<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep IV Cp 1752/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:IV.CP.1752.2017

Evidenčna številka:VSL00001405
Datum odločbe:20.07.2017
Senat, sodnik posameznik:Katarina Parazajda (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:začasne odredbe v družinskih sporih - začasna odredba o stikih - začasna odredba o dodelitvi otroka - nujnost začasne odločitve o vzgoji in varstvu - otrokova korist - pogoji za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga

Jedro

Če pride do razpada starševske zveze, je začasna sodna ureditev stikov med otrokom in tistim od staršev, ki z njim ne biva, nujno potrebna v vseh tistih primerih, ko starša ne (z)moreta sama doseči dogovora in grozi, da bo stanje neurejenih stikov ali celo njihova odsotnost vodila v odtujitev med otrokom in staršem, s katerim ne živi, to pa, če ni kakšnih posebnih okoliščin na strani tega starša, ni v otrokovo korist.

Povsem drugačna logika pa velja glede izdajanja začasnih odredb med postopkom glede zaupanja v vzgojo in varstvo. Ta se ne izda, razen če otroku grozi nevarnost in velika škoda, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep delno tako spremeni, da se ugovoru toženca ugodi še, kolikor se nanaša na vzgojo in varstvo mlad. A. A., ter se tožničin predlog za izdajo začasne odredbe v tem obsegu zavrne.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je 2. 2. 2017 vložila tožbo za razvezo zakonske zveze, zaupanje mladoletnih otrok v vzgojo in varstvo, določitev preživnine in stikov, obenem pa je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se mladoletna otroka zaupata v vzgojo in varstvo njej, stiki med tožencem in sinom naj se začasno prekinejo, stiki med hčerko in očetom pa naj se uredijo pod nadzorom CSD enkrat tedensko.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z 28. 2. 2017 delno sledilo njenemu predlogu, ji otroka zaupalo v vzgojo in varstvo ter stike med njima in očetom uredilo tako, kot je predlagala. Glede določitve preživnine je njen predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da ima dovolj sredstev za sprotno preživljanje otrok.

3. Toženec je proti ugodilnemu delu začasne odredbe ugovarjal 10. 3. 2017, tožnica pa je 4. 4. 2017 vložila nov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala novo ureditev stikov med hčerko in očetom, tako da bi ti potekali brez nadzora CSD, enkrat tedensko, vsako soboto od 9.00 do 18.00 ure.

4. Sodišče prve stopnje je nato 11. 4. 2017 izdalo izpodbijani sklep, s katerim je ugodilo predlogu tožnice za izdajo nove začasne odredbe in hkrati delno toženčevemu ugovoru ter razširilo stike med tožencem in hčerko, tako da ti potekajo vsako soboto od 9.00 do 18.00 ure. V preostalem je toženčev ugovor zavrnilo. V pravnem pouku je stranki poučilo (čeprav gre glede stikov za enotno odločitev), da je proti delu sklepa, s katerim je odločeno o ugovoru, dovoljena pritožba, v delu, s katerim je odločeno o novem predlogu tožnice, pa ugovor.

5. Toženec je v skladu s pravnim poukom vložil obe pravni sredstvi, pri čemer je predmet odločanja pritožbenega sodišča njegova pritožba, vložena 24. 4. 2017.

6. Na tem mestu pritožbeno sodišče, ker je to pomembno za pravilno razumevanje te odločbe, pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju odločalo o toženčevem ugovoru, v katerem je ta obširno grajal odločitev sodišča z 11. 4. 2017 o stikih. Po obravnavi ugovora je sodišče prve stopnje 2. 6. 2017 izdalo sklep, s katerim mu je delno ugodilo in stike razširilo, tako da ti potekajo vsak drugi vikend (od petka do nedelje), v tednu, ko ni vikend stika, pa vsak petek popoldan. V preostalem je ugovor zavrnilo. Toženec se ni pritožil, sklep je pravnomočen.

7. V nadaljevanju postopka je tožnica predlagala še začasno odredbo za potrebe potovanja v S. med počitnicami, ki ji je sodišče prve stopnje sledilo, odločba je v fazi odločanja o ugovoru toženca pred sodiščem prve stopnje in za tokratno odločitev pritožbenega sodišča ni pomembna.

8. Pritožbeno sodišče mora torej odločiti o toženčevi pritožbi, s katero ta izpodbija zavrnitveni del sklepa z 11. 4. 2017, tj. zavrnitev njegovega ugovora glede zaupanja A. A. v vzgojo in varstvo mami.

9. Toženec v pritožbi kot bistveno navaja, da je začasna odredba v tovrstnih zadevah nujen in izreden ukrep. Zanika zasvojenost z drogami in nasilje, predvsem do hčerke. Njun odnos je pozitiven. Res obiskuje delavnice v zvezi z obvladovanjem nasilja, a ga s tem ne priznava. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da toženec otroka vpleta in uporablja kot "orodje" za razreševanje medsebojnih konfliktov s tožnico. Gre za enostranske izjave tožnice, ki ji je sodišče sledilo. Sin mu ves čas očita, da ima A. A. raje in se ukvarja samo z njo, kar sicer ni res, a njegove izjave je v tem kontekstu treba pravilno razumeti. Iz dokaznega gradiva je razvidno tudi odtujevanje in manipuliranje z A. A. Sodišču očita, da ni pravilno in v celoti upoštevalo mnenja CSD. Predlaga, da se mu hčerka dodeli v vzgojo in varstvo, podredno pa naj se določi bistveno večji obseg stikov.

10. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

11. Pritožba je utemeljena.

12. Analiza pritožbenih navedb pokaže, da pritožnik konkretizirano ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obseg in izvedbo stikov. To je namreč storil v ugovoru, ki ga je vložil proti isti sodni odločbi in ki mu je sodišče prve stopnje v večjem delu sledilo, toženec pa se ni pritožil in očitno s trenutno ureditvijo stikov (vsak drugi vikend od petka do nedelje, v tednu, ko ni vikend stika, pa od zaključka vrtca do 19.00 ure) soglaša. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo z odločitvijo o toženčevem ugovoru že odločeno o bistveno večjem obsegu stikov, kot je bilo z izpodbijano odločbo, pri čemer je nova odločba o stikih (sklep o ugovoru z 2. 6. 2017) nadomestila odločitev, zajeto s odločbo, ki je predmet tega pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo obravnavalo le glede odločitve o zaupanju A. A. v vzgojo in varstvo mami.

13. Ustavno sodišče je v odločbi Up-410/011 izpostavilo, da imajo začasne odredbe velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. To ne pomeni, da take začasne odredbe, kot je predlagana, ni mogoče izdati in da sodišče a priori ni naklonjeno izdajanju tovrstnih začasnih odredb, mora pa predlagatelj, če želi s predlogom uspeti, verjetno izkazati nujnost izdaje take začasne odredbe, ker bi bila sicer ogrožena otrokova korist.

14. Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov, da je bila v času, ko je bila začasna odredba predlagana, nujna začasna ureditev stikov s sodno odločbo in je nujnost izkazana tudi še sedaj. Če pride do razpada starševske zveze, je ureditev stikov med otrokom in tistim od staršev, ki z njim ne biva, nujno potrebna v vseh tistih primerih, ko starša ne (z)moreta sama doseči dogovora in grozi, da bo stanje neurejenih stikov ali celo njihova odsotnost vodila v odtujitev med otrokom in staršem, s katerim ne živi2, to pa, če ni kakšnih posebnih okoliščin na strani tega starša, ni v otrokovo korist. V takem primeru bi prišlo do dolgotrajnega negativnega učinka na pravice otroka in staršev do družinskega življenja, na katere opozarja navedena odločba Ustavnega sodišča.

15. Drugače je z začasno ureditvijo vzgoje in varstva med postopkom. Tu lahko izdaja začasne odredbe prejudicira končno odločitev, s tem pa lahko otroku (in staršu, ki mu otrok ne bo zaupan v vzgojo in varstvo) nastane nepopravljiva škoda. In o tem v navedeni odločbi govori Ustavno sodišče. Ko stiki med otrokom in tistim od staršev, s katerim ne biva, potekajo (bodisi na podlagi dogovora bodisi na podlagi sodne odločbe), je jasno, da ves tisti čas, ko stikov ni, vzgojo in varstvo po naravi stvari izvaja starš, pri katerem otrok živi. In obratno. Ko je otrok na stiku pri drugem, vzgojo in varstvo izvaja on. Da bi bilo treba v to razmerje poseči z izdajo začasne odredbe, bi morale biti podane res posebne okoliščine. Tu je treba poudariti razliko med zaupanjem otroka v vzgojo in varstvo in roditeljsko pravico, v katero z odločitvijo o vzgoji in varstvu ni poseženo nič več kot toliko, da starš, ki mu je otrok zaupan, odloča o dnevnih in sprotnih vprašanjih. Staršu, ki mu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo, ostane pravica (in dolžnost) glede vseh ključnih odločitev, ki se tičejo otroka. Če starša kljub razpadu svoje zveze zmoreta medsebojno komunikacijo glede otroka in sta sposobna (u)videti njegovo korist, je zanj najbolje, da vzgojo in varstvo še naprej izvajata skupaj. S takim dogovorom ostajata do otroka povsem enakovredna, kar je pomembno zanju, predvsem pa za otroka - v odnosu otrok/mama oziroma otrok/oče se z razpadom odnosa mama/oče ne bi smelo nič spremeniti, zato je zmotno prepričanje, da razpad starševske zveze nujno terja, da je otrok zaupan v vzgojo in varstvo samo enemu. Le če starša dogovora ne zmoreta, mora sodišče s končno odločbo otroka zaupati v vzgoji in varstvo tistemu od staršev, za katerega po izvedenem dokaznem postopku oceni, da je za to bolj primeren. In zgolj izjemoma, torej če otroku grozi nevarnost in velika škoda, je tako odločitev treba sprejeti že med postopkom, da bi se zavarovala otrokova korist. Te potrebe pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi ne vidi.

16. Odločitev sodišča prve stopnje o zaupanju A. A. v vzgojo in varstvo mami že med postopkom je bila logično povezana z odločitvijo o stikih pod nadzorom CSD. Vendar se je ta nevarnost razblinila že v fazi ugovornega postopka, pri čemer je tudi tožnica sama predlagala začasno odredbo tako, da se stiki sprostijo izpod nadzora in se tudi časovno močno povečajo.

17. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izkazana določena stopnja toženčeve nasilne nravi, vendar ta okoliščina ne zadošča za materialnopravni sklep, da je treba deklico že z začasno odredbo zaupati v vzgojo in varstvo mami. Če bi nevarnost nasilja toženca res obstojala, bi tožnica ne predlagala, da toženec s hčerko sam preživlja stike, niti obsežne razširitve stikov ne bi dopustilo sodišče prve stopnje. Pa jo je, in to utemeljeno in na podlagi številnih doslej izvedenih dokazov, zlasti mnenj in poročil CSD. Tudi toženčeve neprimerne metode (da je otroka uporabljal za medsebojno obračunavanje s tožnico) same po sebi ne zadoščajo, da bi sodišče A. A. že z začasno odredbo zaupalo v vzgojo in varstvo mami. S to začasno odredbo te nevarnosti namreč ni mogoče odvrniti - isto bi toženec namreč lahko počel na stikih, pa tega očitno ne počne (več). Ob tem ni mogoče spregledati, da tudi materine vzgojne metode niso vedno najbolj primerne3. Drugih razlogov za izdajo začasne odredbe v izpodbijanem sklepu ni zaslediti, pa tudi sicer iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bila A. A. ogrožena na ta način, da bi jo bilo treba že med postopkom z začasno odločitvijo zaupati v vzgojo in varstvo mami. Kot tudi ni razlogov, zaradi katerih bi deklico, kot predlaga pritožnik, sodišče začasno zaupalo v vzgojo in varstvo očetu. Komu, če starša ne bosta dosegla dogovora, bo deklica zaupana v vzgojo in varstvo, bo stvar končne odločitve, ki bo sprejeta, ko bo dokazni postopek izčrpan in bo mogoče ugotoviti največjo korist A. A. Dotlej je prav, da vzgojo in varstvo izvajata skupaj.

18. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi, kolikor se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se A. A. začasno zaupa v vzgojo in varstvo mami, ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru še v tem obsegu ugodilo ter tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, kolikor se nanaša na vzgojo in varstvo mlad. A. A., zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
1 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije s 14. 2. 2012.
2 Primerjaj odločitev VSL IV Cp 1683/2016 z 21. 6. 2016, točka 13 in naslednje. Glej tudi odločbo VSL IV Cp 659/2016 s 14. 4. 2016.
3 Glej poročilo CSD s 15. 5. 2017 (druga stran), ki ga je sodišče prve stopnje s pravdnima strankama obravnavalo na naroku 25. 5. 2017 - hrbtna stran list. št. 78.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 411
Datum zadnje spremembe:
26.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwODEw