<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC Sodba Cp 445/2018
ECLI:SI:VSCE:2019:CP.445.2018

Evidenčna številka:VSC00030644
Datum odločbe:31.01.2019
Senat, sodnik posameznik:Karolina Pečnik (preds.), Nataša Gregorič (poroč.), mag. Miran Pritekelj
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:verzijski zahtevek na povračilo dela izdatkov za preživljanje otroka - ugovor pravnomočno razsojene stvari - preživljanje mladoletnega otroka

Jedro

Sodišče prve stopnje ni sledilo toženčevemu ugovoru pravnomočno razsojene stvari in zaključilo, da je toženec dolžan prispevati polovico izdatkov, ki jih je imela tožnica s preživljanjem mld. K. v letu 2015, to je 2.100,00 EUR

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točka I, III in IV) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2018 dalje do plačila (točka I); zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku, to je za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov, kot so navedeni v tej točki izreka sodbe (točka II izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti 257,03 EUR stroškov pravdnega postopka v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (točka III), in plačati 180,00 EUR sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje na račun Okrajnega sodišča v Celju, v roku 15 dni (točka IV).

2. Toženec se je zoper sodbo pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Četudi navaja, da izpodbija sodbo v celoti, je glede na vsebino pritožbe evidentno, da izpodbija le njen prisodilni del. Primarno toženec vztraja, da tožnica sploh ni navedla, kdaj je bila vložena tožba v zadevi IV P 783/2015, kar je odločilno zaradi postavitve verzijskega zahtevka, in da je sodišče to dejstvo samo ugotovilo na podlagi predloženega listinskega dokaza, kar pa je nedopustno in v nasprotju s pravili ZPP, in celotno obrazložitev sodbe gleda datuma vložitve tožbe in tolmačenja preživninske obveznosti toženca pred vložitvijo tožbe gradilo na tej ugotovitvi. Naloga sodišča ni, da iz listin, ki so predložene kot dokaz, samo izbira pomembna dejstva, kar je v tem primeru storilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo ugotoviti, da tožnica ni podala zadostne trditvene podlage za obstoj verzijskega zahtevka in tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Toženec nadalje sodišču očita, da je pri presoji utemeljenosti podanega ugovora res iudicata zmotno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje. Glede dejstev, kaj se je v sodni poravnavi štelo kot preživninski obroki, je zmotno sledilo neprepričljivi izpovedbi tožnice in njene matere. Slednji je povsem nekritično verjelo, brez upoštevanja dejstva, da je zaslišana mati tožnice, ki ima v postopku vsekakor interes. V delu podanega ugovora res iudicata sodišče sploh ni dokazno ocenilo izpovedbe toženca. Zato je sodba v tem delu neobrazložena in ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je tako glede tolmačenja termina ″preživninski obroki″ iz sodne poravnave ob napačni ugotovitvi dejanskega stanja napačno uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče sploh ni iskalo skupnega namena pogodbenikov oz. v tem delu sploh ni raziskalo dejanskega stanja, prav tako se ni opredelilo do navedbe toženca glede namena sklenitve poravnave. Ob pravilni uporabi materialne pravne podlage bi moralo najprej ugotoviti skupen namen strank, v kolikor to ne bi bilo mogoče, pa sporno določilo preživninskih obrokov ob upoštevanju pravočasnih trditev pravdnih strank to razlagati v duhu sklenjene sodne poravnave, ki pomeni razrešitev vseh spornih razmerij med pravdnima strankama. V tej domeni je tako grajana postopkovna napaka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora, da se je tožnica s sklenitvijo sodne poravnave z dne 6. 7. 2016 v celoti odpovedala verzijskemu zahtevku za leto 2015 in je obveznost toženca iz vtoževanega naslova s sklenitvijo poravnave dejansko prenehala. V celoti je spregledalo, da temu ugovoru tožnica ni nasprotovala, zatorej bi ga moralo sodišče ob upoštevanju drugega odstavka 214. člena ZPP šteti kot priznano dejstvo. Sodba ima tako pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Tožnica tudi ni dokazala, da je bila ona tista, ki je v letu 2015 preživljala mld. K. Z izpovedbo tega ni potrdila, saj je izpovedala, da tega denarja, ki sta ga starša tožnice porabila za mld. K., od tožnice nikoli nista zahtevala. Tožničino izpovedbo je potrdila tudi njena mati. Glede na navedeno je jasno, da ni dokazala, da je imela v letu 2015 izdatke s preživljanjem mld. K. v smislu, da bi s tožbo lahko zahtevala povračilo teh izdatkov od toženca, vsled česar je sodišče ob napačnem ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo tudi materialno pravo. Nazadnje toženec izpostavlja, da tožnica sploh ni izkazala potrebnih in dejanskih izdatkov za preživljanje mld. K. (ne glede na dejstvo, kdo je za njeno preživljanje prispeval denar). Sodbe glede prisojene višine ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče v obrazložitvi le povzelo skope tožničine navedbe, tožničina izpovedba ni potrdila zatrjevanih dejanskih izdatkov, sodišče pa tudi ni presojalo predloženih dokazov. Sodba torej zgolj pavšalno, ob upoštevanju določene preživnine v letu 2016, ugotavlja, da je verzijski zahtevek v temelju utemeljen (razen obrestnega dela). Sodišče tudi ni ugotavljalo, in za to ni bilo podane ustrezne trditvene podlage, kolikšen preživninski delež nosi toženec, niti ni ugotavljalo premoženjskega stanja toženca. Sodba navedenih materialnopravnih izhodišč sploh ne upošteva in ne ugotovi dejanskega stanja, ki bi omogočal preizkus uporabe materialnega prava glede dosojene višine verzijskega zahtevka, zaradi česar je tudi v tem obsegu obremenjena s pomanjkljivostmi, ki onemogočajo njen pritožbeni preizkus. Glede na navedeno toženec primarno predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi napadeno odločbo sodišča prve stopnje ter odloči o povračilu pravdnih stroškov tega postopka, ki naj se v plačilo naložijo tožeči stranki z nalogom, da je ta dolžna slednje tožencu povrniti v roku 15. dni od prejema odločbe sodišča druge stopnje, podredno pa, da sodbo z dne 30. 5. 2018 v celoti razveljavi in jo sodišču vrne v ponovno sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med tožnico in tožencem ni sporno, da sta se jeseni 2014 po razpadu zunajzakonske skupnosti, v kateri se jima je 29. 12. 2009 rodila hči K., dogovorila, da bo hči ostala pri tožnici, toženec pa bo zanjo plačeval mesečno preživnino. Toženec je dogovor nekaj časa spoštoval, nato pa preživnine ni plačeval. Tudi ni sporno, da sta pravdni stranki v postopku IV P 783/2015, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Celju in v katerem je tožnica zahtevala dodelitev mld. otroka, plačilo preživnine in določitev stikov, najprej sklenili začasno sodno poravnavo, s katero se je med drugim toženec zavezal od 1. 1. 2016 dalje plačevati mesečno preživnino v znesku 175,00 EUR, 6. 7. 2016 pa sodno poravnavo, s katero se je zavezal od 1. 7. 2016 dalje plačevati mesečno preživnino v višini 150,00 EUR in v kateri je navedena ugotovitev, da so do sklenitve te sodne poravnave plačani vsi preživninski obroki.

6. Predmet tega postopka je verzijski zahtevek iz naslova zakonitega preživljanja mld. otroka pravdnih strank - K. za leto 2015 (od 1. 1. 2015 - 31. 12. 2015)1. Sodišče prve stopnje ni sledilo toženčevemu ugovoru pravnomočno razsojene stvari in zaključilo, da je toženec dolžan prispevati polovico izdatkov, ki jih je imela tožnica s preživljanjem mld. K. v letu 2015, to je 2.100,00 EUR. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje. Vseh v celoti ne povzema in se v izogib ponavljanju povsem sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi. Pravno pomembne pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.

7. Ne drži pritožbena navedba, da bi sodišče moralo ugotoviti, da tožnica ni podala zadostne trditvene podlage za obstoj verzijskega zahtevka, in tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, ker v tožbi ni navedla, kdaj je bila tožba v zadevi IV P 783/2015 vložena. Tožnica je v tožbi navedla, da je v mesecu novembru 2015 vložila tožbo in kot dokaz predlagala vpogled v spis zadeve IV P 783/2015 pred Okrožnim sodiščem v Celju. Na glavni obravnavi pa je po pozivu sodišča navedla, da naj sodišče vpogleda tudi tožbo v spisu IV P 783/2015, iz katere izhaja podatek o tem, kdaj je bila vložena. Tožnica je glede na obrazloženo podala zadostno trditveno podlago že v tožbi, na glavni obravnavi pa je le še konkretizirala predlagan dokaz. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi pravočasnih trditev tožnice in predlaganih dokazov ugotovilo, da je tožnica s tožbo, ki jo je vložila 3. 12. 2015 (priloga C1- tožba, sestavljena dne 2. 11. 2015 in vložena 3. 12. 2015), zahtevala od toženca mesečno preživnino od 1. 12. 2015 dalje. Očitek, da je sodišče nedopustno, brez ustrezne trditvene podlage ugotavljalo dejstvo na podlagi listinskega dokaza, ni utemeljen in zato ni podana niti očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

8. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti podanega ugovora pravnomočno razsojene stvari pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilno je zaključilo, da zapisa sodne poravnave v zadevi IV P 783/2015 z dne 6. 7. 2016, da so do sklenitve te sodne poravnave plačani vsi preživninski obroki, ni moč razlagati izven konteksta celovitega urejanja razmerij med pravdnima strankama glede dodelitve mld. K. v varstvo in vzgojo ter določitve preživnine. Upravičeno je izhajalo iz dejstva, da je tožnica s tožbo zahtevala preživnino od 3. 12. 2015 dalje, in že zgoraj navedenih dejstev o sklenjenih dogovorih o preživnini v začasni sodni poravnavi 13. 1. 2016 in v sodni poravnavi dne 6. 7. 2016. Ker je bilo v sodni poravnavi z dne 6. 7. 2016 zapisano, da so do sklenitve te sodne poravnave poravnani vsi preživninski obroki, je sodišče ta dikcija, glede na to, da sta prepričanje utrdile še izpovedbe tožnice in prič A. A. ter J. C. (v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe očitno pomotoma navedeno D. C.), upravičeno napotila na zaključek, da so bili plačani tisti preživninski obroki za mld. K., ki so bili najprej določeni z začasno sodno poravnavo z dne 13. 1. 2016 in so zapadli do druge sodne poravnave dne 6. 7. 2016, ko je bila določena preživnina in preživninski obroki od 1. 7. 2016 dalje. Sodišče je utemeljeno verjelo tožnici, saj je prepričljivo izpovedala, da so se s sklenitvijo sodne poravnave dogovorili, da so bili plačani preživninski obroki samo od leta 2016, to je od sodne poravnave dalje, ko se je začela plačevati preživnina, in da se na tisti obravnavi niso pogovarjali o tem, da bi bilo s tem plačano tudi kaj za leto 2015, in izpovedbi njene matere. Slednja je izpovedala, da je hči doma povedala, da je bila preživnina določena ″za sproti″, medtem ko mora za nazaj posebej tožiti. Sodišče je tožnici in priči utemeljeno verjelo, saj je tudi A. A., odvetnica, ki je toženca zastopala v postopku pred Okrožnim sodiščem IV P 783/2015, izpovedala, da se natančno postopka ne spomni, na splošno pa je izpovedala, da se stavek, da so s tem plačani vsi preživninski obroki, običajno nanaša le na tisti del, v katerem se sploh uveljavljajo preživninski obroki, to je od tožbe naprej. Priča, ki jo je predlagal toženec v dokaz trditve, da je bilo s sklenitvijo sodne poravnave razrešeno celotno vprašanje glede preživljanja mld. K. do sklenitve sodne poravnave, torej ni potrdila njegove trditve. Nenazadnje pa je tudi toženec izpovedal, da v letu 2015 ni prispeval k preživljanju K. Po obrazloženem ni utemeljen očitek, da je sodišče tožničini materi nekritično verjelo, saj je slednja izpovedala zgolj to, kar ji je povedala tožnica, to pa ni v nasprotju z izpovedbo po tožencu predlagane priče. Ne drži, da sodišče ni dokazno ocenilo izpovedbe toženca, saj iz celotne ocene vseh izvedenih dokazov izhaja, da toženčevi izpovedbi, da je bilo ob zapisu sodne poravnave 6. 7. 2016 mišljeno, da se bo s tem rešilo vse za nazaj in s tem tudi preživnina, ki naj bi jo plačeval v letu 2015, ni sledilo. Neutemeljena je zato graja, da je sodba v tem delu neobrazložena in da je zato podana zgoraj navedena očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Z dokazno oceno tožničine izpovedbe in izpovedb prič J. C. in A. A. ter posledično izhajajočo oceno, da tožencu ni sledilo, se je sodišče opredelilo tudi do navedb toženca glede namena sklenitve poravnave. Zato ne drži, da je povzelo le stališče tožnice in da je v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da ni bil namen sklenitve sodne poravnave tak, kot ga je zatrjeval toženec. Zato je povsem upravičeno zapis v sodni poravnavi razlagalo, kot je navedeno že zgoraj, in popolno ter pravilno ugotovilo dejansko stanje. Postopkovna napaka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Toženec je v vlogi z dne 5. 3. 2018 in še prej na glavni obravnavi 16. 2. 2018 zatrjeval, da verzijski zahtevek ni dopusten, ker se je tožnica s podpisom poravnave z dne 6. 7. 2016 slednjemu odpovedala, terjatev zoper toženca je tako prenehala oziroma je bilo o zahtevku že odločeno s sodno poravnavo. Ne drži, da je sodišče v celoti spregledalo, da temu ugovoru tožnica sploh ni nasprotovala. Toženec namreč ni zatrjeval dejstev, pač pa je v ugovoru podal materialnopravno stališče glede na dejstva, navedena že v odgovoru na tožbo, katera pa je tožnica konkretizirano prerekala. Sodišče po obrazloženem zato ni kršilo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP in tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Tožnica je na prvem naroku glavne obravnave navedla, da je v letu 2015 zmogla v materialnem smislu preživeti hči zato, ker si je denar iz meseca v mesec sposojala od staršev. Te navedbe toženec ni konkretizirano prerekal, zato se v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP šteje za priznano in je tožnici ni bilo potrebno dokazovati. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da tožnica v postopku ni dokazala, da je bila ona tista, ki je v letu 2015 preživljala mld. K., da s svojim zaslišanjem tega ni potrdila in da je izpovedbo tožnice potrdila tudi mati tožnice. Tudi sicer so te navedbe neutemeljene, ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje, ki ga je kljub navedenemu ugotavljalo, v tem delu pravilno ugotovilo. Tožničina mati je namreč potrdila tožničine navedbe, da gre za posojen denar, saj je izpovedala, da je tožnica rekla, da bo vrnila, a da trenutno denarja še ne more vrniti.

11. Kdor uveljavlja verzijski zahtevek, mora dokazati, da je imel izdatke s preživljanjem ter da so bili ti izdatki potrebni. Obseg potrebnih izdatkov pa je odvisen od enakih okoliščin, ki so odločilne za določitev preživnine. To določi sodišče skladno z določbo 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v sorazmerju z materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi preživninskega zavezanca ter potrebami preživninskega upravičenca. Gre za svojevrstni verzijski zahtevek, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti družinskega prava. Vrhovno sodišče je v pravnem mnenju Občne seje VSS, Poročilo VSS II/91 obrazložilo, da zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste denarne obveznosti in se zato ta vrednost presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna terjatev, to je ob odločanju sodišča prve stopnje, ne pa po času, ko so bili ti izdatki uporabljeni za preživljanje preživninskega upravičenca.2 Končna višina vseh ugotovljenih potreb skupaj je lahko le njihova ocena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo potrebe otroka v spornem času z zaslišanjem tožnice, ki je zanjo skrbela, in upoštevajoč cene življenjskih potrebščin ter splošno znano dejstvo, da so potrebe otrok s posebnimi potrebami vendarle večje, česar pritožnik ne izpodbija, pravilno ocenilo, da je tožnica za preživljanje mld. hčerke (v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe očitno pomotoma navedeno: mld. tožnice) v letu 2015 zagotovo odštela vsakomesečno več kot 350,00 EUR. Tožnica je namreč realno ocenila stroške življenjskih potreb otroka, ki jih mora zajemati preživnina (drugi odstavek 129.a člena ZZZDR). Po obrazloženem ni utemeljen očitek, da tožnica sploh ni izkazala potrebnih in dejanskih izdatkov za preživljanje mld. hčerke, in da prisojene višine ni mogoče preizkusiti. Prav tako ne drži, da je sodišče v obrazložitvi sodbe le povzelo navedbe tožnice, saj se je opredelilo do njene izpovedbe o izdatkih oziroma denarnih potrebah otroka. Zato ni res, da sodba zgolj pavšalno, ob upoštevanju določene preživnine v letu 2016, ugotavlja, da je verzijski zahtevek tožnice v temelju utemeljen (razen obrestnega dela). Sodišče prve stopnje je nadalje, ker toženec ni niti ugovarjal, da ne zmore plačila polovice izdatkov, utemeljeno in pravilno odločilo, da je dolžan prispevati polovico izdatkov, ki jih je imela tožnica s preživljanjem mld. K. v letu 2015, torej vsakomesečno 175,00 EUR oziroma skupaj 2.100,00 EUR. Zato ni utemeljena graja, da ni bilo podane ustrezne trditvene podlage o tem, kolikšen preživninski delež nosi toženec in kašno je njegovo premoženjsko stanje, in da sodišče tega ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter v sodbi to tudi obrazložilo, zato ni utemeljen niti očitek, da je sodba obremenjena s pomanjkljivostmi, ki onemogočajo njen pritožbeni preizkus.

12. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

13. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Po določbi 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) sme tisti, ki je imel izdatke zaradi preživljanja neke osebe, s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni.
2 Primerjaj s sodnimi odločbami VSL IV Cp 1545/2009,VSL Cp 961/2015, VSL IV Cp 511/2009 in s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 553/1999.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 197
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (uradno prečiščeno besedilo) (2004) - ZZZDR-UPB1 - člen 129
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (uradno prečiščeno besedilo) (2004) - ZZZDR-UPB1 - člen 129a
Datum zadnje spremembe:
12.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1ODU1