<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Kopru
Civilni oddelek

VSK sodba I Cp 91/2016
ECLI:SI:VSKP:2016:I.CP.91.2016

Evidenčna številka:VSK0007089
Datum odločbe:25.05.2016
Senat, sodnik posameznik:Tatjana Markovič Sabotin (preds.), Špela Prodan (poroč.), Berta Žorž
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije višine odškodnine

Jedro

Odškodnina za nematerialno in materialno škodo - zdrobljeni zlom leve kolčne ponvice z izpahom glavice leve stegnenice in zlom stopalnic levega stopala.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se spremeni sodba:

- v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. točka izreka) tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še znesek 17.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2008 dalje do plačila, v roku 15 dni in

- v stroškovni odločbi (III. točka izreka), tako da se znesek 1.587,64 EUR nadomesti z zneskom 3.174,02 EUR,

v ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 550,20 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po prejemu te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 41.569,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2008 dalje do plačila, v roku 15 dni (točka I izreka); višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka) in v točki III je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.587,64 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tako tožeča (v nadaljevanju: tožnik) kot tožna stranka (v nadaljevanju: toženka).

3. Tožnik navedeno sodbo izpodbija v II. in III. točki izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter 22. člena Ustave RS ter predlaga, da se navedena sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je odškodnina za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti dosojena v prenizkem znesku. Opiše potek poškodbe in potek zdravljenja. Po njegovem mnenju je sodišče premalo upoštevalo trajanje in intenziteto bolečin, saj je teden dni manj kot tri mesece trpel stalne močne (hude) bolečine, dve leti in tri mesece je nato trpel občasne močne (hude) in srednje močne (hude) bolečine, blage bolečine pa trpi še danes. Sodišče tudi ni (v zadostni meri) upoštevalo vseh nevšečnosti, in sicer, da je s pomočjo bergel hodil skoraj tri leta, da je bil nekaj časa na invalidskem vozičku, da je tri tedne imel urinski kateter, in da se je zdravil tudi zaradi psihičnih težav. Izpostavlja odločbo II Ips 188/2012, v kateri je bila oškodovanka 11 let starejša, skupno manj časa trpela hude bolečine, hospitalizacija je pri obeh trajala približno enako časa in ji je bila za to obliko škode prisojeno 70.000,00 EUR. Pri njem pa je treba upoštevati še to, da se kolčna proteza ni „prijela“ in da je prišlo do nekroze, zato jo je bilo treba odstraniti. V primeru II Ips 196/2012 pa je bilo oškodovanki za to obliko škode prisojeno 40.000,00 EUR, pri čemer je hude bolečine trpela manj kot mesec dni, njeno zdravljenje pa je trajalo manj časa kot pri tožniku, itd. Zato njemu dosojena odškodnina v višini 32.000,00 EUR (tožnik je zahteval 47.000,00 EUR) ne predstavlja zadostnega zadoščenja. V zvezi s strahom, za katerega mu je sodišče prisodilo 4.000,00 EUR poudarja, da je intenziven in zmeren sekundarni strah trpel kar tri leta. Tako dolga doba pa glede na njegovo mladost (v času škodnega dogodka je bil star 35 let) in posledice nezgode gotovo opravičuje odškodnino v višini zahtevanih 6.000,00 EUR, kar je v skladu s sodno prakso (VS RS II Ips 196/2012, II Ips 6472012, II Ips 188/2012, itd). Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je zahteval 82.000,00 EUR, sodišče pa mu je odmerilo odškodnino v višini 50.000,00 EUR. Poudarja, da je izvedenec medicinske stroke ugotovil, da je poškodba z dne 13.9.2010 pri njem povzročila izrazito zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki jo je izvedenec ocenil s 100%. Posledica škodnega dogodka je huda prikrajšava levega spodnjega uda in deformacija na levi strani medenice. Zaradi tega lahko hodi le s pomočjo bergle, zato je sposoben le za hojo na kratke razdalje, za pridobitno delo pa ni več sposoben, prav tako ne zmore več športnih aktivnosti, lahko le plava; težave ima pri sedenju in vstajanju. Zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka je utrpel posledice tudi na psihičnem področju, pri njem se je razvila simptomatika zmerne depresivne motnje, zaradi katere je na obravnavah pri ambulantnem psihiatru in ima predpisano primerno terapijo. Na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani 3103/2008 je uvrščen v I. kategorijo invalidnosti, kar pomeni, da je nesposoben za vsakršno pridobitno delo. Glede na njegovo starost to pomeni, da je in bo moral s posledicami škodnega dogodka živeti zelo dolgo časa. Omejen je že v vsakodnevnih aktivnostih, zato svoje prihodnosti ne more načrtovati tako, kot bi jo sicer, če do nezgode ne bi prišlo, saj se je njegovo življenje popolnoma spremenilo. Primerjava sodne prakse (npr. VSRS II Ips 196/2012, II Ips 64/2012, II Ips 188/2012) pokaže, da se odškodnina za tovrstne podobne primere giblje od 110 povprečnih plač navzgor, njemu pa je bila odmerjena odškodnina v višini približno 86 povprečnih plač. Na primer v zadevi 188/2012 je bila oškodovanki, za katero je bilo ugotovljeno, da znaša njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti 50%, odmerjena skupna odškodnina v višini 113,85 povprečnih plač, pri čemer je tudi ona invalid I. kategorije. V zvezi z materialno škodo, pa mu je po njegovem sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova izgube na zaslužku. Res je sicer, da v času škodnega dogodka ni imel zaposlitve, da je bil do 30.4.2003 zaposlen v družbi M. d.o.o., ter da je v obdobju od 1.5.2003 do 31.10.2003 prejemal nadomestilo za brezposelnost, pri čemer je bil iz evidence brezposelnih prvič izpisan 6.2.2004. Ko je bil zaslišan, pa je izpovedal, da je od 6.2.2004 do 1.5.2005 delal priložnostno kot voznik C kategorije v družbi R. d.o.o., od 20.5.2005 do škodnega dogodka pa je delal v družbi V. d.o.o. Sodišče je navedlo, da s tako izpovedjo sodišča ni prepričal, ni pa navedlo razlogov za to. Podana je torej kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Samo dejstvo, da tožnik drugih dokazov ni predložil, še ne pomeni, da njegova izpoved ne drži. Drugih dokazov pa ni mogel predložiti, saj je delal priložnostno, brez uradne zaposlitve. Je pa bil to razlog, da je bil iz evidence brezposelnih izbrisan. Poudarja, da je bil do 30.4.2003 redno zaposlen, potem pa je kot tehnološki višek ostal brez zaposlitve, zato je začel s šolanjem za voznika C kategorije, ki ga je zaključil 1.9.2003. Do oktobra 2003 je prejemal denarno nadomestilo, potem pa ne več. Od tedaj do škodnega dogodka je preteklo približno dve leti, v tem času pa je priložnostno delal, kot je sam zaslišan izpovedal. Glede na njegovo mladost in ob normalnem teku stvari, je jasno, da bi lahko dobil zaposlitev in da bi prejemal dohodek v višini povprečne plače. Ni verjetno, da vse do leta 2004 pa do danes ne bi dobil zaposlitve, in da bi bil v tem času brez vsakršnega dohodka. Sodišče ni upoštevalo, da je bil zaposlen vse od leta 1987, kot izhaja iz njegove delovne knjižice. Vmes je imel več prekinitev, med katerimi je ena trajala od 11.6.1991 do 1.10.1997 (šest let). Vendar je vedno zaposlitev dobil, zato ni videti razloga, da zaposlitve ne bi dobil tudi po prenehanju zaposlitve 30.4.2003, še posebej ob dejstvu, da je neposredno po izgubi zaposlitve uspešno zaključil dodatno izobraževanje. Samo dejstvo, da je bil v času škodnega dogodka brez zaposlitve ter da je bil brez nje (uradno) približno dve leti pred tem, še ne pomeni, da ne obstaja ob normalnem teku stvari verjetnost, da zaposlitve ne bi dobil. Glede na njegovo dotedanjo zaposlitev, sicer s presledki, je jasno da bi zaposlitev dobil. Škodni dogodek in njegove posledice pa so to preprečile. Vseskozi je iskal možnosti, kako priti do zaslužka. To izhaja tudi iz dejstva, da se je skušal samozaposliti ter se pričeti ukvarjati z gradbeništvom. Pripravljal se je na izpit za gradbeno mehanizacijo. Njegova žena je za ta namen kupila nepremičnino, kar je izkazano z dokumentacijo v spisu, z njegovo izpovedjo in izpovedjo priče L.M.. Zakaj sodišče izpovedi slednje ni verjelo, sodišče ni navedlo nobenega razloga. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priprave na samozaposlitev in ukvarjanje z gradbeništvom, ne potekajo tako hitro, kot si to misli sodišče. Škodni dogodek je uresničitev načrta preprečil, kot je preprečil tudi to, da bi pridobival dohodek v višini povprečne plače.

4. Toženka je podala odgovor na pritožbo. Prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Toženka navedeno sodbo izpodbija v ugodilnem delu in stroškovni določbi (I. in III. točka izreka), in sicer iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se razveljavi in zadeva v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Toženka nasprotno kot tožnik meni, da je odškodnina v dosojenem znesku previsoka. Tako v zvezi z dosojeno odškodnino izpostavlja odločbe VS RS s sledečimi evidenčnimi številkami, in sicer za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odločbe VS000419, VS002041, VS001260 VS000419, VS002041, VS001260; v zvezi s strahom odločbi VS002000 in VS001887, v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa odločbe VS001887, VS002041 in VS002536 ter povzema njihovo vsebino. V zvezi z odškodnino za strah poudarja, da je primarni strah trajal le nekaj minut. V zvezi z odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa navaja, da tožnik v tem delu ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Toženka je med postopkom večkrat opozarjala, da mora tožnik posledice padca v bolnišnici razmejiti od posledic prometne nezgode, v kateri je bil predhodno udeležen. Izvedenec psihiater na vprašanje rezultat katerih poškodb in katerih medicinskih postopkov so bile duševne bolečine, ki naj bi jih trpel tožnik, ni mogel odgovoriti, saj je takšna razmejitev praktično nemogoča, saj je tožnik v kratkem času utrpel dva stresna dogodka. Navedeno bi sodišče moralo upoštevati in zahtevek tožnika v tem delu zavrniti. Iz mnenja izvedenca dr. T. izhaja, da tožnik trpi zaradi telesnih posledic škodnega dogodka, omejitve pa so le na telesnem področju. Samo psihično stanje pa tožnika ne omejuje v nobeni aktivnosti. Subjektivni element te škode tako ni podan. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, pa navaja, da sama uporaba bergel v naši družbi ni nekaj slabšalnega, saj gre za normalne medicinske pripomočke, ki jih uporablja veliko ljudi po poškodbah.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7. Kot izhaja iz ugotovitev izpodbijane odločbe je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku z dne 13.9.2005 utrpel komunitivni zlom levega acetabuluma s subluksacijo glavice levega femurja (zdrobljeni zlom leve kolčne ponvice z izpahom glavice leve stegnenice) in zlom stopalnic levega stopala. Zlom acetabuluma je segal preko sramnice, zlom zadnje kolumne je bil pomaknjen navzgor. Pri prvi operaciji 22.9.2005 mu je bila napravljena osteosinteza acetabuluma s ploščo in vijaki. Kasneje je prišlo do odmiranja glavice leve stegnenice (aseptična nekroza glavice stegnenice), CT levega kolka je pokazala znake kostnega preraščanja na levi končni ponvici in povsem razpadlo (fragmentirano) glavico leve stegnenice. 9.5.2006 mu je bila narejena rekonstrukcija kolčne ponvice z Ganzovim obročem, naknadno pa totalna kolčna proteza. Rtg slika je pokazala, da se je vijak, ki je učvrščeval poseben obroč v levi kolčni ponvici zlomil, celoten vsadek pa se je premaknil. 26.7.2006 so mu napravili ponovno rekonstrukcijo acetabula s Schneiderjevm obročem in vijaki ter mu vstavili novo cementirano ponvico. 30.8.2007 je bil ponovno operiran, ker je prišlo do vnetja Streptococcus species, odstranili so mu endoprotezo in ves cement. Podrobnejši opis tožnikovega zdravljenja je razviden iz 10. in 11. točke obrazložitve, na kar se pritožbeno sodišče sklicuje.

8. Toženka z izpostavljanjem v pritožbi navedenih odločb ne more omajati odločitve sodišča v zvezi s prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah. Primeri, ki jih obravnavajo izpostavljene odločbe niso primerljivi s tu obravnavanim. Tožnik v sedaj obravnavani zadevi je imel dalj čas trajajoče bolečine in tudi intenzivnejše (stalne močne bolečine v skupnem trajanju 2 mesecev in 1 tedna; občasne močne in srednje močne bolečine je skupaj trpel 2 leti in pol, sedaj še vedno trpi občasne blage bolečine) od oškodovancev v izpostavljenih primerih (II Ips 127/2007 – 21 dni hude, 6 tednov srednje hude, lažje trpi še sedaj; II Ips 188/2012 – 65 dni hude, 41 dni srednje hude, zmerne do srednje hude 74 dni, telesne bolečine trpi in bo trpela; II Ips 862/2008 – hude 6 do 7 dni, srednje 10 do 12 dni, srednje občasne 3 do 4 tedne, zmerne cca 8 mesecev, zmerne občasne cca 9 mesecev, sedaj občasne pri preobremenitvah in vremenskih razmerah; II Ips 581/2002 - lažje bolečine bo trpel tudi v bodoče). V pritožbi izpostavljenih primerih so bili oškodovanci praviloma krajši čas hospitalizirani (tožnik je bil štirikrat operiran in zato skupno hospitaliziran 91 dni, le v zadevi II Ips 188/2012 je bila oškodovanka hospitalizirana dlje in sicer 105 dni, bila je šestkrat operirana), tožnik je tekom zdravljenja stalno uporabljal bergle in je 3 leta razbremenjeval levi spodnji ud, vsaj 3 tedne je imel po posegih vstavljen urinski kateter, kar ni primer za nobenega od oškodovancev v izpostavljenih primerih. Tožnik je imel kar 67 dni fizikalne terapije, oškodovanci v izpostavljenih primerih so imeli precej krajše terapije, le oškodovanka v zadevi II Ips 188/2012 je imela daljšo terapijo (4 mesece), ki pa jo je izvajala ambulantno, medtem ko je bil tožnik hospitaliziran.

9. Upoštevaje navedeno in v odločbi sodišča prve stopnje natančno povzete nevšečnosti med zdravljenjem, ki so: - večkrat je bil hospitaliziran, skupaj 91 dni (7 dni v SBI, 17 dni v KCLJ, 21 dni v Dolenjskih Toplicah, ko je opravljal fizikalno terapijo in 46 dni v OB Valdoltra); v tem času je duševno trpel, dobival močne analgetike, antibiotike, zdravila proti trombozi in infuzije; opravljal je tudi intenzivno fizikalno terapijo, ki je bila povezana z različno stopnjo bolečine; - 4x je bil operiran v splošni anesteziji, kar je povezano z velikimi tveganji za nastanek komplikacij (okužbe, embolije, pljučnica itd.); vsi operativni posegi so bili obsežni in so trajali več ur, vsi posegi so zahtevali nadomeščanje krvi; - po vseh 4 posegih je tožnik jemal 3 do 4 tedne antitrombotična zdravila v obliki injekcij, da se prepreči nastanek tromboze in pljučne embolije, tovrstna zdravila pa zato lahko povzročajo hujše krvavitve; - pri vseh 4 posegih je prejemal nekaj dni preventivno antibiotik iv., pri zadnjem posegu pa je antibiotik jemal nekaj mesecev ambulantno, da se je okužba levega kolka in kost pozdravila; prejemal je tudi analgetika intravenozno in v obliki tablet; - zelo neprijetno mu je bilo, ko so mu po operacijah odstranjevali šive, pooperativne cevke in mu previjali rane; - 2x je opravil CT preiskavo medenice in bil izpostavljen večjim dozam sevanja; - 15x je opravil standardno Rtg slikanje in 2x artrografijo levega kolka; - tožnik je tekom zdravljenja stalno uporabljal bergle in skoraj 3 leta razbremenjeval levi spodnji ud; tudi sedaj pri hoji uporablja bergle, vendar levo nogo delno obremenjuje; - vsaj 3 tedne je imel po posegih vstavljen urinski kateter, kar je pri tožniku povzročalo nevšečnosti in nevarnost nastanka vnetja sečil; - tekom zdravljenja je bil 31x pregledan pri travmatologu ali ortopedu; - po zlomu stopalnic je nosil longeto od začetka prstov do podkolena za čas 4 tednov, ter upoštevaje sodno prakso za podobne primere (tudi s strani tožnika v pritožbi izpostavljene odločbe), je v tem delu delno utemeljena pritožba tožnika, saj je po oceni pritožbenega sodišča za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem primerna odškodnina v celotnem vtoževanem znesku 47.000,00 EUR (sodišče je prisodilo 32.000,00 EUR).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik trpel primarni strah največ 10 minut, sledila pa sta mu intenzivni sekundarni in zmerni sekundarni strah, ki sta se izmenjevala. Pri vsakem posegu je tožnik namreč imel komplikacije, ki so zahtevale nove operacije, ki so bile vedno bolj tvegane. Skupaj je intenzivni sekundarni strah trajal vsaj 1 leto in pol, tudi zmerni sekundaren strah je trajal 1 leto in pol. Glede na te ugotovitve in upoštevaje sodno prakso (II Ips 188/2012) je utemeljena tožnikova pritožba, saj je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina v višini 6.000,00 EUR, kot je tožnik zahteval (sodišče je prisodilo 4.000,00 EUR). Primeri, ki jih toženka ponuja kot primerljive to niso (v zadevi II Ips 827/2007 je oškodovanec trpel intenzivni kratkotrajni primarni strah, intenzivni sekundarni strah pa je trajal, v času hospitalizacije, torej 40 dni, zmerni sekundarni strah pa še 3 mesece; v zadevi II Ips 862/2008 je hud primarni strah trajal 5 ur, srednje hud primarni strah 3 dni, potem je bila prisotna zaskrbljenost, ta je podana še sedaj).

11. Sodišče je tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo odškodnino v višini 50.000,00 EUR. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo, da gre za izrazito zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki ga izvedenec ocenjuje s 100%. Tožnik ima težave pri hoji, lahko hodi največ 100m, dinamika hoje je pri njem popolnoma porušena. Gibljivost poškodovanega sklepa je izrazito zmanjšana, sklep je nestabilen, kar omogoča že patološko, nihajočo in nestabilno hojo, ki pa je mogoča le s pomočjo opore z berglami (tožnikova poškodovana noga je 10 cm krajša od druge). Za pridobitno delo ni več sposoben. Ne zmore več športnih aktivnosti (pred škodnim dogodkom je po njegovi izpovedbi dosti boksal, igral košarko, nogomet, smučal in plaval), lahko le plava, vendar v omejenem obsegu. Izrazite težave ima tudi pri sedenju, sedeti mora na višjem in težko dalj časa sedi. V bistveni meri je omejen v socialnih dejavnostih. Pri tožniku se je po nesreči razvila simptomatika zmerne depresivne motnje, zaradi katere je na obravnavah pri ambulantnem psihiatru in ima predpisano terapijo.

12. Vse naštete posledice so posledice obravnavnega škodnega dogodka in toženka tega s svojimi navedbami ne more omajati. Sodišče je to, upoštevaje izvedensko mnenje, prepričljivo pojasnilo v 23. točki obrazložitve, na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje in drugačne pritožbene trditve ne držijo. Zato ni bilo podlage, da bi sodišče tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, kot predlaga toženka, saj so bili podani vsi zakonski pogoji in drugačne pritožbene trditve ne držijo. Prav tako odločbe, ki jih v pritožbi izpostavlja toženka, niso primerljive z obravnavano zadevo. V izpostavljenih zadevah II Ips 827/2007 in II Ips 127/2007 življenjska aktivnosti oškodovancev ni zmanjšana za 100% (II Ips 827/2007 stopnja zmanjšanja ni navedena, II Ips 127/2007 je stopnja zmanjšanja 65%,) in oškodovanca nista tako kot tožnik, invalida I. kategorije. Je pa primerljiva zadeva II Ips 188/2012, v kateri je bila oškodovanka v času škodnega dogodka sicer starejša (46 let), vendar je tako kot tožnik invalidsko upokojena, saj je invalid I. kategorije, tako kot tožnik nosi ortopedske čevlje, saj je okončina krajša, ne more dolgo sedeti, ne more opravljati del, vendar za razliko od tožnika potrebuje pomoč pri osebni negi in trpi za urinsko inkontinenco. Bila ji je dosojena odškodnina v višini 50.000,00 EUR za to obliko škode. Glede na navedeno je za to obliko škode tožniku dosojena primerna odškodnina.

13. Sodišče je tožniku zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti prisodilo odškodnino v višini 3.500,00 EUR. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo, da je skaženost v anatomskem in estetskem smislu zelo velika. Vidna je že na prvi pogled s šepajočo in nestabilno hojo, pri kateri si tožnik pomaga z berglami. Tožnik mora nositi posebne čevlje z izrazito povišanim podplatom (prikrajšava levo je 10 cm). Oblika leve strani medenice je spremenjena. Vidna je izrazito skrajšana leva stegnenica in višje postavljeno levo koleno. Tožnik ima številne brazgotine. Odmerjena odškodnina je primerna in je toženka z izpostavljanjem zgolj uporabe bergel, pri čemer vse ostalo prej navedeno spregleda, ne more omajati.

14. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na izgubo dohodka. S svojimi pritožbenimi navedbami tožnik tudi pritožbenega sodišča ni prepričal, da bi s svojimi načrti z delom v gradbeništvu zaslužil mesečno 884,12 EUR neto. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča podane v 34. točki obrazložitve, ki jih pritožba s svojimi pavšalnimi zatrjevanji ne uspe izpodbiti. Ni namreč, kot trdi tožnik v pritožbi, jasno, da bi lahko dobil zaposlitev in da bi mesečno prejemal dohodek v višini povprečne plače, saj je bil tožnik v času škodnega dogodka brezposeln, pa tudi pred njim, kar tožnik sam v pritožbi navaja. Zato ni podana stopnja verjetnosti, da bi tožnik mesečno zaslužil 884,12 EUR neto oz. več kot dobi mesečno invalidske pokojnine (priloga A29), v kolikor ne bi bilo škodnega dogodka. Da bi (take) dohodke prejemal, ko naj bi bil po svoji izpovedbi priložnostno zaposlen v podjetjih R. d.o.o. in V. d.o.o., pa ni niti podal trditev, kot ugotavlja sodišče, česar pritožba ne prereka. Zato so vse ostale pritožbene navedbe v zvezi s to obliko škode za odločitev v tej zadevi nerelevantne in ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča. Ne drži niti pritožbena navedba, da je sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba ustrezne razloge o vseh za odločitev pomembnih dejstvih in se jo da preizkusiti.

15. Glede na vse navedeno je ugotoviti, da toženka s pritožbo ni uspela, medtem ko je tožnik bil s svojo pritožbo delno uspešen (glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah), v ostalem pa ni bil (glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za izgubo dohodka). Tako odmerjena odškodnina sedaj primerno upošteva temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektive pogojenosti. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje.

16. Zato je bilo treba neutemeljeno pritožbo toženke v izpodbijanem ugodilnem delu (I. točki izreka) zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbi tožnika pa je bilo treba delno ugoditi in in sodbo v zavrnilnem delu (II. točka izreka) in stroškovni odločbi (III. točka izreka) spremeniti tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe, v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa se potrdi sodba sodišča prve stopnje (peta alineja 358. člena ZPP).

17. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (165. člen ZPP). Ker pravdni stranki same odmere stroškov postopka ne prerekata, pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavljajo stroški tožnika znesek 7.388,85 EUR, toženke pa znesek 11.980,79 EUR. Ker je tožnikov uspeh v pravdi 78,24% (100% po temelju in 56,49 po višini), je upravičen do povrnitve 5.781,03 EUR, toženka pa je upravičena do povrnitve zneska 2.607,01 EUR (21,76%). Po medsebojnem pobotu je toženka dolžna tožniku povrniti znesek 3.174,02 EUR.

19. Ker je tožnikov uspeh s pritožbo 27,37% (glede na višino izpodbijanega zneska 62.099,32 EUR), je upravičen do povrnitve ustreznega dela njegovih stroškov, ki so odmerjeni na znesek 2.010,26 EUR (sestava pritožbe 631,12 EUR, materialni stroški - 10,90 EUR, 22% DDV - 141,24 EUR in sodna taksa - 1.227,00 EUR), in sicer znesek 550,20 EUR.

20. Toženka nosi sama svoje stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo, saj z njim ni z ničemer prispevala k rešitvi zadeve, zaradi česar ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP, pa tudi stroške, ki jih je imela s svojo pritožbo, saj z njo ni uspela.


Zveza:

OZ člen 179.
Datum zadnje spremembe:
06.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4Nzg1