<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Civilni oddelek

VSM sklep I Ip 1267/2014
ECLI:SI:VSMB:2015:I.IP.1267.2014

Evidenčna številka:VSM0022318
Datum odločbe:23.01.2015
Senat, sodnik posameznik:Metka Jug
Področje:IZVRŠILNO PRAVO
Institut:zaključek izvršilnega postopka v posledici poplačila terjatve - izčrpanje pravnega interesa za izvršbo - načelo oficialnosti pri vodenju postopka - razveljavitev dejanj, opravljenih po koncu postopka - nedopustnost nadaljevanja postopka po poplačilu upnika - povezanost pravnomočnih odločb v postopku - zakonske zamudne obresti od tuje valute - stečajni postopek nad dolžnikom - učinek sklepov stečajnega senata - povezanost odločitve o pravnem sredstvu z vsebino izpodbijane sodne odločbe - očitek kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari - varstvo pričakovanih pravic kupca v izvršbi - argument koherence - ravnotežje ustavno varovanih interesov v izvršilnem postopku

Jedro

Že samo dejstvo poplačila kot procesnega dejanja v izvršilnem postopku ima procesni pomen konca postopka in sovpada z izčrpanjem upnikovega pravnega interesa za izvršbo kot temeljno procesno predpostavko za vodenje postopka.

Upnikovo stališče, ki posamezna dejanja sodišča v fazi izvršbe obravnava samostojno, brez povezave s pravnomočno zaključeno dovolitveno fazo (pravnomočnim sklepom o izvršbi), je v nasprotju z zahtevo po koherenci (notranji povezanosti, soodvisnosti) kot temeljno lastnostjo pravnega sistema.

Ustavitev postopka se po naravi stvari lahko nanaša le na postopek, kot je bil v teku. Za odgovor, v kakšnem obsegu oziroma glede katerih terjatev je obravnavani postopek izvršbe sploh tekel, je edina relevantna pravnomočna odločitev iz sklepa o izvršbi.

Posebna možnost poplačila upnika zunaj stečajnega postopka (v izvršilnem postopku) ni v tem, da bi upnik lahko dosegel nadaljevanje izvršilnega postopka za neko drugo oziroma drugačno terjatev (upnik je v stečajnem postopku prijavil drugačno, višjo terjatev, kot izhaja iz sklepa o izvršbi.

Odločitev o pravnem sredstvu je sistemsko neločljivo povezana z vsebino sodne odločbe, ki se s pravnim sredstvom izpodbija; ugovor po izteku roka tako s pravnomočnim sklepom o izvršbi (56. člen ZIZ). Posledica zavrnitve pravnega sredstva je potrditev vsebine izpodbijane odločitve, kar pomeni, da taka odločitev izpodbijane sodne odločbe v ničemer ne spreminja ali razveljavlja. Zavrnitev ugovora se ne more nanašati na obveznosti, ki niso vsebina sklepa o izvršbi, zato je taka odločitev le navidezna in vsebinsko prazna.

V pojasnjeni specifični procesni situaciji je moralo sodišče prve stopnje sanirati spregled zaključka postopka tako, da je ustavilo nadaljnji dejanski tek postopka po njegovem zaključku (in ustavitvi) ter v posledici razveljavilo dejanja izvršbe, ki so bila opravljena zunaj postopka, utemeljenega na pravnomočnem sklepu o izvršbi.

Golo sklicevanje na določilo 192. člena ZIZ (domik in plačilo kupnine kot pogoja izdaje sklepa o izročitvi), ne da bi upoštevali celoten sistem, njegova izhodišča in namen izvršilnega postopka, ne zadošča kot trdna podlaga za utemeljitev kupčevega upravičenega pričakovanja, ko sta bila prisilna prodaja in domik opravljena po zaključku postopka zaradi prisilnega poplačila. V 192. členu ZIZ opredeljeno pravno pravilo glede pogojev za izdajo sklepa o izročitvi je pravilno razumeti v povezavi s 3., 47. in 193. členom ZIZ, ki ga kot bistveni kontekst pogojev prisilne prodaje dopolnjujejo (argument koherence).

Praktična uskladitev interesov v obravnavani zadevi je na točki, ko se mora interes kupca še umakniti dolžnikovemu.

Pojasnjeno pa toliko bolj velja, ko je kupec (edini) upnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je terjatev upnika v celoti poplačana in je izvršilni postopek z dnem 12. 6. 2001 zaključen (I. točka izreka), nadaljnji postopek ustavilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja prodaje nepremičnin par. št. ... in ..., obe k.o. ..., domik nepremičnin, zaznambo sklepa o izvršbi in rubež premičnin z dne 4. 7. 2012 (II. točka izreka), naložilo upniku, da povrne dolžniku 421,36 EUR stroškov postopka (III. točka izreka) in odločilo, da upnik krije sam svoje nadaljnje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Upnik v pravočasni pritožbi izpodbija takšno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), posebej pa izpostavlja kršitev načela dispozitivnosti, kršitev iz 8., 10., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in kršitev določil ZIZ in kršitve 2. 22., 33. in 67. člena Ustave. V zvezi s kršitvijo načela dispozitivnosti očita sodišču prve stopnje, da ne bi smelo po uradni dolžnosti ugotavljati prenehanja terjatve upnika zaradi poplačila, saj je izvršilni postopek dispozitivne narave, pri čemer tudi ni smelo samo opravljati poizvedbe pri banki. Nadalje očita neobrazloženost sklepa, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo neizvedbe predlaganih dokazov v zvezi z ugotavljanjem volje strank glede spremembe obrestne mere zamudnih obresti in se opredelilo do določenih njegovih trditev. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti narok za zaslišanje predlaganih prič. Kršitev načela ne bis in idem uveljavlja v zvezi s sklepom z dne 17. 10. 2008 glede odločitve o ugovoru dolžnika in glede nespoštovanja sklepa stečajnega senata St 15/99 z dne 29. 2. 2000. V bistvenem navaja, da je bilo s tema odločitvama pravnomočno odločeno o obsegu upnikove terjatve, ki mu sedaj izpodbijana odločitev nasprotuje. V tem vidi kršitev načela pravne države in kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-397/05. Meni, da je izvršilno sodišče vezano na sklep stečajnega sodišča St 15/99 z dne 29. 2. 2000 tudi glede višine terjatve, saj ni le procesni sklep, ampak ima značaj izvršilnega naslova. Meni, da je glede določitve višine obrestne mere zamudnih obresti treba upoštevati, da je šlo za dogovorjeno obrestno mero, zato analogna uporaba določila tretjega odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ne pride v poštev. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri je bila zavrnjena analogna uporaba določila prvega odstavka 399. člena ZOR glede omejitve obrestne mere pri pogodbeno dogovorjeni obrestni meri od tuje valute. Vztraja, da bi sodišče v tej fazi postopka moralo varovati njegovo pričakovano pravico kot kupca, da bo postal lastnik prodane nepremičnine. Sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča RS, ki se nanašajo na obravnavano tematiko. Ne strinja se tudi z razveljavitvijo rubeža premičnin z dne 4. 7. 2012, ker ta ni jasno obrazložena. Meni, da je pomembno, kdaj je vstopil v postopek kot upnik. Predlaga razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Upnik je podal tudi dopolnitev pritožbe z dne 26. 11. 2014, v kateri je dodatno pojasnil očitek kršitev prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari in učinek sklepa stečajnega sodišča St 15/99. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnik neutemeljeno zavrača celovit pristop k obravnavi njegovih in dolžnikovih pravnih interesov, ki si stojijo v konkretnem izvršilnem postopku nasproti. Tako neutemeljeno zavrača temeljno izhodišče, da je izvršilni postopek zaključen s samim procesnim dejanjem prisilnega poplačila v postopku.(1) Že samo dejstvo poplačila kot procesnega dejanja v izvršilnem postopku ima procesni pomen konca postopka in sovpada z izčrpanjem upnikovega pravnega interesa za izvršbo kot temeljno procesno predpostavko za vodenje postopka.

5. Pravna teorija v tej zvezi izpostavlja, da zaključenega postopka že po naravi stvari ni mogoče ustaviti, zato o tovrstnem koncu postopka ni dopustno izdati posebnega sklepa, ki bi imel konstitutivno naravo.(2) Zaključek postopka nastopi z zadnjim procesnim dejanjem v postopku - poplačilom, s čimer se tudi izpolni sklep o izvršbi kot temeljni pravni akt sodišča, ki določa okvir prisilne izvršbe kot zaključne faze izvršilnega postopka (47. člen ZIZ). Pravno pravilo o zaključku postopka z opravo poplačila v posledici izvršilnega dejanja v postopku izhaja tudi iz določila 3. člena ZIZ, na katerega se je oprlo že sodišče prve stopnje, ki kot temeljno določilo opredeljuje meje posega v dolžnikovo premoženje (33. člen Ustave) za namen uresničitve upnikove pravice do prisilne izvršitve terjatve kot dela pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave).(3)

6. Upnik se v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na načelo dispozitivnosti, saj je v fazi (prisilne) izvršbe, ki sledi pravnomočno zaključeni dovolitveni fazi, uveljavljeno pri vodenju postopka načelo oficialnosti.(4) Izvršilno sodišče mora po uradni dolžnosti opraviti vsa dejanja, ki so v zvezi z izpolnitvijo pravnomočnega sklepa o izvršbi. Ko je v posledici uradnih dejanj v postopku v pravnomočnem sklepu o izvršbi opredeljena terjatev poplačana, sodišče izgubi pooblastilo, da bi postopek nadaljevalo. Zaključek postopka mora upoštevati po uradni dolžnosti. Morebitno nadaljevanje postopka v takem primeru ni in ne more biti odvisno od volje (dispozicije) strank (umik predloga za izvršbo, vložitev pravnega sredstva), za kar si neutemeljeno prizadeva upnik.

7. V obravnavani zadevi je sodišče spregledalo, da je bil postopek že zaključen z opravo prisilne prodaje dolžnikovih premičnin dne 12. 6. 2001 (kupec je bil sam upnik), s čimer so bile terjatve iz pravnomočnega sklepa o izvršbi v celoti poplačane, kot sedaj pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Vsa nadaljnja dejanja sodišča so bila zato opravljena po zaključku postopka, torej zunaj njega. Tako tudi odločitev sodišča o ustavitvi postopka glede terjatve v višini 38.975,13 EUR (prej 9.340.000,00 SIT) zaradi umika predloga za izvršbo v višini, kot je znašala kupnina za prodane premičnine, in sočasna odločitev o delni zavrnitvi dolžnikovega ugovora (sklep In 1994/00111 z dne 17. 10. 2008), opravljena javna dražba dne 18. 9. 2009 in domik prodane nepremičnine z dne 21. 11. 2011. Vso navedeno postopanje sodišča, ki je lahko izključno v funkciji realizacije pravnomočnega sklepa o izvršbi (dejanja v fazi izvršbe), po pojasnjenem ni imelo podlage v pravnomočnem sklepu o izvršbi (v konkretni zadevi gre za sklep o izvršbi IV I 1272/1994 z dne 8. 12. 1994 v zvezi s pravnomočnim sklepom z dne 23. 6. 1998), kar je sodišče prve stopnje ustrezno saniralo z razveljavitvijo dejanj, opravljenih po koncu postopka.

8. Drugačno upnikovo stališče, ki navedena posamezna dejanja sodišča v fazi izvršbe obravnava samostojno, brez povezave s pravnomočno zaključeno dovolitveno fazo (pravnomočnim sklepom o izvršbi), je v nasprotju z zahtevo po koherenci (notranji povezanosti, soodvisnosti) kot temeljno lastnostjo pravnega sistema.(5) V obravnavani zadevi je sistemski argument koherence pravilno upoštevati tudi pri razumevanju pravnega učinka sklepa In 1994/00111 z dne 17. 10. 2008, na zmotnem razumevanju katerega gradi upnik svoje stališče o dopustnosti nadaljevanja postopka tudi po poplačilu iz prisilne prodaje dolžnikovih premičnin dne 12. 6. 2001.

9. Upnik se zmotno opira na prima facie in dobesedno razumevanje besedila v II. in III. točki izreka sklepa z dne 17. 10. 2008, ki sicer nakazuje na delno ustavitev postopka, kar pa je v očitnem nasprotju z zneskovno opredeljeno višino terjatev v II. točki izreka, za katero se postopek ustavlja, saj ta obsega vse terjatve iz sklepa o izvršbi (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je znesek celo višji). Tovrstno nasprotje je pravilno korigirati z uporabo sistemske in teleološke razlage besedila izreka, da ne porušimo celotne zakonske zgradbe izvršilnega postopka.

10. Ustavitev postopka se po naravi stvari lahko nanaša le na postopek, kot je bil v teku. Za odgovor, v kakšnem obsegu oziroma glede katerih terjatev je obravnavani postopek izvršbe sploh tekel, je edina relevantna pravnomočna odločitev iz sklepa o izvršbi v povezavi s sklepom z dne 23. 6. 1998, ki vsebuje spremembo v obrestnem delu (prvi odstavek 44. člena ZIZ). Pravilna razlaga izreka posamičnega akta tako, da se upošteva njegovo nerazdružljivo povezanost s predhodnimi pravnomočnimi odločitvami v postopku, kvečjemu uresničuje načelo pravne države (2. člen Ustave). Nasprotno stališče upnika ob zavzemanju za ločeno (neodvisno) učinkovanje sklepa z dne 17. 10. 2008 (in ostalih kasnejših odločitev v postopku), ni utemeljeno.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bila izvršba pravnomočno dovoljena za skupni znesek glavnic 55.000,00 DEM z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih terjatev 30.000,00 DEM, 20.000,00 DEM in 5.000,00 DEM, pri čemer je bilo določeno, da se tuja valuta preračuna v domačo valuto na dan plačila po prodajnem tečaju banke KB Maribor. Pri tem je pravilno ocenilo učinke sklepa z dne 23. 6. 1998 kot delno ustavitev izvršbe v posledici delnega umika predloga za izvršbo v obrestnem delu tako, da je izvršba tekla le še za posamezne glavnice v tuji valuti z zakonskimi zamudnimi obrestmi (namesto 6% mesečnimi obrestmi, kot so izhajale iz izvršilnega naslova) in pripadajoče stroške.

12. Upnik v tej zvezi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni ugotavljalo prave volje strank (dogovora) glede spremembe obresti in v tej zvezi ni izvajalo z njegove strani predlaganih dokazov. Morebitna vsebina dogovora o spremembi obrestne mere, ki je drugačna od zapisa, ki izhaja iz izreka sklepa z dne 23. 6. 1998 in procesnega gradiva, ki je bilo podlaga za njegov sprejem, niso odločilna dejstva v obravnavani zadevi, zato dokazov v tej zvezi sodišču prve stopnje niti ni smelo izvesti (a contrario prvi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), posledično pa tudi narok za zaslišanje predlaganih prič ni bil potreben (prvi odstavek 29.a člena ZIZ). Pojasnila v tej zvezi je sodišče prve stopnje podalo v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, tako zatrjevana opustitev obrazložitve, na kateri upnik gradi očitek kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ni podana.

13. Sodišče prve stopnje se je glede opredelitve obresti pravilno oprlo na pravnomočni izrek sklepa z dne 23. 6. 1998, iz katerega jasno izhaja, da je izvršba dovoljena od zapadlih obveznosti iz sklepa o izvršbi za zakonske zamudne obresti in ne več 6% mesečne obresti. Pri tem se je pravilno oprlo tudi na izjave in vloge strank v postopku, ki so bile podlaga za izdajo navedenega sklepa; zapisnik z dne 1. 10. 1997 (zap. št. 24), zapisnik z dne 23. 6. 1998 (zap. št. 48), posebej pa še na vlogo upnika z dne 8. 12. 1997 (zap. št. 35), v kateri je podrobno in nedvoumno opredelil posamezne glavnice v tuji valuti in od njih obresti kot zakonske zamudne obresti, pri čemer je opredelil preračun tuje valute v domačo valuto na dan plačila. Tako ni dvoma, da je v skladu s sklepom o izvršbi in sklepom z dne 23. 6. 1998 izvršba dopustno tekla za zakonske zamudne obresti od tuje in ne od domače valute, kot neutemeljeno meni upnik.

14. Sodišče prve stopnje je opisno opredelitev obresti ustrezno vsebinsko napolnilo z uporabo materialnega prava in pri tem pravilno analogno uporabilo določilo tretjega odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) tako, da je za zakonske zamudne obresti od tuje valute uporabilo obrestno mero, ki se v kraju izpolnitve plačuje za devizne vloge na vpogled. Upnik ne loči med pogodbeno dogovorjeno obrestno mero (praviloma z določno numerično opredelitvijo), ki je drugačna kot jo opredeljuje zakon, in opisno opredelitvijo zakonskih zamudnih obresti. Upnik se zato neutemeljeno sklicuje na sodbo VSM I Cp 1001/2009. Ta ni relevantna za obravnavano zadevo, saj se v njej izražena stališča o neuporabnosti določila prvega ostavka 339. člena ZOR nanašajo le na omejitev pogodbeno dogovorjene obrestne mere zamudnih obresti od tuje valute, ne pa na opisno opredelitev višine obresti kot zakonske obrestne mere zamudnih obresti od tuje valute.

15. Zakonske zamudne obresti so zamudne obresti v višini, kot jo opredeljuje zakon. Tak opisni zapis je po vsebini sklicevanje na zakonsko ureditev. Pomen zakonskih zamudnih obresti ni različen, če so te zajete v morebitnem dogovoru ali sodni odločbi, kot je primer v obravnavani zadevi. Kot je že pojasnilo sodišče druge stopnje v svojih predhodnih razveljavitvenih odločbah v obravnavani zadevi (I Ip 1008/2012 z dne 16. 10. 2012 in I Ip 1357/2013 z dne 23. 1. 2014) in tudi sodišče prve stopnje, je v času izdaje sklepa z dne 23. 6. 1998 glede zakonske obrestne mere zamudnih obresti od tuje valute obstajala pravna praznina, a jo je ustaljena sodna praksa zapolnila z zakonsko analogijo ob upoštevanju ureditve za pogodbene obresti. Sodišče prve stopnje je tudi že pojasnilo ob sklicevanju na ustrezno sodno prakso, da za obveznosti v tuji valuti zaradi nesprejemljivosti dvojne valorizacije ni dopustna analogna uporaba zakonske obrestne mere zamudnih obresti od domače valute, za kar si je vsaj posredno prizadeval upnik.

16. Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so vse izterjevane obveznosti na dan 12. 6. 2001, ko je bil upnik poplačan iz prodanih premičnin, znašale 7.039.621,80 SIT, glede na dogovorjeno kupnino za prodane premičnine v višini 9.340.000,00 SIT pa je bil upnik celo preplačan za znesek 2.300.378,20 SIT, iz katerega so bili pokriti tudi vsi preostali izvršilni stroški v višini 341.446,70 SIT.

17. Razen nestrinjanja z uporabo obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za devizne vloge na vpogled, glede zamudnih obresti od izterjevanih glavnic v tuji valuti, kar je bilo pojasnjeno, in zmotnega stališča o učinkih sklepa stečajnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru St 15/99 z dne 29. 2. 2000, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, upnik samega obračuna obveznosti sodišča prve stopnje, kar predstavlja dejansko podlago izpodbijanega sklepa, ni grajal, zato ga sodišče druge stopnje v ostalem ni preizkušalo (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Neutemeljen pa je v zvezi z obračunom tudi upnikov očitek procesne kršitve, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da samo pridobi podatek o višini valutnega tečaja s strani banke. Kot je bilo pojasnjeno, je glede faze prisilne izvršbe uveljavljeno načelo oficialnosti, pri čemer ima sodišče tudi izrecno zakonsko pooblastilo, da od upravljavcev podatkov ali zbirk podatkov brezplačno pridobi podatke, potrebne za uspešno izvedbo izvršilnega postopka (drugi odstavek 4. člena ZIZ). Ne more biti dvoma, da je za realizacijo sklepa o izvršbi potrebno pridobiti podatek, ki je nujen za obračun terjatve, ki izhaja iz sklepa o izvršbi.

19. V zvezi z nadaljevanjem izvršilnega postopka po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom (I. točka izreka sklepa In 1994/00111 z dne 17. 10. 2008) je v obravnavani zadevi sodišče druge stopnje že obširno pojasnilo (17. in 18. točka obrazložitve sklepa I Ip 1357/2013 z dne 23. 1. 2014), podanim razlogom pa je sledilo tudi sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi. Razloge o procesni naravi sklepa stečajnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru St 15/99 z dne 29. 2. 2000 in razloge, da ta nima pomena novega izvršilnega naslova,(6) za kar si neutemeljeno prizadeva upnik, v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema v obrazložitev tega sklepa. Tukaj le še dodaja, da upnik sam v pritožbi navaja, da sta lahko po določilu četrtega 143. člena Zakona prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) izdani le dve vrsti sklepov, pri čemer priznava, da izda stečajno sodišče v primeru kot je obravnavani, ko je bila ločitvena pravica pridobljena v izvršilnem postopku (več kot dva meseca pred začetkom stečajnega postopka), sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka. Procesni sklep o nadaljevanju (prekinjene) izvršbe je glede svoje vsebine opredeljen v četrtem odstavku 131. člena, v četrtem odstavku 143. člena ZPPSL pa zakonodajalec nanj le napotuje. Ta sklep je procesnega značaja, le drugi sklep pa po vsebini predstavlja izvršilni naslov, v katerem je ugotovljena terjatev in tudi vsebuje naložitveni (dajatveni) del. Za sklep z dne 29. 2. 2000 je očitno, da je po vsebini procesni sklep, saj v izreku vsebuje zapis o nadaljevanju izvršilnega postopka.

20. Upnik zmotno izpostavlja dodatni besedni zapis v izreku o ugotovitvi terjatve kot bistven, s čimer si prizadeva učinke sklepa razlagati zunaj zakonskega sistema dopustnih sklepov. S tem zanemarja ob sistemskem argumentu tudi teleološki argument, da posebna možnost poplačila upnika zunaj stečajnega postopka (v izvršilnem postopku) ni v tem, da bi upnik lahko dosegel nadaljevanje izvršilnega postopka za neko drugo oziroma drugačno terjatev (upnik je v stečajnem postopku prijavil drugačno, višjo terjatev, kot izhaja iz sklepa o izvršbi v zvezi s sklepom z dne 23. 6. 1998). V izvršilnem postopku pridobljena zastavna pravica, ki je bila kot ločitvena pravica obravnavana v stečajnem postopku, se lahko nanaša le na terjatev iz pravnomočnega sklepa o izvršbi, ne pa na neko drugo terjatev, ki v začetem izvršilnem postopku sploh ni bila izterjevana.(7) Enako velja tudi za obravnavano nadaljevanje izvršilnega postopka po prekinitvi zaradi začetka stečajnega postopka. Pri tem je bistveno, da je izvršilno sodišče v obravnavani zadevi nadaljevalo prekinjeni postopek z opravljanjem procesnih dejanj še preden je bil izdan sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka z dne 17. 10. 2008. Nadaljevalo ga je že na podlagi obvestila upnika z dne 6. 3. 2000. V odločbah in zapisnikih sodišča v obdobju do izdaje sklepa o nadaljevanju z dne 17. 10. 2008 pa je bila vseskozi navedena terjatev v tuji valuti, kot izhaja iz sklepa o izvršbi, v tem obdobju pa je tudi bila opravljena navedena prodaja premičnin dne 12. 6. 2001. Sodišče je tako dejansko nadaljevalo izvršbo za terjatev, kot izhaja iz sklepa o izvršbi. Sklep o izvršbi v postopku nikoli ni bil razveljavljen (ne glede obsega terjatev, ne glede izvršilnega naslova, ki je bil podlaga za izvršbo), sklep z dne 23. 6. 1998, dejstvo prisilnega poplačila iz prodanih premičnin 12. 6. 2001 in naknadna ustavitev s sklepom z dne 17. 10. 2008 pa so (lahko) vplivali le na zmanjšanje obsega izterjave pravnomočno opredeljenih obveznosti iz sklepa o izvršbi. Pri tem je sklicevanje upnika v dopolnitvi pritožbe na sklep Okrožnega sodišča v Mariboru St 1724/2008 z dne 4. 1. 2011 prepozno in neupoštevno, saj gre za novo dejstvo, ki bi ga lahko zatrjeval upnik že v postopku na prvi stopnji, pojasnila, zakaj tega ni storil, pa ni podal (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ne glede na to, pa sodišče v tem postopku ni vezano na obrazložitev tega sklepa stečajnega sodišča in v njej navedena pravna stališča, pri čemer se procesna odločitev o zavrženju ugovora kot prepoznega nanaša le na stečajni in ne ta postopek.

21. Po pojasnjenem zneskovno opredeljena ustavitev postopka, ki izhaja iz II. točke izreka sklepa In 1994/00111 z dne 17. 10. 2008, obsega vse terjatve, za katere je izvršilni postopek tekel v skladu s sklepom o izvršbi (v zvezi s sklepom z dne 23. 6. 1998), zato je besedni pristavek o delni ustavitvi glede na predstavljeno uporabo razlagalnih argumentov neupošteven. Čeprav ustavitev, ki po besedni razlagi kaže na konstitutivnost odločitve, ni pravno dosledna, kot je bilo že pojasnjeno, saj se nanaša na že zaključen postopek s prisilnim poplačilom dne 12. 6. 2001, je sprejeta odločitev tudi bistvena za razumevanje pomena besedila III. točke izreka istega sklepa o zavrnitvi dolžnikovega ugovora v presežku. Ta del odločitve upnik neutemeljeno označuje kot bistveno podlago za dopustnost nadaljevanja postopka in na zmotnih stališčih o njegovem pomenu gradi očitek kršitve prepovedi ponovne odločitve o isti stvari (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj enako kot velja za II. točko izreka, zanemari zahtevo po razlagi pomena zapisanega izreka v povezavi s pravnomočnim sklepom o izvršbi.

22. Odločitev o pravnem sredstvu je sistemsko neločljivo povezana z vsebino sodne odločbe, ki se s pravnim sredstvom izpodbija; ugovor po izteku roka tako s pravnomočnim sklepom o izvršbi (56. člen ZIZ). Posledica zavrnitve pravnega sredstva je potrditev vsebine izpodbijane odločitve, kar pomeni, da taka odločitev izpodbijane sodne odločbe v ničemer ne spreminja ali razveljavlja. Za ugovor po izteku roka zoper sklep o izvršbi je v tej zvezi treba smiselno uporabiti določilo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj četrti odstavek 58. člena ZIZ ureja možne odločitve le na splošno, ne da bi učinek na izpodbijani sklep o izvršbi preciziral. V obravnavani zadevi iz tega sledi, da pomeni zavrnitev dolžnikovega ugovora po izteku roka, ki izhaja iz III. točke izreka sklepa In 1994/00111 z dne 17. 10. 2008, potrditev (ohranitev) obsega oziroma opredelitve izterjevanih obveznosti iz sklepa o izvršbi, za katere je bila pravnomočno dovoljena izvršba, razen v delu, v katerem je bila izvršba v II. točki izreka ustavljena. Ker je bila izvršba ustavljena za vse obveznosti iz sklepa o izvršbi (v zvezi s sklepom z dne 23. 6. 1998), presežka obveznosti iz sklepa o izvršbi, na katerega bi se lahko nanašala zavrnitev ugovora, dejansko ni bilo. Zavrnitev ugovora se ne more nanašati na obveznosti, ki niso vsebina sklepa o izvršbi, zato je taka odločitev le navidezna in vsebinsko prazna. Pri tem obrazložitve navedenega sklepa ne zajemajo meje pravnomočnosti, ampak le izrek, zato tudi morebitni napačni razlogi v obrazložitvi sodišča ne vežejo, stranke pa se nanje tudi ne morejo uspešno sklicevati.

23. Po pojasnjenem očitek kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo, ko je postopek dejansko tekel brez podlage tudi potem, ko je bil ta zaključen in celo pravnomočno ustavljen, pravzaprav zagotovilo spoštovanje prejšnjih pojasnjenih temeljnih pravnomočnih odločitev, ki so bile podlaga za tek postopka izvršbe. Upnik se v zvezi z obravnavano zadevo neutemeljeno sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča RS glede prepovedi ponovne odločitve o isti stvari. Pravilna razlaga učinkov pravnomočne odločitve in s tem njeno spoštovanje v postopku ne pomeni ponovnega odločanja o isti stvari, kar je bil sicer predmet zadeve Up-397/05 (ponovna odločitev o ugovoru), v zadevi Up-457/09 pa se nosilni razlogi nanašajo na poseg v lastninsko pravico, ki je temeljila na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa (v denacionalizacijskem postopku), v obravnavani izvršilni zadevi pa taka odločba (pravnomočni sklep o izročitvi nepremičnine) še ni bila izdana.

24. V pojasnjeni specifični procesni situaciji je moralo sodišče prve stopnje sanirati spregled zaključka postopka tako, da je ustavilo nadaljnji dejanski tek postopka po njegovem zaključku (in ustavitvi) ter v posledici razveljavilo dejanja izvršbe, ki so bila opravljena zunaj postopka, utemeljenega na pravnomočnem sklepu o izvršbi. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na določbo 3. člena ZIZ, kot je že bilo pojasnjeno. Ker mehanizma sanacije nastale procesne situacije teka postopka po njegovem zaključku posebej zakon ne ureja, pa še na analogno uporabo določila drugega odstavka 76. člena ZIZ, ki določa ob ustavitvi postopka razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj. Pri razumevanju izjeme od pravila o razveljavitvi opravljenih dejanj v primeru pridobljenih pravic po mnenju sodišča druge stopnje pride v poštev tudi smiselna uporaba določila 193. člena ZIZ, ki kot specialno določilo opredeljuje trenutek pravnomočnosti sklepa o izročitvi kot mejo zagotovljenega varstva kupčevega pridobljenega položaja v postopku nepremičninske izvršbe. A contrario izhajajoč iz tega določila kupec pred pravnomočnostjo sklepa o izročitvi praviloma ni varovan.

25. Ustavno sodišče je varstvo kupčevega pridobljenega položaja (pričakovalne pravice v zvezi s pričakovano lastninsko pravico) pri prodaji nepremičnine širilo tudi na fazo domika nepremičnine v odločbah Up-35/98 z dne 2. 4. 1998 in Up-77/04 z dne 11. 10. 2006 (na kar se sklicuje upnik), vendar sodišče druge stopnje meni, da v bistveno drugačnih okoliščinah, kot so podane v obravnavani zadevi.

26. Nosilni razlogi o varstvu kupčevega utemeljenega pričakovanja v obeh zadevah so se nanašali na situacijo, ko je upnik umaknil predlog za izvršbo po izvedeni javni dražbi in domiku, ki jima v pravnem smislu ničesar ni bilo mogoče očitati, v obravnavani zadevi pa temu ni tako. Javna dražba in domik sta bila opravljena po zaključku (prisilnem poplačilu upnika) in pravnomočni ustavitvi postopka, pri tem pa kot izvršitveni dejanji nista imeli podlage v pravnomočnem sklepu o izvršbi, s katerim sta sistemsko in namensko nerazdružljivo (podrejeno) povezani. Sodišče druge stopnje meni, da v takih okoliščinah ni podano upravičeno pričakovanje (legitimate expectation),(8) ki utemeljuje pravno varstvo, na čemer je izgradilo Ustavno sodišče obrazložitev navedenih odločb. Pričakovanje, kot izhaja iz obeh odločb, je pravno varovano le, če je utemeljeno na trdni podlagi. Sodišče druge stopnje pa meni, da golo sklicevanje na določilo 192. člena ZIZ (domik in plačilo kupnine kot pogoja izdaje sklepa o izročitvi), ne da bi upoštevali celoten sistem, njegova izhodišča in namen izvršilnega postopka, ne zadošča kot trdna podlaga za utemeljitev kupčevega upravičenega pričakovanja, ko sta bila prisilna prodaja in domik opravljena po zaključku postopka zaradi prisilnega poplačila. V 192. členu ZIZ opredeljeno pravno pravilo glede pogojev za izdajo sklepa o izročitvi je pravilno razumeti v povezavi s 3., 47. in 193. členom ZIZ, ki ga kot bistveni kontekst pogojev prisilne prodaje dopolnjujejo (argument koherence).(9)

27. Priznanje varstva kupčevega pričakovanja v pojasnjenih okoliščinah bi pomenilo zavrnitev temeljnega izhodišča, da je poseg v dolžnikovo premoženje v izvršilnem postopku utemeljen le v obsegu, ki je potreben za upnikovo poplačilo (splošno načelo sorazmernosti (2. člen Ustave), ki je operacionalizirano v 3. členu ZIZ v zvezi z določitvijo razmerja dolžnikove lastninske pravice (33. člen Ustave) s pravico upnika do izvršbe kot sodnega varstva (23. člen Ustave). Pomenilo pa bi tudi kršitev temeljnega namena izvršilnega postopka, ki se izčrpa ob prisilni izpolnitvi upnikove terjatve. Šibkost podlage se pokaže tudi ob primerjavi s pridobitvijo lastninske pravice na pravnoposlovni način, ki jo je v svoji argumentaciji glede utemeljenega pričakovanja kupca uporabilo Ustavno sodišče v zadevi Up-35/98. S sklepanjem po podobnem, prisilna prodaja v izvršilnem postopku, obremenjena z očitkom, da je brez kavze iz 3. člena ZIZ, ne more biti ustrezna podlaga za pričakovanje pridobitve lastninske pravice, kot sorodno velja za primer, ko prodajna pogodba kot zavezovalni posel nima pravnega učinka zaradi odsotnosti kavze (pravne podlage oziroma razloga - prvi in četrti odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika - OZ in 40. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ).

28. Pravilnost pojasnjenega sklepanja o prednosti varstva dolžnika nasproti kupcu potrjuje tudi argument tehtanja, ki je bistven pri koliziji nasprotujočih si interesov dolžnika in kupca v obravnavani zadevi, v ozadju katerih je ustavno zavarovana vsebina zasebne lastnine (33. člen Ustave). Praktična uskladitev interesov v obravnavani zadevi je na točki, ko se mora interes kupca še umakniti dolžnikovemu. Ob obravnavanju pridobljenih pravic je pomembno, da upoštevamo tudi dolžnikove pridobljene pravice (glede varstva zasebne lastnine v obsegu dopustne izvršbe iz pravnomočnega sklepa o izvršbi in tudi pravnomočne ustavitve postopka), ki trčijo ob pričakovanje kupca, da bo postal lastnik prodane nepremičnine. Pri predmetnem uravnoteževanju sodišče druge stopnje ponovno izpostavlja kot bistveno okoliščino, da je kupec v zadevah Up-35/98 in Up-77/04 pridobil pričakovanje pred nastopom okoliščine, ki bi lahko posegla v njegov pridobljeni položaj, v obravnavani zadevi ob nastopu okoliščin prenehanja podlage za tek izvršilnega postopka in pravnomočne ustavitve postopka pa kupčevo pričakovanje, da bo postal lastnik kasneje prodane nepremičnine, še niti ni nastalo, zato je položaj kupca v obravnavani zadevi posebej šibek.

29. Pri tem se mora kupec v izvršilnem postopku vedno zavedati, da ne gre za običajno prodajo v dogovoru pogodbenih strank, ampak prisilno prodajo, ki je nerazdružljivo povezana z namenom prisilnega poplačila upnikove terjatve in ustavnim varstvom dolžnika pred izgubo premoženja, ki ne bi bila v skladu z načelom sorazmernosti (2. člen Ustave). Iz tega izhajajo posebnosti in tveganja pri tovrstni prodaji, s katerimi kupec mora računati, v zameno pa lahko pridobi nepremičnino bistveno pod ocenjeno tržno vrednostjo. Na drugi strani dolžnik praviloma izgublja svoje najpomembnejše premoženje, na katerega je lahko tudi bivanjsko vezan. V obravnavani zadevi pa dolžniku tudi ne moremo očitati, da ni preprečil dražbe s pravočasnim plačilom terjatve, saj ob zakonitem postopanju sodišča dražbe in domika ne bi bilo.(10)

30. Pojasnjeno pa toliko bolj velja, ko je kupec (edini) upnik, kot je primer v obravnavani zadevi. Okoliščina, da je kupec stranka razmerja, iz katerega izhaja izterjevana terjatev, ima posebno težo. Trdnost kupčevega pričakovanja je neposredno vezana na dopustni okvir posega v dolžnikovo lastninsko pravico (33. člen Ustave) za namen uresničitve pravice upnika do prisilne izvršbe kot sodnega varstva (23. člen Ustave). Od trenutka poplačila izterjevane obveznosti opisan upnikov interes preneha, s tem pa tudi razlog za poseg v dolžnikovo lastnino. Na poseben pomen vezanosti upnika na izterjevano terjatev v položaju, ko je kupec, kaže tudi posebna obravnava v določilih 200.a in drugega odstavka 191. člena ZIZ, ki se nanašata na možnost oprostitve plačila kupnine in širše učinke prisilne prodaje od tistih, ko kupec ni upnik. V obravnavani zadevi je kupec stopil v položaj upnika še pred domikom s sklepom z dne 15. 12. 2010, pri čemer je glede na veljavno procesno ureditev prevzel tak status tudi za nazaj (tretji odstavek 24. člena ZIZ).

31. Upnik neutemeljeno podaja tudi očitek nedopustnosti razveljavitve rubeža premičnin z dne 4. 7. 2012. V pritožbi napadeno pojasnilo sodišča prve stopnje, da je bil ta rubež opravljen v nasprotju s sklepom St 15/99 z dne 29. 2. 2000, s čimer se ne strinja upnik, ni bistveno, saj razveljavitev vseh opravljenih izvršilnih dejanj narekuje že analogna uporaba določila drugega odstavka 76. člena ZIZ ob zaključku postopka.

32. Kot postranski in ne nosilni argument v zvezi z očitanim posegom v upnikovo pravico do zasebne lastnine, pa sodišče druge stopnje dodaja, da je upnik kot kupec na dražbi dne 12. 6. 2001 prevzel prodane premičnine le za 1/3 ocenjene vrednosti (za 9.340.000,00 SIT ob ocenjeni vrednosti 28.000.000,00 SIT). S tem je upnik že tedaj prejel premoženje za poplačilo svojih izterjevanih terjatev, ki je po vrednosti močno presegalo izterjevane obveznosti. Do tega sklepa pridemo tudi, če upoštevamo sicer napačno obračunan znesek vseh obveznosti v višini 26.396.841,00 SIT, kot ga je zatrjeval upnik ob napačnem pristopu glede zamudnih obresti in zmotni presoji učinkov sklepa stečajnega sodišča St 15/99 (kar je že bilo vse pojasnjeno). Čeprav ob predmetni prodaji premičnin ni veljalo določilo 200.a člena ZIZ (v zvezi s prvim odstavkom 99. člena ZIZ), je ustavno skladno rešitev, ki iz njega izhaja, da šteje upnik poplačan do višine ocenjene vrednosti prodane stvari in ne le do višine kupnine, za katero se je stvar prodala na dražbi,(11) dopustno upoštevati pri presoji morebitne prizadetosti upnikove pravice do zasebne lastnine zaradi sprejete s to pritožbo izpodbijane odločitve, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tudi iz tega razloga upnik v pojasnjenem položaju z izpodbijano odločitvijo ni prizadet glede varstva njegove pravice do zasebne lastnine. Ravnotežje ustavno varovanih interesov med upnikom in dolžnikom je kvečjemu porušeno v škodo dolžnika, ki je v obravnavanem postopku izgubil (nesorazmerno) večjo denarno vrednost premoženja, kot je bila višina njegovega dolga.

33. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje, ko ob pritožbeno zatrjevanih tudi ni odkrilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

34. Upnik, ki ni uspel s pritožbo, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

-----------------------------------------------------------------------------

Op. št. (1): V pravni teoriji je uveljavljeno stališče, da se postopek konča po uradni dolžnosti z izvršitvijo upnikove terjatve. Glej Rijavec, V.: Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 53 in 187. Poglobljeno o tej tematiki in predstavitvi stališč vodilnih pravnih teoretikov glej Strnad, I.: Stroški izvršilnega postopka po prisilni realizaciji terjatve, Pravna praksa, št. 43/2005, str. 12. Primerjaj tudi sklep VSC I Cpg 597/2007 z dne 8. 11. 2007 in sklep VSK II Cp 112/2006 z dne 22. 6. 2005.

Op. št. (2): Glej Strnad, I.: nav. delo, str. 12.

Op. št. (3): O pravici do izvršbe kot delu ustavne pravice do sodnega varstva več Galič, A.: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 105 in 106.

Op. št. (4): Glej Rijavec, V.: nav. delo, str. 53.

Op. št. (5): Več o tej lastnosti pravnega sistema in argumentu koherence Novak, M.: Pravna argumentacija v praksi, Planet GV, Ljubljana, 2010, str. 95 in nasl.

Op. št. (6): O tem, da izvršilni naslov, ki je podlaga izdanega pravnomočnega sklepa o izvršbi, ne izgubi moči izvršilnega naslova glej Plavšak, N. v: Plavšak, N. in Prelič, S.: Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2000, str. 394.

Op. št. (7): Primerjaj tudi sklep VSL III Cpg 8/2001 z dne 30. 1. 2001.

Op. št. (8): Ustavno sodišče se je sklicevalo na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z varstvom po 1. členu Prvega protokola k Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP zadevah Pine Valley Developments Ltd. in drugi proti Irski in Pressos Compania Naviera S.A. in drugi proti Belgiji. Glej 10. točko obrazložitve odločbe Up-77/04 z dne 11. 10. 2006.

Op. št. (9): Na poseben pomen določila 193. člena ZIZ opozarja tudi odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Dragice Wedam Lukič v zadevi Up-77/04, ki se mu pridružuje sodnica dr. Mirjam Škrk.

Op. št. (10): V ločenem pritrdilnem mnenju sodnice mag. Marije Krisper Kramberger v zadevi Up-77/04 z dne 26. 10. 2006 je zaslediti očitek dolžniku, da je sam povzročil takšno situacijo, ker ni upnika pravočasno poplačal, kot argument, ki utemeljuje, da je kupčev pravni položaj močnejši od dolžnikovega.

Op. št. (11): O razlogih za tovrstno ustavnoskladno rešitev glej podrobno odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-93/03 z dne 18. 11. 2004. Iz prehodnega določila 40. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-C) izhaja, da se postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo oziroma zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona (4. 3. 2006), nadaljujejo in dokončajo po novih zakonskih določbah.


Zveza:

URS člen 2, 22, 23, 33. ZIZ člen 3, 4, 4/2, 29, 29/1, 47, 193. ZOR člen 399, 399/3. ZPPSL člen 131, 131/4, 143, 143/4.
Datum zadnje spremembe:
11.03.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc1NTAy