tako ni zagotovila, da bi bilo gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom. Če bi tožena stranka načrt izdelala, bi ta moral vsebovati pravila, ki se nanašajo na konkretno gradbišče in posebne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ki so obravnavani v prilogah Uredbe, kar pa ni bilo spoštovano. Tudi zaradi opustitve izdelave varnostnega načrta tožniku ni bilo zagotovljeno varno delo na višini in, kot nadalje pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, je do padca prišlo ravno zaradi tega, ker gradbišče ni bilo urejeno na način, kot bi moralo biti v skladu z varnostnim načrtom. Pravilen je zato zaključek, da je bila tožena stranka tista, ki je bila dolžna v skladu z določbo 82. člena ZGO-1 in Uredbo zagotoviti izdelavo varnostnega načrta, in da ga tudi obveznosti izvajalca glede pravočasnega ukrepanja za varnosti delavcev te dolžnosti ne odvezujejo. Toženec se zato kot investitor ne more razbremeniti svoje odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II razveljavi. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna (solidarno s S. P. glede na sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 1009/2009 z dne 10. 9. 2013) tožeči stranki plačati znesek 68.802,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so navedeni v izreku sodbe in mu povrniti (prav tako solidarno s S. P. glede na navedeno sodbo) 4.544,71 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki začnejo teči po izteku izpolnitvenega roka, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (tč. I). V točki II izreka sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 39.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2009 dalje in za 90,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2009 dalje, v točki III pa odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti še pravdne stroške ponovljenega postopka, s to sodbo odmerjene na 627,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki začnejo teči po izteku izpolnitvenega roka, v 15 dneh.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne v celoti kot neutemeljen, tožniku pa naloži plačilo stroškov pravdnega in pritožbenega postopka. Sodišču očita, da je tudi v ponovljenem postopku še enkrat odločilo o že zavrnjenem delu tožbenega zahtevka, kar ni pravilno, ker je s tem poseglo v pravnomočno odločeno zadevo. Sicer pa opozarja na številne nepravilnosti glede uporabe materialnega prava in posledično zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj meni, da je za škodo izključno odgovoren delodajalec tožnika S. P.. Proti S. P. je sodba postala pravnomočna, na odločanje sodišča pa ne sme vplivati dejstvo, da je imenovani v osebnem stečaju. Izkazano ni niti protipravno ravnanje tožene stranke niti vzročna zveza med pritožniku očitanimi kršitvami in škodno posledico. Glede konkurence odgovornosti navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil S. P. delodajalec tožnika in da je zato izključena uporaba 187. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožnik zato ne odgovarja solidarno z delodajalcem, ampak je potrebno njegovo odgovornost presojati po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. V obravnavanem primeru konkurirata subjektivni odgovornosti delodajalca in pritožnika kot investitorja oziroma naročnika. Vsak udeleženec bo tako tožniku odgovoren za škodo, če je bilo njegovo ravnanje sposobno povzročiti celotno škodo. Za škodo odgovarja tisti, ki je v realni dejanski možnosti preprečiti nastanek škode. V obravnavanem primeru pa to ni pritožnik. Sodišče tudi v ponovljenem sojenju ni opravilo analize konkurence vzrokov, čeprav bi to zaradi drugačnega materialnopravnega izhodišča moralo storiti. S tem je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je v pravnomočni sodbi proti S.... P. ... tudi ugotovilo, da je le-ta opustil dolžnost zagotavljanja varnega in organiziranega dela na višini, kar se je nedvomno odražalo odsotnosti dolžnega preverjanja varnega izvajanja delovnih postopkov po koordinatorju, kot to predvideva 8. člen Uredbe, posledica česar je bil obravnavani škodni dogodek. Tožnik je S. P. očital, da ni poskrbel za ustrezno zaščito objekta z varovalnim odrom ali trdno ograjo, ploščadjo ali lovilno mrežo, prav tako delavcem niso bile na voljo čelade, varnostni pasovi in druga sredstva za delo na strehi. Pritožnik meni, da je zato izključna odgovornost za odškodninsko odgovornost na izvajalcu. Izključno on je bil tisti, ki je odrejal delo tožniku, mu dajal napotila glede načina opravljanja dela. S. P. je kot izvajalec naročil, da je potrebno opeke posamezno odstranjevati, ne pa podirati, kot so delavci delali do takrat, in to zaradi prašenja. Prav zaradi takega načina dela je posledično tudi prišlo do nezgode tožnika. Pritožnik na to ni imel nobenega vpliva in zato njegove morebitne opustitve niso vodile in niso mogle biti samostojno vzrok tožnikove nezgode. Niti S. P. niti tožnik nista pritožnika nikoli opozarjala na kakšne varnostne pomanjkljivosti, ki bi jih lahko ali moral odpraviti pritožnik. Pritožnik poudarja, da je sodna praksa zavzela enotno stališče, da investitorstvo samo po sebi ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost nasproti delavcem izvajalca. Seveda je mogoče, da bi tudi investitor odškodninsko odgovarjal izvajalčevim delavcem, vendar bi moral biti zanj izkazan temelj odškodninske odgovornosti, torej vse zakonske predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče, ki bi moralo opraviti analizo konkurence vzrokov, bi zato moralo tudi za pritožnika preveriti, ali je bilo njegovo ravnanje sposobno povzročiti celotno škodo, in v kakšnem odnosu je to do odgovornosti izvajalca S. P.. Prvo sodišče pa tega ni storilo, zato po mnenju pritožnika sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z dolžnostmi investitorja v zvezi z zagotovitvijo varnostnega načrta pritožba navaja, da bi smelo sodišče v ponovljeni zadevi razsojati o stvari na podlagi novih trditev, navedb in predlaganih dokazov tožnika samo, če jih ta ni mogel navesti oziroma predložiti prej, česar pa tožnik ni zatrjeval. Pritožnik kot investitor bi bil dolžan omogočiti izdelavo varnostnega načrta, to pa je del projektne dokumentacije iz gradbenega dovoljenja. Višje sodišče je v svojem sklepu dalo napotek prvemu sodišču, da mora preveriti, za kakšno vrsto gradnje je šlo v obravnavanem primeru. Prvo sodišče tega ni storilo, saj je menilo, da to ni pravno pomembno, s tem pa je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik tudi sicer v tej smeri ni imel trditvene podlage in dokaznih predlogov. V konkretnem primeru je šlo med drugim za podiranje dela stavbe, torej za pripravljalna dela, za takšna pa pritožnik ni potreboval nobenega gradbenega dovoljenja. Tudi tožnik ni trdil, da bi imel pritožnik gradbeno dovoljenje za ta dela ali da bi moral gradbeno dovoljenje za ta dela pridobiti. V odsotnosti tega, torej pridobitve gradbenega dovoljenja, pa je jasno, da pritožnik ni bil dolžan omogočiti izdelave varnostnega načrta oziroma vseh tistih dokumentov, ki se vežejo na gradbeno dovoljenje. Zato je napačen in materialnopravno zmoten zaključek sodišča, da je pritožnik kot investitor oziroma naročnik protipravno ravnal, ker ni zagotovil varnostnega načrta, saj mu tega sploh ni bilo potrebno storiti. Zato ni bilo nobene opustitve z njegove strani in ne protipravnega ravnanja. Protipravno ravnanje ni dokazano, niti ni nobene vzročne zveze med zatrjevano opustitvijo oziroma kršitvijo pritožnika in nastalo škodo. Pritožba opozarja zlasti na določbo 33., 83. in 84. člena ZGO-1. Izvajalec je dolžan na gradbišču pravočasno ukreniti vse, kar je treba za varnost delavcev, mimoidočih, prometa in sosednjih objektov ter varnost same gradnje in del, ki se izvajajo na gradbišču, opreme, materiala in strojnega parka. Omenjeni zakon mu nalaga poleg tega tudi obvezo, da pred začetkom in med izvajanjem posameznih del opravi pregled projekta za izvedbo in opozori investitorja na morebitne pomanjkljivosti ter zahteva njihovo odpravo. Pritožnik kot fizična oseba je gradbeni laik, z gradnjo pa se ne ukvarja kot s svojo dejavnostjo. Tega ne more omajati niti (protispisna in ponovljena) ugotovitev sodišča, da se je v okviru poslovanja lotil investitorstva objekta. Zanj bi torej veljal kvečjemu standard skrbnosti dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ). Izvajalec pritožnika ni nikoli obvestil o kaki pomanjkljivosti varnostnega režima na gradbišču, ki bi jih lahko odpravil izključno pritožnik. Do dogodka in prepovedane posledice je prišlo izključno zaradi protipravnih ravnanj prvega toženca in izključno v sferi med tožnikom in prvim tožencem. Vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženca (to je opustitvijo izdelave varnostnega načrta) in škodnim dogodkom je bila z ravnanji in opustitvami prvotnega prvega toženca prekinjena. Slednji je namreč s svojimi ravnanji preusmeril tok dogajanj, ki so pripeljala do protipravnega. Škodni dogodek ni posledica neizdelanega varnostnega načrta toženca, temveč rezultat opustitve zagotovitve varnega dela s strani delodajalca. Izvajalec je kot delodajalec dajal konkretna navodila delavcev, očitno tudi tožniku. Njegova je bila tudi dolžnost nadzorovanja dela. Pritožnik ni imel na to nobenega vpliva, ne dejansko ne pravno. Kot je navedeno tudi v Uredbi, je možno delo na višini v primeru kratkotrajnosti ali nemožnosti drugačnega zavarovanja opravljati tudi z drugimi varnostnimi sredstvi (pasovi, čelade). Uredba daje na izbiro opravljanje dela na višini z ustrezno opremo ali z uporabo varnostnih naprav (citirano tudi v točki 22 sodbe). V konkretnem primeru bi eno ali drugo možnost moral zagotoviti izvajalec. Že izkustveno je jasno, da mreže ali ograde zaradi rušitve in padanja zrušenega materiala niso primerne in celo tako delo onemogočajo. Sploh pa je do škodnega dogodka prišlo zato, ker je izvajalec odredil tožniku način dela, torej da se zidaki pobirajo. Ker lahko obveznost povračila škode zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na prvotno drugega toženca zavrniti. Z drugačno odločitvijo je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Nadalje pritožnik navaja, da je sodišče ponovno zaključilo glede uveljavljenega ugovora in soprispevka k nastanku škode, da ne gre za trditve, temveč zgolj za ugibanja. Kljub navedbam pritožnika v prvi pritožbi se s tem ni podrobneje ukvarjalo. Pritožnik ne razume, zakaj od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi odklonil nevarno delo, in navaja, da razloga za to sodišče ni konkretiziralo. Izpostavlja, da je tožnik sam izpovedal, da je podobna dela za S. P. opravljal že dalj časa, in čeprav ni imel formalnih kvalifikacij, je bil podkovan v varnostnih predpisih, saj je med svojo aktivno dobo opravljal poklic, ki to zahteva. Tožnik se je zavedal, da je bila hoja po strehi nevarna, da je bilo vse gnilo, in se kljub temu na streho objekta odpravil z dvema težkima in nerodnima kosoma orodja, ki ju je med delom izmenično uporabljal. Pri tem je pojasnil, da je oprijem in podlago na delovnem mestu iskal sproti, saj si podlage ali varnejših pogojev sam ni pripravil. Ne glede na to, da so bile na delovišču za delavce na voljo čelade, pa tožnik le-teh v kritičnem trenutku ni uporabljal. Pritožnik na podlagi izpovedbe tožnika zaključuje, da je le-ta ravnal mimo vseh standardov povprečno skrbnega posameznika pri takem delu. Že sam bi lahko ustrezno poskrbel za svojo varnost z zaščitnimi sredstvi (pas, čelada). Ni pa niti vedel izpovedati, ali so ta varnostna sredstva bila na razpolago, kar pomeni, da jih niti ni iskal. Tožnik je s svojim ravnanjem pomembno prispeval k nastanku škodnih posledic. Vse povedano še dodatno utemeljuje stališče pritožnika, da bi se moralo sodišče opredeliti do njegovih navedb glede prispevka tožnika k nastanku vtoževane škode in o tem odločiti, saj je v spisu in posebej tudi v izpovedi tožnika dovolj podatkov. Tako pa je sodišče brez obrazložitve zavrnilo ta pritožnikov ugovor. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbo pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podrejeno in iz previdnosti pritožnik graja tudi višino dosojene odškodnine. Glede na obseg škode bi bila primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 42.500,00 EUR - po 20.000,00 EUR za prestane telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za strah 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.500,00 EUR.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 1009/2009 z dne 10. 9. 2013 v točki II zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 39.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2000 dalje in za 90,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2000 dalje. Takrat druga tožena stranka (sedaj tožena stranka) te odločitve s pritožbo ni izpodbijala, zato je odločitev v sodbi postala pravnomočna. Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi upravičeno navaja, da je sodišče v ponovljenem postopku še enkrat odločilo o že zavrnjenem delu tožbenega zahtevka, kar ni pravilno.

6. Pritožbena kritika, da sodišče ni opravilo analize konkurence vzrokov, s čimer smiselno graja zmotno uporabo materialnega prava, ni utemeljena. Zatrjevano pomanjkljivost je pritožnik sicer napačno opredelil kot kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je izkazana v primeru, ko zaradi pomanjkanja razlogov sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodba vsebuje potrebne razloge, ki omogočajo njen preizkus. Toženi stranki je poleg protipravnosti dokazana tudi vzročna povezanost med njenim ravnanjem (opustitvijo) in povzročeno škodo. Pravila o solidarni odgovornosti, določena v 186. členu OZ, dokazno breme glede vzročne zveze delno omilijo, tako da mora oškodovanec dokazati, da obstaja položaj, ki je podlaga (predpostavka) za uporabo pravil o solidarni odgovornosti ter preostali predpostavki, to je protipravnost in škodo. Tej zahtevi pa je oškodovanec zadostil, kot bo obrazloženo še v nadaljevanju. Zato sodišču ni bilo potrebno opraviti analize konkurence vzrokov1.

7. Zaključka sodišča, da v obravnavanem primeru ne gre za objektivno odgovornost, pritožba ne izpodbija. Izpodbijan ni niti zaključek, da tožnika ni moč šteti za tretjega niti v razmerju do izvajalca del niti v razmerju do investitorja, saj ne gre za osebo, ki bi bila dejansko in pravno gledano „izven njune sfere“. V zvezi s tem, ali je podana krivdna odgovornost tožene stranke, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik na strehi objekta M. nahajal po navodilu izvajalca del S. P., s katerim se je predhodno domenil za prevoze in delo na objektu - rušenje oken na strešnem delu. Nesporno je, da je tožnik zadolžitve prejel od S. P.. Moral je stati na strehi, 2 m do 3 m od spodnjega roba, ko je podiral stene strešnega okna, na kar je bilo potrebno zidake pobrati, kar mu je pri prvem oknu uspelo, pri drugem pa mu je spodrsnilo in je padel v globino cca. 8 m ter se hudo poškodoval. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni samovoljno stopil na streho, temveč je delo, med katerim mu je s strehe spodrsnilo, sodilo v okvir njegovih zadolžitev (poleg opravljanja prevozov). Tožnik je, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, ne le prvotnemu prvemu tožencu pač pa tudi prvotnemu drugemu tožencu (sedaj: tožena stranka) v prvi pripravljalni vlogi očital, da ni poskrbel za varno delo na delovišču, sklicujoč se na določbe Zakona o gradnji objektov (ZGO-1), Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD) ter določbe Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju: Uredba). Navajal je, da na strehi, kjer je delal, ni bilo nobene varnostne ograje, ploščadi ali lovilne mreže niti odra niti varoval, toženi K.... pa bi kot investitor moral gradbišče prijaviti inšpekciji za delo 15 dni pred začetkom del ravno zaradi zagotavljanja varstva pri delu, prav tako pa bi moral priskrbeti za ustrezen načrt organizacije gradbišča v skladu z gradbenim dovoljenjem in za izdelavo varnostnega načrta v skladu s predpisi o zagotavljanju varstva in zdravja pri delu ter zagotoviti, da bo gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom, česar ni zagotovil. Na gradbišču sploh ne bi smel komurkoli pustiti opravljati kakršnegakoli dela, ker ni izpolnil navedenih zakonskih pogojev. Bistveno je, da toženi K. v postopku ni niti zatrjeval oziroma se branil, da je bil objekt ustrezno varovan, temveč je trdil le, da je izključna odgovornost za morebitno odškodninsko odgovornost na izvajalcu, ki je bil izključno dolžan poskrbeti za varnost in ga kot investitorja ni nikoli opozarjal na kakšne napake.

8. Sodišče je pravilno zaključilo, da je tožnik opravljal dela na strehi objekta, ki ni bil ustrezno zavarovan, in utemeljeno to pripisalo tudi neobstoju varnostnega načrta, zaradi česar izvajanje del ni bilo organizirano tako, da na gradbišču ne bi bila ogrožena življenja in zdravje ljudi (drugi odstavek 82. člena ZGO-1). Ugotovilo je, da se ukrepi za zagotavljanje varnosti niso izvrševali. V zvezi z izpovedbo tožene stranke, da je bilo gradbišče navzven varovano z ograjo, je sodišče ugotovilo, da je imela tožena stranka očitno v mislih ograjo, ki je mejila na javne površine (prikazana na fotografiji A2 - meja s cesto), in pravilno ocenilo, da to ni ukrep, predviden za varstvo delavcev, temveč mimoidočih. Tudi za drčo, za katero je toženi K. izpovedoval kot o varovalu, je sodišče pravilno ugotovilo, da ne predstavlja varovala po določbah Uredbe, temveč je kvečjemu namenjena olajševanju spravljanja materiala z višine na tla. Nobena priča pa tudi ni potrdila, da bi bili postavljeni varovalni odri, zato je pravilno sodišče zaključilo, da varoval neposredno okoli objekta ni bilo ne v času škodnega dogodka ne neposredno po njemu.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje glede na določbo 82. člena ZGO-1, veljavnega v času škodnega dogodka, da mora investitor poskrbeti za ustrezen načrt organizacije gradbišča, ki mora biti izdelan v skladu s pogoji iz gradbenega dovoljenja in tudi za izdelavo varnostnega načrta v skladu s predpisi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu, ter zagotoviti, da bo gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom, ugotavljalo tudi, ali je bilo zadoščeno tem zahtevam. Sodišče se je pri tem pravilno oprlo na Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu (Uradni list RS, št. 83/2005 in ne št. 3/200, kot je očitno pomotoma navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe; v nadaljevanju: Uredba), in sicer določbo v 4. členu, da mora naročnik (pravna ali fizična oseba, za katero se izvajajo dela, kot to določa 3. člen; v konkretnem primeru tožena stranka) zagotoviti izdelavo varnostnega načrta, ki določa pravila na konkretnem gradbišču in mora vsebovati tudi posebne ukrepe glede del, ki so omenjena v prilogi Uredbe. Pravilno je zato sodišče sklepalo, da če bi tožena stranka načrt izdelala, bi ta moral vsebovati pravila, ki se nanašajo na konkretno gradbišče in posebne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ki so obravnavane v prilogah Uredbe. Iz slednje izhaja (priloga IV, zahteve pod B za delovna mesta na gradbiščih - delovišča na prostem, točke 5, 6 in 7), da je padce z višine potrebno fizično preprečiti tako, da so vsa delovna mesta na višini ograjena z dovolj visoko in trdno ograjo, ki ima spodaj robno desko in kolensko prečko, ki mora biti dovolj trdna, ograje pa so lahko izvedene tudi na drug način. Za delo na višini je v Uredbi določeno, da se sme opravljati le z ustrezno opremo ali z uporabo varnostnih naprav, kot so ograje, ploščadi ali lovilne mreže; če uporaba te opreme oziroma naprav ni možna zaradi narave dela, je varnost potrebno zagotoviti z drugimi metodami in sredstvi. Predvideno je zavarovanje delovnih mest na višini proti padcu v globino, in sicer z varnostno ograjo, kadar pa te iz tehnoloških razlogov ni možno izvesti, je nezavarovano delovno mesto na višini, ki bi moralo biti zavarovano (nad višino 2 m od tal na delovnih mestih, torej tudi v konkretnih okoliščinah pri delu na višini 8 m nad tlemi), potrebno zavarovati z lovilnimi mrežami, lovilnimi odri ali na drug način. Vse omenjeno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne predstavlja osebne varovalne opreme, katero je dolžan zagotoviti delodajalec oziroma izvajalec del, tožena stranka tudi sicer takšnega predpisanega in potrebnega varovanja ni niti zatrjevala niti izkazala; če pa bi ga zajela v varnostni načrt, bi slednjega moral izvajalec del upoštevati pri organizaciji izvedbe del. Pravilno je zato sodišče zaključilo, da tožena stranka kot investitor ni zagotovila izdelave varnostnega načrta v skladu s predpisi o zagotavljanju varnosti zdravja in zdravja pri delu, ter tako ni zagotovila, da bi bilo gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom. Če bi tožena stranka torej načrt izdelala, bi ta moral vsebovati pravila, ki se nanašajo na konkretno gradbišče in posebne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ki so obravnavani v prilogah navedene Uredbe, kar pa ni bilo spoštovano. Tudi zaradi opustitve izdelave varnostnega načrta tožniku ni bilo zagotovljeno varno delo na višini in, kot nadalje pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, je do padca prišlo ravno zaradi tega, ker gradbišče ni bilo urejeno na način, kot bi moralo biti v skladu z varnostnim načrtom. Pravilen je zato zaključek, da je bila tožena stranka tista, ki je bila dolžna v skladu z določbo 82. člena ZGO-1 in Uredbo zagotoviti izdelavo varnostnega načrta, in da ga tudi obveznosti izvajalca glede pravočasnega ukrepanja za varnost delavcev te dolžnosti ne odvezujejo. Toženec se zato kot investitor ne more razbremeniti svoje odgovornosti. Niti ne gre za prekinitev vzročne zveze, kot to neutemeljeno ponavlja v pritožbi tožena stranka s trditvami, da S. P. kot izvajalec ni nikoli opozarjal na napake na varnost gradbišča, četudi tožnik ni izkazal svojih navedb, da je bil ravno toženec tisti, ki jim je nekaj dni odrejal delo. Pravilen je zato zaključek, da je že opuščeno dolžnostno ravnanje izdelave varnostnega načrta vzročno povezano s posledicami tožnikovega padca, s čimer je izkazana tudi vzročna zveza med opustitvijo in posledicami na tožnikovem zdravju. Pravilno je sodišče nadalje tudi dodatno pojasnilo, da poleg tega na odgovornost tožene stranke kaže tudi vsebina 9. člena Uredbe, da imenovanje koordinatorja ne odvezuje naročnika obveznosti, ki jih ima pri zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev pri delu na gradbišču, kar pomeni, da je zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu na gradbišču še vedno tudi v njegovi sferi dolžnostnih ravnanj in ne le v izvajalčevi sferi. Zmotno je zato pritožnikovo prepričanje, da ni imel nobenega vpliva na odrejen način dela in da zato morebitne njegove opustitve niso vodile in niso mogle biti samostojno vzrok tožnikove nezgode in da je izključna odgovornost na izvajalcu. Glede na že zgoraj obrazloženo v zvezi z dokaznim bremenom glede vzročne zveze v primerih, določenih v 186. členu OZ, je neutemeljen tudi očitek, da sodišče ni ugotovilo, ali je bilo ravnanje tožene stranke sposobno povzročiti celotno škodo in v kakšnem odnosu je to do odgovornosti izvajalca. Zgoraj povzeti razlogi prvostopenjskega sodišča so odločilni in zadostni, zato očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa ni na mestu.

10. Višje sodišče je prvemu sodišču v razveljavitvenem sklepu dalo napotek, da preveri, za kakšno vrsto gradnje je v obravnavanem primeru šlo, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da glede na dikcijo v času škodnega dogodka veljavnega ZGO-1 ni pravno pomembno, ali je šlo za enostaven objekt. Zato ni utemeljen očitek, da je sodišče, s tem ko je menilo, da ni pravno pomembno ugotoviti, za kakšno vrsto gradnje je šlo, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izdelava varnostnega načrta ni vezana na gradbeno dovoljenje, pač pa na Uredbo, ki jo je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo pri odločitvi, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da pritožnik za taka dela (podiranje dela stavbe) ni potreboval nobenega gradbenega dovoljenja in da je v odsotnosti pridobitve gradbenega dovoljenja jasno, da pritožnik ni bil dolžan omogočiti izdelave varnostnega načrta oziroma vseh tistih dokumentov, ki se vežejo na gradbeno dovoljenje. Skrb naročnika, ki jo ima pri zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev pri delu na gradbišču pa izhaja tudi iz 9. člena Uredbe, kot je sodišče prve stopnje navedlo v točki 24. Neutemeljen je zato očitek o zmotnem zaključku, da je pritožnik kot investitor oziroma naročnik protipravno ravnal, ker ni zagotovil varnostnega načrta, češ da mu tega sploh ni bilo potrebno storiti. Zaključki sodišča o protipravnosti ravnanja tožene stranke so po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno pravilni. Pravilno je bilo upoštevano, da je protipravno ravnanje vsako ravnanje, katerega predvidljiva posledica je možnost nastanka škode. Vsekakor je predvidljiva posledica opustitve zagotovitve varnostnega načrta možnost nastanka škode zaradi neupoštevanja pravil, katera morajo biti določena v varnostnem načrtu. Pravilen pa je tudi zaključek o vzročni zvezi med zatrjevano opustitvijo oziroma kršitvijo pritožnika in nastalo škodo. Pritožnik je resda fizična oseba, ne drži pa, da se z gradnjo ne ukvarja kot s svojo dejavnostjo, saj je sodišče na podlagi njegove izpovedbe pravilno ugotovilo, da se je v okviru poslovanja lotil investitorstva objekta. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, se od tožene stranke zato pričakuje skrbnost dobrega strokovnjaka. Sicer pa je na mestu pojasnilo sodišča, da bi bil toženec, tudi če bi šlo le za skrbnost dobrega gospodarja, dolžan še vedno spoštovati vse predpise na področju gradbeništva in se na nepoznavanje prava, četudi le zaradi malomarnosti, ne more sklicevati. Glede na ugotovljene in zgoraj povzete obveznosti tožene stranke kot investitorja so neutemeljene pritožbene navedbe, da ga izvajalec kot strokovnjak ni nikoli obvestil o takih pomanjkljivostih varnostnega režima na gradbišču, ki bi jih lahko odpravil izključno pritožnik, saj to na odgovornost tožene stranke ne vpliva.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede soprispevka tožnika. Sodišče prve stopnje je ta ugovor zavrnilo iz razloga, ker so bile trditve o soprispevku nesubstancirane, pravilno je namreč ugotovilo, da ne gre za trditve, temveč bolj za ugibanja. Ker se torej tožniku ni očitalo nobenih zadostnih, substanciranih kršitev, sodišče v tej smeri upravičeno ni izvajalo dokaznega postopka in pravilno zaključilo, da četudi je tožnik priznaval, da nekih kvalifikacij za opravljanje tega dela ni imel, in četudi bi trditve tožene stranke štelo za dovolj določne, od tožnika ni bilo življenjsko gledano realno pričakovati, da bo delo na način, kot mu je bilo odrejeno, odklonil zaradi grozeče nevarnosti za zdravje, zaradi česar mu ni moč pripisati soprispevka k nastali škodi. Sodišče prve stopnje je zavrnitev ugovora soprispevka natančno obrazložilo v točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato je neutemeljen očitek, da ga je brez obrazložitve zavrnilo. Neutemeljeni so po obrazloženem tudi očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotni uporabi materialnega prava in o podani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi s to odločitvijo.

12. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel raztrganinski rani na levem licu, pretres možganov, zlom zgornje čeljusti obojestransko z zlomom dna obeh očesnih dupel, zlom leve ličnice, obojestranski zlom telesa spodnje čeljustnice, zlom grče levega kota spodnje čeljustnice in koronoidnega odrastka spodnje čeljusti, zdrobljen odprt zlom desne koželjnice, zlom leve kolčne ponvice, zdrobljen zlom grče leve sednice, pretrganje zadnjega križnega ligamenta levega kolena in zunanje stranske vzdolžne vezi levega kolena, odprt zdrobljen zlom leve pogačice in odrgnino prsnega koša; zaradi zloma pa je prišlo do okvare sedničnega živca z nepopolno ohromelostjo mečničnega živca levo. Dejanske ugotovitve o vrsti, intenziteti in trajanju telesnih bolečin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki pritožbeno niso izpodbijane, zaradi česar jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne povzema in se povsem sklicuje na obrazložitev o tem v izpodbijani sodbi, nudijo zaključek, da je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo pravično in primerno odškodnino v znesku 31.300,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno uporabilo obe načeli, vsebovani v 179. členu OZ, in tudi 182. člen OZ, zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi bila primerna odmera zgolj v znesku 20.000,00 EUR za to obliko škode.

13. Tožena stranka prav tako ne izpodbija ugotovitev o funkcionalnih in anatomskih posledicah utrpelih poškodb. Pritožbeno sodišče se zato tudi glede obsega te oblike škode povsem sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Glede na ugotovljene omejitve in prognozo, da izboljšanja ni pričakovati ter da se bo z razvojem degenerativnih sprememb v levem kolku in levem kolenu gibljivost še dodatno zmanjševala, ter glede na to, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star 49 let in bo moral glede na pričakovano življenjsko dobo še vrsto let trpeti duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 29.000,00 EUR in ne zgolj 20.000,00 EUR, za kolikor se v pritožbi zavzema tožena stranka.

14. Ob upoštevanju samega načina škodnega dogodka in ugotovitve izvedenca, da je tožnik prestajal strah za življenje in to vse do konca pregledov, nato pa tudi po prebujanju iz umetne kome, kakor tudi, da je prestajal sekundarni strah v hudi obliki kar dva meseca, nato srednje hudi štiri mesece in še dve leti v blagi obliki, odškodnina v znesku 4.000,00 EUR, kolikor jo je odmerilo sodišče prve stopnje, nikakor ni previsoka. Zato tožena stranka neutemeljeno zahteva oziroma meni, da bi bila primerna odškodnina za strah le v znesku 1.000,00 EUR.

15. Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 65.800,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe (11. 2. 20116), 64 povprečnih neto plač in predstavlja ustrezno izpolnitev pravnega standarda pravične odškodnine v konkretnem primeru, saj je zadostno individualizirana in primerljiva tudi z odškodninami za podobno škodo v sodni praksi2.

16. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko je, kot je obrazloženo v 5. točki, ponovno odločilo o že s pravnomočno sodbo zavrnjenem delu tožbenega zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v točki II (drugi odstavek 354. člena ZPP). Sicer pa je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. V zvezi s tem delom pritožbe namreč niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Odločitev o pravdnih stroških pritožbeno ni konkretizirano izpodbijana, uradni preizkus te odločitve pa tudi ni pokazal nepravilnosti.

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-----

Op. št. (1.) Primerjaj odločbi VSC Cp 15/2015 in VSL II Cp 4093/2009.

op. št. (2.) Primerjaj npr. sodni odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 597/2000 in II Ips 525/2003.


Zveza:

OZ člen 131, 131/1, 171, 179, 186, 186/2. ZDR člen 43. ZGO-1 člen 82.
Datum zadnje spremembe:
20.02.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAzMTYz