<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba IV Cp 2381/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:IV.CP.2381.2016

Evidenčna številka:VSL0085914
Datum odločbe:19.10.2016
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kobal Velkavrh (preds.), Dušan Barič (poroč.), Bojan Breznik
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:preživnina - določitev preživnine - potrebe upravičenca - porazdelitev preživninskega bremena - začasna preživnina - preživnina po začasni odredbi - prenehanje začasne odredbe

Jedro

Pri določitvi preživnine je treba upoštevati otrokove potrebe in aktivnosti, ki jih ima v času sojenja na prvi stopnji.

Začasna preživnina po začasni odredbi za čas od vložitve tožbe 18. 5. 2015 do 31. 10. 2015 presega dosojeno preživnino po sodbi. To pomeni, da je nastali položaj podoben situaciji, ki jo ureja tretji odstavek 278. člena ZIZ v zvezi s 3. točko prvega odstavka 264. člena tega zakona. Ker je toženec za čas od vložitve tožbe do 31. 10. 2015 v celoti plačal mesečne zneske preživnine, je terjatev prenehala v delu, kolikor je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice za določitev preživnine (v tem obsegu je bila začasna odredba realizirana), v delu, v katerem je začasna preživnina presegala s sodbo določeno preživnino, pa višja preživninska terjatev ni nastala. Prvo sodišče bo zato moralo izdati ustrezen sklep na podlagi navedenih določb ZIZ, saj tožnica ne more imeti začasne odredbe kot izvršilni naslov za višje zneske preživnine (za razliko) v obdobju od vložitve tožbe do 31. 10. 2015, kot so določeni s pravnomočno sodbo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se I. točka izreka glasi:

„Toženec A. A. je dolžan plačevati za preživljanje mld. sina B. B. mesečno preživnino, in sicer v znesku 202,00 EUR za čas od 18. 5. 2015 do 30. 9. 2015, v znesku 213,00 EUR za oktober 2015 in v znesku 272,00 EUR od 1. 11. 2015 dalje.

Toženec A. A. je dolžan plačati tožnici C. C. iz naslova preživninske obveznosti do mld. sina B. B. za obdobje od 1. 11. 2015 do 7. 6. 2016 še neplačani del preživninskih obrokov v skupnem znesku 176,00 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Toženec A. A. je dolžan plačati tožnici C. C. iz naslova preživninske obveznosti do mld. sina B. B. za obdobje od izdaje sodbe (7. 6. 2016) do pravnomočnosti sodbe (19. 10. 2016) še razliko nad začasno preživnino po sklepu o začasni odredbi tega sodišča IV P 149/2015 z dne 29. 10. 2015 v višini 22,00 EUR mesečno, skupaj za to obdobje tako 110,00 EUR, v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Toženec A. A. je dolžan plačevati tožnici C. C. po pravnomočnosti sodbe dospevajoče mesečne zneske preživnine v višini 272,00 EUR do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, vse do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih z vsakokratnim obvestilom pristojnega centra za socialno delo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega mesečnega obroka preživnine do plačila, pod izvršbo.“

II. V ostalem se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je dopustilo sodno poravnavo, ki sta jo pravdni stranki sklenili glede dodelitve mld. B. B. tožnici v varstvo in vzgojo ter glede ureditve stikov med otrokom in tožencem. Glede preživnine je prvo sodišče razsodilo, da je toženec dolžan plačevati za preživljanje mld. sina B. mesečno preživnino v znesku 190,00 EUR za čas od 18. 5. 2015 do 30. 10. 2015, od 1. 11. 2015 dalje pa v znesku 295,00 EUR (I. točka sodbe). Višji tožbeni zahtevek tožnice je prvo sodišče zavrnilo (II. točka sodbe). Toženčev tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je zavrnilo (III. točka sodbe). Odločilo je še, da stranki krijeta svoje pravdne stroške (IV. točka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe glede njenega preživninskega zahtevka in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvo sodišče spregledalo, da bi imel mld. B., če bi obiskoval vrtec v času od vložitve tožbe do 31. 10. 2015, tam zagotovljene tri obroke hrane, poleg tega pa tudi zagotovljeno varstvo in krite obratovalne stroške. Vse to je dodatno bremenilo tožnico, zato so ji tudi v tem času dejansko nastali stroški v višini oskrbnine za vrtec. Prvo sodišče tudi ni upoštevalo, da je B. pričel obiskovati tečaj angleščine že v oktobru 2015, zato bi moralo priznati ta strošek tudi za ta mesec. Prvo sodišče je v prenizkem znesku upoštevalo stroške za kozmetične pripomočke in čistila, saj je priznanih 10,00 EUR premalo in bi moralo biti priznanih 20,00 EUR. Prenizko so ocenjeni tudi stroški obleke in obutve, saj je B. star pet let in mora tožnica kupiti vsa oblačila. B. vsako sezono preraste oblačila in obutev, zato potrebuje nova. Primeren strošek iz tega naslova zato znaša najmanj 100,00 EUR mesečno. Pri porazdelitvi preživninskega bremena prvo sodišče ni v zadostni meri upoštevalo premoženjskega stanja staršev. Tako ni upoštevalo, da je toženec samostojni podjetnik, da vse obratovalne stroške tudi za stanovanjske potrebe krije iz sredstev svoje dejavnosti in da iz dejavnosti krije tudi stroške mobilnega telefona, prevozov, nabave vozil, servisov vozil in njihovega vzdrževanja. Sodišče ni upoštevalo, da se pri izračunu dobička upošteva tudi amortizacija, ki je obračunska kategorija, ne pa dejanski strošek, ter je v letu 2015 znašala 18.782,00 EUR. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da toženec razpolaga tudi z nepremičnim premoženjem večje vrednosti. Neodpisana vrednost nepremičnine – delavnice znaša na dan 31. 12. 2015 156.825,00 EUR, poslovne terjatve 37.857,00 EUR, zaloge pa 8.607,00 EUR. Toženec se za to premoženje ni zadolžil, ampak ga je financiral sam, kar pomeni, da zelo uspešno posluje. Toženec ima poslovno enoto v ... in poslovno enoto v ... Porazdelitev preživninskega bremena v razmerju 65% : 35% ni primerna. Premoženjsko stanje tožnice je bistveno slabše, razen tega pa je tožnica pretežno obremenjena z dnevno skrbjo, varstvom in vzgojo mld. sina. Sodišče bi zato moralo tožencu naložiti plačilo preživnine v višini 80% preživninskih potreb.

3. Toženec se pritožuje zoper odločitev o višini preživnine (I. točka sodbe). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da se upošteva že plačana preživnina in da se preživnina zniža, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Prisojena preživnina je previsoka, razen tega pa prvo sodišče ni upoštevalo, da je toženec ves čas do izdaje sodbe plačeval preživnino. Od razpada skupnosti do vključno oktobra 2015 je toženec plačeval tudi vrtec za mld. sina, vsak mesec okoli 140,00 EUR. To je potrebno upoštevati pri odločanju o preživnini. Na podlagi izdane začasne odredbe je toženec vsak mesec plačeval tudi začasno preživnino v znesku 250,00 EUR, vse od vložitve tožbe dalje. Odločitev o porazdelitvi bremena preživljanja med starša je napačna. Res bo tožnica več časa s sinom, vendar pa je sin v dopoldanskem času v vrtcu in v tem času tožnica zanj nima skrbi. Poleg tega bo toženec imel stike s sinom vsak drugi vikend od petka do nedelje ter vsako sredo popoldne. Sin bo pri tožencu preživel tudi določen čas praznikov in počitnic. Vsakodnevno ukvarjanje s sinom zato ne more privesti do takšne porazdelitve bremena preživljanja, kot je odločilo prvo sodišče. Toženec tudi nima bistveno višjih mesečnih dohodkov od tožnice. Toženčevi prihodki se ne morejo upoštevati kot znesek, s katerim lahko prosto razpolaga, saj je potrebno upoštevati še vse odhodke, ki jih ima kot samostojni podjetnik. Toženec je v prvih treh mesecih leta 2016 prejel 12.241,84 EUR prihodkov, vendar pa to ni znesek, ki bi ga toženec lahko v celoti porabil zase, saj je moral plačati davek, stroške za delavca, material in bencin. Bistven je dobiček, ki pa ni bistveno višji od tožničinega mesečnega zaslužka. Toženec nima več pogodbe s policijo za 24-urno pripravljenost, zato je njegov dohodek v letu 2015 nižji kot v prejšnjih letih. Napačna je ugotovitev sodišča, da naj bi toženec zaslužil bistveno več od tožnice. Za toženca je sodišče kot njegove prejemke upoštevalo njegove prihodke, ni pa upoštevalo njegovih odhodkov. Toženec ima stroške, ko gre na stike po sina, česar sodišče ni upoštevalo, po drugi strani pa je pri tožnici upoštevalo kot stroške prevoze otroka na dejavnosti. Toženec ima stroške s sinom glede prehrane, obleke, obutve, razvedrila in vsega ostalega, ko je otrok pri njemu, česar sodišče prav tako ni upoštevalo. Stroški obleke in obutve za sina so previsoko ocenjeni. Glede na predložene račune tožnice je jasno, da so stroški nižji, saj tožnica kupuje obleko in obutev v cenovno ugodnejših trgovinah. Te stroške ima tudi toženec, ko je sin pri njemu. Stroški za igrače in razvedrila v mesečnem znesku 25,00 EUR so previsoko ocenjeni. Previsoko so ocenjeni tudi stroški za letni dopust v znesku 15,00 EUR mesečno. Sodišče je upoštevalo kot redni strošek stroške tečaja angleščine in tečaja plesnih vaj, vendar pa ne gre za stroške, ki vedno nastanejo. Glede vrtca je sodišče upoštevalo, da znaša ta strošek okoli 140,00 EUR mesečno, in sicer od novembra 2015 dalje, ko je sin začel obiskovati vrtec X, po drugi strani pa sodišče ni upoštevalo, da je toženec plačeval od aprila 2015 do vključno oktobra 2015 za vrtec v Y, v katerega je bil sin takrat vpisan. Krivde za te stroške ni mogoče pripisati tožencu, saj je sin obiskoval ta vrtec do razhoda med pravdnima strankama. V njem se je dobro počutil, tam je imel prijatelje in je toženec želel za otroka le najboljše, ko je vztrajal, da bi sin še naprej obiskoval ta vrtec. Razlog, da otrok ni več obiskoval tega vrtca, je zato izključno na tožnici.

4. Vsaka pravdna stranka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Posamezne otrokove potrebe je prvo sodišče napačno ocenilo. Iz podatkov spisa oziroma dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da mld. B. od maja 2015 do konca oktobra 2015 ni obiskoval vrtca. V tem času sta zanj skrbela starša tožnice (ko je bila v službi). Prvo sodišče za ta čas pravilno ni upoštevalo stroškov vrtca, saj se lahko pri določitvi preživnine upoštevajo le tisti stroški, ki so zaradi otrokovega preživljanja oziroma varstva, vzgoje in oskrbe dejansko nastali. Strošek vrtca v obdobju od vložitve tožbe do konca oktobra 2015 zato ne vpliva na višino preživnine in zato ni relevanten za to pravdo. Stvar razmerja med pravdnima strankama je, kako bosta medsebojno uredili to njuno obveznost do VVO Y. Pri tem pa bi prvo sodišče moralo upoštevati, da so bili stroški otrokove prehrane doma v tem času višji od zneska 70,00 EUR, kolikor je sodišče ocenilo ta strošek v času, ko otrok od novembra 2015 spet obiskuje vrtec. Ker je bilo treba poskrbeti za otrokovo prehrano v celoti doma, pritožbeno sodišče ocenjuje, da so znašali ti stroški v obdobju od vložitve tožbe do konca oktobra 2015 okoli 120,00 EUR mesečno (od novembra 2015 dalje pa 70,00 EUR mesečno, česar nobena pravdna stranka ne izpodbija).

7. Strošek obleke in obutve je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ocenjen previsoko. Upoštevati je treba, da ima otrok zagotovljeno obleko in obutev tudi pri tožencu v času stikov. Čeprav je B. v rastnem obdobju in so ti stroški ustrezno višji, je treba glede na splošno znane podatke o cenah tovrstnih izdelkov, potrebe mld. B. ter ugotovljen življenjski standard obeh staršev oceno mesečnih stroškov obleke in obutve znižati na znesek 60,00 EUR. Izdatki za razvedrilo so prav tako ocenjeni nekoliko previsoko, saj za ta namen zadošča po oceni pritožbenega sodišča 20,00 EUR mesečno, glede na to, da je za stroške rojstnih dni prvo sodišče posebej priznalo še mesečni znesek 10,00 EUR. Ker je B. obiskoval tečaj angleškega jezika že od oktobra 2015 dalje, ima tožnica prav, da je treba ta strošek (16,66 EUR) upoštevati tudi za ta mesec. Ta izdatek je izračunan na mesečno povprečje v posameznem letu, zato ga je prvo sodišče pravilno ugotovilo in utemeljeno priznalo, saj je pri določitvi preživnine treba upoštevati otrokove potrebe in aktivnosti, ki jih ima v času sojenja na prvi stopnji. To velja tudi za priznanje stroškov plesnega tečaja (26,25 EUR mesečno).

8. Tožnica ne konkretizira, kakšni stroški naj bi ji dodatno nastali na račun namestitve in varstva mld. sina v času od vložitve tožbe do 31. 10. 2015. Glede na otrokovo starost in splošno znane cene potrebnih proizvodov je prvo sodišče ocenilo potrebne izdatke za osebno higieno in čistila v ustreznem mesečnem znesku 10,00 EUR. Pravilno je ocenjen tudi mesečni znesek za stroške oddiha v višini 15,00 EUR, saj ta izdatek ni omejen zgolj na poletne počitnice, kot zmotno šteje toženec. Prvo sodišče pravilno ni upoštevalo stroška toženčevih prevozov zaradi izvrševanja stikov s sinom, saj ta izdatek ne vpliva na določitev preživnine.

9. Upoštevajoč ostale ugotovljene otrokove potrebe, ki po vrsti in po višini niso izpodbijane (nezgodno zavarovanje 2,5 EUR, prevozi otroka na aktivnosti 10,00 EUR, stroški bivanja 37,5 EUR ter stroški vrtca od 1. 11. 2015 dalje okoli 140,00 EUR), znašajo mesečni stroški B. potreb v času od vložitve tožbe do 30. 9. 2015 okoli 311,00 EUR (brez tečaja angleškega jezika, ker ga še ni obiskoval), za oktober 2015 okoli 328,00 EUR, za čas od 1. 11. 2015 dalje pa okoli 418,00 EUR.

10. Odločitev prvega sodišča o porazdelitvi bremena preživljanja med pravdni stranki v razmerju 65% za toženca in 35% za tožnico je pravilna in se pritožbeno sodišče v tem delu v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da so toženčevi dohodki občutno višji od tožničinih. Na to kažejo podatki iz bilance stanja na dan 31. 12. 2015, pri čemer poslovni izid obračunskega obdobja (D/17) ni edini relevanten podatek. O uspešnosti toženčevega poslovanja je moč sklepati tudi na podlagi podatkov o dolgoročnih in kratkoročnih sredstvih, podjetnikovem kapitalu in amortizaciji, poleg tega pa tudi iz drugih okoliščin (da je lastnik stanovanjsko poslovnega objekta, za to investicijo pa ni najel posojil, kot kažejo bilančni podatki). Večji del skrbi za otrokovo varstvo, nego, vzgojo in razvoj je na tožnici, zato je prav, da toženec tudi iz tega razloga prispeva sorazmerno več v denarju za otrokovo preživljanje. Glede na vse okoliščine (materialne zmožnosti staršev, otrokovo varstvo v vrtcu, obseg stikov) je breme preživljanja otroka ustrezno porazdeljeno.

11. Pritožbeno sodišče je glede na povedano delno ugodilo obema pritožbama in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka. Upoštevalo je tudi utemeljeno toženčevo grajo, da prvo sodišče pri odločitvi ni upoštevalo nespornega dejstva, da je toženec na podlagi začasne odredbe plačal začasno preživnino v obdobju od vložitve tožbe do konca glavne obravnave (za maj 2015 125,00 EUR, za čas od junija 2015 do junija 2016 pa po 250,00 EUR mesečno). Toženec je glede na omenjeno porazdelitev preživninskega bremena zato dolžan plačati mesečno preživnino v znesku 202,00 EUR od vložitve tožbe do vključno septembra 2015, v znesku 213,00 EUR za oktober 2015 in v znesku 272,00 EUR od 1. 11. 2015 dalje. Glede na plačano začasno preživnino po začasni odredbi je toženec izpolnil celotno preživninsko obveznost za obdobje od vložitve tožbe do 31. 10. 2015 (njegovo preplačilo v tem obdobju ni stvar te pravde, ampak posebnega obračuna med pravdnima strankama). Za čas od 1. 11. 2015 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje (7. 6. 2016) je toženec dolžan na račun preživnine še 22,00 EUR za vsak mesec, skupno tako 176,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato še odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici na račun preživninske obveznosti v obdobju od 1. 11. 2015 do izdaje sodbe (7. 6. 2016) še 176,00 EUR. Toženec je dolžan plačati tožnici tudi razliko nad začasno preživnino po začasni odredbi v višini 22,00 EUR mesečno za čas od izdaje sodbe (7. 6. 2016) do pravnomočnosti sodbe (19. 10. 2016), zato je pritožbeno sodišče še odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici iz tega naslova še znesek 110,00 EUR. Toženec je dolžan plačevati v bodoče dospevajoče preživninske zneske v znesku 272,00 EUR do 5. dne za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to odločilo že prvo sodišče.

12. Prvo sodišče je s sklepom o začasni odredbi z dne 29. 10. 2015 določilo začasno preživnino v znesku 250,00 EUR mesečno od 18. 5. 2015 do pravnomočnosti sodbe. Glede na odločitev o višini preživnine po pravnomočni sodbi se izkaže, da začasna preživnina po začasni odredbi za čas od vložitve tožbe 18. 5. 2015 do 31. 10. 2015 presega dosojeno preživnino po sodbi. To pomeni, da je nastali položaj podoben situaciji, ki jo ureja tretji odstavek 278. člena ZIZ v zvezi s 3. točko prvega odstavka 264. člena tega zakona. Ker je toženec za čas od vložitve tožbe do 31. 10. 2015 v celoti plačal mesečne zneske preživnine, je terjatev prenehala v delu, kolikor je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice za določitev preživnine (v tem obsegu je bila začasna odredba realizirana), v delu, v katerem je začasna preživnina presegala s sodbo določeno preživnino, pa višja preživninska terjatev ni nastala. Prvo sodišče bo zato moralo izdati ustrezen sklep na podlagi navedenih določb ZIZ, saj tožnica ne more imeti začasne odredbe kot izvršilni naslov za višje zneske preživnine (za razliko) v obdobju od vložitve tožbe do 31. 10. 2015, kot so določeni s pravnomočno sodbo.

13. Pritožbeno sodišče je glede na povedano delno ugodilo pritožbama in spremenilo I. točko izpodbijane sodbe, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen in 358. člen ZPP).

14. Odločitev o višini preživnine za njunega otroka v pritožbenem postopku je bila v interesu obeh pravdnih strank, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena in 413. člen ZPP).


Zveza:

ZZZDR člen 123. ZIZ člen 264, 264/1, 264/1-3, 278, 278/3.
Datum zadnje spremembe:
16.12.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwOTE4