<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Izvršilni oddelek

VSM sklep I Ip 916/2015
ECLI:SI:VSMB:2016:I.IP.916.2015

Evidenčna številka:VSM0022807
Datum odločbe:12.02.2016
Senat, sodnik posameznik:mag. Karolina Peserl
Področje:IZVRŠILNO PRAVO
Institut:načelo formalne legalitete - vmesna sodba - solidarna odgovornost tožencev - zamudne obresti

Jedro

Izdaja vmesne sodbe predstavlja cepitev odločanja o tožbenem zahtevku na odločanje o podlagi zahtevka (ki je implicitno vsebovana v izreku vsake dajatvene sodbe) in na odločanje o višini zahtevka (ki je tu pridržana za končno sodbo). Pri izdaji vmesne sodbe mora zato sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, kakor tudi o vseh toženčevih ugovorih, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. Tudi, če toženec določenih ugovorov pred izdajo vmesne sodbe ni podal, pa se ti ugovori nanašajo le na podlago zahtevka, teh ugovorov v nadaljnjem postopku odločanja o znesku ne more več uveljavljati.

- Glede na pravnomočno vmesno sodbo, s katero je sodišče odločilo o temelju odškodninske odgovornosti dolžnikov, ni razlogov, da bi dolžnika po končni sodbi Okrožnega sodišča v Celju P 351/1995 z dne 9. 3. 2011, ki predstavlja izvršilni naslov, odgovarjala drugače kot je to določeno s sodbo Okrožnega sodišča v Celju sodbo P 351/1995 z dne 14. 9. 2006, ki je bila v celoti potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 945/2007 z dne 13. 12. 2007. Sodbo, ki je izvršilni naslov, je potrebno uporabiti in razlagati v povezavi s pravnomočno vmesno sodbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v II. točki izreka glede zavrnitve predloga za izvršbo za izterjavo glavnice v višini 113.684,13 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 48.191,78 EUR od 5. 5. 2010 dalje do plačila, 64.072,35 EUR od 9. 3. 2011 dalje do plačila, 1.420,00 EUR od 28. 12. 2010 dalje do plačila, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v nov postopek.

V preostalem - glede zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov - zneska 9.813,54 EUR, se pritožba zavrne in v tem obsegu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom na podlagi izvršljive sodne odločbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 351/1995 z dne 9. 3. 2011 zaradi izterjave upnikove denarne terjatve, in sicer glavnice v višini 123.497,67 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 48.191,78 EUR od 5. 5. 2010 dalje do plačila, 64.072,35 EUR od 9. 3. 2011 dalje do plačila, 1.420,00 EUR od 28. 12. 2010 dalje do plačila, ter stroškov izvršilnega postopka in vseh nadaljnjih izvršilnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, dovolilo izvršbo z rubežem in prenosom denarnih sredstev dolžnika pri organizacijah za plačilni promet ter rubežem, cenitvijo in prodajo dolžnikovih premičnih stvari (I. točka izreka), v preostalem pa je upnikov predlog za izvršbo zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je sodišče določilo izvršitelja (III. točka izreka) ter odločilo o izvršilnih stroških, ki jih je dolžnik dolžan v roku 8 dni od vročitve sklepa plačati upniku (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sklepa (II. točka izreka) se pritožuje upnik brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. V pritožbenem predlogu se zavzema za spremembo izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje tako, da se njegovemu predlogu za izvršbo v celoti ugodi (za preostalo polovico terjatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zamudne obresti od pravdnih stroškov). Sklicuje se na sodbo, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov. Meni, da ne izterjuje nič več, kot mu po tej sodbi gre. Po njegovem zgolj dejstvo, da sta dolg dolžna povrniti dva dolžnika, ne pomeni, da mu je eden dolžan povrniti le del, drugi pa preostanek tega dolga. Dolžnika sta mu solidarno odgovorna (206. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj izterjuje povrnitev premoženjske škode, ki sta mu jo povzročila dolžnika skupaj, prav tako pa navedeno izhaja iz izreka sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov. Ob tem izpostavi, da Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) kot izvršilni naslov navaja pravnomočno in izvršljivo sodbo in ne le njen izrek, kar pomeni, da je sodišče vezano na sodbo kot celoto. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na 393. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zmotno uporabilo materialno pravo. V predmetnem postopku je glede na določbo 1060. člen OZ potrebno uporabiti določbe ZOR, prav tako pa ni mogoče citiranega člena razlagati v smeri, da zato ker je obveznost dolžnikov denarna, je deljiva. Poda stališče v zvezi z zakonodajalčevim namenom pri opisu deljivih obveznosti. Glede zavrnitve izvršbe za zamudne obresti od pravdnih stroškov priznava, da izvršilni naslov izrecno ne govori o tem, da je dolžnik v primeru zamude dolžan plačati tudi zamudne obresti, vendar po njegovem to ne pomeni, da do tega plačila ni upravičen. Dolžnik stroškov v določenem roku (15 dni) ni poravnal, zato je po zakonu dolžan poravnati tudi zakonske zamudne obresti od tega dolga. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je s smiselno uporabo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikov predlog za izterjavo celotne obveznosti, saj to naj ne bi izhajalo iz priloženega izvršilnega naslova, sodišče pa je ob upoštevanju načela formalne legalitete pri odločanju o dovolitvi izvršbe vezano na izvršilni naslov (prvi odstavek 17. in prvi odstavek 44. člena ZIZ). Razlogom sodišča prve stopnje o vezanosti na načelo formalne legalitete je sicer pritrditi, pri čemer pa v obravnavanem primeru ni mogoče spregledati dejstva, da je Okrožno sodišče v Celju s sodbo P 351/1995 z dne 9. 3. 2011, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 5. 7. 2011, odločilo le o premoženjski škodi, ki je upniku nastala v škodnem dogodku 7. 12. 1991, pred tem pa je z vmesno in delno sodbo P 351/1995 z dne 14. 9. 2006, ki je bila v celoti potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 945/2007 z dne 13. 12. 2007, odločilo, da sta toženi stranki (sedaj dolžnika) solidarno odgovorna za škodo, ki je tožniku (sedaj upniku) nastala v škodnem dogodku, ter da morata plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini takratnih 16,000.000,00 SIT, v presežku pa je zahtevek zavrnilo.

6. Z vmesno sodbo odloči sodišče o podlagi tožbenega zahtevka (315. člen ZPP). Izdaja vmesne sodbe predstavlja cepitev odločanja o tožbenem zahtevku na odločanje o podlagi zahtevka (ki je implicitno vsebovana v izreku vsake dajatvene sodbe) in na odločanje o višini zahtevka (ki je tu pridržana za končno sodbo). Pri izdaji vmesne sodbe mora zato sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, kakor tudi o vseh toženčevih ugovorih, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. Tudi, če toženec določenih ugovorov pred izdajo vmesne sodbe ni podal, pa se ti ugovori nanašajo le na podlago zahtevka, teh ugovorov v nadaljnjem postopku odločanja o znesku ne more več uveljavljati. To je bistvo t.i. prekluzivnega učinka vmesne sodbe. Pri odločanju o znesku se sodišče ne more več spuščati v vprašanja, ki sodijo v podlago zahtevka. V postopku po izdaji vmesne sodbe lahko sodišče obravnava le vprašanja in upošteva le ugovore, ki se nanašajo zgolj na višino zahtevka. Vezano je na vmesno sodbo.(1) V odškodninskem sporu mora v zvezi s tem ugotoviti vse elemente civilnega delikta, pri čemer se z obsegom škode ne ukvarja, mora pa ugotoviti obstoj škode vsaj z veliko stopnjo verjetnosti. O znesku, to je o višini tožbenega zahtevka, pa odloči potem, ko postane vmesna sodba pravnomočna. Z vmesno sodbo je treba odločiti tudi o vseh ugovorih, ki v celoti ali deloma vplivajo na obstoj podlage tožbenega zahtevka.(2) Upoštevajoč predpostavke odškodninske odgovornosti spada sem tudi odločanje o odgovornosti strank (deljena odgovornost, solidarna odgovornosti).

7. Glede na pravnomočno vmesno sodbo, s katero je sodišče odločilo o temelju odškodninske odgovornosti dolžnikov, ni razlogov, da bi dolžnika po končni sodbi Okrožnega sodišča v Celju P 351/1995 z dne 9. 3. 2011, ki predstavlja izvršilni naslov, odgovarjala drugače kot je to določeno s sodbo Okrožnega sodišča v Celju sodbo P 351/1995 z dne 14. 9. 2006, ki je bila v celoti potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 945/2007 z dne 13. 12. 2007. Sodbo, ki je izvršilni naslov, je potrebno uporabiti in razlagati v povezavi s pravnomočno vmesno sodbo. Odločitev, ki je vsebovana v vmesni sodbi, je vsebovana tudi v končni sodbi, ki je bila izdana v zadevi.(3) Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost, upnik pa lahko zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (395. člen OZ). Resda je denarna obveznost deljiva, vendar je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati tudi pravni temelj odškodninske obveznosti.

8. V izvršilnem postopku, ki teče na podlagi izvršilnega naslova, sodišče le prisilno izvršuje terjatev, kot izhaja iz pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova. Izvršilno sodišče je v celoti vezano na izvršilni naslov (prvi odstavek 17. člena ZIZ in prvi odstavek 44. člena ZIZ), kar pravilno obrazlaga tudi sodišče prve stopnje, zato lahko dovoli izvršbo le za izterjavo terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova in ne more naložiti dolžniku nekaj več, kot je določeno v izvršilnem naslovu. Dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti je resda zakonska posledica dolžnikove zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 378. člena OZ, 277. člen ZOR), vendar pa zakonska določba sama po sebi še ne pomeni, da je mogoče dovoliti in voditi izvršbo tudi za zakonske zamudne obresti, kolikor izvršilni naslov le teh ne zajema. Določba prvega odstavka 378. člena OZ bi bila za izvršilno sodišče upoštevna le, če bi bila ta določba upoštevana v izvršilnem naslovu. Odločanje izvršilnega sodišča o upravičenosti upnika do zakonskih zamudnih obresti, o katerih ni bilo odločeno v izvršilnem naslovu, bi pomenilo materialnopravno odločanje o zahtevku upnika in prekoračitev pristojnosti izvršilnega sodišča ter poseg v pristojnost pravdnega sodišča. Ker iz izvršilnega naslova (točka 3 izreka) ne izhaja, da bi moral dolžnik v primeru zamude plačati tudi zamudne obresti od pravdnih stroškov, sodišče pa je v celoti vezano na izvršilni naslov, za ta del obveznosti ni mogoče dovoliti izvršbe. Ker upnik v delu, ki se nanaša na zamudne obresti od pravdnih stroškov nima izvršilnega naslova, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo, pravilna in zakonita (17. in 19. člen ZIZ). Pritožbena izvajanja upnika glede zamudnih obresti od pravdnih stroškov niso utemeljena.

9. Po obrazloženem je upnik s pritožbenimi izvajanji v povezavi z uradnim pritožbenim preizkusom zadeve uspel vsaj delno omajati zaključke sodišča prve stopnje. Ker je to v zvezi z izvršilnim naslovov izhajalo iz zmotnih materialno-pravnih izhodišč, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Upoštevajoč okoliščine primera sodišče druge stopnje ne more samo dopolnjevati postopka oziroma odpravljati teh pomanjkljivosti, ne da bi strankama odvzelo pravico do izjave ter pravnih sredstev. Navedeno je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ narekovalo delno razveljavitev izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje - II. točke izreka glede zavrnitve predloga za izvršbo za izterjavo glavnice v višini 113.684,13 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 48.191,78 EUR od 5. 5. 2010 dalje do plačila, 64.072,35 EUR od 9. 3. 2011 dalje do plačila, 1.420,00 EUR od 28. 12. 2010 dalje do plačila, in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, v katerem naj sodišče prve stopnje v skladu z načelom formalne legalitete dosledneje upošteva vsebino izvršilnih naslovov, ki v predmetnem postopku predstavljata podlago za izvršbo. V preostalem - glede zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, se pritožba zoper II. točko izreka zavrne in v tem obsegu potrdi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. O stroških postopka v zvezi s predlogom za izvršbo (IV. točka izreka) je sodišče prve stopnje pravilno odločalo na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Slednja v tarifni številki 27 predpisuje število točk za predlog, s katerim se uvaja izvršilni postopek. Ker v obravnavanem primeru odvetniku glede na višino terjatve, za katero je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo (I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje), že pripada maksimalna nagrada za predlog za izvršbo, delna razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje (zavrnilni del) ne vpliva na stroškovno odločitev. Tudi morebitno zvišanje terjatve, za katero bi sodišče prve stopnje dodatno dovolilo voditi izvršbo, ne bo vplivalo na višino nagrade za predlog za izvršbo, ki po določbah OT pripada odvetniku.

11. Sodišče prve stopnje bo pred ponovnim odločanjem presodilo o smotrnosti oprave naroka zaradi razjasnitve vsebine vloge upnika z dne 18. 6. 2015.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.

---.---

Op. št. (1) : Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 33/2004 z dne 23. 9. 2004.

Op. št. (2) : Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 12. 2001.

OP. št. (3) : Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 355/2001 z dne 20. 3. 2002.


Zveza:

OZ 378, 378/1, 395. ZIZ člen 17, 19, 17/1, 44, 44/1. ZPP člen 315.
Datum zadnje spremembe:
15.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkxNzgy