<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 33/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CPG.33.2014

Evidenčna številka:VSL0081830
Datum odločbe:16.10.2014
Senat, sodnik posameznik:Franc Seljak (preds.), Ladislava Polončič (poroč.), Tadeja Zima Jenull
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:male avtorske pravice - javna priobčitev komercialnih fonogramov - dolžnost poročanja - tožba na sklenitev pogodbe o dolžnosti poročanja - civilna kazen - stroški terenskega poročanja

Jedro

ZASP od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa, terja poročanje o uporabi teh del. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev. Ta kršitev lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati tudi civilni delikt, seveda če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer če s kaznivim dejanjem nastane škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem. Zato zapovedi poročanja o uporabi del ni mogoče iztožiti v civilni pravdi.

Izrek

I. Pritožba proti III., V., VI., VII. in VIII. točki izreka se zavrne in se prvostopenjska sodba v teh delih potrdi.

II. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembi tožbe z dne 11. 6. 2012 in 21. 8. 2013 (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki iz naslova neupravičene obogatitve 351,18 EUR s pripadki (II. točka izreka), iz naslova civilne kazni pa znesek 323,51 EUR s pripadki (IV. točka izreka) ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 96,47 EUR s pripadki (VIII. točka izreka).

Višji tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve v znesku 319,17 EUR s pripadki (III. točka izreka) in iz naslova civilne kazni v višini 911,55 EUR s pripadki (V. točka izreka) pa je zavrnilo. Hkrati je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka do sklenitve ustrezne pogodbe mesečno poročati tožeči stranki o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov (VI. točka izreka) in tudi zahtevek na povrnitev stroškov, nastalih zaradi neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti tožene stranke v znesku 67,20 EUR s pripadki (VII. točka izreka).

Obrazložitev izpodbijane sodbe

2. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki kot taka skladno z določilom 147. člena ZASP uveljavlja male avtorske pravice v primerih javne priobčitve komercialnih fonogramov, tožena stranka pa na 30 kvadratnih metrih priobčuje fonograme. Avtorsko delo torej uporablja. Zato je zanjo nastala obveznost plačila za posredno uporabo fonogramov (130. člen ZASP). Tožena stranka s tožečo stranko ni sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice z uporabo dela, niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Svojo odločitev o višini nadomestila, ki ga mora plačati tožena stranka, je sodišče prve stopnje oprlo na Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda za IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/06, v nadaljevanju SS 2006). Pojasnilo je, da je Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 68/05, v nadaljevanju T 2005), na podlagi katere je tožeča stranka izračunala višino vtoževanih nadomestil, z uveljavitvijo SS 2006 dne 17. 10. 2006 nehala veljati. Tožeči stranki je priznalo tudi civilno kazen, in sicer le v višini 100% nadomestila, ne pa v višini 200%, kot je zahtevala tožeča stranka. Presodilo je, da je opustitev poročanja prekršek, zato ne gre za kršitev civilnih pravic tožeče stranke. Zahtevek na plačilo stroškov za terensko preverjanje tožene stranke pa je zavrnilo na podlagi presoje, da so ti stroški tožeči stranki nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so zanjo predpisane v ZASP in ne zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke. Stroške je tožeči stranki priznalo glede na uspeh v pravdi.

Pritožba tožeče stranke in o utemeljenosti pritožbe

3. Proti III., V., VI., VII. in VIII. točki se je tožeča stranka pravočasno pritožila „iz vseh pritožbenih razlogov“. Primarno je predlagala spremembo izpodbijanih delov sodbe tako, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku ter priznanje višjih pravdnih stroškov. Podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

K odločitvi o pritožbi proti VI. točki izreka (na poročanje)

6. Sodišča prve stopnje je pravilno pojasnilo, da določilo četrtega odstavka 159. člena ZASP od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne avtorske pravice, zahteva, da enkrat mesečno predložitvijo pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. To določilo ZASP sodi med tako imenovane zapovedujoče norme: od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa, terja poročanje o uporabi teh del. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev (dr. Gorazd Kušej, Uvod v pravoznanstvo, PF LJ, 1970, stran 199). Ta kršitev lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati tudi civilni delikt, seveda če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer če s kaznivim dejanjem nastane škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem (ibid., stran 139). Zato zapovedi iz četrtega odstavka 159. člena ZSP ni mogoče iztožiti v civilni pravdi.

7. Pritožnica sicer pravilno opozarja, da kršitev določila četrtega odstavka 159. člena ZASP ni sankcionirana kot prekršek. Določilo 2. točke prvega odstavka 185. člena ZASP, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, sankcionira le tiste uporabnike, ki kolektivnim organizacijam ne pošiljajo sporedov, to pa so lahko le prireditelji iz prvega odstavka 159. člena ali RTV organizacije iz tretjega odstavka 159. člena ZASP. Zato za toženo stranko, ki fonograme predvaja le v svojem lokalu, to določilo ne more veljati. Njena obveznost iz četrtega odstavka 159. člena ZASP torej ni sankcionirana. Vendar ta nesankcioniranost kolektivnim organizacijam ne daje civilno pravnih zahtevkov proti kršiteljem. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na enotno sodno prakso (poleg v 18. točki izpodbijane sodbe naštetih sodb pritožbenega sodišča vsebovano tudi npr. v: VSL I Cpg 1408/2013, VSL I Cpg 1508/2013) in na to, da en sam primer drugačne odločitve (VSL I Cp 3199/2011), na katero se sklicuje pritožnica, pomeni odstop od ustaljene sodne prakse.

8. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da lahko sodišče na podlagi določila prvega odstavka 311. člena ZPP toženi stranki naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave oziroma do izdaje zamudne sodbe. V določenih primerih, navedenih v drugem in tretjem odstavku tega člena lahko sodišče prisodi tožeči stranki tudi dajatve, ki še niso zapadle, vendar zahtevek tožeče stranke ne sodi med take primere. Tudi zato je zahtevek tožeče stranke v zvezi z vtoževano obveznostjo poročanja v bodoče nesklepčen. Glede na navedeno so vsi očitki prvostopnemu sodišču neutemeljeni, od tega, da je s svojo odločitvijo poseglo v lastninsko pravico uporabnikov, do tega, da mora biti kolektivna organizacija seznanjena o obsegu javnega priobčevanja že zato, ker mora med imetnike pravic deliti zbrana sredstva. Zato se z obširnimi pritožbenimi navedbami, v katerih pritožnik nasprotuje pravilni odločitvi sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP), saj z nobeno od njih pritožnik ne more doseči drugačne odločitve.

K odločitvi o pritožbi proti III. točki (plačilo nadomestila)

9. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je T 2005 z uveljavitvijo SS 2006 prenehala veljati 17. 10. 2006 (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Po določilu drugega odstavka 156. člena ZASP se tarifa, po kateri kolektivna organizacija zaračunava uporabo fonogramov, določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo. Tako odločbo je Svet sprejel leta 2005 (T 2005), že leta 2006 pa so skupni sporazum sklenili na eni strani Obrtna zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo), na drugi strani pa tožeča stranka. Ta sporazum je bil sklenjen 11. 6. 2006. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tarifo za uporabo avtorskih del vsebujeta oba omenjena akta, pri čemer je, gledano primerjalno, T 2005 bistveno višja od tarife iz SS 2006. To je razvidno tudi iz pritožbe, saj se tožeča stranka prav zato poteguje za uporabo T 2005, ne pa SS 2006.

10. Tožeča stranka meni, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri višine nadomestila moralo uporabiti T 2005. Po njenem za toženo stranko zato ne more veljati tarifa iz SS 2006, ker ni sklenila pogodbe s tožečo stranko, prav iz SS 2006 pa izhaja, da je v takem primeru T 2005 podlaga za izračun nadomestila.

11. Pritožbeno sodišče temu stališču ne more slediti. Določilo 4. člena SS 2006 ureja situacijo, ko individualna pogodba med uporabnikom in tožečo stranko ni sklenjena. V tem primeru se (tako drugi odstavek tega člena) šteje, da je pravica prenesena, če uporabnik položi na račun tožeče stranke ali pri sodišču ali pri notarju znesek iz (višje) T 2005, zmanjšan za 30%. Za uporabnike, ki nimajo sklenjene pogodbe in ki zneska ne položijo, pa te pravice ne veljajo (tretji odstavek 4. člena SS 2006). Iz tega sledi, da tiste uporabnike, ki položijo znesek, SS 2006 obravnava kot kršitelje, saj jih obravnava slabše kot tiste uporabnike, ki individualno pogodbo s tožečo stranko sklenejo. Le zanje se namreč po SS 2006 uporablja tarifni del SS 2006 (prvi odstavek 4. člena in 12. člen SS 2006).

12. Določilo drugega odstavka 158. člena ZASP tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek, izenačuje s tistimi, ki pogodbo o neizključnem prenosu sklenejo. Ker to določilo omenja le eno tarifo, s tem izključuje več različnih tarif. Prav določilo drugega odstavka 158. člena ZASP pojasni, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice. Na podlagi drugega odstavka 4. člena SS 2006 različno obravnavanje tistih, ki sklenejo individualno pogodbo s tožečo stranko in tistih, ki položijo znesek, je torej nezakonito. Zato tega določila sodišče ne sme uporabiti, če tudi je na podlagi določila sedmega odstavka 157. člena ZASP na skupni sporazum vezano. S sklicevanjem na drugi odstavek 4. člena SS 2006 tožeča stranka torej ne more doseči uporabe T 2005.

13. Kot izhaja iz četrtega odstavka 157. člena ZASP mora skupni sporazum obsegati tudi tarifo (1. točka) in med drugim okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka). Pri oblikovanju tarife so pogodbene stranke skupnega sporazuma v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, da lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Plačevanje ali neplačevanje nadomestila pa glede na zgornje razloge ni tista okoliščina, ki jo ima v mislih to določilo. Iz tega sledi, da neplačevanje nadomestila ne more biti podlaga za uporabo T 2005 namesto SS 2006.

14. H gornji obrazložitvi pritožbeno sodišče še dodaja, da določilo drugega odstavka 1. člena T 2005 samo odkazuje na uporabo skupnega sporazuma, v kolikor je tak sporazum sklenjen. Torej T 2005 sama izključuje izračunavanje nadomestil po njenih parametrih.

15. Vprašanje, katero tarifo (T 2005 ali tarifo iz SS 2006) mora sodišče uporabiti kot podlago za izračun nadomestila, je materialno pravno vprašanje. Na pravilno uporabo materialnega prava mora sodišče samo paziti (tretji odstavek 180. člena ZPP). Zato je napačno pravno naziranje pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje nadomestilo izračunati po T 2005 že zato, ker uporabi tega akta tožena stranka ni nasprotovala.

16. Zmotno uporabo materialnega prava pritožnica vidi tudi v tem, da je sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da je tožena stranka v obdobju od marca 2011 do avgusta 2013 za priobčevanje fonogramov uporabljala glasbeni stolp, uporabilo nižjo tarifo po 2.b) točki (radio ali TV ali mehanska glasba). V utemeljitev uveljavljene kršitve se tožeča stranka sklicuje na II.1.d) točko tarifnega dela SS 2006, ki določa, da je tarifa za uporabo TV naprave in glasbenega stolpa enaka tarifi za glasbeni stolp. S to pritožbeno navedbo pritožnica ne more uspeti zato, ker po določilu II.1.f tarifnega dela SS 2006 glasbeni stolp šteje za eno napravo. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je nazorna podprta v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, popolnoma pravilna.

K delni zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo civilne kazni (V. točka izreka)

17. Določilo drugega odstavka 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko stranke skupnega sporazuma skladno s četrtim odstavkom 157. člena ZASP določijo tarifo za določeno vrsto uporabnikov, posredno določijo tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja varovanih del. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmero z uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

18. Sledeč določilu tretjega odstavka 168. člena ZASP lahko civilna kazen znaša največ do 200% osnovnega nadomestila. Po prepričanju pritožbenega sodišča bi glede na ugotovljene okoliščine sodišče prve stopnje ravnalo pravilno že, če bi je tožeči stranki naložilo v plačilo celo nižjo civilno kazen od 100% nadomestila. Zgolj navedba, da je terenski kontrolor D. B. toženo stranko seznanil z zakonskimi obveznostmi do tožeče stranke, na kar se v prid stališču, da je civilno kazen sodišče prve stopnje prisodilo v prenizkem odstotku, sklicuje pritožnica, ne zadošča za presojo, da si tožena stranka zasluži maksimalno civilno kazen. Ta bi bila po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljena npr. v primeru, če bi bilo proti toženi stranki izdano več takih sodb, kot je predmetna, in kljub temu nadomestila še vedno ne bi prostovoljno plačevala. Česa takega pa tožeča stranka ne navaja. Trditvena podlaga tožeče stranke po oceni pritožbenega sodišča torej ne kaže na do te mere zavržno ravnanje, ki opravičuje izrek maksimalne predpisane kazni. V prid stališču, da je podana podlaga za izrek civilne kazni, je tožeča stranka, kot pravilno v svoji sodbi ugotavlja sodišče prve stopnje, v tožbi navedla, da „vsakdo pozna pravo, nepoznavanje prava pa škodi“, da bi se tožena stranka „najkasneje ob terenskem ogledu morala oziroma mogla seznaniti z relevantnimi členi omenjenega zakona“ in „da se je o problematiki plačevanja nadomestil govorilo v širši javnosti“. Iz teh trditev po presoji pritožbenega sodišča torej ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo 200% civilne kazni.

K zavrnitvi pritožbe proti VII. točki izreka (na plačilo stroškov povezanih s terenskim preverjanjem, obdelavo podatkov, pozivanjem in opominjanjem)

19. Zahtevek tožeče stranke na povrnitev škode zaradi odkrivanja kršilcev ne more biti utemeljen zaradi določila prvega odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti kolektivna organizacija nameniti tudi za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršiteljev avtorske pravice. To je tudi ena od obveznosti kolektivne organizacije (primerjaj prvi odstavek 146. člena ZASP).

20. Pritožbeno sodišče k temu še pripominja, da je bila v avtorskem pravu napravljena daljnosežna izjema od pravila, da lahko kolektivna organizacija izterjuje le nadomestilo za uporabo varovanih del. Če pride do kršitve varovanih del, sme zahtevati upravičenec tudi plačilo civilne kazni, ki lahko po višini doseže do 200% nadomestila (tretji odstavek 168. člena ZASP). Civilna kazen je torej izjema od pravila, uzakonjenega v 164. členu OZ. Ker je bila tožeči stranki v tem sporu prisojena civilna kazen v znesku 323,51 EUR, bo zatrjevane stroške v višini 67,20 EUR lahko pokrila iz tega zneska.

21. Povsem enaka je tudi nemška sodna praksa. Nemški zakon, ki ureja avtorske pravice, sicer določil o civilni kazni, kakršno vsebuje naš ZASP v 168. členu, ne pozna. Ne glede na to pa nemška sodna praksa dopušča dvojno zaračunavanje nadomestil prav zato, da si kolektivne organizacije pokrijejo stroške, ki jim nastajajo v zvezi z iskanjem kršiteljev. Tako je nemško Vrhovno sodišče v odločbi (1), izdani v zvezi s tožbenim zahtevkom kolektivne organizacije G. proti kršitelju sorodnih pravic, izrecno zapisalo: "Tožnica mora vzdrževati drag in obsežen nadzorstveni aparat, da preganja kršitelje avtorske pravice. Zato je sodna praksa tožnici ob pretežnem soglasju pravne literature že zgodaj dopustila, da svoje stroške, ki ji nastajajo v zvezi z ugotavljanjem kršitev, upošteva v obliki pavšalne podvojitve pristojbin pri odmeri škode (kot škoda je tu mišljeno nadomestilo za uporabo sorodnih pravic) (2) in jih na ta način zavrača na posamezne kršitelje pravic." Drugačno pravno naziranje tožeče stranke je torej pravno zmotno.

K odločitvi o pritožbi proti VII. točki (na pravdne stroške)

22. Pritožba proti odločitvi na pravdne stroške je vložena le pogojno: če bi pritožbeno sodišče ugodilo preostalim delom pritožbe, naj bi spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Ker pa s pritožbo tožeča stranka v nobenem delu ni uspela, je pritožba tudi proti odločitvi o pravdnih stroških pravilna.

Zaključek

23. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

24. Ker je tožeča stranka s pritožbo propadla, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) BGH I ZR 160/70 z dne 10. 3. 1972.

(2) Opomba VSL.


Zveza:

ZASP člen 153, 153/1, 157, 157/4, 157/4-3, 158, 158/2, 159, 159/1, 159/4, 168, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2.
Datum zadnje spremembe:
09.01.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDczODM3