<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Gospodarski oddelek

VSM sodba I Cpg 501/2015
ECLI:SI:VSMB:2016:I.CPG.501.2015

Evidenčna številka:VSM0022981
Datum odločbe:25.02.2016
Senat, sodnik posameznik:Danica Šantl Feguš (preds.), Alenka Kuzmič (poroč.), Janez Polanec
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost države - izvršilni postopek - vpis lastninske pravice na nepremičnini - začetek teka zastaralnega roka - povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha - uspeh v predhodnem postopku

Jedro

Tožena stranka bi morala namreč zatrjevati taka dejstva in predlagati take dokaze, ki opredeljujejo začetek teka zastaralnega roka. Začetek le-tega zakonodajalec veže na pojem nastanka škode. Zastaranje je namreč vezano na zapadlost terjatve, ki je opredeljena pri odškodninski obveznosti s trenutkom nastanka škode (165. člen OZ). Odškodninska terjatev ne more nastati, preden ta ni dospela oziroma je oškodovanec sploh še ni mogel uveljavljati.

- Tožeča stranka je za nastalo škodo lahko (dokončno) izvedela šele takrat, ko je pritožbeno sodišče (sklep VSM I Cp 1199/2009 z dne 8. 6. 2009) potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 7967/2006 z dne 11. 3. 2009, da se vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke ne opravi. Šele tedaj je namreč postalo jasno, da tožeča stranka svoje lastninske pravice, pridobljene v izvršilnem postopku na podlagi sklepa o domiku nepremičnine, ne bo mogla uresničiti. Dotlej je bilo namreč vprašanje nastanka škode negotovo, saj v primeru uspeha s pritožbo zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča tožeči stranki škoda (morda) sploh ne bi nastala. Čeprav se je nastanek škode morda nakazoval že prej, pa je tožeča stranka za (v resnici) nastalo oziroma dokončno škodo zvedela šele, ko je izkoristila vsa pravna sredstva, torej v trenutku pravnomočnosti sklepa, da se vknjižba lastninske pravice v njeno korist ne opravi oziroma z vročitvijo tega sklepa pooblaščencu tožeče stranke dne 23. 6. 2009, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepoma o popravi I Pg 623/2015 z dne 22. 10. 2015 in I Pg 623/2015 z dne 13. 11. 2015 v stroškovnem izreku (II. točka izreka) spremeni tako, da sedaj glasi:

„Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 5.810,80 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepoma o popravi I Pg 623/2015 z dne 22. 10. 2015 in I Pg 623/2015 z dne 13. 11. 2015 v I. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 620,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

IV. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo v zvezi s sklepoma o popravi I Pg 623/2015 z dne 22. 10. 2015 in I Pg 623/2015 z dne 13. 11. 2015 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 25.246,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 12. 2008 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper stroškovno odločitev in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem pravdnem postopku na prvi stopnji prvič izdalo sodbo že dne 17. 3. 2010. Z navedeno sodbo je tožeči stranki prisodilo 25.264,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 12. 2008 do plačila. Zahtevek v presežku za znesek 23.993,80 EUR in za obrestni del pa je zavrnilo. Čeprav je bila odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna v delu, ko je sodišče odločilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, se tožeča stranka zoper sodbo ni pritožila, saj je želela dobiti nazaj vsaj kupnino, ki jo je plačala že v letu 2005. Iz razloga, ker se tožeča stranka ni pritožila zoper sodbo z dne 17. 3. 2010, je postala pravnomočna v delu, v katerem je bil zahtevek tožeče stranke zavrnjen. Zoper sodbo pa se je pritožila tožena stranka, ki je izpodbijala sodbo v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku. Tako je naslednjih pet let tekel postopek zgolj glede prisojenega zahtevka v višini 25.264,20 EUR. Z drugostopenjsko sodbo je višje sodišče dvakrat zavrnilo zahtevek za plačilo 25.264,20 EUR, tožeča stranka pa je zoper obe drugostopenjski sodbi vložila revizijo, s katero je dvakrat v celoti uspela. Glede na navedeno bi po mnenju tožeče stranke moralo prvostopenjsko sodišče njen uspeh v pravdi do izdaje prvostopenjske sodbe z dne 17. 3. 2010 ovrednotiti z 51 %, saj je z navedeno sodbo bil pravnomočno zavrnjen zahtevek za plačilo zneska 23.993,80 EUR, vsi nadaljnji postopki pa so se vodili zaradi plačila zneska 25.264,20 EUR, v katerih pa je bil končni uspeh tožeče stranke 100 % ter ji zato pripadajo tudi pravdni stroški v celoti. Tožeča stranka je mnenja, da ji od pravnomočne zavrnitve zahtevka za plačilo zneska 23.993,80 EUR naprej pripadajo pravdni stroški v višini 100 %, saj je tudi njen uspeh s preostalim delom zahtevka bil 100 %.

- iz previdnosti, v kolikor bi višje sodišče štelo, da je bil uspeh tožeče stranke v celotnem postopku zgolj 51 %, pa tožeča stranka uveljavlja zmotno uporabo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Drugi odstavek tega člena določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa se ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Navedeno pomeni, da bo odločitev sodišča, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, pravilna samo v primeru, če bo enak oziroma primerljiv ne le uspeh obeh pravdnih strank, temveč bodo enaki oziroma primerljivi tudi njuni stroški. Tožeča stranka je imela bistveno višje pravdne stroške, saj je morala dvakrat plačati takso za dopustitev revizije in revizijo, iz stroškovnika tožeče stranke in podatkov v spisu tako izhaja, da je samo iz naslova sodne takse za vložitev revizij plačala 2.128,00 EUR, prav tako je morala pokriti odvetniške stroške za sestavo predlogov za dopustitev revizije in revizijo. Na drugi strani tožena stranka predmetnih stroškov ni nosila in je bila celo na podlagi 10. člena ZST oproščena plačila sodnih taks. Predlaga spremembo izpodbijanega stroškovnega izreka tako, da se toženo stranko zaveže k povrnitvi pravdnih stroškov tožeči stranki v smislu obrazloženega, podrejeno pa predlaga razveljavitev stroškovnega izreka izpodbijane sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Tožena stranka izpodbija sodbo v zvezi s sklepoma o popravi z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je po njenem prepričanju materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo ugovor zastaranja tožbenega zahtevka in v obrazložitvi navedlo, da je tožeča stranka šele ob izdaji zemljiškoknjižnega sklepa vedela, da se ne bo mogla vpisati kot lastnica nepremičnine in je začel teči triletni zastaralni rok z dnem 23. 6. 2009, ko je tožeča stranka prejela odločitev drugostopnega sodišča. Ponovno izpostavlja tožbene trditve tožeče stranke, da ji je bilo že ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga pojasnjeno, da se ne bo mogla vpisati kot lastnica navedene nepremičnine, ter da je po prejemu navedene informacije 21. 7. 2006 poslala dopis izvršilnemu sodišču in prosila, naj se zadrži izplačilo kupnine upnikom, ki je bila plačana pri prodaji nepremičnine, na dopis tožeči stranki pa je sodišče odgovorilo z dopisom dne 27. 7. 2006, v katerem je navedlo, da je kupnino že razdelilo, ter da nima podlage za zadržanje kupnine. Glede na te navedbe tožeče stranke je tožena stranka v odgovoru na tožbo podala ugovor zastaranja tožbenega zahtevka, kateremu tožeča stranka ni nasprotovala ter ga ni prerekala in ga je naslovno sodišče v svoji prvi odločitvi dne 17. 3. 2010 v celoti upoštevalo v obrazložitvi svoje odločitve na strani 8, na kar je tožena stranka doslej že večkrat opozarjala, vendar brezuspešno in o čemer prvo sodišče v svoji odločitvi ni zavzelo svojega stališča. Še več, sodišče prve stopnje je pod točko I obrazložitve navedlo, da je tožeča stranka tožbo vložila dne 17. 7. 2008, čeprav iz dohodnega žiga sodišča o prejemu tožbe nedvomno sledi, da je bila slednja pri sodišču vložena 28. 8. 2009 in gre pri tem za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini listin, prav tako pa je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi prekoračilo tožbene trditve in navedbe. Tožeča stranka ugovoru zastaranja tekom postopka na prvi stopnji nikoli ni nasprotovala, pri čemer je ugovor zastaranja ugovor materialnopravne narave. Prav tako so si razlogi sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe v nasprotju. Sodišče je v točki 13 obrazložitve navedlo, da je tožeča stranka šele ob prejemu zemljiškoknjižnega sklepa, to je dne 23. 6. 2009, izvedela, da se ne bo mogla vpisati v zemljiško knjigo, v točki 15 pa je sodišče navedlo, da je tožeča stranka svoj odškodninski zahtevek na pravobranilstvo vložila dne 18. 12. 2008. Odškodninski zahtevek je bil na državno pravobranilstvo vložen 19. 12. 2008. Iz zahtevka jasno sledi, da je tožeča stranka vedela tako za škodo kot za povzročitelja in to po navedbah tožeče stranke same najkasneje dne 27. 7. 2006 in je tako triletni subjektivni zastaralni rok iztekel najkasneje 27. 7. 2009, glede na neprerekane navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je tožeča stranka najkasneje na prvem naroku javne dražbe izvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, pa že v letu 2008. Tožena stranka še izpostavlja, da je sodišče pri sojenju vezano ne le na postavljen zahtevek, temveč tudi na dejstva in dokaze, ki sta jih pravočasno ponudili pravdni stranki. Pri tem meni, da tožeča stranka nima trditvene podlage o pravočasnosti tožbenega zahtevka, hkrati pa sama v tožbi zatrjuje, da je že pred vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga vedela, da se ne bo mogla vpisati kot lastnica nepremičnine, 27. 7. 2006 pa je izvedela, da sodišče kupnine ne bo vrnilo, ker jo je že razdelilo. Tožena stranka je trdila celo več, in sicer da je tožeča stranka že dne 20. 9. 2005 izvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Teh trditev tožeča stranka ni zanikala. Sodišče bi moralo le v obsegu zatrjevanih dejstev sprejeti dejansko in pravno presojo utemeljenosti zahtevka.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje (razen v stroškovnem izreku), predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

7. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

8. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ob obravnavanju odškodninskega zahtevka tožeče stranke v višini 25.246,20 EUR (ki je bil predmet pritožbenega in revizijskih postopkov, potem ko ga je sodišče prve stopnje s sodbo I Pg 838/2009 z dne 17. 3. 2010 zavrnilo), slednjemu z izpodbijano sodbo ugodilo. Ugotovilo je, da tožeča stranka, potem ko je po izvedeni dražbi in plačilu kupnine pridobila sklep o izročitvi nepremičnine, svoje originarno pridobljene lastninske pravice ni uspela vknjižiti v zemljiško knjigo, ker sodne odločbe zaradi neupoštevanja pridobljene zastavne pravice in posledično napačnega tolmačenja zakonske določbe četrtega odstavka 89. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) s strani zemljiškoknjižnega sodišča ni bilo mogoče uresničiti. Zaključilo je, da je zaradi kršitve prava, ki je pripeljala do pravno nevzdržnega, nedopustnega in torej protipravnega stanja v sodnem postopku, utemeljena odškodninska odgovornost tožene stranke za tožeči stranki nastalo škodo kot posledico ugotovljenega protipravnega stanja.

10. Tovrstne ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje ter posledična materialnopravna presoja obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke niso predmet pritožbenega izpodbijanja.

- K pritožbi tožene stranke:

11. Tožena stranka s pritožbo izpodbija zavrnitev podanega ugovora zastaranja, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožeča stranka šele takrat, ko je zemljiškoknjižno sodišče izdalo sklep, da se vknjižba lastninske pravice ne opravi, izvedela, da se ne bo mogla vpisati v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine, ki jo je kupila v izvršilnem postopku na javni dražbi. Meni, da je tožeča stranka šele tedaj izvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Zato je začel teči triletni zastaralni rok po dne 23. 6. 2009, ko je pooblaščenec tožeče stranke prejel odločitev drugostopenjskega sodišča, ki je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke ne opravi. Zaključilo je, da je bila predmetna tožba, vložena dne 28. 8. 2009, vložena v triletnem zastaralnem roku. Zavrnilo je stališče tožene stranke, da teče triletni zastaralni rok za vložitev tožbe od dne 2. 9. 2005, ko je tožeča stranka najkasneje na naroku prve javne dražbe izvedela za škodi in za tistega, ki jo je povzročil, ker tožeča stranka takrat še ni mogla vedeti, da se ne bo mogla vpisati v zemljiško knjigo in postati lastnica na javni dražbi kupljene nepremičnine.

12. Neutemeljena je s pritožbo smiselno uveljavljana postopkovna kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka v tej zvezi navaja, da je sodišče prve stopnje pod točko 1 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je tožeča stranka tožbo vložila dne 17. 7. 2008, čeprav iz dohodnega žiga nedvomno izhaja, da je bila vložena 28. 8. 2009, zaradi česar naj bi šlo za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini listine, s čemer uveljavlja tako imenovano protispisnost.

13. Ta procesni očitek je neutemeljen. Protispisnost je namreč podana le takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V obravnavanem primeru za takšno situacijo ne gre. Sodišče prve stopnje je v uvodnih navedbah obrazložitve sodbe res (1. točka obrazložitve) napačno zapisalo, da je tožeča stranka vložila tožbo dne 17. 7. 2008, čeprav jo je 28. 8. 2009, vendar gre pri tem zapisu za očitno pisno pomoto, ki nima narave protispisnosti, in ki ni imela vpliva na izpodbijano odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč v delu obrazložitve, ki se nanaša na presojo odločilnih dejstev, med drugim vprašanja, ali je bila obravnavana tožba vložena v okviru zakonskega zastaralnega roka, v točki 13 obrazložitve pravilno citiralo datum vložitve tožbe, to je 28. 8. 2009.

14. Tudi ne gre pritrditi toženi stranki, da so si razlogi sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe v nasprotju, ko v pritožbi izpostavlja obrazložitvi, podani v točkah 13 in 15 izpodbijane sodbe. V 13. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje presojalo vprašanje, ali je bila obravnavana tožba vložena v okviru triletnega zakonskega zastaralnega roka in podajalo obrazložitev, kdaj je tožeča stranka zvedela za škodo in povzročitelja, od česar je odvisen začetek teka zastaralnega roka, medtem ko je v 15. točki obrazložitve presojalo utemeljenost obrestnega dela zahtevka in s tem povezano vprašanje zapadlosti in zamude.

15. Medtem ko pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi prekoračilo tožbene trditve in navedbe, tožena stranka ni obrazložila tako, da bi tovrstni očitek omogočal primeren pritožbeni preizkus, saj ni navedla, s čem, oziroma s katerimi razlogi oziroma obrazložitvijo je sodišče prve stopnje te navedbe prekoračilo, pa je očitek, da tožeča stranka nima trditvene podlage o pravočasnosti tožbenega zahtevka, neutemeljen. Vložitev odškodninske tožbe ni vezana na zakonski prekluzivni rok, v katerem bi tožba morala biti vložena, da bi bila pravočasna, medtem ko je vprašanje zastaranja terjatve vezano le na postavljen ugovor zastaranja, zato tožeča stranka v odškodninski tožbi, dokler ni podan ugovor zastaranja, ni dolžna navajati dejstev v oporo, da je tožba vložena znotraj zastaralnega roka. Vezano na obravnavano zadevo pa je tožeča stranka že v tožbi z navajanjem dejstev in dokazov glede posameznih elementov odškodninskega delikta ponudila dovolj relevantnih dejstev, ki so ob vloženem ugovoru zastaranja omogočala materialnopravno presojo njegove utemeljenosti.

16. Institut zastaranja je kompromis med varstvom interesov dolžnika, saj časovno omejuje njegovo negotovost o tem, ali bo tožen ali ne, ter med varstvom interesov upnika, ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic vendarle na razpolago primerno dolg rok. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če ni za posamezne obveznosti z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) in nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ), to je, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega roka (337. člen OZ).

17. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek.

18. Ugovor zastaranja predstavlja materialnopravni ugovor prenehanja izterljivosti terjatve. Dejanske predpostavke za utemeljitev tovrstnega ugovora mora v okviru trditvene in dokazne podlage ponuditi tisti, ki se na ta ugovor sklicuje. Da bi tožena stranka s takšnim ugovorom uspela, bi morala ponuditi trditve in dokaze, da je od zapadlosti terjatve tožeče stranke do vložitve tožbe že iztekel triletni zastaralni rok.

19. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo podala ugovor zastaranja z obrazložitvijo, da je tožeča stranka najkasneje na naroku prve javne dražbe izvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, to je dne 20. 9. 2005 in je tako triletni rok za vložitev tožbe iztekel v letu 2008.

20. Tako podan ugovor zastaranja je bil nesubstanciran in splošen, saj ni vseboval konkretnih dejanskih trditev, ki bi omogočale preverjanje njegove materialnopravne utemeljenosti. Tožena stranka bi morala namreč zatrjevati taka dejstva in predlagati take dokaze, ki opredeljujejo začetek teka zastaralnega roka. Začetek le-tega zakonodajalec veže na pojem nastanka škode. Zastaranje je namreč vezano na zapadlost terjatve, ki je opredeljena pri odškodninski obveznosti s trenutkom nastanka škode (165. člen OZ). Odškodninska terjatev ne more nastati, preden ta ni dospela oziroma je oškodovanec sploh še ni mogel uveljavljati. Tovrstnih trditev tožena stranka v oporo ugovoru zastaranja ni ponudila, zato neodziv tožeče stranke na tako nesubstanciran ugovor oziroma neprerekanje navedbe, da je tožeča stranka najkasneje na naroku prve dražbe dne 20. 9. 2005 izvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, ne more imeti narave priznanja dejstev začetka teka zastaralnega roka v smislu določb 214. člena ZPP, za kar si pritožba neutemeljeno prizadeva.

21. Sicer pa sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje prvostopnemu sodišču v njegovi ugotovitvi, da je tožeča stranka za nastalo škodo lahko (dokončno) izvedela šele takrat, ko je pritožbeno sodišče (sklep VSM I Cp 1199/2009 z dne 8. 6. 2009) potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 7967/2006 z dne 11. 3. 2009, da se vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke ne opravi. Šele tedaj je namreč postalo jasno, da tožeča stranka svoje lastninske pravice, pridobljene v izvršilnem postopku na podlagi sklepa o domiku nepremičnine, ne bo mogla uresničiti. Dotlej je bilo namreč vprašanje nastanka škode negotovo, saj v primeru uspeha s pritožbo zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča tožeči stranki škoda (morda) sploh ne bi nastala. Čeprav se je nastanek škode morda nakazoval že prej, pa je tožeča stranka za (v resnici) nastalo oziroma dokončno škodo zvedela šele, ko je izkoristila vsa pravna sredstva, torej v trenutku pravnomočnosti sklepa, da se vknjižba lastninske pravice v njeno korist ne opravi oziroma z vročitvijo tega sklepa pooblaščencu tožeče stranke dne 23. 6. 2009, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Ob takšni ugotovitvi in upoštevaje, da je bila obravnavana tožba vložena dne 28. 8. 2009, se presoja sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora zastaranja izkaže za materialnopravno pravilno.

- K pritožbi tožeče stranke:

22. Tožeča stranka izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Odločitev je sprejelo z obrazložitvijo, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela le deloma, in sicer z 51,27 %, saj je bil njen zahtevek za znesek 23.993,80 EUR že pravnomočno zavrnjen.

23. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenemu stališču, da je takšna odločitev materialnopravno napačna. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja dejanske okoliščine obravnavanja tožbenega zahtevka tožeče stranke, katerega del za znesek 23.993,80 EUR je bil pravnomočno zavrnjen že s sodbo sodišča prve stopnje z dne 17. 3. 2010, saj se zoper zavrnilni del sodbe tožeča stranka ni pritožila. Zoper obsodilni del sodbe, s katerim je bilo tožeči stranki za znesek 25.264,20 EUR z obrestmi ugodeno, pa se je pritožila tožena stranka, v nadaljevanju postopka pa je bila (zgolj) ta odločitev predmet dveh pritožbenih in revizijskih postopkov.

24. Kot temeljno merilo za odločitev o povrnitvi stroškov postopka je sicer res predviden kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. Ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka ob vložitvi tožbe uveljavljala zahtevek v višini 49.240,00 EUR, v postopku pa je bila uspešna le z zahtevkom v višini 25.246,20 EUR, bi sicer res načeloma bila primerna stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, da glede na približno polovičen uspeh krijeta vsaka stranka svoje stroške postopka. Vendar pa sodišče druge stopnje meni, da je potrebno v obravnavanem primeru, glede na že prej izpostavljene dejanske okoliščine obravnavane predmetne zadeve, za presojo stroškovne odločitve uporabiti določilo drugega odstavka 154. člena ZPP, ki kot dodatno merilo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov predpisuje upoštevanje vseh okoliščin primera. To dodatno merilo namreč omogoča sodišču, da sprejme takšno odločitev o pravdnih stroških, ki ne bo zgolj rezultat matematične operacije, ampak razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.

25. Zato v tem pogledu okoliščine:

- da je o zavrnjenem delu zahtevka bilo pravnomočno odločeno že s sodbo I Pg 838/2009 z dne 17. 3. 2010;

- da je ves nadaljnji postopek tekel le glede zahtevka v znesku 25.246,20 EUR (ki mu je bilo s prvo sodbo sicer ugodeno, vendar po drugi, materialnopravno zmotni podlagi) in se je o njem presojalo dvakrat na pritožbeni stopnji in dvakrat v revizijskem postopku;

- da so torej vsi nadaljnji stroški po izdaji sodbe z dne 17. 3. 2010 nastali zgolj zaradi obravnavanja tega dela zahtevka in

- da je z zahtevkom tožeča stranka sedaj v celoti uspela,

po stališču sodišča druge stopnje izkazujejo, da je bil uspeh pravdnih strank do izdaje prve sodbe z dne 17. 3. 2010 sorazmerno enak, kar utemeljuje presojo, da krijeta vsaka svoje, do tedaj nastale stroške, v nadaljevanju postopka pa je tožeča stranka s svojim zahtevkom (samo še ta je bil predmet obravnavanja) uspela v celoti, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti za obravnavanje tega zahtevka potrebne pravdne stroške.

26. Sodišče druge stopnje je tožeči stranki v smislu obrazloženega priznalo v skladu s 155. členom ZPP, ZST-1, Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ter upoštevaje vrednost spornega predmeta 25.346,20 EUR naslednje pravdne stroške:

- nagrado za predlog za dopustitev revizije (27. 1. 2011) po tarif. št. 3300 ZOdvT v višini 493,00 EUR;

- nagrado za postopek z revizijo po tarif. št. 3300 ZOdvT v višini 739,50 EUR (50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije se všteje v nagrado za postopek z revizijo);

- nagrado za narok pred sodiščem druge stopnje po tarif. št. 3102 ZOdvT v višini 471,60 EUR;

- nagrado za predlog za dopustitev revizije (10. 6. 2014) po tarif. št. 3300 ZOdvT v višini 493,00 EUR;

- nagrado za postopek za revizijo po tarif. št. 3300 ZOdvT v višini 739,50 EUR (50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije se všteje v nagrado za postopek z revizijo);

- nagrado za narok 2. 9. 2015 po tarif. št. 3102 ZOdvT v višini 591,60 EUR;

- materialne stroške po tarif. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR;

- 22 % DDV na odvetniške storitve;

- sodno takso za postopek o predlogu za dopustitev revizije z dne 7. 2. 2011 po tarif. št. 1131 ZST-1 v višini 247,00 EUR;

- sodno takso za postopek o reviziji po tarif. št. 1132 ZST-1 v višini 494,00 EUR (če sodišče dopusti revizijo, se taksa za predlog za dopustitev revizije všteje v takso za postopek o reviziji);

- sodno takso za postopek o predlogu za dopustitev revizije z dne 18. 6. 2014 po tarif. št. 1131 ZST-1 v višini 247,00 EUR;

- sodno takso za postopek o reviziji po tarif. št. 1132 ZST-1 v višini 494,00 EUR (če sodišče dopusti revizijo, se taksa za predlog za dopustitev revizije všteje v takso za postopek o reviziji),

kar znaša skupaj 5.810,80 EUR.

27. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in stroškovni izrek izpodbijane sodbe spremenilo (358. člen ZPP), tako da je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 5.810,80 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila , pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijani I. točki izreka (v zvezi s sklepoma o popravi) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), ko ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti.

28. Tožeči stranki, uspešni s pritožbo, je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Sodišče druge stopnje je tožeči stranki priznalo stroške za nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom po tarif. št. 3210 ZOdvT v znesku 254,10 EUR, 22 % DDV na odvetniške storitve v višini 55,90 EUR ter sodno takso za pritožbo v znesku 225,00 EUR, kar znaša skupaj 535,00 EUR. Sodišče pa tožeči stranki ni priznalo stroškov, ki jih je ta priglasila za odgovor na pritožbo tožene stranke. Z navedbami v odgovoru na pritožbo namreč tožeča stranka ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, zato sodišče teh stroškov ne šteje za potrebne v smislu določil 155. člena ZPP.

29. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).


Zveza:

URS člen 26. OZ člen 165, 352, 352/1. ZPP člen 154, 154/2.



VSM0022982
Datum zadnje spremembe:
08.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk5NDY0