<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba IV Cp 2775/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:IV.CP.2775.2016

Evidenčna številka:VSL0084913
Datum odločbe:24.11.2016
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Katarina Parazajda
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:določitev preživnine - zvišanje preživnine - spremenjene okoliščine - porazdelitev preživninskega bremena - navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbi

Jedro

Bistvena okoliščina, ki narekuje neenakomerno porazdelitev preživninskega bremena med starša mladoletnega tožnika, je dejstvo, da mora toženec preživljati še dva svoja otroka, medtem ko je za mater tožnik edini otrok.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da se za čas od 1. 4. 2014 do 31. 3. 2016 na 221,00 EUR zvišana mesečna preživnina zniža za 73 EUR (na 148 EUR mesečno).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in preživnino zanj, ki je bila določena na podlagi dogovora pri CSD X 25. 3. 2002 in je bila nazadnje revalorizirana na znesek 88,95 EUR, za čas od 1. 4. 2014 do 31. 3. 2016 zvišalo na 221,00 EUR mesečno, od 1. 4. 2016 dalje pa je določilo na 148 EUR zvišano preživnino (I. točka). Višji zahtevek (tožnik je zahteval 284 EUR mesečno) je zavrnilo (II. tč.) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (III. tč.). Kot novo, spremenjeno okoliščino je na strani tožnika upoštevalo dejstvo, da je bil ob določitvi preživnine še dojenček, sedaj pa je 14 letni adolescent, zato je na novo ugotovilo vse relevantne okoliščine (potrebe upravičenca, zmožnosti zavezanca) in porazdelilo breme potrebne preživnine med oba zavezanca.

2. Proti sodbi (očitno oz. obrazloženo proti njeni I. točki) se pritožuje toženec zaradi kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava; predlaga spremembo ali pa razveljavitev sodbe in opredeljuje svoje pritožbene stroške. Iz njegove obsežne pritožbe je možno izluščiti sledeče bistvene očitke. Ocenjena potreb mladoletnega tožnika se mu zdi previsoka po praktično vse postavkah – za stanovanjske stroške npr. meni, da je 80 EUR preveč, dovolj bi bilo 60, za prehrano se mu zdi 200 EUR preveč, navaja primere iz sodne prakse, kjer je sodišče za potreben strošek prehrane ugotovilo nižji znesek. Meni, da je strošek 60 EUR mesečno za biatlon neizkazan, moral bi biti natančno ugotovljen z listinami, sicer pa je po koncu glavne obravnave tožnik sploh prenehal trenirati. Previsoko ocenjeni oz. neizkazani se mu zdijo tudi mesečni stroški za telefon (20 EUR), za počitnice (25 EUR), za oblačila in obutev (60 EUR) ter za športno opremo. Meni, da stroški tožnika mesečno ne presegajo 290 EUR, pri čemer se spet sklicuje na sodno prakso, in da se torej niso bistveno povečali glede na čas prve določitve preživnine. Potem poudarja, da ima sam še dve preživninski obveznosti, za hčer A. plačuje 105 EUR, kar je sedmina njegovih prihodkov. Nadalje sicer priznava, da je med 1. 4. 2014 in 31. 3. 2016 prejemal nekoliko višje dohodke, kot sedaj, a trdi, da ne tako visoke, kot je ugotovilo sodišče, ki je upoštevalo končno nakazilo 1436 EUR. Pri istem nakazilu je za mater upoštevalo znesek, ki ji je ostal po odbitju stroškov oz. prispevkov. Trdi, da je tudi sam tedaj zaslužil le okoli 1000 EUR na mesec, oz. naj se upošteva za oba enako. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da odplačuje kredit 253 EUR mesečno, s tem kreditom pa je rešil svoj stanovanjski problem. Nasprotuje tudi oceni, da ni izkazal, da vsak mesec plačuje vrtec za hči B., saj tega ne plačuje preko banke, pač pa z gotovino. Za zapadle obveznosti bi moral najeti kredit, zaradi katerega bi bilo ogroženo preživljanje njega in njegovih drugih dveh otrok. Sodišču očita dvojna merila, saj da tožniku priznava nadstandardne stroške, njemu pa niti osnovnih, eksistenčnih. Končno meni, da je izrek sodbe nejasen, saj ves čas redno plačuje določeno preživnino 79,29 EUR, kar pa ni upoštevano.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril; predlaga njeno zavrnitev, izraža strinjanje z razlogi izpodbijane sodbe, navaja primere iz sodne prakse, kjer so sodišča potrebe otrok ocenila na enake ali višje zneske, in opredeljuje svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno uporabilo določilo 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Vsa odločilna dejstva je pravilno in v zadostni meri ugotovilo, pri tem pa ni storilo nobene relevantne kršitve določb postopka.

6. Ni sicer dvoma, da je temelj za zvišanje preživnine podan, saj je bila tožnik ob določitvi preživnine še dojenček, sedaj pa je adolescent, star 15 let. Razmere pri njem so se torej popolnoma spremenile. Preživnino je bilo torej za sporno obdobje treba določiti na novo, upoštevajoč potrebe upravičenke in zmožnosti zavezancev (128, 129, 129a čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij; ZZZDR).

7. Vendar pa sodišče prve stopnje za celotno sporno obdobje ni pravilno uporabilo določbe 129. čl. ZZZDR, po kateri se preživnina določi tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezanca. Otrokove potrebe in premoženjske zmožnosti je sicer pravilno ugotovilo, preživninskega bremena pa v celotnem časovnem obdobju, ki je sporno, ni ustrezno porazdelilo med oba roditelja.

8. Kot je to pravilno kot podlago za svoje odločanje navedlo že sodišče prve stopnje, mora pri odmeri preživnine za otroka upoštevati njegovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja (1. odst. 129.a čl. ZZZDR). Zajemati mora stroške življenjskih potreb otroka, zlasti za bivanje, hrano, oblačila, obutev, varstvo, izobraževanje, vzgojo, oddih, razvedrilo in druge posebne potrebe otroka (2. odst. 129.a čl. ZZZDR). Bistvo naloge sodišča pri določanju preživnine je, da najde ustrezno ravnovesje med nujnostjo posameznih otrokovih potreb na eni strani ter preživninsko obremenitvijo staršev na drugi strani. Seveda je za vse navedene postavke možno porabiti različne vsote denarja, odvisno od tega, koliko ga je na razpolago. Zmožnosti roditeljev so tiste, od katerih je odvisno, v kakšnem količinskem in kakovostnem obsegu bodo otrokove potrebe krite; manj kot ga je, manj potreb je lahko zadovoljenih, pri čemer najprej odpadejo tiste manj nujne, manj eksistencialne.

9. Izdatno sklicevanje pritožnika na sodno prakso je brezpredmetno, pa ne zaradi njene „neenotnosti“, kot to ocenjuje sam, pač pa zaradi različnosti posameznih primerov. Vedno gre pri vprašanju določanja preživnine za vprašanje kombinacije odločilnih dejstev, ki so v različnih situacijah pač neprimerljive (starost in potrebe otroka, premoženjsko stanje življenjske skupnosti, v kateri živi, premoženjske in pridobitne zmožnosti staršev ter morebitne druge njihove nujne obveznosti). Zato si s citati iz posameznih sodnih odločb pritožnik nič ne pomaga.

10. Tudi ni res, da bi morali biti vsi stroški matematično natančno izračunani in izkazani z listinskimi dokazi (npr. strošek za biatlon). Velja načelo proste presoje dokazov, kar pomeni tudi, da ni formalnih dokaznih pravil. Ocena potreb pa tudi ni nikoli natančen matematičen izračun, saj bi bil ta praktično nemogoč. Življenjski stroški za dobrine, kot so naštete v zgoraj citiranem 129.a čl. ZZZDR, mesečno lahko tudi znatno variirajo, kar je splošno znano življenjsko izkustveno dejstvo. Mesečna ocena je zato približek nekega povprečja, pogosto izračunanega na podlagi letne ocene posamezne vrste stroškov.

11. Drži sicer, kar pravi pritožnik, da je nova dejstva in predloge v postopkih, kakršen je ta, dovoljeno navajati tudi v pritožbi (414. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Vendar pa se morajo nanašati na stanje v času sojenja, obstajati morajo torej v času do zaključka glavne obravnave. Če je mladoletni tožnik s treningi biatlona prenehal šele kasneje, kot to navaja pritožnik, na preživninsko obveznost, ki je določena po stanju na dan zaključka glavne obravnave, to ne more vplivati.

12. Očitki toženca, usmerjeni v ugotovljeno višino tožnikovih potreb, zato niso utemeljeni. Kot sam navaja, ko povzema nekatere izseke posameznih odločb tukajšnjega pritožbenega sodišča, je možno za različne dobrine potrošiti različne zneske denarja, odvisno od tega, kolikor ga je pač na razpolago (že zgoraj pojasnjeno). Znesek za prehrano 200 EUR in za stanovanjske stroške 80 EUR ni nerealen, je možen. Pritožbeno sodišče zato v oceno sodišča prve stopnje glede tega ne dvomi. Enako velja za vse druge postavke, ki se zdijo pritožniku previsoke. Skupna ocena, da so stroški mladoletnega Jana okoli 490 EUR na mesec, je torej sprejemljiva.

13. Tudi dohodki obeh roditeljev so korektno in zanesljivo ugotovljeni. Mati je prepričljivo pojasnila, da njen dohodek ni enak mesečnemu prejemku na poslovni račun, ker dela kot s. p., zaradi česar si mora sama plačati prispevke, za toženca pa je to vedno storil že delodajalec. Njegov (neto) dohodek je bila zato v času, ko je bil zaposlen še pri prejšnjem delodajalcu (do 31. 3. letos), višja od materine, čeprav sta oba prejela približno enak nominalni znesek, okoli 1400 EUR. Prepričljivo je torej pojasnjeno, da za tožnico to pomeni okoli 1000 (990) EUR neto dohodka, ki je ves čas približno enak, toženec pa sedaj zasluži bistveno manj, okoli 770 EUR. Ni pa toženec dokazal, da bi plačeval kredit in tej dokazni oceni v pritožbi nasprotuje brez argumentov.

14. Bistvena okoliščina, ki narekuje neenakomerno porazdelitev preživninskega bremena med starša mladoletnega tožnika, je dejstvo, da mora toženec preživljati še dva svoja otroka, medtem ko je za mater C. edini otrok. Tega sicer prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, je pa to za sedaj že minulo obdobje nekoliko napačno ocenilo. Za starejšo hčer A. toženec plačuje preživnino nekaj več kot 100 EUR, za mlajšo hči B., ki še obiskuje vrtec, pa skrbi skupaj z novo partnerko. Pri tem ni toliko pomembno, ali je prav on tisti, ki redno plačuje vrtec zanjo (in ali to stori z gotovino, kar je kaj malo verjetno), saj je to nedvomno tudi del njegove obveznosti. Kljub temu je primerno, da za tožnika plačuje določenih 148 EUR mesec. Pritožbeno sodišče deli prepričanje prvostopenjskega, da ta preživnina ni previsoka in da jo bo zmogel brez škode za lastno preživljanje in preživljanje drugih dveh otrok.

15. Vendar je pritožbeno sodišče prepričano, da več od tega toženec ni bil zmožen plačevati tudi v obdobju, ko je zaslužil več in da je glede na materino obremenitev primerno, da tudi za nazaj plača (le) razliko do 30 % potreb mladoletnega C. Polovica materinega dohodka (500 EUR) je bila tudi v obdobju, ko je toženec zaslužil 1400 EUR mesečno, bistveno višja od zneska, ki je bil na razpolago za vsakega od toženčevih otrok (vključno s tožnikom), razliko pa bo moral sedaj doplačati iz dohodka, ki je še precej nižji. Upoštevajoč tako vse specifike tega konkretnega primera je zato ustrezno, da se tožencu naloži 30 % pokrivanje tožnikovih potreb, to je 148 EUR, od vložitve tožbe dalje. Ne drži pa, da sodišče ni upoštevalo tega, da toženec ves čas preživnino, kot je določena, plačuje, saj je v izreku sodbe izrecno navedlo, da je dolžan plačati še razliko.

16. Pritožba toženca je torej delno utemeljena, zato ji je bilo treba delno ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje pa po pooblastilu iz 5. al. 358. čl. ZPP ustrezno spremeniti. V neutemeljenem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem delu (353. čl. ZPP).

17. Toženec je bil v pritožbenem postopku le delno uspešen, a glede povračila stroškov v postopkih med starši in otroki to niti ni glavno merilo. Glede na naravo spora in glede na vse okoliščine je primerno, da obe stranki sami krijeta vsaka svoje stroške s pritožbo (2. odst. 154. čl. in 413. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP).


Zveza:

ZZZDR členi 129, 129a, 132. ZPP člen 414.
Datum zadnje spremembe:
20.02.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAzMjIx