<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba IV Cp 48/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:IV.CP.48.2016

Evidenčna številka:VSL0084401
Datum odločbe:30.03.2016
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:zvišanje preživnine - spremenjene okoliščine - odločitev o višini zahtevka - ocena stroškov izletov - strošek prevoza na zunajšolske aktivnosti - strošek obiskovanja verouka - strošek uporabe računalnika - strošek prevozov v zvezi s stiki - neobstoj pogojev za poseg v preživninsko obveznost

Jedro

Utemeljeno toženec izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je treba med preživninske stroške za čas po 10. 8. 2015 upoštevati tudi strošek prevozov v zvezi s stiki v znesku 90,00 EUR. Pravica otroka do stikov s staršem pri katerem ne živi, je primarno otrokova pravica. Stroški, ki nastajajo v zvezi z omogočitvijo stikov, so stroški njegovih staršev. Takšno je tudi stališče sodne prakse.

Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da bi lahko tožničini mesečni dohodki glede na njeno izobrazbo, delazmožnost, mladost in veščine, ki jih obvlada, znašali vsaj med 700,00 do 800,00 EUR mesečno.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za zvišanje preživnine za čas po 10. 8. 2015.

II. V preostalem delu se pritožba toženca in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se preživninska obveznost toženca, določena s sodno poravnavo pri Okrožnem sodišču v Kranju II P 480/2008 z dne 10. 10. 2008,(1) zviša, in sicer tako, da je toženec dolžan za preživljanje mladoletnega tožnika za čas od 5. 10. 2012 plačevati mesečno preživnino v znesku 330,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval plačilo denarne odškodnine v znesku 950,00 EUR) je sodišče prve stopnje zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Proti takšni odločitvi sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata pritožbena razloge bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

3. Tožnik predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da je ocenjeni znesek stroškov preživljanja prenizek. Stroške, ki jih je tožnik navedel in jih sodišče ni priznalo v celoti, predstavljajo resnično zgolj osnovne stroške njegovega preživljanja. Toženec bi lahko plačeval višjo preživninsko obveznost, kot mu jo je s sodbo prisodilo sodišče. Razdelitev preživninske obveznosti po vrnitvi toženca v Slovenijo je absolutno neutemeljena in nepravična do njegove matere. Ta ima v primerjavi z obdobjem toženčevega službovanja v tujini bistveno manjše prejemke, njena preživninska obveznost pa se ji je povečala za več kot 100 %. Tožnikovi materi se je z mesecem majem 2015 iztekel porodniški dopust. Tako je v mesecu juniju 2015 prejela zadnje starševsko nadomestilo v višini 555,12 EUR. Njen celoten redni mesečni prejemek tako predstavlja mesečno preživnino za tožnika in otroški dodatek v višini 345,66 EUR. Njen s. p. ne ustvarja rednega dohodka. Priložnostno kaj popravi in zašije, vendar obseg dela ni velik in ni stalen. S svojim dohodkom iz s. p. poravna ustrezne prispevke za zavarovanje ter akontacijo dohodnine v povprečni višini 160,00 EUR mesečno. Kljub temu je sodišče tožnikovo mater bolj obremenilo, saj mora sedaj pokrivati preživninsko obveznost v višini 170,00 EUR. Sodišče je tudi prezrlo, da je njen partner brezposeln in da morata skupaj preživeti tri otroke. V zvezi z lastništvom njene družbe je pomembno le, kakšno finančno korist ima zakonita zastopnica tožnika od družbe. Pri določanju preživninske obveznosti toženca je sodišče upoštevalo zgolj njegovo trenutno dejansko stanje, ne pa možnosti pridobivanja. Sodišče se je opiralo na bodoča negotova dejstva, ko je pri ugotavljanju zmožnosti matere navedlo, „da je sposobna zaslužiti vsaj toliko, da bi k preživljanju tožnika prispevala 1/3, to je 170,00 EUR.“ V postopku niso bili dani dokazni predlogi, ki bi potrjevali zaključek sodišča prve stopnje, da je njeno dohodkovno stanje večje kot ta izpoveduje. Sodišče tak svoj zaključek opira na „življenjski stil“ družine, ki pa ga ne opredeli. Sodišče je samovoljno in brez pravne podlage neupravičeno preobremenilo mater tožeče stranke in hkrati tožencu dosodilo premajhno preživninsko obveznost.

4. Toženec v svoji pritožbi predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obširni pritožbenih razlogih med drugim očita prvostopenjskemu sodišču, da ni o spremembi stikov odločalo v istem postopku. Tožnikova mati si tako lahko obeta zmanjšanje stroškov izvajanja stikov in hkrati zvišanje preživnine za iste stroške. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje njegov očitek, da ima veliko število izvenšolskih aktivnosti, odpravilo z med seboj nasprotujočimi si razlogi. Sodišče je kot otrokove potrebe upoštevalo spisek želja njegove matere, ne pa dokazano povišane potrebe. Tožnikova mati ni izkazala niti enega računa v zvezi z osnovno šolo. Pri presoji njegove zmožnosti sodišče ni upoštevalo izdatkov. Prav tako ni upoštevalo, da ima preživninsko obveznost še do enega otroka (sina ...), ki se je rodil pred drugo hčerko tožnikove matere. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnikova mati uporablja to pravdo za izsiljevanje toženca v postopku delitve skupnega premoženja. Tožencu je v dveh postopkih ponudila, da se odpove preživnini, če pristane na njene pogoje. Navaja, da so tožnikove potrebe napačno izračunane. Pri tem toženec poda obširen obračun, ki naj bi kazal na napačen zaključek prvostopenjskega sodišča o višini otrokovih potreb. Sodišče pri ugotavljanju stroškov prevoza na stike ni pravilno upoštevalo razdalje med tožnikovim in toženčevim prebivališčem. Meni, da je razmerje med staršema glede plačevanja preživnine določeno krivično. Meni, da ni prav, da zaradi treh let v tujini, ko je reševal eksistenčno stisko nove družine, še nadaljnjih 17 let plačuje 21 % višjo preživnino. Glede na toženkino podjetniško delovanje, okoliščino, da je najela nove poslovne prostore in da si lahko privošči le štiriurni delavnik, bi bilo pošteno, da se preživnina plačuje v razmerju 50 % : 50 %. Sodišču prve stopnje očita, da v zvezi z njegovim gmotnim stanjem neupravičeno uporablja besede nadstandard in luksuzne dobrine. Navedbe tožnikove matere v tem postopku glede njenega slabega finančnega stanja niso verodostojne in prepričljive. Gre za prirejanje stanja potrebam tega postopka. Opozarja, da je tožnikova mati najela nove poslovne prostore, ki so bili registrirani takoj po opravljeni glavni obravnavi. Tožnikova mati pridobiva dohodke tudi preko podjetja ... Sodišče tudi ni upoštevalo toženčevih stroškov za tožnikova oblačila, obutev in aktivnosti. Opozarja tudi na bistveno večje stroške, ki jih je imel na delu v tujini. Navaja še, da ima dodatne stroške z odhodom svoje matere v dom za upokojence in sicer v višini 70,00 EUR mesečno.

5. Toženec je odgovoril na pritožbo tožnika v kateri prereka njegove pritožbene trditve.

6. Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

7. Materialnopravna podlaga za odločanje v tem sporu je v določilu 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR); po katerem lahko sodišče na zahtevo upravičenca zviša z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Pogoj za utemeljenost takšnega zahtevka je torej sprememba okoliščin bodisi na strani otrok(a), očeta ali matere oziroma porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otrok. Pritožbeno sodišče je že v svojem razveljavitvenem sklepu IV Cp 3342/2014 z dne 24. 12. 2014 pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so se spremenile okoliščine na strani vseh udeležencev obravnavanega razmerja. Tožniku so se povečali stroški za zadovoljevanje njegovih potreb, povezanih z njegovim odraščanjem in vstopom v šolo, spremenile pa so se tudi okoliščine na strani obeh preživninskih zavezancev. Oba imata dodatne preživninske obveznosti, spremenile pa so se tudi njune preživninske zmožnosti.

8. Če je podan temelj za zvišanje preživnine, je treba za odločitev o višini zahtevka ugotoviti vse tiste okoliščine, ki so pomembne za vsako določitev preživnine. Po 129. členu ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca ter materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti torej v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnosti njegovih staršev. Katere od otrokovih potreb se lahko zadovoljijo oziroma njihov obseg, je odvisno od (materialne in pridobitne) zmožnosti njegovih staršev. Te se ugotavljajo na podlagi podatkov o njihovih prejemkih in celotnem njihovem premoženju. Pri tem ne gre le za tiste zmožnosti, ki jih ima zavezanec na podlagi svojih rednih dohodkov, temveč tudi za tiste, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti. Upoštevati je treba tudi stanje, v katerem se preživninski zavezanec nahaja glede na svojo delovno in strokovno usposobljenost, zaposlitev in zdravstveno stanje. V denarju izražen rezultat po upoštevanju navedenih okoliščin ne more in ne sme biti le posledica golega matematičnega preračunavanja, ampak posledica vrednotenja. Gre torej za nekakšno pravo mero, ki ne bo ustvarjala vrednostnega sorazmerja in je hkrati ne bo porušila že vsaka novota v preživninskih potrebah upravičenca ali zmožnostih preživninskega zavezanca. V tej luči je treba presojati izpodbijane dejanske ugotovitve sodišča o pravno odločilnih dejavnikih za določitev preživnine.

9. Tožnik zgolj pavšalno izpodbija dejanski zaključek sodišča prve stopnje o ugotovljenih stroških za svoje preživljanje tožnika v približnem znesku 410,00 EUR (za čas do 10. 8. 2015), ki sta jih njegova starša še zmožna kriti brez škode za lastno preživljanje in preživljanje njunih drugih preživninskih upravičencev. Toženčeva kritika je eksaktnejša, vendar prav tako je neutemeljena. Ocena sodišča prve stopnje, da je strošek šolske prehrane okoli 40,00 EUR, temelji na ugotovitvi, da tožnik ni upravičenec do subvencionirane prehrane, saj to izhaja iz odločbe Centra za socialno delo, ki je v spisu in splošno znanih dejstvih o povprečnih stroških iz tega naslova. Prav tako nikakor ni pretirana ocena stroškov iz naslova šolskih in obšolskih izletov, ekskurzij in letovanj v višini 15 EUR. V tem znesku je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi vse tem podobne aktivnosti. Prav tako ni mogoče prerekati ugotovitve stroška GSM. Gre za strošek uporabe naprave, ki je v današnjem tempu življenja in aktivnostih tožnika nujna, ob ugotovitvi, da bosta starša ta znesek zmogla. Enako velja tudi glede drugih v pritožbi prerekanih stroškov (strošek prevoza na zunajšolske aktivnosti 6,00 EUR mesečno, strošek v zvezi z obiskovanjem verouka 3,50 EUR mesečno, strošek uporabe računalnika 8,50 EUR mesečno).

10. Utemeljeno pa toženec izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je treba med preživninske stroške za čas po 10. 8. 2015 upoštevati tudi strošek prevozov v zvezi s stiki v znesku 90,00 EUR. Pravica otroka do stikov s staršem pri katerem ne živi, je primarno otrokova pravica. Stroški, ki nastajajo v zvezi z omogočitvijo stikov, so stroški njegovih staršev. Takšno je tudi stališče sodne prakse.(2) Glede na navedeno je ocena stroškov za zadovoljevanje otrokovih potreb tudi po 10. 8. 2015 enaka tisti pred navedenim datumom.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo preživninske zmožnosti tožnikovih staršev. Upoštevalo je, da je bila tožnikova mati v času vložitve tožbe na porodniškem dopustu z mesečnim nadomestilom 360,70 EUR, v času od junija 2014 do junija 2015 pa 555,12 EUR. Upoštevalo je tudi, da tožnica ima in tudi išče poslovne možnosti za zaslužek preko interneta. Prav tako ima možnost najdenja zaslužka kot samostojna podjetnica (šiviljstvo). Ugotovilo je še, da je imetnica 100 % poslovnega deleža družbe, ki posluje. Upoštevalo je, da tožnica dohodek prejema tako iz naslova imetništva poslovnega deleža kot tudi iz naslova poslovodenja. Pravilno sodišče ni verjelo tožnikovi materi, da mesečno dobi le 160,00 EUR, kar nameni kritju socialnih prispevkov, otroški dodatek v višini 345,00 EUR (za tri otroke) in preživnino za tožnika. Če bi bilo res tako, ne bi mogla niti razmišljati o npr. smučanju v ..., navsezadnje kritju stroškov tožnikovega športnega, glasbenega in verskega udejstvovanja. Pritrditi je zato treba sodišču prve stopnje, da bi lahko tožničini mesečni dohodki glede na njeno izobrazbo, delazmožnost, mladost in veščine, ki jih obvlada, znašali vsaj med 700,00 do 800,00 EUR mesečno.

12. Glede na pritožbene navedbe je nesporen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženec v času od vložitve tožbe do 10. 8. 2015, ko je bil na službovanju v tujini, prejemal plačo v povprečni višini 4.900,00 EUR, od omenjenega datuma dalje pa v višini 1.747,58 EUR. Tudi ob upoštevanju toženčevih pritožbenih navedb, da so bili stroški bivanja v tujini višji od tistih, ki jih je ocenilo sodišče prve stopnje, ne more biti dvoma, da je bila njegova zmožnost v tem času toliko višja od zmožnosti otrokove matere, da se odločitev prvostopenjskega sodišča o porazdelitvi preživninskega bremena med njiju v višini 80 % on in 20 % tožnikova mati, izkaže za pravilno. Glede na navedeno je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je toženec dolžan v tem obdobju plačevati zvišano preživnino, in sicer na znesek 330,00 EUR mesečno.

13. Glede na ugotovitvi, da se stroški za zadovoljevanje tožnikovih preživninskih potreba v času po toženčevi vrnitvi v Slovenijo niso zvišali in da toženec v tem obdobju razpolaga z bistveno nižjimi dohodki, ki pa so še vedno bistveno višji od materinih, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se v tem obdobju breme preživljanja mladoletnega otroka med oba starša porazdeli v razmerju 2/3 toženec in 1/3 tožnikova mati. To pa pomeni, da v obdobju po 10. 8. 2015 ni pogojev za poseg v preživninsko obveznost, ki je bila določena s sodno poravnavo II P 480/2008 z dne 10. 10. 2008 pri Okrožnem sodišču v Kranju. Za navedeno obdobje bi bilo zato treba tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen. Ker tega ni storilo prvostopenjsko sodišče je pritožbeno sodišče v tem obsegu ugodilo toženčevi pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot to izhaja iz izreka te odločbe (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). V preostalem delu je bilo treba pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Delna sprememba izpodbijane sodbe ni pogojevala posega v stroškovno odločitev. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je bilo treba za zavarovanje tožnikovih koristi in glede na takrat obstoječe spremenjene okoliščine vložiti tožbo na zvišanje preživnine. Ker pa je bil njegov zahtevek pretiran, ne bi bilo prav, da se katerikoli od strank naloži stroške druge stranke. Pravična porazdelitev stroškovnega bremena med obe pravdni stranki zato pogojuje odločitev, da naj vsaka pravdna stranka krije svoje stroške (413. člen ZPP). Enaki razlogi pa veljajo tudi glede stroškov pritožbenega postopka.

-------------

Op. št. (1): Preživninska obveznost toženca je bila določena v znesku 250,00 EUR, po zadnji uskladitvi z indeksom rasti življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji pa znaša 271,64 EUR.

Op. št. (2): Primerjaj npr. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2846/2014.


Zveza:

ZZZDR člen 129, 132.
Datum zadnje spremembe:
03.06.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk0MjY1