<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1644/2013
ECLI:SI:VSLJ:2014:II.CP.1644.2013.1

Evidenčna številka:VSL0065497
Datum odločbe:29.01.2014
Senat, sodnik posameznik:Majda Lušina (preds.), Majda Irt (poroč.), Brigita Markovič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:povzročitev škode - neposlovna odškodninska odgovornost - povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode - pravična denarna odškodnina - prenehanje obveznosti - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka - vedenje o obsegu škode - prepoved reformatio in peius - dokazovanje - tuja nega in pomoč - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti - primarni strah - sekundarni strah - skaženost - tabela invalidnosti - razpravno načelo - materialno procesno vodstvo - zamuda z izpolnitvijo denarnih obveznosti - zamudne obresti - procesne obresti - poprava sodbe - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - stroški postopka

Jedro

V obravnavanem primeru gre za neposlovno odškodninsko odgovornost, v okviru katere mora toženec po zakonu plačati tožniku odškodnino za vso pravno priznano škodo v smislu 179. člena OZ. Ocena obsega takšne škode temelji na dejanskih okoliščinah in zgolj te so lahko podlaga za odločanje sodišča prve stopnje. Dodatno pojasnilo izvedenca o stopnji invalidnosti glede na tabelo zavarovalnice je lahko kvečjemu indic, ki pripomore k prepričljivosti dokazne ocene sodišča, ni pa bistvena okoliščina za ugotavljanje škodnih posledic pri tožniku. Njena dokazna moč je odvisna od pojasnila tabele invalidnosti in dejanskih okoliščin, ki so v njej upoštevane.

Četudi premoženjska in nepremoženjska škoda izvirata iz istega škodnega dogodka, imata odškodninski terjatvi iz naslova premoženjske škode in iz naslova nepremoženjske škode različno dejansko in pravno podlago. Zastaranje vsake izmed njih začne posledično teči takrat, ko bi tožnik prvič lahko uveljavljal zahtevek iz tega naslova, in to neodvisno od teka zastaralnega roka za terjatve iz drugih naslovov.

Sodišče je v pravdi dolžno postopati tako, da je v razmerju do strank nepristransko. Navedeno je tudi razmejitveni kriterij pri presoji, do kod seže pooblastilo iz 285. člena ZPP. Pozivanje stranke, da glede na aktualno procesno gradivo (še) ni uspela dokazati svojega zahtevka in naj zato le-tega dopolni, bi takšno dolžno nepristranskost sodišča kršilo na račun nasprotne stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še:

- 3.172,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2008 dalje do prenehanja obveznosti,

- 2.436,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2010 dalje do prenehanja obveznosti,

- višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe 491,43 EUR stroškov v postopku s pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka plačati tožniku odškodnino v višini 4.065,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2008 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od 300,00 EUR za čas od 13. 9. 2008 do 25. 1. 2011 (I. točka sodbe sodišča prve stopnje). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka sodbe sodišča prve stopnje) in toženki naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 1.560,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni skladno s pritožbenimi razlogi, sicer pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je sodbe datirana 31. 1. 2013, kar je nemogoče, upoštevajoč, da je bil zadnji narok za glavno obravnavo 5. 2. 2013. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je pri seštevku prišlo do napake, kar je tudi ustrezno popravilo. Seštevek se pravilno glasi 44.061,44 EUR in ne 45.131,44 EUR. Razlika je torej 1.070,00 EUR. Pojasnjuje, da je prvotno sicer pravilno zapisal zahtevek in je bila vsota pravilna, tekom oblikovanja tožbe pa je nekako (najbrž v naglici) izpadla obrazložitev tuje pomoči ravno za mesec dni. Po popravku pa je uveljavljal še razliko v višini 1.080,00 EUR. Sodišče je v tem delu zmotno tolmačilo popravek na način, da je povečal odškodnino iz naslova tuje pomoči za znesek 2.160,00 EUR. Iz XII. točke pripravljalne vloge jasno izhaja, da je potreboval pomoč 60 dni po 6 ur na dan, medtem ko je v tožbi zahteval zgolj 30 dni po 6 ur na dan. Odškodninski zahtevek iz tega naslova je torej zvišal samo za polovico. To je jasno razvidno iz skupnega neto zneska, ki je po t.i. zvišanju znašal le 3.816,00 EUR. To pa je sicer tudi pravilni seštevek vtoževanega zneska iz naslova tuje pomoči. Sodišče prve stopnje bi moralo z njim po uradni dolžnosti razčistiti vtoževani zahtevek in zahtevati od njega popravek, če je táko napako ugotovilo. Posledično je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo, da je zastaran zahtevek v višini 2.160,00 EUR, in ne kvečjemu v višini 1.080,00 EUR. Pri tem je zmotno uporabilo materialno pravo. Zastaralni rok treh let velja za celoten zahtevek iz naslova odškodnine za škodo iz istega škodnega dogodka. Rok pa začne teči od konca zdravljenja. Le-to se je v konkretnem primeru zaključilo 29. 10. 2010, pripravljalna vloga pa je bila sestavljena 15. 5. 2012. Opozarja na navedbe v VII. točki tožbe, v skladu s katerimi mu je nastala materialna škoda zaradi tuje nege in pomoči, ki jo je potreboval med zdravljenjem, predvsem prvih 14 dni in po operacijah, ko so mu morali vse prinesti in odnesti. Takrat je rabil pomoč po šest ur na dan. Spremenil je zgolj dolžino tuje pomoči, ker je moral toliko časa čakati na odhod v zdravilišče. Poudarja, da je materialna škoda zaradi zdravljenja del nematerialne škode. V nadaljevanju kot prenizko graja prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (v nadaljevanju: ZŽA) ter nepriznanje odškodnine iz naslova skaženosti. Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo vseh ugotovitev izvedenca v zvezi z obsegom škode, glede odškodnine iz preostalih naslovov pa smiselno graja zmotno uporabo 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) (2). V zvezi z odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti dodaja, da sodišče prve stopnje v tem okviru zmotno ni upoštevalo njegovih začasnih funkcionalnih težav ter da bi moralo upoštevati tudi oceno invalidnosti, ki jo je podal izvedenec (20 odstotkov). V zvezi z zavrnitvijo odškodnine iz naslova skaženosti pa meni, da bi ga moralo sodišče prve stopnje v skladu z 285. členom ZPP zaslišati o teh bolečinah, glede na to, da je v njihov dokaz predlagal tudi svoje zaslišanje. Poudarja, da je na zaslišanju povedal, da mu ni vseeno. Kakršen koli dodatni dokazni predlog v tej smeri je bil zato nepotreben. Glede obresti meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje prisoditi tudi procesne obresti. Sodišče prve stopnje ne more sámo določiti, kaj je toženec plačal in kdaj. Če je sodišče prisodilo odškodnino v nižjem znesku, kot je bila izplačana s strani zavarovalnice, potem ne more zaključiti, da je toženec s preplačilom plačal tudi zakonske zamudne obresti. Toženec tega ob plačilu namreč ni navajal. Lahko pa bi višek odškodnine kompenziralo z delom materialne škode, česar pa sodišče ni storilo. V zvezi s tem še navaja, da je toženec materialno škodo v pavšalnem znesku 300,00 EUR že plačal, pri čemer lahko že plačani del predstavlja ravno tisti del odškodnine iz naslova tuje pomoči, ki naj bi po mnenju toženca že zastaral. Sodišče prve stopnje bi moralo obračunati celotno škodo iz naslova materialne škode in nato odšteti plačani znesek. Glede stroškovne odločitve meni, da je obrazložitev v točki 28 nerazumljiva in se ne more preizkusiti, za obrazložitev v točki 29 pa meni, da ne sodi v predmetni postopek. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da predstavlja zmotna navedba datuma izdaje sodbe na zadnji strani obrazložitve, na katero opozarja tožnik v pritožbi, očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadar koli odpravi na podlagi 328. člena ZPP. Da gre za očitno pisno pomoto, je razvidno tako iz glave sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje označilo kot datum zadnjega naroka za glavno obravnavo dan 5. 2. 2013, iz obrazložitve v točki 19 pa je razvidno, da je pri valorizaciji že plačanih zneskov pred pravdo na dan sojenja prav tako upoštevalo datum 5. 2. 2013. Tudi sicer bi lahko takšna zmotna navedba utemeljila kvečjemu obstoj relativne kršitve postopka, za katero bi moral tožnik pojasniti, kako je ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve. Tega pa tožnik v pritožbi ni zatrdil.

O odškodnini za premoženjsko škodo:

6. Tožnik v pritožbi ne graja odločitve o odškodnini iz naslova potnih stroškov (iz tega naslova mu je bilo prisojenih 946,63 EUR) ter iz naslova izgubljenega osebnega dohodka (iz tega naslova mu je sodišče prisodilo 1.183,81 EUR), temveč ugovarja zgolj razlogom glede zastaranja dela zahtevka iz naslova tuje nege in pomoči. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je takšen pritožbeni ugovor delno utemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik po vložitvi tožbe 15. 5. 2012 povišal svoj zahtevek iz tega naslova za 2.160,00 EUR, kar pa je storil po preteku triletnega subjektivnega roka iz prvega odstavka 364. člena OZ, zato je njegov zahtevek v tem delu (torej za znesek 2.160,00 EUR) zastaral. Pri tem pa je zmotno navedlo znesek povečanja zahtevka. Tožnik je namreč iz tega naslova v tožbi sprva zahteval 2.736,00 EUR in takšen zahtevek utemeljil z naslednjimi trditvami: da je tujo nego in pomoč potreboval med zdravljenjem, predvsem prvih 14 dni in po operacijah, ko so mu morali vse prinesti in odnesti. Takrat je rabil pomoč po 6 ur na dan, kar znaša (6 ur na dan x 30 dni x 6,00 EUR) 1.080,00 EUR. Nato pa je tri mesece potreboval pomoč pri najosnovnejših opravilih, kot so izvajanje osebne higiene, pri pripravi hrane, oblačenju, obuvanju, vožnjah na zdravstvene preglede, fizioterapije; tudi v kad in iz kadi ni mogel sam, potreboval je pomoč po tri ure dnevno. Pomoč so mu nudili njegovi bližnji. Ob upoštevanju povprečnega cenika v višini 6 EUR, priglaša škodo iz naslova tuje pomoči v znesku 1.656,00 EUR (6 EUR x 3 ure x 92 dni). Zaključil je z izrecno in določno navedbo: „iz naslova tuje pomoči tožnik priglaša 2.736,00 EUR“, kar dejansko predstavlja vsoto predhodno navedenih delnih zneskov. V prvi pripravljalni vlogi z dne 15. 5. 2012 (na list. št. 32 sodnega spisa) pa je navedel, da „je tujo nego in pomoč potreboval najprej v obdobju dveh mesecev med operacijo in D.T. Takrat je potreboval pomoč po 6 ur na dan, kar znaša 6 x 60 dni x 6 EUR, skupaj 2.160,00 EUR, nato pa še tretji mesec pri najosnovnejših opravilih kot so osebna higiena, priprava hrane, oblačenje in obuvanje, kar je že obračunano v tožbi. Skupaj iz naslova tuje pomoči zahteva 3.816,00 EUR.“

8. Iz povzetih trditev jasno izhaja, da je tožnik s prvo pripravljalno vlogo zvišal svoj zahtevek iz naslova tuje nege in pomoči (zgolj) za 1.080,00 EUR (na skupaj 3.816,00 EUR), in ne za znesek 2.160,00 EUR, kot je to zmotno navedlo sodišče prve stopnje. Pojasnjeno izhaja tako iz matematičnega odštevka prvotnega in spremenjenega skupnega zneska, kot tudi iz dejstvenega substrata, iz katerega je razvidno, da je zahtevek povečal tako, da je namesto enega meseca tuje nege in pomoči po šest ur na dan, zahteval dva meseca nege po šest ur dnevno ob isti urni postavki. Zgolj v tem delu je torej zahtevek tožnika zastaral. Ni pa mogoče pritrditi tožnikovemu pritožbenemu ugovarjanju, da svojega zahtevka iz tega naslova ni spremenil, temveč ga je zgolj specificiral. Da temu ni tako, izhaja nenazadnje iz njegovih izrecnih trditev na list. št. 33 sodnega spisa, v okviru katerih je pojasnil, da je povišal zahtevek iz naslova materialne škode. Upoštevajoč, da so bile njegove trditve jasne, pa ni obstajala nikakršna potreba po procesnem aktiviranju sodišča prve stopnje v smislu razjasnjevanja tožnikovih trditev, za kar se sicer zavzema v pritožbi.

9. Kljub v točki 7 te obrazložitve pojasnjenim zmotnim razlogom sodišča prve stopnje glede višine zastaranega dela zahtevka, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz razlogov sodišča prve stopnje v točki 21 izhaja, da je le-to meritorno obravnavalo zahtevek v pravilni, prvotno vtoževani višini 2.736,00 EUR, zaradi česar zgoraj ugotovljena kršitev ni vplivala na pravilnost siceršnje odločitve o višini odškodnine za premoženjsko škodo.

10. Prav tako ni utemeljen očitek o zmotni presoji začetka teka zastaralnega roka za uveljavljanje odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je namreč materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožnik svoj zahtevek povečal prepozno, ker je to storil po izteku triletnega subjektivnega zastaralnega roka, ki je začel teči po koncu zatrjevane potrebe po tuji negi in pomoči. Zavzemanju tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje kot začetek teka roka upoštevati dan zaključka zdravljenja, ker predstavlja odškodnina za škodo iz istega škodnega dogodka dejansko in pravno celoto, ni mogoče slediti. Četudi premoženjska in nepremoženjska škoda izvirata iz istega škodnega dogodka, imata odškodninski terjatvi iz naslova premoženjske škode in iz naslova nepremoženjske škode različno dejansko in pravno podlago. Zastaranje vsake izmed njih začne posledično teči takrat, ko bi tožnik prvič lahko uveljavljal zahtevek iz tega naslova, in to neodvisno od teka zastaralnega roka za terjatve iz drugih naslovov. To pa je v primeru odškodninskih terjatev dan, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za storilca.

11. Tekom postopka seznanjenost tožnika s storilcem ni bila sporna. S premoženjsko škodo pa je bil tožnik seznanjen takoj, ko mu je nastala. S premoženjsko škodo, za katero povečuje svoj zahtevek, se je takó seznanil v dveh mesecih po škodnem dogodku, ne pa šele potem, ko je bilo zdravljenje zaključeno. Glede na to, da tožnik z izjemo presoje zastaranja ne graja odločitve sodišča prve stopnje o višini premoženjske škode, je torej zaključek, da gre tožniku iz tega naslova skupaj 4.065,44 EUR, pravilen. Pravilna je tudi odločitev o obrestnem zahtevku v tem delu.

12. Upoštevajoč neizpodbijano dejansko ugotovitev, da je toženec na račun premoženjske škode tožniku med pravdo že plačal 300,00 EUR, bi mu bil sicer toženec dolžan plačati iz naslova premoženjske škode zgolj še 3.810,44 EUR s pripadki. Ker pa sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, bi pritožbeno sodišče z ustreznim zmanjšanjem dolgovanega zneska iz tega naslova spremenilo odločitev v škodo tožnika kot edinega pritožnika, kar ni dopustno (359. člen ZPP). V odločitev sodišča prve stopnje v tem delu (tj. v I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) zato ni poseglo.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo:

13. Pritožbena graja pa je delno utemeljena glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik je v skladu z neizpodbijanimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v škodnem dogodku utrpel pretres možganov, udarnino desne rame v predelu desne lopatice, zlom prvega in drugega rebra na desni strani, udarnino in odrgnino trebušne stene, odprt zlom v predelu končne tretjine desne stegnenice tretje stopnje, odlom notranje grče desne stegnenice v kolenu in obsežno rano na notranji strani desnega kolena. Sodišče prve stopnje mu je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 12.000,00 EUR (od vtoževanih 17.000,00 EUR), iz naslova duševnih bolečin zaradi ZŽA 11.700,00 EUR (od vtoževanih 17.000,00 EUR), iz naslova strahu 600,00 EUR (od vtoževanih 3.500,00 EUR) ter zavrnilo zahtevek iz naslova skaženosti v višini 1.500,00 EUR.

14. Tožnik sicer v okviru obsežnega pritožbenega povzemanja vsebine izvedeniškega mnenja neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da pri prisoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo vseh bistvenih ugotovitev izvedenca travmatologa. Iz razlogov v točki 13, 14 in 15 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno upoštevanje vseh okoliščin, na katere opozarja pritožba. Sodišče druge stopnje se na takó ugotovljen dejstveni substrat zadeve, kakor tudi na dejanske ugotovitve o obsegu škode iz drugih vtoževanih naslovov, na tem mestu zgolj sklicuje, z namenom izogniti se obsežnemu in nepreglednemu povzemanju sodbe sodišča prve stopnje. Le-to je pravilno upoštevalo izvedeniško mnenje tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik se neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru tega odškodninskega naslova upoštevati tudi duševne bolečine zaradi ugotovljenih začasnih zmanjšanih življenjskih aktivnost, zlasti zaradi glavobolov. V skladu s teorijo in ustaljeno sodno prakso takšne začasne omejitve ne utemeljujejo odškodnine iz tega naslova, pač jih je treba upoštevati v okviru prisoje odškodnine iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je to v obravnavanem primeru tudi storilo, kakor je razvidno iz 14. in 15. točke obrazložitve. Glede na pojasnjeno pa je neutemeljen tudi smiseln pritožbeni očitek o izostanku zaslišanja tožnikove matere, ki naj bi izpovedala o njegovih duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v času dolgotrajnega zdravljenja.

15. Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje za upoštevanje trajnih glavobolov, ki naj bi jih imel zaradi zadobljenih poškodb. V pritožbi namreč zmotno navaja, da je izvedenec povedal, da teh trajnih glavobolov ne pripisuje pretresu možganov, pač pa splošnim popoškodbenim posledicam. Iz izvedeniškega mnenja travmatologa na list. št. 65 sodnega spisa je razvidno (zgolj) izvedenčevo pojasnilo, da sedanjih glavobolov ni mogoče šteti za posledico lažjega pretresa možganov, ki je predmet tega mnenja. Iz mnenja kot celote pa prav tako ne izhaja, da bi bili takšni glavoboli posledica drugih poškodb, ki jih je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku.

16. V zvezi s pritožbenim ugovarjanjem, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi oceno invalidnosti, ki jo je podal izvedenec, pa velja pojasniti, da za pravilno ugotovitev obsega škode navedeno ni bistveno. Stopnje invalidnosti so namreč določene s splošnimi akti, ki so del pogodbenih zavarovanj, kot takšne pa predstavljajo relevantno materialno pravo zgolj v primerih vtoževanja zavarovalnine. V obravnavanem primeru gre za neposlovno odškodninsko odgovornost, v okviru katere mora toženec po zakonu plačati tožniku odškodnino za vso pravno priznano škodo v smislu 179. člena OZ. Ocena obsega takšne škode temelji na dejanskih okoliščinah in zgolj te so lahko podlaga za odločanje sodišča prve stopnje. Dodatno pojasnilo izvedenca o stopnji invalidnosti je lahko kvečjemu indic, ki pripomore k prepričljivosti dokazne ocene sodišča, ni pa bistvena okoliščina za ugotavljanje škodnih posledic pri tožniku. Njena dokazna moč je odvisna od pojasnila tabele invalidnosti in dejanskih okoliščin, ki so v njej upoštevane. Teh pa izvedenec v obravnavanem primeru ni podal, niti tega konkretizirano ni pojasnil tožnik v pritožbi, zato sodišče prve stopnje takšne navedbe izvedenca pravilno ni upoštevalo.

17. Drži pa končni očitek o prenizko prisojenem znesku iz tega naslova. V okviru preizkusa pravilne zapolnitve materialnopravnega standarda pravične denarne odškodnine (179. člen OZ) sodišče druge stopnje ugotavlja, da prisojeni zneski v višini 12.000,00 EUR (kar predstavlja 12,21 povprečnih neto plač) za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 11.700,00 EUR (tj. 11,91 povprečnih neto plač) za duševne bolečine zaradi ZŽA ter 600,00 EUR (tj. 0,61 povprečnih neto plač) za strah, kakor tudi celokupna prisojena odškodnina (24.300,00 EUR oziroma 24,73 povprečnih neto plač), bistveno odstopajo od odškodnin, ki so bile prisojene v približno primerljivih primerih in nepravilno odražajo razmerja med odškodninami za različne obsege škod.

18. V zadevi II Ips 121/2012 (3) je bilo ženski srednjih let (v času škodnega dogodka je bila stara 42 let) za zlom vratu stegnenice na desni nogi prisojenih za primerljiv obseg škode 16,20 povprečnih neto plač. Za nekoliko večji obseg škode iz naslova duševnih bolečin zaradi ZŽA (v bodoče lahko pričakuje poslabšanje zaradi nekroze glavice oz. artroze sklepnega hrustanca, kar bo dolgoročno terjalo zamenjavo kolka) pa 20,07 povprečnih neto plač.

19. Približno primerljiva je tudi zadeva II Ips 404/2000 (4), v kateri je bilo moškemu, staremu 36 let, za zdrobitveni zlom ponvice levega kolka, rane na bradi, na spodnji ustnici in v ustni votlini, številne udarnine na prsnem košu, trebušni steni, nosu, desni lični kosti, levi podlakti in levem komolcu in primerljiv obseg škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojenih 16,64 povprečnih neto plač, za nekoliko večji obseg škode iz naslova duševnih bolečin zaradi ZŽA (tožnik je po nesreči postal invalid III. kategorije in je moral terensko delo zamenjati s pisarniškim delom) pa 27,74 povprečnih neto plač.

20. Na prenizko prisojeno odškodnino v obravnavanem primeru kaže tudi primerjava z zadevo II Ips 394/2004 (5), v kateri sta bili zavrnjeni reviziji obeh pravdnih strank. Tožniku, moškemu staremu 17 let, poškodovanemu v prometni nezgodi, je bilo za odprt zdrobitveni zlom leve stegnenice prisojenih iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem za primerljiv obseg škode kot v obravnavanem primeru 17,45 povprečnih neto plač, za večji obseg škode iz naslova duševnih bolečin zaradi ZŽA (oškodovanec v citirani zadevi je utrpel zmanjšanje gibljivosti kolka in kolena za polovico, medtem ko je izvedenec pri tožniku ugotovljeno zavrto gibljivost desnega kolka in desnega kolena opredelil kot trajno posledico lažje stopnje) pa 24,43 povprečnih neto plač.

21. Sodišče druge stopnje je upoštevalo tudi odločitev v zadevi VIII Ips 409/2009 (6), v kateri je bila moškemu, staremu 27 let za zlom stegneničnega vratu prisojenih iz naslova telesnih bolečin 15,54 povprečnih neto plač, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 9,45 povprečnih neto plač (Vrhovno sodišče je sicer preizkus opravilo na podlagi revizije tožene stranke); ter odločitev v zadevi II Ips 937/2008, v kateri je bila tožniku za zlom prsnice, odkrhnitve narastišča kolateralnega ligamenta bazalnega sklepa palca levice, zlom sklepne ponvice levega kolka, sklepni vgreznitveni prelom lateralnega kondila leve golenice, obtolčenje leve pogačice, rano na levem komolcu in obtolčenine na obeh nadlaktih (takšne poškodbe ravno tako sodijo v kategorijo hudih primerov - IV. skupina po F. lestvici) za primerljiv obseg škode kot v obravnavanem primeru prisojena odškodnina v višini 15,35 povprečnih neto plač iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter 10,24 povprečnih pač za zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

22. Na podlagi primerjav z navedenimi primeri ter upoštevaje naravo odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo (ki predstavlja zapolnitev materialnopravnega standarda in se torej izmika možnosti uporabe primerov iz sodne prakse, objavljenih na spletnih straneh višjih in revizijskega sodišča oziroma v drugih publikacijah, kot razpredelnice, ki bi omogočala matematično uvrstitev primerov vanjo in aritmetični zaključek o pravičnem zadoščenju v konkretnem primeru), je sodišče druge stopnje ocenilo, da je v konkretnem primeru pravična satisfakcija za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 13.000,00 EUR (tj. 13,23 povprečnih neto plač), za duševne bolečine zaradi ZŽA pa 15.000,00 EUR (tj. 15,26 povprečnih neto plač).

23. Pri tem je posebej upoštevalo, da je tožnik v obravnavnem primeru utrpel nekoliko manjšo škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi ZŽA, kot so jih utrpeli oškodovanci v zadevah II Ips 121/2012, II Ips 404/2000, II Ips 394/2004 in II Ips 394/2004 (7), v katerih jim je bila iz naslova duševnih bolečin zaradi ZŽA in iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena višja odškodnina kot v obravnavanem primeru; ter da je bila oškodovancema v zadevah VIII Ips 409/2009 in II Ips 937/2008 za primerljiv obseg škode prisojena iz naslova duševnih bolečin zaradi ZŽA nižja odškodnina kot v obravnavanem primeru, iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pa višja odškodnina. Glede na to, da mora odškodnina iz naslova nepremoženjske škode tudi kot celota pravilno odražati razmerja med majhnimi, velikimi in katastrofalnimi škodami v sodni praksi, je pritožbeno sodišče ocenilo, da se pravična odškodnina v obravnavanem primeru umešča v razmak med prisojenimi odškodninami v zadevah II Ips 121/2012, II Ips 404/2000, II Ips 394/2004 in II Ips 394/2004, ter odškodninami, prisojenimi v zadevah VIII Ips 409/2009 in II Ips 937/2008. Tožniku je tako iz teh dveh naslovov (ki po višini predstavljata glavnino odškodnine iz naslova nepremoženjske škode) prisodilo satisfakcijo, ki v seštevku znaša 28,49 povprečnih neto plač. To je namreč več, kot je znašala odškodnina iz teh dveh naslovov v zadevah VIII Ips 409/2009 (skupaj prisojena odškodnina iz teh dveh naslovov 24,99 povprečnih neto plač) in II Ips 937/2008 (skupaj prisojena odškodnina iz teh dveh naslovov 25,59 povprečnih neto plač), obenem pa manj, kot je znašala v zadevah II Ips 121/2012 (skupaj prisojena odškodnina iz teh dveh naslovov 36,27 povprečnih neto plač), II Ips 404/2000 (skupaj prisojena odškodnina iz teh dveh naslovov 44,38 povprečnih neto plač) in II Ips 394/2004 (skupaj prisojena odškodnina iz teh dveh naslovov 41,88 povprečnih neto plač), v katerih je bil celokupen obseg škode iz navedenih naslovov večji.

24. Sodišče prve stopnje je prisodilo prenizko odškodnino tudi iz naslova strahu. Tožnik neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil njegov primarni strah trenuten. Pritožbena navedba, da je bil uro po poškodbi pri polni zavesti, kar je zapisano v dokumentaciji, predstavlja pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (337. člen ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik navajal, da je „ob sami nesreči utrpel močan primarni strah, v trenutku, ko ga je zbilo vozilo, se je močno ustrašil,“ (glej trditve na list. št. 6 sodnega spisa), kar je potrdil zaslišan pred sodiščem. Na navedbo v medicinski dokumentaciji, da je bil tožnik pri polni zavesti eno uro po poškodbi, je opozoril izvedenec, česar pa sodišče prve stopnje, upoštevajoč vezanost na trditveno podlago zahtevka, pri svoji odločitvi pravilno ni upoštevalo (7. in 212. člen ZPP).

25. Glede na ugotovljen obstoj hudega trenutnega primarnega strahu in intenzivnega sekundarnega strahu, ki je bil v najvišji intenziteti prisoten štiri dni, nato srednje hud en mesec, še nadaljnjih šest mesecev pa je bil blag, ter upoštevajoč odškodnine, prisojene v sodni praksi za primerljiv obseg škode (npr. v zadevi II Ips 845/2009, v kateri je bila tožniku iz tega naslova prisojena odškodnina v višini 1,97 povprečnih neto plač; ali v zadevi II Ips 937/2008, v kateri je bila prisojena odškodnina v višini 2,05 povprečnih neto plač), pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina iz tega naslova že na ugotovljeni dejanski podlagi 2.000,00 EUR (tj. dve povprečni neto plači v času sojenja na prvi stopnji).

26. Ni pa mogoče pritrditi tožnikovi graji odločitve o zavrnitvi odškodnine iz naslova skaženosti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da morajo biti duševne bolečine zaradi skaženosti, če naj bodo pravno priznana škoda, ustrezne intenzitete tako v objektivnem kot subjektivnem smislu. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da predstavljajo ugotovljene brazgotine pri tožniku z objektivnega stališča kvečjemu kozmetični defekt, ker ne vzbujajo gnusa v okolici. Glede na to, da je tožnik, zaslišan na naroku, glede svojega subjektivnega dojemanja sprememb, za katere trdi, da predstavljajo skaženost, povedal zgolj, da mu zaradi brazgotin ni vseeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal pravno priznane škode iz tega naslova. Kot dodaten argument je sicer dodalo, da tožnik tudi ni predlagal svojega dodatnega zaslišanja po pribavi izvedeniškega mnenja, iz česar tožnik v pritožbi sklepa, da bi bila sicer odločitev sodišča prve stopnje drugačna. Posledično sodišču prve stopnje očita, da bi ga moralo pozvati k dopolnitvi svojega zaslišanja, če je menilo, da s svojo izpovedbo ni potrdil obstoja duševnih bolečin ustrezne stopnje. Vendar je treba opozoriti, da za takšno postopanje sodišča prve stopnje ni bilo podlage. Le-to je v pravdnih postopkih vezano na razpravno načelo (7. člen ZPP) in je dolžno postopati tako, da je v razmerju do strank nepristransko. Navedeno je tudi razmejitveni kriterij pri presoji, do kod seže pooblastilo iz 285. člena ZPP. Pozivanje stranke, da glede na aktualno procesno gradivo (še) ni uspela dokazati svojega zahtevka in naj zato le-tega dopolni, bi takšno dolžno nepristranskost sodišča kršilo na račun toženca. Glede na vsebino zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 6. 9. 2012 pa v obravnavanem primeru sodišču prve stopnje tudi ni moč očitati, da pri izvajanju dokaza z zaslišanjem tožnika ni poskrbelo za celovito in popolno razjasnitev zadeve v tem delu. Tožnik je o svojih občutkih glede zatrjevane skaženosti izpovedal jasno in jedrnato. Posledično pa ni bilo vsebinske potrebe po intervenciji sodišča v smislu izvajanja materialno- procesnega vodstva.

27. Glede na vse pojasnjeno je sodišče druge stopnje prisojeno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode zvišalo tako, da je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojeno odškodnino na prvi stopnji v višini 12.000,00 EUR zvišalo za 1.000,00 EUR (na 13.000,00 EUR), na prvi stopnji prisojeno odškodnino iz naslova ZŽA v višini 11.700,00 EUR zvišalo za 3.300,00 EUR (na 15.000,00 EUR) in na prvi stopnji prisojeno odškodnino iz naslova strahu v višini 600,00 EUR zvišalo za 1.400,00 EUR (na 2.000,00 EUR). Skupaj je takó odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo iz zneska 24.300,00 EUR (tj. 24,73 povprečnih neto plač) za 5.700,00 EUR (na skupen znesek 30.000,00 EUR (tj. 30,53 povprečnih neto plač).

28. Upoštevaje, da je toženec pred pravdo iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tožniku plačal 15.900,00 EUR (4. 12. 2008) in 9.350,00 EUR (27. 1. 2011), kar revalorizirano na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje (tj. 5. 2. 2013) znaša skupaj 26.827,70 EUR, je torej dolžan plačati tožniku, ob upoštevanju pravilne višine njegove obveznosti še 3.172,30 EUR. Tožniku gredo zakonske zamudne obresti od dneva, ko je toženec prišel v zamudo z izplačilom. Glede na to, da obveznost izplačila odškodnine v konkretnem primeru ne temelji na pogodbi, je toženec prišel v dolžniško zamudo z naslednjim dnem, ko ga je tožnik pozval k plačilu odškodnine. To je bilo v konkretnem primeru 10. 11. 2008, ko je tožnik poslal tožencu drugi odškodninski zahtevek, s katerim je prvotno, 4. 12. 2008 zahtevano odškodnino v višini 15.000,00 EUR (zavarovalnica je na zahtevek reagirala s plačilom zneska 15. 900,00 EUR dne 4. 12. 2008), zvišal zahtevek na 33.700,00 EUR. Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 3.172,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2008 do prenehanja obveznosti.

29. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je toženec preplačal svojo odškodninsko obveznost, je tudi zmotno zavrnilo zahtevek iz naslova nateklih zakonskih zamudnih obresti od posameznih zahtevkov pred pravdo do delnih plačil. Glede na pravilnost razlogov sodišča prve stopnje o teku takšnih obresti ter o njihovem nateklem znesku (točka 19 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) se sodišče druge stopnje takšni obrazložitvi pridružuje ter se nanjo v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je takó pravilno ugotovilo, da toženka dolguje tožniku iz tega naslova 2.436,37 EUR.

30. Tožnik pravilno vztraja tudi na plačilu procesnih obresti od zneska 2.436,37 EUR. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo, da obresti od zapadlih, pa neplačanih obresti ne morejo teči pred vložitvijo tožbe (381. člen OZ). Povzeto pravilo je namreč izjema od siceršnje prepovedi obrestovanja obresti (anatocizem, prvi odstavek 375. člena OZ). Ker pa je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da je toženka preplačala svojo odškodninsko obveznost, tožniku neutemeljeno ni prisodilo tudi (procesnih) obresti od zneska zapadlih, pa neplačanih obresti v višini 2.436,37 EUR za čas od dneva vložitve tožbe (tj. od 3. 12. 2010) dalje.

Sklepno:

31. Sodišče druge stopnje je upoštevajoč vse razloge, navedene v predhodnih točkah obrazložitve, pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka, tj. v zavrnilnem delu, spremenilo tako, da je toženki naložilo plačilo še 3.172,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2008 do prenehanja obveznosti ter zneska 2.436,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (tj. 3. 12. 2010) dalje. V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških:

32. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo ponovno odločati tudi o stroških postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo, da je tožnik po spremembi odločitve s svojim zahtevkom uspel 46,69 %, toženka pa 53,31 % (8). V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP mora zato vsaka stranka drugi povrniti stroške v tistem deležu, s katerim je ta uspela. Sodišče druge stopnje je odmero opravilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) (9). Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) (10) in 155. členom ZPP ter na podlagi predloženih stroškovnikov pravdnih strank tako, kot je to specificirano na list. št. 82 (za tožnika) in 23 (za toženko) sodnega spisa. V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč takšna obrazložitev stroškovne odločitve zadostna za njen preizkus (11). Tožnik bi bil takó glede na skupaj priznane stroške v višini 2.862,54 EUR ter 46,69 % uspeh upravičen do 1.336,52 EUR pravdnih stroškov. Toženki pa bi glede na priznane stroške v višini 30,00 EUR in njen 53,31 % uspeh pripadalo povračilo 15,99 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju navedenih zneskov bi bila toženka takó dolžna plačati tožniku iz naslova pravdnih stroškov 1.320,53 EUR. Ker je takšen znesek nižji od tistega, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev, tj. v III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, zaradi prepovedi reformationis in peius ni poseglo (359. člen ZPP).

33. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel s 33,67 deležem (glede na pojasnjeno v podčrtani opombi št. 11 je bilo namreč spornih le še 16.655,56 EUR, tj. 20.721,00 EUR – 4.065,44 EUR, tožnik pa je po spremembi odločitve uspel za znesek 5.608,67 EUR). Sodišče druge stopnje mu je zato v tem deležu prisodilo tudi povračilo stroškov v postopku s pritožbo (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Na podlagi priglašenih stroškovnih postavk v pritožbi (na list. št. 120 sodnega spisa) je tožniku priznalo skupaj 1.459,56 EUR pritožbenih stroškov (tj. 628,80 EUR nagrade za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR za stroške telekomunikacijskih in poštnih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, 129,76 EUR za 20 % DDV od vsote predhodno navedenih zneskov po tar. št. 6007 ZOdvT ter 675,00 EUR za strošek sodne takse; ni pa priznalo stroška 7,50 EUR za fotokopiranje dokumentov po tar. št. 6000 ZOdvT, ker tožnik takšnega stroška ni konkretiziral z navedbo vrste in količine fotokopiranih listin). Glede na tožnikov 33,67 % pritožbeni uspeh je tožecu v plačilo naložilo 491,43 EUR pritožbenih stroškov. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.

(3) Povzetek odločbe je objavljen na spletnem portalu ius-info.

(4) Povzetek odločbe je objavljen v monografiji Berger Škrk, A.: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS; harmonizacija na ravni EU in Sveta Evrope, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 866.

(5) Povzetek odločbe je objavljen v monografiji A. Berger Škrk, ibidem, str. 868.

(6) Povzetek odločbe je objavljen na spletnem portalu ius-info.

(7) V slednjem primeru je bil oškodovanec tudi bistveno mlajši (17 let), kot to zase trdi tožnik v pritožbi – navaja namreč, da v času škodnega dogodka ni bil star niti 30 let.

(8) Tožnik je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje po delnem umiku tožbe zaradi plačila toženke in povečanju zahtevka iz naslova premoženjske škode vtoževal le še znesek 20.721,00 EUR. Po spremembi odločitve sodišča prve stopnje pa mu je bilo skupaj prisojenih 9.674,11 EUR (3.172,30 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, 4.065,44 EUR iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo ter 2.436,37 EUR iz naslova nateklih obresti od zahtevanih zneskov odškodnine pred pravdo do delnih plačil).

(9) Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.

(10) Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.

(11) Primerjaj J. Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten 2/2008, str 9.


Zveza:

OZ člen 179, 352. 352/1, 381. ZPP člen 154, 154/2, 165, 165/1, 212, 285, 328, 339, 339/1.
Datum zadnje spremembe:
13.03.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc2MjE0