<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Civilni oddelek

VSM sklep I Ip 1223/2014
ECLI:SI:VSMB:2015:I.IP.1223.2014

Evidenčna številka:VSM0022483
Datum odločbe:12.03.2015
Senat, sodnik posameznik:Karolina Peserl (preds.), Metka Jug (poroč.), Vesna Rezar
Področje:IZVRŠILNO PRAVO
Institut:ustavitev postopka - odločanje o ugovoru po pravnomočnem zaključku postopka - sodni penali

Jedro

Najkasneje v pritožbi zoper sklep o ustavitvi izvršilnega postopka, v katerem je sodišče kot podlago za odločitev štelo umik predloga za izvršbo, bi moral dolžnik uveljavljati, da ustavitev izvršilnega postopka zaradi vloženega ugovora dolžnika, glede katerega le-ta še vedno izkazuje pravni interes, ni dopustna. Ker pa se je dolžnik konkludentno strinjal z ustavitvijo izvršilnega postopka (s tem, ko je pritožbeno ni izpodbijal), po pravnomočni ustavitvi in s tem koncu postopka ne more več pričakovati (meritorne) odločitve o svojem ugovoru.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in II. točki izreka spremeni tako, da v tem delu glasi:

„Ugovor dolžnika se zavrže.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje v nadalje izpodbijanem delu (III. točka izreka ter V. in VI. točka izreka) potrdi.

III. Dolžnik je dolžan upniku v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 62,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Dolžnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi In 1544/2013 z dne 27. 1. 2014 delno razveljavilo glede izterjave zneskov 148,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2013 dalje ter 3,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2013 dalje (I. točka izreka), v ostalem pa je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrnilo ter odločilo, da nosi sam svoje stroške postopka (II. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da je dolžan upniku v 8 dneh povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 62,64 EUR skupaj s pripadki v primeru zamude (III. točka izreka). Prvostopno sodišče je nadalje (v okviru odločitve o predlogu za določitev sodnih penalov) dolžniku naložilo, da v 8 dneh po prejemu prvostopnega sklepa pravilno in v celoti obračuna plačo za dolžnika za mesece april, maj in junij (od 1. 6. do 17. 6.) 2013 ter obračuna in odvede davke in prispevke, v kolikor pa obveznosti v postavljenem roku ne bo izpolnil, je od dneva zamude dalje do izpolnitve obveznosti za vsak dan zamude upniku dolžan plačati znesek 200,00 EUR (IV. točka izreka). V presežku je sodišče prve stopnje predlog upnika za določitev sodnih penalov zavrnilo (V. točka izreka) ter odločilo, da je dolžan dolžnik upniku v 8 dneh povrniti stroške postopka v višini 23,22 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da je hkrati vložil dva predloga: predlog za izvršbo za izterjavo denarne terjatve (čemur je sodišče prve stopnje sledilo in izdalo sklep o izvršbi) in predlog za določitev sodnih penalov za izterjavo nedenarne obveznosti. Ker je dolžnik denarno terjatev izpolnil, je upnik dne 12. 12. 2014 (pravilno 12. 2. 2014) umaknil predlog za izvršbo, v posledici česar je prvostopno sodišče v skladu s 43. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) izvršilni postopek pravilno ustavilo s sklepom z dne 18. 2. 2014, ki je postal pravnomočen dne 14. 3. 2014. Dolžnik je dne 19. 2. 2014 vložil ugovor, glede katerega je prvostopno sodišče kljub temu, da je bil izvršilni postopek že pravnomočno ustavljen, pozvalo upnika, naj odgovori na dolžnikove navedbe. Kljub predstavljenemu stališču upnika, da je dolžnikov ugovor brezpredmeten in neupošteven, saj sodišče prve stopnje od prejema izjave o umiku izvršilnega predloga ni bilo več upravičeno izvajati procesnih dejanj v obravnavani zadevi, je prvostopno sodišče upniku poslalo še dva poziva, naj odgovori na navedbe dolžnika z opozorilom, da se bodo sicer dolžnikove navedbe štele za resnične. Po prepričanju pritožnika je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo bistveno kršitev procesnih določb, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Prvostopno sodišče bi moralo namreč po umiku predloga za izvršbo prenehati z vsemi procesnimi dejanji, ker je kljub temu odločilo o ugovoru dolžnika, je po mnenju pritožnika izpodbijani sklep nezakonit. Pri tem je zmotno prvostopno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1273/07, pri kateri ni šlo za postopek izvršbe na podlagi izvršilnega naslova kot v obravnavani zadevi, temveč za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, v navedeni odločbi ustavnega sodišča pa ni govora o kaki splošni dolžnosti sodišča odločiti o ugovoru dolžnika kljub pravnomočnemu sklepu o ustavitvi izvršilnega postopka. V postopku izvršbe na podlagi izvršljive sodne odločbe bi moralo sodišče po mnenju pritožnika po prejemu upnikovega umika izvršilnega predloga izdati sklep o ustavitvi postopka, ki je zgolj deklaratorne narave, saj je postopek končan že s podajo upnikove izjave o umiku predloga za izvršbo. O utemeljenosti dolžnikovega ugovora zato sodišče ni več upravičeno odločati, kar že vrsto let konsistentno zastopa sodna praksa, ki jo pritožnik primeroma navaja. Sicer pa je umik predloga v postopku izvršbe na podlagi izvršljive sodne odločbe dolžniku vedno v korist, dolžnik pa sklepa o ustavitvi postopka sploh ni pritožbeno izpodbijal. Po mnenju pritožnika je zmotno tudi prvostopno stališče, da je imel dolžnik pravni interes za odločitev o ugovoru zaradi možnosti nasprotne izvršbe v primeru ugoditve ugovoru in razveljavitve sklepa o izvršbi, saj 67. člen ZIZ ureja tudi druge možnosti za nasprotno izvršbo. Podrejeno pritožnik navaja, da je dolžnikov ugovor pavšalen, nesubstanciran in kot tak neobrazložen, zato bi ga moralo sodišče zavreči. Glede prvostopne odločitve o določitvi sodnih penalov upnik graja počasnost odločanja sodišča v zvezi z njegovim predlogom in poudarja, da je predlog za določitev sodnih penalov za vsak dan zamude v višini 1.000,00 EUR utemeljen, saj bo le dovolj visok znesek sodnih penalov dolžnika lahko prisilil v izpolnitev. Prvostopna odločitev glede določitve sodnih penalov v višini 200,00 EUR je zato po mnenju pritožnika zmotna in neobrazložena. Napačna naj bi bila tudi prvostopna odločitev o stroških postopka s tem v zvezi. Upnik predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri zavrženja dolžnikovega ugovora z dne 18. 2. 2014, določitve sodnih penalov v višini 1.000,00 EUR za vsak dan zamude ter ustrezne spremembe stroškovne odločitve v skladu s pritožbenimi navedbami. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se dolžnik zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu s sprejemom meritorne odločitve o ugovoru dolžnika zagrešilo bistveno kršitev procesnih določb, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost tega dela prvostopnega sklepa. Odločitev o predlogu za določitev sodnih penalov pa v izpodbijanem delu ni obremenjena s po uradni dolžnosti upoštevnimi niti z v pritožbi uveljavljanimi pritožbenimi razlogi.

6. V obravnavani zadevi je upnik po izdaji sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova z dne 27. 1. 2014, ki sta ga obe stranki izvršilnega postopka prejeli dne 10. 2. 2014, dne 12. 2. 2014, torej še v ugovornem roku, predlog za izvršbo umaknil, ne da bi navedel razlog za umik predloga. Iz obvestila o poplačilu organizacije za plačilni promet z dne 13. 2. 2014 (list. št. 11 spisa) pa izhaja, da je bila izvršilna zadeva (prisilno) realizirana. Kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, se namreč v skladu s tretjim odstavkom 46. člena ZIZ upnik poplača pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, pod pogojem, da predlogu za izvršbo priloži izvršilni naslov, ki je bil v obravnavani zadevi priložen. Sodišče prve stopnje je na podlagi upnikovega umika predloga za izvršbo v skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZIZ izvršilni postopek z (deklaratornim) sklepom z dne 18. 2. 2014, torej še vedno v ugovornem roku, ustavilo. Dolžnik je sklep o ustavitvi postopka prejel 21. 2. 2014 in se zoper njega ni pritožil. Je pa že pred prejemom sklepa o ustavitvi postopka dne 18. 2. 2014 vložil ugovor zoper sklep o izvršbi, v katerem je izrecno navedel, da je dolžnikov dolžnik sklep o izvršbi izvršil še pred njegovo pravnomočnostjo, kakor tudi, da je upnik dne 12. 2. 2014 predlog za izvršbo umaknil.

7. V skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZIZ lahko upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo, v primeru umika sodišče postopek ustavi. V sodni praksi je sicer res že uveljavljeno stališče, da 43. člen ZIZ ne rešuje vseh situacij, v katerih upnik umakne predlog za izvršbo, (1) vendar se to stališče, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, nanaša na postopek po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine. V tem postopku sklep o izvršbi poleg dovolilnega dela, v katerem sodišče dovoli izvršbo za poplačilo izterjevane terjatve, vsebuje tudi t. i. kondemnatorni del, v katerem sodišče dolžniku naloži, da v osmih (oziroma v treh) dneh poravna terjatev skupaj z odmerjenimi stroški (tretji odstavek 44. člena ZIZ). S sklepom o izvršbi sodišče v takšnem primeru torej ne dovoli le oprave izvršbe, temveč izda tudi plačilni nalog. Zato je treba v postopku po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine v primeru upnikove izjave o umiku predloga izhajati ne le iz 43. člena ZIZ, temveč je treba (skladno s 15. členom ZIZ) smiselno upoštevati tudi določbe ZPP o umiku tožbe v postopku za izdajo plačilnega naloga. Vendar, kot utemeljeno poudarja tudi pritožnik, je obravnavana zadeva v bistvenem drugačna, saj je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, v takih primerih sklep o izvršbi kondemnatornega dela ne vsebuje, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo le iz določbe 43. člena ZIZ in na podlagi upnikove izjave o umiku predloga za izvršbo postopek ustavilo. Ob pritožbeno neizpodbijanem sklepu o ustavitvi postopka zardi umika izvršilnega predloga, umik pa je nepreklicen, prvostopno sodišče tudi po presoji sodišča druge stopnje ni imelo več podlage za meritorno odločanje o utemeljenosti ugovora dolžnika.(2) Umik izvršilnega predloga pomeni konec postopka in procesnopravnega razmerja, ki nastopi s trenutkom, ko upnik poda izjavo o umiku in je sklep sodišča prve stopnje deklaratorne narave. Sodišče po tem, ko je upnik umaknil predlog za izvršbo, ni bilo več upravičeno obravnavati utemeljenosti ugovora dolžnika.(3)

8. Zgoraj zavzetega drugostopnega stališča ne more spremeniti argument prvostopnega sodišča, da v času izdaje sklepa o ustavitvi postopka sodišče še ni moglo vedeti, ali je bil upnik poplačan (le) na podlagi oprave izvršbe ali pa je obenem od dolžnika prejel tudi prostovoljno izpolnitev obveznosti. Navedene prvostopne navedbe so protispisne, saj je iz obvestila organizacije za plačilni promet (list. št. 11 spisa), ki ga je sodišče prve stopnje prejelo naslednji dan po upnikovem umiku predloga za izvršbo in še pred izdajo sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka z dne 18. 2. 2014, mogoče jasno razbrati, da je bila obravnavana izvršilna zadeva (prisilno) realizirana. Nenazadnje pa je bil glede na zgoraj povzete navedbe v ugovoru z dejstvom prisilne realizacije sklepa o izvršbi še pred njegovo pravnomočnostjo kakor tudi z upnikovim umikom predloga za izvršbo ob vložitvi ugovora seznanjen tudi dolžnik, pa se ustavitvi postopka na tej podlagi ni zoperstavljal, zato je pritožbeno neizpodbijani sklep o ustavitvi izvršilnega postopka postal pravnomočen. Po presoji sodišča druge stopnje za obravnavano zadevo, ko je prišlo do prisilne realizacije sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, sicer ne drži v sodni praksi večkrat zavzeto stališče, da je umik predloga za izvršbo in posledična ustavitev izvršilnega postopka dolžniku (vedno) v korist. Vendar pa bi moral dolžnik to z vložitvijo pravnega sredstva zoper tak sklep v skrbi za svoje koristi tudi uveljavljati. Najkasneje v pritožbi zoper sklep o ustavitvi izvršilnega postopka, v katerem je sodišče kot podlago za odločitev štelo umik predloga za izvršbo, bi moral dolžnik uveljavljati, da ustavitev izvršilnega postopka zaradi vloženega ugovora dolžnika, glede katerega le-ta še vedno izkazuje pravni interes, ni dopustna. Ker pa se je dolžnik konkludentno strinjal z ustavitvijo izvršilnega postopka (s tem, ko je pritožbeno ni izpodbijal), po pravnomočni ustavitvi in s tem koncu postopka ne more več pričakovati (meritorne) odločitve o svojem ugovoru, tudi če bi morebiti zanjo imel pravni interes, ki pa ga po vsem obrazloženem ni učinkovito uveljavil. Nanj tudi ne more po uradni dolžnosti brez aktivnosti dolžnika paziti sodišče prve stopnje v smislu varovanja njegove možnosti vložiti nasprotno izvršbo, kot utemeljeno izpostavlja pritožnik.

9. Sodišče prve stopnje pa se v obrazložitvi svoje odločitve utemeljeno sklicuje na ustavnosodno prakso,(4) iz katere izhaja, da je dolžno sodišče o vloženih (rednih in izrednih) pravnih sredstvih dolžnika kljub ustavitvi izvršbe zaradi upnikove izjave o umiku predloga za izvršbo sprejeti odločitev v obliki sodne odločbe ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru je dolžniku odvzeta možnost, da se seznani z razlogi za stališče sodišča, da v takšnem primeru o pravnih sredstvih ne more več odločati, kot tudi možnost izpodbijanja takšne odločitve s pritožbo, kar bi pomenilo kršitev ustavnih procesnih jamstev, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 25. člen Ustave. Vendar pa navedeno po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi ne narekuje meritorne odločitve o ugovoru dolžnika, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, temveč zadostuje tudi odločitev procesne narave, v obravnavani zadevi glede na vse zgoraj obrazloženo zavrženje dolžnikovega ugovora, o katerem sodišče prve stopnje upoštevaje pravnomočno ustavitev postopka ni moglo več vsebinsko odločati.

10. Vse obrazloženo je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v tem delu narekovalo ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega dela sklepa v zvezi z odločitvijo o ugovoru dolžnika (I. in II. točka izreka prvostopnega sklepa) v smeri zavrženja dolžnikovega ugovora.

11. Opisana sprememba prvostopne odločitve pa ni narekovala spremembe stroškovne odločitve s tem v zvezi, za katero se sicer z napadanjem tudi tega dela prvostopne odločbe zavzema pritožnik. Že sodišče prve stopnje dolžniku ni priznalo ugovornih stroškov, upniku pa je pravilno priznalo le tiste stroške odgovora na ugovor, ki so bili za izvršbo potrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ) v pravilni višini glede na vrednost izterjevane denarne terjatve. Navedeno konkretno pomeni le tiste stroške, ki jih je imel upnik z odgovorom na ugovor dolžnika, h kateremu je bil s strani sodišča prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 58. člena ZIZ pozvan, ne pa tudi stroškov za vloge, s katerimi je svoj odgovor na ugovor zaradi nepopolnih navedb vsebinske narave glede utemeljenosti predloga za izvršbo (konkretno glede pravilnosti načina izračuna denarne terjatve upnika) čeprav na poziv sodišča prve stopnje še dodatno dopolnjeval. Sodišče druge stopnje kot pravilno sprejema prvostopno stališče, da bi lahko upnik že v odgovoru na ugovor natančno pojasnil način in podlago izračuna terjatve, zaradi česar nadaljnje vloge s tem v zvezi niso bile potrebne (obrazložitev prvostopnega sklepa v točki 21), kar tembolj velja glede na s tem sklepom sprejeto odločitev o zavrženju ugovora. Vse navedeno je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v tem delu narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev stroškovne odločitve v zvezi z ugovorom dolžnika, vsebovane v III. točki izreka prvostopnega sklepa.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena graja prvostopne odločitve glede predloga za določitev sodnih penalov, v okviru katere pritožnik (poleg neutemeljene graje počasnosti postopka izdaje prvostopne odločitve s tem v zvezi) kot prenizko graja le višino določenih sodnih penalov. Po presoji sodišča druge stopnje pa je bila le-ta v višini 200,00 EUR za vsak dan zamude ustrezno določena, pri čemer je sodišče prve stopnje glede na to, da je dolžnik svojo nedenarno obveznost v večjem delu že izpolnil, kar smiselno priznava tudi pritožnik, ustrezno upoštevalo še neizpolnjen del nedenarne obveznosti dolžnika, kakor tudi naravo in pomen dejanja za upnika in premoženjsko stanje dolžnika. Vse navedeno je sodišče prve stopnje v obrazložitvi tega dela prvostopne odločitve dovolj izčrpno pojasnilo (točka 32 obrazložitve, ki jo sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema).

13. Slediti tudi ni mogoče pritožbeni graji prvostopne stroškovne odločitve v zvezi z določitvijo sodnih penalov, v okviru katere prvostopno sodišče upniku, ki je predlog za določitev sodnih penalov vložil hkrati s predlogom za izvršbo za izterjavo denarne terjatve, posebne nagrade za tak predlog utemeljeno ni priznalo. Sicer pa so bili upniku za to vlogo, s katero je bil začet postopek v obravnavani zadevi, zaradi previsoko navedene vrednosti predmeta (6.687,20 EUR namesto pravilno 1.933,84 EUR) na prvi stopnji priznani višji stroški, kot bi mu za podajo predloga za izvršbo pripadali (72,90 EUR namesto 26,10 EUR), v kar pa sodišče druge stopnje, ker bi bilo pritožniku v škodo, ni moglo posegati. Tako je mogoče smiselno šteti, da je v to nagrado zajeta tudi posebna nagrada za predlog za določitev sodnih penalov. Za nadaljnje upnikove vloge v zvezi s predlogom za določitev sodnih penalov pa je prvostopno sodišče upniku utemeljeno priznalo nagrado od vrednosti še neobračunanih plač – torej vrednosti še neizpolnjene nedenarne terjatve, saj je bil le v tem delu predlog za določitev sodnih penalov utemeljen, kar je prvostopno sodišče tudi ustrezno obrazložilo (točka 34 obrazložitve prvostopne odločitve, ki jo sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema).

14. Vse navedeno je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ narekovalo zavrnitev tega dela pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopne odločitve v zvezi s predlogom za določitev sodnih penalov, vsebovane v V. in VI. točki izreka prvostopnega sklepa.

15. Ker je po vsem obrazloženem upnik s pritožbo v pretežni meri (v odločitvi o ugovoru) uspel, mu je dolžan dolžnik v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. Le-ti so bili utemeljeno priglašeni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) le v višini 52,20 EUR (tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi v zvezi s pravilno vrednostjo predmeta 1.933,84 EUR). Skupaj s pavšalnim zneskom poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 % nagrade (tar. št. 6002) je dolžan dolžnik upniku povrniti 62,64 EUR. Dolžnik pa v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona in 15. členom ZIZ krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ki za odločitev o pritožbi niso bili potrebni.

---.---

Op. št. (1) : Tako npr. Sklep VS RS III Ips 200/2008 z dne 22. 9. 2009, tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1273/07 z dne 22. 5. 2008.

Op. št. (2): Tako tudi VSC Sklep I Ip 524/2007 z dne 10. 5. 2007.

Op. št. (3) : Tako tudi VSL Sklep III Cp 378/2007 z dne 8. 3. 2007.

Op. št. (4) : Odločba Up-1273/07 z dne 22. 5. 2008.


Zveza:

ZIZ člen 43, 46, 46/3, 67.
Datum zadnje spremembe:
15.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5NzUw