<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1233/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.1233.2016

Evidenčna številka:VSL0060350
Datum odločbe:14.09.2016
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), Irena Veter (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:nepremičnina v solastnini - stroški obnove stavbe - upravljanje stvari v solastnini - soglasje solastnika za obnovo stavbe - ustno soglasje - ustna pogodba - obnova v korist enega solastnika - nujna dela na skupnih delih stavbe - posel rednega upravljanja - neupravičena obogatitev - dela, opravljena brez soglasja solastnika - poslovodstvo brez naročila - koristna dela - prepoved za izvajanje del - zastaranje - zamuda dolžnika - tek zakonskih zamudnih obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti

Jedro

Kadar solastniki ne dosežejo zahtevanega soglasja oziroma nimajo ustreznega sklepa nepravdnega sodišča, je odstop od načela, da se nihče ne sme vmešavati v posle drugega, mogoč v primeru, če so izpolnjeni pogoji za uporabo instituta poslovodstva brez naročila (199. člen OZ). Po tem pravilu je gestija dopustna, kadar je nujna ali koristna. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo navedeno materialnopravno podlago pri odločanju o zahtevku tožnice za plačilo tistih del, za katere od toženke ni pridobila soglasja, saj presegajo nujna dela, predvidena v ponudbi k pogodbi (sporna je predvsem toplotna izolacija fasade in strehe ter obnova terase s keramiko). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe, da navedena dela ne predstavljajo niti nujne niti koristne gestije, slednje že zato ne, ker je toženka po ugotovitvah prvostopenjskega sodšča svoje soglasje za izvedbo teh del pogojevala s sklenitvijo posebnega pisnega sporazuma, do katerega pa nesporno med strankama ni prišlo. Argument, ki ga ponavlja tožnica v pritožbi, češ da je bila toplotna izolacija ob že postavljenem odru ob sanaciji fasade koristna in je pomenila velik denarni prihranek, ni odločilen. To pa zato ne, ker je bilo zaradi prepovedi toženke poslovodstvo nedopustno.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti (III izreka) tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, da mora toženka plačati tožnici zakonske zamudne obresti od zneska 3.060,00 EUR za čas od 18. 7. 2008 do 24. 11. 2010 ter od zneska 1.259,78 EUR za čas od 14. 1. 2010 do 24. 11. 2010.

II. V ostalem se pritožba toženke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnica in toženka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi že odločalo in sicer je z vmesno sodbo ugotovilo utemeljenost zahtevka tožeče stranke iz naslova vzdrževalnih del po predračunu z dne 25. 5. 2007 in pogodbi z dne 8.8. 2007, hkrati pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna povrniti stroške za porabljeno vodo in elektriko v času gradnje in za organizacijo prijave na javni razpis ter stroške izdelave predelne stene. Po pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje razveljavilo vmesno sodbo ter odločitev o zavrnitvi zahtevka na povračilo stroškov izdelave predelne stene, v ostalem pa je odločitev potrdilo. Z obravnavano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 3.514,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II točka izreka), toženki naložilo, da je dolžna plačati tožnici 18.261,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.536,34 EUR od 3. 1. 2008 do plačila, od 3.060,00 EUR od 18. 7. 2008 do plačila, od 1.259,78 EUR od 14. 1. 2010 do plačila ter od 405,45 EUR od 14. 1. 2010 do plačila (III. točka izreka). Kar je zahtevala tožnica več ali drugače, je zavrnilo (IV. točka izreka) ter tožnici naložilo, da je dolžna toženki povrniti 252,32 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. izreka).

2. S sklepom P 3052/2010-II z dne 8. 12. 2015 je prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu tožnice za izdajo dopolnilne sodbe in sicer je ta predlog zavrnilo, z istim sklepom pa popravilo uvod sodbe tako, da je znesek 24.471,38 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 25.518,88 EUR.

3. Zoper sodbo se pritožujeta tožnica zoper zavrnilni del in odločitev o stroških postopka ter toženka zoper obsodilni del, obe se sklicujeta na obstoj vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlagata zanju ustrezno spremembo sodbe.

4. V obsežni pritožbi tožnica najprej nasprotuje odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za 3.514,50 EUR zaradi zastaranja. Navaja, da je zastaralni rok lahko začel teči šele, ko so bila končana vsa izvedena dela ter sta bila znana njihov obseg in vrednost, to pa je bilo šele z izdelanim delilnikom I. z dne 19. 11. 2010. Poleg tega opozarja, da si je že v tožbi pridržala pravico zvišati tožbeni zahtevek, pri zvišanju tožbenega zahtevka glede terjatve, ki je zahtevana že v pravočasni tožbi, pa ni mogoče uspešno ugovarjati zastaranja. Zmoten je zaključek sodbe zgolj o omejenem soglasju toženke, zato je ta dolžna plačati celoten vtoževani znesek, ki ga je tožnica plačala zanjo. Nobene dejanske in pravne podlage ni za umetno ločevanje nujnih in koristnih izvedenih del. Sodba ne upošteva logičnih in prepričljivih strokovnih ocen izvedenca o tem, da je pri obnovi obravnavane stanovanjske hiše tako izvedeno delo pripomoglo k povečanju vrednosti le te ter da so bila vsa opravljena dela načeloma koristna. Pravno relevantna dela so le dejansko izvedena dela, kar sodba ne upošteva, ne pa le predvidena dela. Pritožnica poudarja, da so bila vsa opravljena dela nujna, potrebna, smotrna, ekonomsko in strokovno upravičena ter koristna in so povečala vrednost hiše za znatno večji delež od vloženega denarja za plačilo izvedenih del. Ves čas je bil odločilno prisoten javni interes, javni nadzor in je bila odločilna beseda soinvestitorja MOL. Toplotna izolacija pomeni velik denarni prihranek in bi bilo neekonomično in neodgovorno tega ne narediti. Zato je bilo o tem doseženo soglasje in dogovor vseh treh investitorjev, tudi spomeniško varstvo je dalo soglasje. Da toplotne izolacije ni v popisu del, ni pravno relevantna okoliščina, da toženka ne bi bila zavezala plačati nanjo odpadajočega dela tega stroška. Toženka je bila glede na to, da se je vrednost nepremičnine zaradi izvedbe del povečala, okoriščena, tožnica pa prikrajšana. Izpodbijana odločba pomeša soglasje oziroma pogodbeno podlago ter obogatitveno podlago tožbenega zahtevka. Četudi ne gre za nujna ali nujno potrebna dela, zadostuje na strani toženke obogatitev. Soglasje (dogovor) ni pogoj za utemeljenost zahtevka iz neupravičene pridobitve, kot izhaja iz primerov v sodni praksi. Niti sama toženka ni ob svojem zaslišanju zanikala soglasja za izvedena dela, vključno s toplotno izolacijo fasade, enako izhaja iz izpovedi zaslišanih prič. Dokazni postopek je pokazal, da toženka nikomur ni izrazila nasprotovanja, prepovedi ali zahtevala ustavitve del, tako ni ravnala niti glede toplotne izolacije hiše in keramike, pač pa je sama spodbujala še večji obseg del in zagotavljala vsa plačila. Tožnica in toženka sta dogovor o toplotni izolaciji fasade sklenili tudi pisno, četudi nista obe podpisali iste listine. Toženka tudi ni izpolnila dogovora ob obisku župana MOL na hiši v jeseni 2010, da bo znesek na podlagi delilnika I. takoj plačala skupaj z obrestmi. V danem primeru je moč uporabiti kot pravni podlagi nujno in tudi koristno gesto, pri čemer pa je zmotno ugotovljeno, da naj bi toženka v tem postopku prepovedala izdelavo toplotne izolacije. Pritožnica ugovarja nadalje tudi ugotovitvam sodbe glede posameznih postavk izvedenih del, češ da ne gre za nujno potrebna dela. Pritožba na več mestih očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka, predvsem kršitve po 8. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodba ni opredelila do vseh trditev tožnice in da je zaradi odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti. Nadalje pa očita sodbi še, da ni odločeno o vseh zahtevkih tožnice, da je pravdni stranki sodišče obravnavalo neenako in neenakopravno, da je kršilo razpravno načelo, da je pri dokazni oceni postopalo v nasprotju z določbo 8. člena ZPP, da ni po 214. členu ZPP neprerekanih dejstev upoštevalo kot nesporna in da gre pri delni zavrnitvi tožbenega zahtevka za samovoljno in arbitrarno odločitev. Tožnica se na koncu pritožuje tudi zoper obrestni del odločitve o njenem tožbenem zahtevku, češ da bi morale obresti od 3. 1. 2008 dalje teči od zneska 14.609,26 EUR, ne pa od zneska 13.536,34 EUR. Ugovarja tudi odločitvi o stroških postopka, ker je bil njen uspeh v postopku višji in ker sodišče ni upoštevalo njenega stroškovnika na pritožbi ter dejstva, da je bil postopek dolgotrajnejši predvsem zaradi mnogih neutemeljenih trditev toženke.

5. Toženka v pritožbi najprej očita sodišču napačno odločitev glede teka zamudnih obresti, te bi smelo določiti kvečjemu od dneva vložitve tožbe, saj v razlogih sodbe ni ugotovitve o nepoštenosti toženke. Sodišče bi moralo pri odločitvi upoštevati, da je tožnica v času izvršbe, to je skoraj 30 let, onemogočala toženki uporabo njenega dela nepremičnine. Pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani teče postopek N 400/2005, v katerem je toženka ves čas nasprotovala zahtevi tožnice, da sodišče nadomesti voljo lastnikov stavbe in dovoli izvedbo del, ki so predmet tega postopka. Tožnica je brez vednosti in soglasja toženke sklenila z MOL in izvajalcem pogodbo o obnovi stavbe z dne 8. 8. 2007 ter se v njej obvezala, da bo krila stroške v višini 56.743,50 EUR. Toženka je tožnici ponudila sklenitev kompromisa in sicer, da bo prispevala k obnovi, če bo tožnica vendarle izvršila sodno poravnavo in ji izročila v posest stanovanjski enoti, v duhu teh pogajanj je bila začasno dopisana na gradbiščno tablo. Do sporazuma ni prišlo, dela pa so se kljub temu nadaljevala. Toženka je storila vse, da tožnica ne bi samovoljno izvajala del na objektu in jim je nasprotovala v okviru z zakonom predvidenih postopkov. Sodišče napačno razlaga dopis odvetnice G. z dne 23. 11. 2007 kot nekakšno soglasje, čeprav to ni. Glede na izrecne določbe SZ-1 je za soglasje potrebna pisna oblika ali pa sklep sodišča. Tožnica v postopku ni podala nobenih navedb glede obogatitve, zahtevala je le, naj ji toženka plača polovico računa za obnovo, upoštevaje znižanje, ki izhaja iz prispevka MOL. Sodišče je odločilo mimo trditvene podlage, poleg tega pa toženka od obnove nima nobene koristi, ker ji je tožnica stanovanjski enoti izročila v katastrofalnem stanju in ji preprečuje obnovo. Izvedenec se v izpovedi ni jasno opredelil glede obsega nujnih del in ni hotel odgovoriti na vprašanje, ali je bila cena ustrezna. Ob upoštevanju zaključka izvedenskega mnenja, da vrednost nujnih del znaša 66.534,37 EUR, pa bi bila toženka dolžna prispevati k obnovi le polovico od zneska 9.790,87 EUR, saj je MOL k obnovi stavbe prispevala 56.743,50 EUR. Toženka ni dolžna prispevati k delom, ki niso nujna dela, saj je tožeča stranka ta dela samovoljno izvajala v nasprotju z njeno voljo in zgolj v svojo korist.

6. Pravdni stranki sta vložili odgovor na pritožbo. Predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in povrnitev pritožbenih stroškov.

7. Glede glavne stvari pritožbi nista utemeljeni, delno je utemeljena le pritožba toženke v obrestnem delu odločitve.

8. Pravdni stranki sta solastnici vsaka do ½ stanovanjske vile na ... v L., stoječe na parc. št. ... k. o. X, ki je razglašena za kulturni spomenik. Sodišče prve stopnje je ponovno odločalo o tožbenem zahtevku tožnice, da ji mora toženka kot solastnica in soinvestitorka gradbeno-obrtniških del na tej stavbi povrniti pripadajoči del stroškov (51 %), ki so razvidni iz končnega obračuna izvajalca G., d. o. o., št. SI-381P1 z dne 30. 11. 2009, ob upoštevanju obračuna (delilnika stroškov), ki ga je izdelal nadzorni organ Mestne občine Ljubljana (MOL) I., d. o. o. Posebna okoliščina v tej zadevi je, da je bila obnova stanovanjske vile sofinancirana na podlagi javnega razpisa MOL v okviru akcije „Ljubljana moje mesto“ in sicer tako, da je MOL za obnovo stavbe poravnala 50 % vrednosti pogodbenih del. Izvajalec del je bil izbran v postopku oddaje javnega naročila z javnim razpisom kot najugodnejši ponudnik. MOL je nastopal v pogodbi o izvajanju gradbeno-obrtniških del z dne 8. 8. 2007, skupaj s tožnico, kot pogodbenik v vlogi naročnika ter izvajal nadzor nad gradbenimi deli. Tožnica je nesporno poravnala izvajalcu v obdobju od 11. 10 2007 do 14. 1. 2010 polovico zneska 113.476,00 EUR iz končnega obračuna izvajalca, drugo polovico tega zneska je zagotovila MOL. Tožnica je v tožbi zahtevala od toženke iz tega naslova 21.598,93 EUR, med postopkom pa je po prejemu mnenja izvedenca gradbene stroke zvišala tožbeni zahtevek za 3.514,50 EUR, tako da skupaj za gradbena dela zahteva 25.113,43 EUR, posebej pa še povrnitev 405,45 EUR za predelno steno v kleti, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Bistveni ugovori toženke, s katerimi zavrača plačilo, pa so, da ni podala soglasja k obnovi hiše, da je tožnica o izvedbi del sploh ni obvestila, predvsem pa, da je obnova stavbe potekala na selektiven način in v korist tožnice za tisti del stavbe, v katerem ona prebiva, to je prvo nadstropje in mansarda. Toženka ugovarja tudi višini stroškov, ki jih zahteva tožnica, češ da ne gre za nujno potrebne stroške, poleg tega so nerazumno visoki in ne odražajo dejansko opravljenih del. Spor med pravdnima strankama se torej nanaša na upravljanje stvari v solastnini in s tem povezanimi stroški.

9. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, ki jih v pritožbi obširno graja predvsem pritožba tožeče stranke. V zadostni meri in pravilno je ugotovljeno dejansko stanje in je pravilno uporabljeno materialno pravo, razen delno v obrestnem delu odločitve, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Izpodbijana sodba nima v pritožbah očitanih pomanjkljivosti, ki bi kazale na kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo. To velja tudi za obrazložitev sodbe v tistem delu, v katerem ugotavlja obseg toženkinega soglasja za izvedbo gradbenih del na hiši. Tudi v pritožbi tožeče stranke večkrat očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena. Tožnica je imela vse možnosti obravnavanja, enako kot tožena stranka, tako v dokaznem postopku, kot pri podajanju navedb in ugovorov. Pri tem se je sodišče v zadostni meri opredelilo do tistih navedb tožnice, ki so pomembne za odločitev in ni videti nobenih razlogov za pritožbeni očitek o pristranskem, neenakem in neenakopravnem obravnavanju tožnice. Odločitev za zvočno snemanje zaslišanja tožnice, ne pa tudi toženke, ne pomeni pristranskega obravnavanja. Predsednik senata oziroma sodnik, ki vodi glavno obravnavo, ni vezan na predloge strank in sam izbere način pisanja zapisnika oziroma izvedbe dokaza (124. do 125.a člen ZPP). Izpodbijana sodba tudi vsebuje odločitev o celotnem tožbenem zahtevku tožnice in ni podana kršitev po drugem odstavku 2. člena ZPP. Nadalje sodišče ni kršilo razpravnega načela in ni odločalo preko trditvene podlage toženke. V razlogih sodbe ni podlage za pritožbeni očitek o kršitvi načela proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP.

11. Dokazno oceno sodišča prve stopnje glede obstoja in vsebine soglasja toženke k obnovi stanovanjske vile pritožbeno sodišče v celoti sprejema, ker je prepričljiva in razumno obrazložena in jo pritožbi obeh pravdnih strank ne omajeta. Ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve in dolgoletnega predhodnega spora med pravdnima strankama, tudi ni v nasprotju s pravili logičnega sklepanja in življenjskih izkušenj. Oporo za ugotovitev, da je toženka podala soglasje k obnovi hiše, vendar samo za nujna dela, ki so bila zajeta v predračunu in pogodbi z dne 8. 8. 2007 in upravičena z odločbo Inšpektorata za kulturo in medije z dne 5. 5. 2007, je imelo sodišče ne zgolj v izpovedbi same toženke in zaslišanih prič, pač pa tudi v korespondenci med toženko oziroma njeno takratno pooblaščenko in tožečo stranko ter v sodbi izpostavljenih listinskih dokazih. Iz teh izhaja, da je toženka soglašala z izvedbo nujnih del na skupnih delih stavbe in tudi sama večkrat navedla, da je pripravljena nositi stroške teh del, medtem ko je soglasje za ostala izvedena dela, kot je toplotna izolacija in keramika na pohodni terasi, izrecno pogojevala s sklenitvijo sporazuma s tožnico, v katerem bi uredili tudi nekatera druga, med njima sporna razmerja. Res je, da toženka ni bila podpisnica pogodbe o izvedbi gradbeno obrtniških del in tudi kasneje ni podpisala aneksa k tej pogodbi, prav tako ni podala pisnega soglasja k izvedbi del. Njena pritožba pa nima prav, ko trdi, da zato ne more tožnica od nje ničesar terjati, ker da ni podala nikakršnega, niti konkludentnega soglasja k izvedbi del. Stvarnopravni zakonik (SPZ) ne predpisuje pisne oblike za soglasje solastnikov po 67. členu. Res je, da morajo biti konkludentna ravnanja jasna in nedvoumna, kot poudarja toženka v pritožbi. Prav takšna njena ravnanja pa je sodišče dovolj zanesljivo ugotovilo in logično povezalo v razlogih sodbe: z deli je bila seznanjena od septembra 2007; prisotna je bila na gradbišču, imela nadzor nad deli, bila v stiku z izvajalcem, na njeno zahtevo je bila na uradno tablo delovišča zapisana kot soinvestitoka, izvajalcu je zaradi izvedbe del izročila ključe balkona in nenazadnje, z ničemer ni izrecno nasprotovala izvedbi nujnih del, ki so bila zajeta v predračunu z dne 25. 5. 2007 in pogodbi z dne 8. 8. 2007 in celo tekom tega postopka v svojih vlogah pristala na plačilo izvedenih del v tem obsegu.

12. Tudi dokazna ocena sodišča, da toženka ni dala soglasja za preostala dela, ki niso sodila v sklop nujnih del, kamor sodi predvsem toplotna izolacija in nekatera druga dela, je sprejemljiva in ustrezno obrazložena. Kot rečeno sta pravdni stranki v dolgoletnem sporu glede uporabe solastne stanovanjske hiše, v tej luči so potekala dela in njuna dogovarjanja o obsegu izvedbe del, pri čemer je bistveni očitek toženke tožnici ta, da je končna izvedba predvsem v korist tistega dela stavbe, ki ga uporablja tožnica. Četudi je slednja iz končnega obračuna ob upoštevanju delilnika stroškov nadzornega organa I., d. o. o., izvzela plačilo določenih del, ki se nanašajo na obnovo dela stavbe, ki ga sama uporablja, se po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča toženka ni strinjala z izvedbo tistih del, ki niso bila zajeta v predračunu in v pogodbi in so presegala nujna dela, ravno zato, ker je štela, da gre za dela v korist tožnice (izvedbo teh del je po ugotovitvah sodbe tudi prepovedala). Prav zato zaključek sodišča o omejenem soglasju, ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve, ni nelogičen in nesmiseln, kot mu očita pritožba tožnice, četudi je polovico vrednosti izvedenih del sofinancirala MOL in je šlo po trditvah tožnice za smotrna in ekonomsko upravičena ter koristna dela.

13. Prvostopenjsko sodišče je kot materialnopravno izhodišče za odločitev, da mora toženka povrniti tožnici pripadajoči del stroškov za nujna dela, ki so bila izvedena na stavbi, uporabilo določbe o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ) v povezavi z 48. členom SPZ, hkrati pa tudi pogodbeno podlago in sicer dogovor pravdnih strank, s katerim se je toženka ustno zavezala tožnici, da ji povrne stroške nujnih del. Ker sta pravdni stranki solastnici vsaka do ½ stanovanjske vile s pripadajočim zemljiščem, ju pri upravljanju solastnine omejuje določba 67. člena SPZ, po kateri je že za posle rednega upravljanja, med katere štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari, potrebno njuno soglasje. Če se solastniki ne morejo sporazumeti, posel pa je nujen za redno vzdrževanje stvari, odloči o tem na predlog solastnika sodišče v nepravdnem postopku (četrti odstavek 67. člena SPZ). Tožnica je 14. 4. 2005, torej že pred pričetkom izvedbe spornih gradbenih del, v skladu z navedeno določbo SPZ zahtevala nadomestitev manjkajočega soglasja toženke v nepravdnem postopku N 400/2005, a do zaključka obravnavane zadeve nepravdno sodišče odločitve ni sprejelo. Ključna za odločitev o dolžnosti toženke, da povrne tožnici pripadajoči del nujnih stroškov za obnovo hiše, je ugotovitev sodišča o njenem kasnejšem, tekom del podanem soglasju za izvedbo takšnih del. Kadar pa solastniki ne dosežejo zahtevanega soglasja oziroma nimajo ustreznega sklepa nepravdnega sodišča, pa je odstop od načela, da se nihče ne sme vmešavati v posle drugega, mogoč v primeru, če so izpolnjeni pogoji za uporabo instituta poslovodstva brez naročila (199. člen OZ). Po tem pravilu je gestija dopustna, kadar je nujna ali koristna. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo navedeno materialnopravno podlago pri odločanju o zahtevku tožnice za plačilo tistih del, za katere od toženke ni pridobila soglasja, saj presegajo nujna dela, predvidena v ponudbi k pogodbi (sporna je predvsem toplotna izolacija fasade in strehe ter obnova terase s keramiko). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe, da navedena dela ne predstavljajo niti nujne, niti koristne gestije, slednje že zato ne, ker je toženka po ugotovitvah prvostopenjskega sodšča svoje soglasje za izvedbo teh del pogojevala s sklenitvijo posebnega pisnega sporazuma, do katerega pa nesporno med strankama ni prišlo. Argument, ki ga ponavlja tožnica v pritožbi, češ da je bila toplotna izolacija ob že postavljenem odru ob sanaciji fasade koristna in je pomenila velik denarni prihranek, ni odločilen. To pa zato ne, ker je bilo zaradi prepovedi toženke poslovodstvo nedopustno.

14. Tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnice v tistem delu, v katerem je tekom pravdnega postopka zvišala denarni zahtevek za 3.514,50 EUR s pripadki, pritožbeno sodišče sprejema kot materialnopravno pravilno. Glede na naravo tožničinega zahtevka ta zastara v splošnem 5-letnem zastaralnem roku (346. člen OZ), ki je začel teči prvi dan po dnevu, ko je imela tožnica pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člen OZ). Pravilno je stališče sodbe, da je ta rok začel teči 3. 1. 2008, ko je toženica po trditvah v tožbi plačala glavnino obveznosti izvajalcu in pripadajoči znesek zahtevala od toženke (3. 1. 2008 je tudi v spremembi tožbe navedla kot datum zapadlosti zvišanega dela tožbenega zahtevka). Ne drži pritožbeno stališče, da bi lahko zastaralni rok pričel teči šele po končanju vseh izvedenih del in ko je bil izdelan delilnik I. dne 19. 11. 2010. Tudi ni primerno sklicevanje na sodbo in sklep VS RS II Ips 521/2008, saj je tožnica uveljavljala od toženke plačilo denarnih zneskov na drugi dejanski in pravni podlagi in sicer tisto, kar je morala po pogodbi izvajalcu sama že poravnati. Za drugačno odločitev ne zadošča, da si je tožnica zvišanje zahtevka v pravočasni tožbi pridržala, prav tako tek zastaralnih rokov v konkretni zadevi ni povezan s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pomembno je zgolj to, da je tožnica lahko že v tožbi točno opredelila obseg denarnega zahtevka in je to storila, sklicujoč se na kompromisni predlog nadzornega organa I. d. o. o. (takrat v višini 21.598,93 EUR), čeprav je bila končna vrednost vseh dejansko opravljenih del višja in tožnici dobro znana. Z vložitvijo tožbe je bilo zato pretrgano zastaranje le glede v tožbi uveljavljanega zneska tožničine terjatve, v ostalem pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo toženkin ugovor zastaranja.

15. Posebej glede pritožbe tožnice pritožbeno sodišče dodaja, da se odločbe VS RS II Ips 1255/2008, 296/2010 in 125/2011, na katere se sklicuje v pritožbi, nanašajo na povsem druge dejanske in pravne podlage (odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo zaradi razdora zunajzakonske skupnosti, soglasje najemnika za adaptacije, uporaba obogatitvenega principa pri zahtevkih zaradi neupravičene obogatitve), zato na pravilnost odločitve ne morejo vplivati. Tožnica je konkretno ugovarjala obrazložitvi sodbe tudi v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče, ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke in dopolnitev tega mnenja, ocenilo obseg nujno potrebnih del ter njihovo višino. Tožnica izpodbija oceno sodišča o potrebnosti oziroma koristnosti nekaterih postavk (npr. za popravilo in obnovo konzole za zastavo, strošek saniranja kovinskih vodil za rolete ter zunanjih delov kovinskih okvirjev, predvsem pa strošek toplotne izolacije, tako fasade kot strehe), pri tem pa se sklicuje na mnenje izvedenca, da je bilo smiselno ob nujnih delih izvesti tudi takšna (ne nujna) dela. Ker je bila izvedenčeva naloga zgolj podrobni prikaz del, ki jih je bilo nujno potrebno izvesti, upoštevajoč na eni strani ponudbo in pogodbo o izvajanju del ter na drugi strani končno situacijo, ob upoštevanju odločbe Inšpektorata RS za kulturo in medije z dne 15. 5. 2007, ne pa ocena koristnosti in ekonomske upravičenosti drugih izvedenih del, pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost in utemeljenost v sodbi izračunane višine zneska nujnih del 64.538,28 EUR, od katerega je toženka dolžna tožnici povrniti skupaj z 8,5 % DDV 17.856,12 EUR (polovico tega zneska je plačala MOL, toženka pa je dolžna plačati 51 % preostalega zneska skupaj z DDV).

16. Posebej glede pritožbe toženke, ki konkretnim postavkam pri opredelitvi nujnih stroškov ni ugovarjala, pač pa le končnemu izračunu, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da njen izračun, po katerem bi nanjo odpadlo le 4.895,43 EUR vrednosti nujnih del, vsekakor ni pravilen. MOL je sofinancirala polovico gradbeno-obrtniških del pri obnovi fasade in strehe na objektu ... v L., za kolikor se je s pogodbo zavezala in plačilo izvedla na podlagi končnega obračuna izvajalca z dne 30. 11. 2009. Toženkina obveznost se ne more zmanjšati za celoten prispevek MOL in odšteti tako, kot prikazuje v pritožbi.

17. Pač pa ima delno prav pritožba toženke v tistem delu, v katerem izpodbija tek zakonskih zamudnih obresti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno sledilo predlogu tožnice in ji zakonske zamudne obresti od 13.536,34 EUR prisodilo od 3. 1. 2008 dalje, to je po navedbah v tožbi od opominskega pisma toženki in ko je tožnica do tedaj plačala skoraj 80 % celotnega plačila. Za preostala zneska 3.060,00 EUR in 1.259,78 EUR, tožnica zahteva obresti od dneva, ko je oba navedena zneska namesto toženke plačala izvajalcu. Po drugem odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom, ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Za znesek, za katerega je tožnica z opominom 3. 1. 2008 zahtevala od toženke izpolnitev obveznosti, je obveznost toženke nastopila s tem dnem in je odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti pravilna. Za oba kasneje plačana zneska pa tožnica ni niti zatrjevala, niti dokazovala, da je toženko opominjala k plačilu, zato je na podlagi citirane določbe OZ upravičena od nje zahtevati zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe. V ostalem pa pritožba toženke ni utemeljena, enako tudi ne pritožba tožnice, ki uveljavlja tek zakonskih zamudnih obresti od 3. 1. 2008 za višji znesek kot 13.536,34 EUR, s čimer bi se zmanjšalo plačilo preostalih dveh zneskov 3.060,00 EUR in 1.259,78 EUR, čeprav je očitno, da je tožnica za toženko navedena zneska plačala 18. 7. 2008 oziroma 14. 1. 2010 (priloga A 35), torej 3. 1. 2008 še sploh nista zapadla v plačilo.

18. Tožena stranka odločitvi prvostopenjskega sodišča, da mora tožnici povrniti 405,45 EUR, ki se nanaša na strošek predelne stene v kurilnici v prizemlju hiše, ni obrazloženo ugovarjala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba v tem delu materialnopravno pravilna in ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

19. Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek tožnice, ki se tiče stroškovne odločitve. Da manjka obrazložitev v dejanskem in pravnem pogledu za odmero stroškov, ne drži. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje pojasni, kolikšen znesek stroškov je priznalo pravdnima strankama in po kakšnem principu, upoštevaje določbe 154. in 155. člena ZPP, jih je obračunalo. Pri odmeri je pravilno uporabilo določbe ZOdvT in taksne tarife (drugi odstavek 155. člena ZPP), četudi navedenih predpisov v obrazložitvi sodbe ni omenilo. Tudi pritožbeni očitek o napačnem izračunu uspeha tožnice v pravdi ni utemeljen, ob upoštevanju zvišanja tožbenega zahtevka med postopkom v primerjavi s prisojenim zneskom, je izračun uspeha celo v korist tožnice. Končno ni res, da sodišče pri odločitvi o tožničinih stroških postopka ni upoštevalo njenega stroškovnika na pritožbi zoper vmesno sodbo, ker je ta strošek 180,00 EUR upoštevalo.

20. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožene stranke in v obrestnem delu odločitev delno spremenilo na podlagi 358. člena ZPP, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter v nespremenjenem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeni uspeh toženke je zanemarljivo majhen, zato obe pravdni stranki nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške (prvi in tretji odstavek 154. člena ZPP).


Zveza:

SPZ člen 48, 67, 67/4. OZ člen 190, 199, 299, 299/2, 336, 336/1, 346.
Datum zadnje spremembe:
25.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwMjI2