<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba IV Cp 465/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:IV.CP.465.2019

Evidenčna številka:VSL00021665
Datum odločbe:21.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kobal Velkavrh (preds.), Dušan Barič (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - korist mladoletnega otroka - preživnina - določitev preživnine - potrebe upravičenca - skupno starševstvo

Jedro

Osnovni pogoj za uspešno skupno starševstvo je sposobnost medsebojnega komuniciranja staršev, ki je v obravnavanem primeru prvo sodišče ni ugotovilo. Že ta ugotovitev je zadoščala za obstoj spremenjenih razmer in izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka (četrti odstavek 421. člena ZPP). Ob dejstvu, da skupno starševstvo ni bilo uspešno, je sodišču preostala le še možnost zaupanja otroka v varstvo in vzgojo enemu od staršev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da:

- se doda nova I. točka izreka, ki se glasi:

„I. Odločitev v sodni poravnavi Okrožnega sodišča v Kranju IV P 415/2012 z dne 29. 8. 2013, na podlagi katere je bila mld. A. A. zaupana v varstvo, vzgojo in preživljanje obema staršema (skupno starševstvo), preživninski prispevek tožnika za preživljanje hčerke dogovorjen v znesku 265,00 EUR mesečno, preživninski prispevek prve toženke za preživljanje hčerke dogovorjen v znesku 100,00 EUR mesečno, stiki med hčerko in staršema pa so bili urejeni tako, da so potekali po dogovoru med staršema, pri čemer hčerka polovico časa preživi pri materi, polovico časa pa pri očetu, se spremeni tako, kot je odločeno s to sodbo.“

- se v dosedanji III. točki izreka v prvi vrstici za besedo „dolžna“ doda besedilo: „od pravnomočnosti te sodbe dalje“,

- dosedanje I. do V. točka postanejo II. do VI. točka.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo odločilo, da se mladoletna A. A. z dnem pravnomočnosti sodbe dodeli v varstvo, vzgojo in preživljanje očetu (I. točka). Uredilo je stike med materjo in hčerko, kot je to razvidno iz II. točke. Materi je naložilo plačevanje preživnine za hčerko v znesku 100,00 EUR mesečno, kot je razvidno iz III. točke. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je prvo sodišče zavrnilo (IV. točka) in odločilo, da stranki nosita svoje stroške postopka (V. točka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče na podlagi pritožbene obravnave spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navaja, da nasprotuje ukinitvi skupnega starševstva. Zgrešen je zaključek sodišča, da je CSD v mnenju z dne 15. 2. 2018 celovito predstavil problematiko zadeve. CSD je pred izdajo mnenja ugotavljal nesposobnost in nemočnost tožnika pri postavljanju meja A. A. ter njegovo neprimernost za izvajanje vzgojnih ukrepov. Tožnikove sposobnosti ne dajejo podlage, da se mu A. A. zaupa v varstvo in vzgojo. Tožnik svojih vzorcev postopanja z A. A. ni spremenil. CSD se po februarju 2018 s konkretno problematiko zadeve ni več ukvarjal. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno glede najbolj intenzivnega obdobja vzgoje A. A. Tožnikova nemoč pri vzgoji A. A. se je še posebej drastično odrazila ob začetku novega šolskega leta, ko je A. A. odšla k materi in več kot dva meseca in pol ni želela biti pri očetu. Sodišče tega dogajanja ni preverilo ne z izvedenko, ne s CSD in ne z mnenjem šole. Izvedenka za potrebe svojega mnenja ni pridobila celotne relevantne dokumentacije. Sodišče ni izvedlo neformalnega razgovora z A. A. Nepreverjeno je zaključilo, da na njeni strani ni bilo pripravljenosti za sodelovanje v postopku. Med razlogi sodbe so nasprotja. Sodišče je odločitev o ukinitvi skupnega starševstva sprejelo izključno na podlagi tega, da med strankama ne obstoji tako visoka raven komunikacije in medsebojnega sodelovanja, da bi se s tem zagotavljala največja korist A. A., kar pa je v nasprotju z ugotovitvami sodišča v 14. točki obrazložitve, v kateri sodišče ugotavlja, da se pravdni stranki že trudita v korist A. A. vzpostaviti ustrezno komunikacijo. Dodelitev A. A. tožniku bo hčerko zgolj oddaljilo od matere. Ugotovitev sodišča, da je tožnik sposoben nuditi hčerki varno in strukturirano okolje, je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča glede izvajanja starševstva tožnika v času začasne sodne poravnave, ko je A. A. večkrat pribežala k toženki. Sodišče se ni opredelilo glede toženkine starševske sposobnosti. Sodišče ni ugotavljalo, ali je bilo skupno starševstvo, kot se je izvajalo, v korist mladoletne A. A. ali ne. Poraja se dvom v navedbe sodišča, da bolezensko stanje toženke ni vplivalo na sprejem odločitve. A. A. je svojo željo po nadaljnjem bivanju pri očetu izražala pri organih oziroma strokovnjakih, h katerim jo je pripeljal tožnik. Sodišče je zmotno interpretiralo mnenje sodne izvedenke. Slednja je navedla, da je v največjo korist A. A., da ima polne in čimbolj dejavne stike z obema staršema, to pa z odločitvijo sodišča ni zagotovljeno. Med zaslišanjem je izvedenka dejansko označila dodelitev otroka enemu od staršev kot negativno in neprimerno za A. A. To je sodišče spregledalo pri svoji odločitvi. Izvedenka je navedla, da sodišče s predodelitvijo ne more rešiti problema nezdravega doživljanja lojalnosti A. A. do posameznega starša, zato sprejeta odločitev ni v skladu z njenim namenom. Sodišče je A. A. dodelilo v izključno bivanje, vzgojo in preživljanje v drugo družino. Toženka ugovarja odločitvi o ureditvi stikov, saj bo ukinitev skupnega starševstva ter predodelitev A. A. v varstvo in vzgojo tožniku negativno vplivala na odnos A. A. do staršev. Toženka je predlagala, da se ob ohranitvi skupnega starševstva zaradi zagotavljanja A. A. koristi stiki določijo tako, da bodo s posameznim od staršev porazdeljeni tako v času vikenda kot v času dni, v katerih poteka šolski pouk. Glede na izpodbijano odločitev o dodelitvi A. A. tožniku, toženka izpodbija tudi odločitev o določitvi preživnine ter stroškovni del izpodbijane sodbe. Tožena stranka se sklicuje še na novote in sicer na dejstva, ki so nastopila po zaključku glavne obravnave 14. 9. 2018. Iz teh dejstev izhaja, da je A. A. pretežni del obdobja po zaključku glavne obravnave preživela pri materi. To potrjuje, da sprejeta odločitev sodišča ni v skladu s koristmi otroka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ob razvezi njune zakonske zveze sta se tožnik in prva toženka s sodno poravnavo dogovorila za skupno starševstvo, ki pa ni delovalo, saj ga nista zmogla izvrševati. To odločilno dejstvo je prvo sodišče pravilno ugotovilo ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na izčrpne, prepričljive in skladne razloge izpodbijane sodbe. Glede na to, da je odnos med staršema konflikten in porušen, da predvsem prva toženka goji zamere do tožnika ter da kot starša še zdaleč nista vzpostavila takšne ravni komuniciranja in sodelovanja, ki bi bila nujna za uspešno izvrševanje skupnega starševstva, takšne razmere pa so odločilno vplivale na to, da ima A. A. hude težave v svojem čustvenem in osebnostnem razvoju, je jasno, da skupnega starševstva v obravnavanem primeru ni mogoče izvajati, zato njegova ohranitev ni bila v A. A. korist.

6. Pritožničin očitek o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja je neutemeljen. Ker je CSD podal v svojem mnenju z dne 15. 2. 2018 celovit prikaz dogajanja v okviru družinskih razmerij med pravdnimi strankami v relevantnem obdobju (od začetka leta 2017 dalje), ni bilo potrebe, da bi se prvo sodišče ukvarjalo še s presojo tega, kar se je dogajalo v letih pred tem. Prvo sodišče svoje odločitve ni sprejelo zgolj na podlagi mnenja CSD, ampak predvsem na podlagi ugotovitev in mnenja sodne izvedenke. Tožnik v preteklosti sicer ni znal postavljati meja A. A. oziroma vzpostaviti reda ter zagotavljati, da bi ga hčerka upoštevala (v tem pogledu tudi prva toženka ni bila uspešna), kar pa ne pomeni, da bi bilo zato treba vztrajati pri formalni obliki skupnega starševstva, ki v ničemer ne funkcionira. Izvedenka je obrazložila svoje stališče, zakaj skupno starševstvo ni primerna oblika izvajanja starševskih obveznosti v obravnavani zadevi, prvo sodišče pa je tej ugotovitvi utemeljeno sledilo, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Razen tega je tožnik v zadnjem obdobju tudi po ugotovitvah sodne izvedenke spremenil vzgojne prijeme in ravnanja, to pa v hčerkino korist, in sicer v smeri postavljanja pravil in obveznosti, ki se jih mora A. A. držati, kar bo omogočilo vzpostaviti njen stabilen in urejen življenjski ritem.

7. Pretežni del pritožbenih očitkov je usmerjen v nasprotovanje ugotovitvam prvega sodišča, da je tožnik sposoben zagotoviti hčerki urejeno okolje ter da skupno starševstvo ni ustrezna oblika varstva in vzgoje A. A., pri čemer prva toženka ne ponuja nobenih tehtnih argumentov, ki bi lahko postavili pod vprašaj pravilnost izpodbijane odločitve.

8. Okoliščina, da je A. A. v času začasne sodne poravnave z dne 11. 4. 2018, na podlagi katere je bila zaupana v varstvo in vzgojo tožniku, prehajala od enega k drugemu staršu, ne kaže tožnikove nemoči skrbeti za hčerkino varstvo in vzgojo, kot trdi prva toženka. Vzroke za to je po presoji pritožbenega sodišča treba iskati drugje, in sicer predvsem v dosedanji nesposobnosti staršev vzpostaviti medsebojno komuniciranje in sodelovanje glede hčerkinega razvoja. Z vidika vzpostavitve reda in zagotavljanja, da bo A. A. izpolnjevala svoje obveznosti v zvezi s šolanjem, kar je tudi po mnenju sodne izvedenke ključnega pomena za A. A. razvoj, je hčerkino bivanje pri očetu zanjo bolj primerno. To kaže tudi ugotovitev izvedenke, da je ob tožnikovih drugačnih vzgojnih prijemih, njegovi striktnosti in zahtevnosti, tudi A. A. odleglo, saj ji takšna struktura ustreza. To navsezadnje potrjuje tudi večkrat izražena A. A. želja, da bi živela pri očetu. Prvo sodišče je poleg tega želelo opraviti neformalni razgovor z A. A., katerega pa zaradi A. A. nesodelovanja ni bilo mogoče izvesti. Prva toženka temu pojasnilu prvega sodišča sicer nasprotuje, vendar je njen ugovor pavšalen in zato neupošteven.

9. Med razlogi izpodbijane sodbe ni nasprotij, zato je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Prvo sodišče je sicer ugotovilo, da se starša trudita vzpostaviti ustrezno medsebojno komunikacijo v korist hčerke, ob tem pa tudi, da ta komunikacija še ni dosegla nivoja, ki bi bil potreben za skupno starševstvo, pri čemer njunih nadaljnjih srečanj (po dveh začetnih sestankih) ni bilo. Zaupanje A. A. tožniku v varstvo in vzgojo hčerke ne bo odtujilo od matere, saj so stiki med njima določeni zelo široko. Izvedenka je ugotovila, da sta oba starša sposobna izvrševati starševsko funkcijo (vsak zase), da pa je v sedanjih okoliščinah (izvedensko mnenje je bilo izdelano ob težavnem zaključevanju 8. razreda - takšne „posebne“ okoliščine obstajajo tudi sedaj, saj A. A. obiskuje zadnji razred osnovne šole in se mora pripraviti na prehod v srednjo šolo) za A. A. bolj koristno bivanje pri očetu (12. točka obrazložitve). Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da prvo sodišče ni presojalo tudi starševskih kapacitet prve toženke (njeno bolezensko stanje ni vplivalo na odločitev sodišča in kaj takega ne izhaja niti iz 17. točke obrazložitve).

10. Osnovni pogoj za uspešno skupno starševstvo je sposobnost medsebojnega komuniciranja staršev, ki je v obravnavanem primeru prvo sodišče ni ugotovilo. Že ta ugotovitev je zadoščala za obstoj spremenjenih razmer in izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka (četrti odstavek 421. člena ZPP). Ob dejstvu, da skupno starševstvo ni bilo uspešno, je sodišču preostala le še možnost zaupanja otroka v varstvo in vzgojo enemu od staršev. Zaupanje hčerke tožniku v varstvo in vzgojo ne nasprotuje ugotovitvi izvedenke, da je v A. A. največjo korist, da ima polne in čimbolj dejavne stike z vsakim od staršev, saj je to zagotovljeno s široko določenim obsegom stikov (glede razmerja med A. A. in materjo). Pritožba zmotno meni, da ugotovitev izvedenke, da nobena oblika skrbništva ne more rešiti problema, da starša vzdržujeta nezdravo doživljanje lojalnosti A. A. do vsakega starša, ki predstavlja velik vzrok njene stiske, ne podpira odločitve o zaupanju A. A. tožniku v varstvo in vzgojo. Bistvo te ugotovitve je v tem, da sta oba starša odgovorna, da bosta hčerki pomagala razrešiti njeno miselno razrvanost na način, da ji pokažeta, da sta usklajena in da sodelujeta pri vseh stvareh, ki so pomembne v A. A. življenju z vidika njene največje koristi. Glede na obsežne stike po izpodbijani sodbi je nesmiselna pritožbena trditev, da je prvo sodišče dodelilo A. A. v izključno bivanje, vzgojo in preživljanje v drugo družino.

11. Prva toženka izpodbija odločitev o stikih v povezavi z zavzemanjem za ohranitev skupnega starševstva, ki pa ni utemeljeno. Vsled tega tudi ni razlogov za takšno ureditev stikov, kot jo predlaga prva toženka, saj bi bivanje otroka v enakem obsegu izmenično pri vsakem od staršev dejansko predstavljalo skupno starševstvo. Pritožbena graja določitve višine preživnine in stroškovne odločitve je pavšalna, zato ne terja obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na zatrjevana dejstva, ki naj bi nastala po koncu glavne obravnave, so neupoštevne, saj se tudi v pritožbenem postopku presoja tisto dejansko stanje, ki je nastalo do konca glavne obravnave.

12. V okviru preizkusa izpodbijane odločitve z vidika pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo sodišče ni upoštevalo okoliščine, da mora biti sprememba prejšnje odločitve o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih razvidna iz izreka nove sodbe. Da se prepreči obstoj dveh vzporednih in nasprotujočih izvršilnih naslovov, je bilo treba v tem obsegu spremeniti izpodbijano sodbo tako, da je iz njenega izreka razvidno, da je prejšnja odločitev spremenjena z novo odločbo. Pritožbeno sodišče je zato dodalo novo I. točko izreka. Ob tem je bilo treba zaradi jasnosti oziroma izvršljivosti izreka spremeniti tudi dosedanjo III. točko, in sicer tako, da je prva toženka dolžna plačevati preživnino od pravnomočnosti sodbe dalje (drugi odstavek 408. člena ZPP). Zaradi nove I. točke izreka se je spremenilo tudi oštevilčenje preostalih točk izreka izpodbijane sodbe.

13. Glede na povedano je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi ter spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. in 358. člen ZPP).

14. Glede na naravo odločitve pritožbenega sodišča tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 105, 105/3
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 408, 408/2, 421, 421/4
Datum zadnje spremembe:
17.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4Mjg5