<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC sodba Cp 473/2016
ECLI:SI:VSCE:2016:CP.473.2016

Evidenčna številka:VSC0004700
Datum odločbe:08.12.2016
Senat, sodnik posameznik:Katarina Lenarčič (preds.), Nataša Gregorič (poroč.), Tatjana Kamenšek Krajnc
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - mlado dekle - poškodba stopala

Jedro

Tožnica je v prometni nezgodi 15. 5. 2014, ko jo je oče s sprednjim kolesom avtomobila zadel ob levo nogo in nato zapeljal čez levo stopalo, utrpela zlom v predelu tarzometarzalnega sklepa levo, zlom II., III. in IV. stopalnice levo in zlom tarzalne kosti levo, pri tem pa dobila odprto razpočno rano hrbtišča levega stopala. Za poškodbe, ki jih je utrpela, ji je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo 20.200,00 EUR odškodnine (od zahtevanega zneska 32.050,00 EUR).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točka II in III izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki v točki I izreka naložilo, da v roku 15 dni plača tožnici 2.579,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 4. 2015 dalje do plačila, v presežku, za nadaljnji zahtevani znesek 11.920,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2015 dalje do plačila, tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. II), ter odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 306,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (tč. III), in da mora na račun sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje plačati znesek 92,34 EUR na račun Okrajnega sodišča v Celju v roku 15 dni.

2. Tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija odločitev v II. in III. točki izreka sodbe. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje pritožničinih telesnih poškodb in zmotno uporabilo pravni standard pravične satisfakcije za utrpelo negmotno škodo po posameznih oblikah pravno priznane negmotne škode. Obrazložilo je, da se je pri ugotavljanju višine nepremoženjske škode oprlo predvsem na izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke in da ni verjelo tožničinim navedbam, ker so subjektivno obarvana, ter da se je v primeru razhajanja med izpovedjo tožnice in mnenjem oprlo na izvedeniško mnenje, pri čemer pa ni obrazložilo, kje so razhajanja. Pritožnica tudi sicer ne vidi nobenih razhajanj in ravno nasprotno meni, da je izvedenec v celoti potrdil njeno izpoved po posameznih oblikah nepremoženjske škode. V tem smislu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče se je oprlo na mnenje izvedenca, ki pa je potrdil tožničine navedbe glede obsega vseh zatrjevanih oblik negmotne škode. Tožeča stranka v nadaljevanju povzema ugotovitve izvedenca o utrpelih poškodbah, obsegu, intenziteti in trajanju telesnih bolečin ter meni, da je bil zahtevek po satisfakciji za to obliko negmotne škode v celoti utemeljen v znesku 12.000,00 EUR in postavljen v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine, kot tudi v skladu s sodno prakso pri odmerjanju odškodnin za tovrstne podobne poškodbe. Pritožnica poudarja, da je bila v času nesreče stara 17 let, in navaja, da jo je zdravljenje tekom 2014 prikrajšalo za vse življenjske aktivnosti mladega dekleta. Meni, da je 8.000,00 EUR absolutno prenizka satisfakcija za to obliko negmotne škode in da je sodišče zahtevek za 4.000,00 EUR neutemeljeno zavrnilo. Tudi zahtevana satisfakcija za strah je bila v tožbi postavljena korektno in je njeno višino potrdil izvedenec z ugotovitvami, ki jih prav tako povzema v pritožbi. Strah je tako pustil posledice v duševnosti mladega dekleta, saj je po ugotovitvah izvedenca še vedno prisoten. Tudi sodišče je ugotovilo, da so se pri tožnici začele pojavljati nočne more in flash back fenomeni in da je strah zapustil hude posledice v njeni duševnosti, in verjelo tožnici, da je hudo zaskrbljena za bodoče okrevanje, ker ne ve, ali se bo še lahko ukvarjala s športom. Pritožnica meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in da bi bila pravična satisfakcija za to obliko nepremoženjske škode 4.000,00 EUR in da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek za 2.800,00 EUR. Prenizko je ovrednotilo tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, sklicujoč se na ugotovitve izvedenca, s katerimi se pritožnica v celoti strinja in jih v pritožbi tudi povzema. Meni, da nima več pričakovane športne perspektive v igranju rokometa, za kar izredno hudo duševno trpi. 14.000,00 EUR za to obliko nepremoženjske škode nikakor ni pretirana satisfakcija, tudi če bi obveljalo stališče sodišča, da zaradi obravnavane poškodbe ni ponavljala razreda, kar pa ne drži. Tožnica se je v februarju ponovno vpisala v 2. letnik gimnazije, v maju pa je imela obravnavano nesrečo in bila potem neocenjena in je ponavljala drugi letnik. Popolnoma jasno je, da z berglami ni mogla v šolo. Pritožnica meni, da z zahtevkom za to obliko negmotne škode ni pretiravala in da je bil postavljen v skladu s časom in prostorom, v katerem živimo, skratka tudi v skladu s sodno prakso. Nazadnje izpodbija tudi višino odmerjene odškodnine za skaženost, pri čemer navaja, da je izvedenec ugotovil, da so brazgotine na stopalu obsežne in vidne, ko je bosa. Dodaja, da so vidne tudi anatomske posledice, ki spadajo v kontekst posledic in s tem povezanih duševnih bolečin zaradi skaženosti. To pa pomeni, da se tožnica izredno neugodno počuti poleti med vrstniki v kopalkah. V tem starostnem obdobju je to še toliko bolj pomembno, zato meni, da 2.050,00 EUR ni pretiran zahtevek in ga je sodišče nad zneskom 1.000,00 EUR neutemeljeno zavrnilo. Nazadnje izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Meni, da bi ji moralo sodišče ob pravilni odločitvi o glavni stvari priznati stroške v celoti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da toženo stranko obveže plačila še nadaljnjih 11.920,20 EUR z zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2015 dalje do plačila ter vseh priglašenih stroškov tega postopka, vključno s pritožbenimi stroški, vse v 15 dneh pod izvršbo, zgolj podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožnici odmerilo 20.200,00 EUR odškodnine (od zahtevanega zneska 32.050,00 EUR) za nepremoženjsko škodo in ji po odštetju že plačanega zneska 17.550,00 EUR, ki ga je valoriziralo, tožnici prisodilo razlilo 2.579,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2015 dalje do plačila.

6. V obravnavani zadevi temelj tožbenega zahtevka ni sporen, pač pa je sporna le višina prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in posledično prisojeni pravdni stroški. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (179. člen OZ). Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti pa terja upoštevanje objektivnih materialnih zmožnosti družbe ter upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih. Če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti, pa sodišče na zahtevo oškodovanca in na podlagi 182. člena OZ temu prisodi tudi odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. V skladu z navedenim se je sodišče prve stopnje pravilno v primeru razhajanja med izpovedjo tožnice in mnenjem, oprlo na izvedeniško mnenje. Glede na to, da se pritožba povsem sklicuje na ugotovitve izvedenca, katerim je sodišče sledilo, je nerelevantna pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo, katera so taka razhajanja, očitek, da je sodišče zato zmotno ugotovilo dejansko stanje pa neutemeljen. Sploh navedba, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje pritožničinih telesnih poškodb, saj v pritožbi samo povzema v naslednji točki navedene poškodbe, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno v izpodbijani sodbi povzelo iz izvedenskega mnenja.

7. Tožnica je v prometni nezgodi 15. 5. 2014, ko jo je oče s sprednjim kolesom avtomobila zadel ob levo nogo in nato zapeljal čez levo stopalo, utrpela zlom v predelu tarzometarzalnega sklepa levo, zlom II., III. in IV. stopalnice levo in zlom tarzalne kosti levo, pri tem pa dobila odprto razpočno rano hrbtišča levega stopala. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine sledilo mnenju izvedenca, s katerim se je tožnica izrecno strinjala, in sicer da je tožnica zelo hude telesne bolečine trpela nekaj ur, stalne srednje stopnje pet tednov, stalne lažje z vmesnim obdobjem občasnih srednje hudih pa šest mesecev, predvsem pri razgibavanju do zaključene fizioterapije in zdravljenja. Po tem obdobju so pri tožnici bile prisotne občasne lažje telesne bolečine, vezane predvsem na obremenitev, daljšo hojo, pa tudi stojo in lahko v manjši meri ostanejo trajno. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi ugotovitve izvedenca o neugodnostih v zvezi z zdravljenjem. Za tožnico je bila poleg neugodna hospitalizacija v zvezi z ekscizijo rane, repozicijo zlomov in fiksacijo žic in namestitvijo dokolenčne mavčne longete, ki jo je nosila dalj časa, hoja z berglami, nadaljnja hospitalizacija v obdobju 2 dni zaradi odstranitve žic ter številni prevezi, ki so bili v obdobju, ko je stopalo otekalo, boleči in zelo neprijetni, skupno 10 Rtg slikanj in eno računalniško tomografsko slikanje, ambulantni pregledi (8 krat), pregledi pri izbranem zdravniku (5 krat) ter fizioterapij (30 krat). V pritožbi je v zvezi z neugodnostmi v zvezi z zdravljenjem deloma povzet izvid iz izvedenskega mnenja, na podlagi katerega je izvedenec izdelal izvedensko mnenje (da je tožnica prejela infuzijo kristaloidov, analgetike in antibiotike ter Controlok), a tožnica ne trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, pa tudi sicer, kot že rečeno, tožnica ni imela pripomb na izvedensko mnenje, tako tudi ne na tisti del glede neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, kateremu je sodišče prve stopnje sledilo in ga upoštevalo pri odmeri odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o primernem zadoščenju za prestane in bodoče telesne bolečine pravilno upoštevalo tudi izpovedbo tožnice. Glede na ugotovljen obseg, trajanje in intenziteto telesnih bolečin in neugodnosti je sodišče druge stopnje prepričano, da je z odmero 8.000,00 EUR odškodnine sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo zgoraj navedeni načeli. V zadostni meri je upoštevalo pritožbeno še posebej izpostavljene bodoče telesne bolečine glede na tožničino starost ob škodnem dogodku, pri čemer je poudariti, da se bodo le-te pojavljale zgolj občasno in bodo lažje intenzitete. Prav tako je po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri upoštevana zatrjevana omejenost gibanja in delna izključenost iz družb vrstnikov ter opustitev športnih aktivnosti v času zdravljenja, kar predstavlja začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena.

8. Prav tako je neutemeljena pritožba v delu, v katerem izpodbija odmerjeno denarno odškodnino za strah. Sodišče prve stopnje je to odškodnino odmerilo ob upoštevanju po izvedencu ugotovljene intenzivnosti in trajanja primarnega in sekundarnega strahu ter ob upoštevanju izpovedbe tožnice. Izvedenec je ugotovil, da je ob samem dogodku trpela tožnica hud primarni strah, ki je trajal nekaj minut, dokler se ni zavedla, da je izven življenjske nevarnosti in na varnem. Strah za izid zdravljenja ter sekundarni strah pa je trajal pri tožnici najmanj šest mesecev po poškodbi, to je do konca aktivnega zdravljenja, ko je bilo stanje že dokončno. Kot je povzelo sodišče, je bil ta strah lažje stopnje. Izvedenec je tudi menil, da je pri tožnici še vedno prisoten občasen sekundarni strah lažje stopnje zaradi skrbi ob njeni negotovosti, da bi lahko nadaljevala športno kariero. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode pravilno, v skladu z zgoraj obrazloženim, upoštevalo tudi tožničino izpovedbo, torej v obsegu, ki jo potrjuje tudi izvedensko mnenje, kateremu pritožnica ni oporekala. Ob nespornem dejstvu, da se tožnica tudi po škodnem dogodku še ukvarja z rokometom, trenira in tudi tekmuje, čeprav glede na izpovedbo in sporočilo kluba v manjšem obsegu, je tudi po oceni pritožbenega sodišča 1.200,00 EUR primerna in pravična odškodnina za to obliko nepremoženjske škode, zavzemanje za še višji znesek pa neutemeljeno.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, pritožba pa tudi teh ugotovitev ne izpodbija, da so anatomske posledice pri tožnici deformacija tarzalnih sklepov v predelu medialne kuneiformne kosti ter manjše deformacije druge metatarzalne kosti. Funkcionalne posledice pa se kažejo v omejeni dorzifleksiji levega stopala in manjši omejitvi plantarne fleksije ter everzije. Omejena je iztegnitev prstov na levem stopalu, kar tožnico ovira pri športnih aktivnostih, predvsem pri počepanju. anatomske in funkcionalne posledice pa tožnico ovirajo pri športnih aktivnostih, predvsem pri teku po neravnem terenu, izvajanju vaj na orodjih ter gimnastičnih vaj. Tožnica pri vsakdanjih običajnih aktivnostih ni pomembno motena. Sodišče prve stopnje je glede na take ugotovitve povsem utemeljeno upoštevalo, da je zaradi navedenih omejitev življenjska aktivnost tožnice zmanjšana; še zlasti zato, ker je morala kot perspektivna rokometašica po končanem zdravljenju nekoliko zmanjšati intenzivno treniranje. Utemeljeno pa prvostopenjsko sodišče ni sledilo tožnici, da je morala ponavljati razred zaradi izostanka v šoli, saj je pravilno ugotovilo, tako na podlagi dopisa Gimnazije ... kot izpovedbe tožnice, da so bili razlogi za učni neuspeh v takratnem šolskem letu večplastni in kompleksni, čemur tožnica ni oporekala, saj se je tožnica že pred škodnim dogodkom decembra 2013 izpisala iz šole, februarja 2014 ponovno bila sprejeta v 2. letnik gimnazije, konec šolskega leta pa se odločila, da bo ponavljala letnik v programu predšolska vzgoja, v katerem je v prejšnjem šolskem letu končala 1. letnik. Tožnica tudi sicer s svojo izpovedbo ni potrdila navedb, da trpi duševne bolečine zato, ker ni opravila diferencialnih izpitov in drugega letnika gimnazije, pač pa je izpovedala zgolj, da je v naslednjem šolskem letu nadaljevala šolanje v drugem letniku smeri predšolska vzgoja. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je 10.000,00 EUR primeren in pravičen znesek denarnega zadoščenja za to obliko škode.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in z lastno zaznavo ugotovilo, da je na hrbtišču tožničinega levega stopala v višini zgornjega skočnega sklepa približno 10 cm x 4 cm velika neravna brazgotina po poškodbi kože, v distalnem delu stopala na hrbtišču, v višini 3. metatarzale pa 3,5 cm dolga pooperativna brazgotina na levem stopalu. Utemeljeno ni sledilo izvedencu, da gre za majhno kozmetično motnjo, pač pa je sledilo izpovedbi tožnice, da jo brazgotina moti, saj je vidna, ko je bosa, in to je predvsem poleti, ko ni zakrita. Odmerjeni znesek 1.000,00 EUR je sicer res nekoliko prenizek znesek zadoščenja za duševne bolečine zaradi skaženosti glede na zneske, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih, tudi glede na starost tožnice, a pritožbeno sodišče v odmero ni poseglo, ker je odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo kot celota primerna in pravična.

11. Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 20.200,00 EUR, kar predstavlja 19,8 povprečnih neto plač v mesecu razsoje sodišča prve stopnje, predstavlja primerno in pravično denarno odškodnino, ki ne izstopa iz okvira prisojenih odškodnin v primerljivih primerih (npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 123/2009, II Ips 1271/2008, II Ips 219/2000, II Ips 727/2004). Zato so pritožbena prizadevanja tožnice po zvišanju odškodnine neutemeljena.

12. Uveljavljeni pritožbeni razlogi po obrazloženem niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih (točka II in III izreka sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

OZ člen 179, 182.
Datum zadnje spremembe:
13.03.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAzOTk2