<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 686/2013
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CPG.686.2013

Evidenčna številka:VSL0081831
Datum odločbe:07.10.2014
Senat, sodnik posameznik:Milojka Fatur Jesenko (preds.), Andreja Strmčnik - Izak (poroč.), Mateja Levstek
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:cesija - odsvojitev terjatve med pravdo - prilagoditev zahtevka - relevančna teorija - aktivna legitimacija - pomoč prava neuki stranki - materialno procesno vodstvo

Jedro

Tožnik, ki med pravdo odsvoji vtoževano denarno terjatev, obdrži status tožeče stranke, vendar mora hkrati tožbeni zahtevek prilagoditi tako, da je toženec dolžan vtoževano denarno terjatev plačati pridobitelju.

Pomoč prava neuki stranki je omejena na uveljavljanje procesnih pravic. Dolžnost sodišča, da bi strankam vselej, kadar nimajo pooblaščenca pojasnjevalo, kaj takšna vzročna povezava za njihov položaj pomeni, presega obseg pojasnjevalne dolžnosti sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 33684/2008 z dne 11.6.2008 razveljavilo tudi v drugem, tretjem in četrtem odstavku, (II.) zavrnilo primarni in (III.) podredni tožbeni zahtevek ter (IV.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je tožbena zahtevka zavrnilo z nosilnimi razlogi, da tožeča stranka, ki je med pravdo sporno terjatev s pogodbo z dne 27.2.2012 odstopila B d.o.o., ni več upnica omenjene terjatve, zaradi česar bi morala tožbeni zahtevek ustrezno prilagoditi tako, da bi zahtevala izpolnitev v korist pridobitelja terjatve. Ker tega kljub opozorilu sodišča ni storila, ni (več) aktivno materialnopravno legitimirana v tem sporu.

5. Pritožnik (sicer pravilno) odločitev sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da tožeča stranka aktivne legitimacije ni izgubila ter se pri tem sklicuje na sodbo Višjega sodišča Cp 1194/2006. Strinjati se je sicer z opozorilom, da po prvem odstavku 190. člena ZPP ni ovire, da se pravda med istima strankama ne dokonča, če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda. Slednje v tej zadevi ni sporno, sporno pa je, ali bi morala tožeča stranka tožbeni zahtevek prilagoditi tako, da bi zahtevala izpolnitev v korist pridobitelju odstopljene terjatve.

6. Sodna praksa dosledno stoji na stališču, da tožnik, ki med pravdo odsvoji vtoževano denarno terjatev, obdrži status tožeče stranke, vendar mora hkrati tožbeni zahtevek prilagoditi tako, da je toženec dolžan vtoževano denarno terjatev plačati pridobitelju, v konkretnem primeru B. d.o.o. (prim. I Cp 1261/2001, II Ips 273/2006). Pri odtujitvi terjatve med pravdo na strani tožnika v prid relevančni teoriji govorijo tudi materialnopravni razlogi v zvezi s cesijo terjatve (prim. I Cpg 1352/2010), saj je po drugem odstavku 419. člena OZ izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu veljavna in z njo dolžnik prost obveznosti zgolj v primeru, da ni vedel za odstop. V nasprotnem primeru obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku. Ker je tožeča stranka svojo terjatev s pogodbo odstopila novemu upniku (417. člen OZ), odstopljena terjatev ni več v njenem premoženju, pač pa je prešla v premoženje B. Tožena stranka je bila o odstopu obveščena (in sicer s strani prevzemnika terjatve). Ker izpolnitev tožeči stranki za toženo stranko ne bi bila več veljavna (prim. drugi odstavek 419. člena OZ), je tako tožeča stranka izgubila položaj upnika in aktivno materialnopravno legitimacijo za zahtevek, po katerem mora tožena stranka vtoževano terjatev plačati njej. Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje očita nepravilno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP), saj naj bi ne bil pravilno (ustrezno) opozorjen na posledice, če tožbenega zahtevka ne bo prilagodil dejstvu, da je vtoževano terjatev med postopkom odsvojil. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče prve stopnje tožečo stranko na naroku 7.9.2012 izrecno opozorilo, ali kljub temu, da je bila vtoževana terjatev odtujena tretji osebi, vztraja pri postavljenem zahtevku, po katerem mora biti izpolnjena njemu. Tožnik je izjavil, da je bila terjatev sicer odstopljena, vendar kljub temu vztraja, da se plača njemu. Takšno opozorilo sodišča prve stopnje je po zaključku višjega sodišča zadostno. V konkretnem primeru ne gre spregledati še nekaj: pritožnika je vse do 11.6.2012 v tem postopku zastopal odvetnik. Ker je navedenega dne poslal odpoved pooblastila, je sodišče na narok 7.9.2012 vabilo tožnika osebno. Vabilo je tožnik prejel 14.6.2012, naroka pa se je udeležil osebno. Kljub temu, da je imel dovolj časa, da si najde novega pooblaščenca, do naroka tega ni storil, niti ni predlagal, da se narok preloži, da bi si lahko našel novega pooblaščenca. Stranke imajo v postopku določene dolžnosti, le-te pa jim kot subjektu postopka nalagajo odgovornost za uveljavljanje svojih pravic. Če je torej tožeča stranka menila, da sama ne zmore dovolj kvalitetno zastopati svoji pravic, bi si lahko poiskala novega pooblaščenca, česar ni storila, lahko pa bi predlagala preložitev naroka, da si najde novega pooblaščenca, česar prav tako ni storila.

8. V konkretnem primeru tudi sicer ne gre za vprašanje materialnopravnega procesnega vodstva, kot to zmotno meni pritožba, saj ne gre za vprašanje trditvenega oziroma dokaznega bremena, pač pa za vprašanje pravilne uporabe 12. člena ZPP. Le-ta namreč določa, da sodišče opozori stranko, ki nima pooblaščenca in, ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po navedenem zakonu, katera pravdna dejanja lahko opravi. Pomoč prava neuki stranki je omejena na uveljavljanje procesnih pravic. Dolžnost sodišča, da bi strankam vselej, kadar nimajo pooblaščenca pojasnjevalo, kaj takšna vzročna povezava za njihov položaj pomeni, presega obseg pojasnjevalne dolžnosti sodišča po 12. členu ZPP. Upoštevati je namreč potrebno, da mora sodišče pri določanju meje svoje obveznosti izhajati iz dejstva, da enakega varstva pravic strank v postopku ni mogoče ločeno obravnavati od pravic nasprotne stranke, predvsem pa sodišče ne more in ne sme postati odvetnik ene izmed strank (do česar lahko pripelje prekomerna pomoč eni od strank). Vsaka stranka je sama odgovorna za uspeh v pravdi. Iz načela pomoči prava nevešči stranki ne izhaja dolžnost sodišča poučevati stranke o pravicah materialnega prava, zaradi česar je pritožbeni očitek o napačnem materialnopravnem vodstvu tudi iz tega razloga neutemeljen.

9. Višje sodišče tako zaključuje, da je pojasnjevalno dolžnost sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno izpolnilo, zaradi česar so vsi pritožbeni očitki glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v celoti neutemeljeni (isto pa velja tudi glede kršitve 22. člena Ustave RS, do česar naj bi prišlo v posledici nepravilnega materialno pravnega vodstva).

10. Glede pritožbene navedbe, da naj bi „tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 22. 6. 2012 obvestila, da sta toženi stranki februarja ali marca 2012 prejeli obvestilo o prevzemu terjatve, ki jo zatrjuje tožeča stranka v predmetnem postopku“, višje sodišče ugotavlja, da gre (zgolj) za pisno pomoto pri navedbi stranke, ki v ničemer ni odločilnega pomena. Drži pritožbena navedba, da je bila vloga z dne 22. 6. 2012 tožniku vročena na naroku, je pa bil pritožnik s strani sodišča posebej pozvan, da se izjasni, ali je bila terjatev odstopljena kot to izhaja iz predložene pogodbe o odstopu terjatve z dne 27. 2. 2012. Tožnik je odstop potrdil in navedel, da „sedaj ni več odstopljena“. Kaj naj bi to pomenilo, ni pojasnil niti v pritožbi, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da navedbam in dokazom tožene stranke ne bi sledilo. Tudi v tem primeru namreč velja zgornje opozorilo, in sicer, da bi tožena stranka lahko zaprosila za preložitev naroka, če se ni mogla takoj in pravilno izjasniti glede navedb in dokazov tožene stranke, česar pa ni storila. Pritožbene navedbe, da je v konkretnem primeru šlo za odstop v izterjavo, so nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), tudi sicer pa kaj takega iz pogodbe z dne 27. 2. 2012 ne izhaja.

11. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.


Zveza:

ZPP člen 12, 190, 285. OZ člen 417, 419, 419/2.
Datum zadnje spremembe:
09.01.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDczODM4