<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2030/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CP.2030.2015

Evidenčna številka:VSL0060967
Datum odločbe:07.10.2015
Senat, sodnik posameznik:Majda Urh (preds.), Irena Veter (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - priposestvovanje lastninske pravice - gradnja na tujem svetu - zgradba - gradbeni objekt - kvalificirana posest - dobra vera - dopolnilna sodba - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka

Jedro

Toženec je že s sklicevanjem na vloženo tožbo in potek zadeve IV P 1680/2007, ki je že pravnomočno končana (predmet negatornega zahtevka tožene stranke v zadevi IV P 1680/2007 je bil isti sporni svet kot v tej pravdi), brez težav izpodbil domnevo o dobrovernosti tožnika. Ker s tem manjka bistven element kvalificirane posesti, ni pogojev za priposestvovanje lastninske pravice v zahtevanem obsegu.

Betonska škarpa ni zgradba oziroma gradbeni objekt v smislu določb ZTLR o gradnji na tujem svetu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba in dopolnilna sodba potrdita.

II. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka 229,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine parc. št. 1 k. o. ..., ki je zemljiškoknjižna last tožene stranke, v delu, ki je na načrtu parcele z dne 30. 4. 2008 označen z rdečo barvo oziroma v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označen z rezervirano parcelo. Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencu povrniti 350,14 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z dopolnilno sodbo je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik tistega dela parcele št. 1 k. o. ..., ki je tako označen v načrtu parcele z dne 30. 4. 2008 ter da je toženec dolžan tožniku dovoliti geometrsko odmero tega zemljišča ter na tej podlagi vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo.

2. Tožnik se zoper sodbo in zoper dopolnilno sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga ustrezno spremembo oziroma podredno razveljavitev obeh. V prvi pritožbi tožnik najprej očita sodbi več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče do določenih trditev tožnika ni opredelilo ali se je napačno opredelilo in zaradi protispisnih ugotovitev sodišča. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika, čeprav je bistvenega pomena za ugotovitev, ali je bil tožnik v dobri veri in koliko časa. Glede škarpe sodišče spregleda, da predstavlja betonski temelj del objekta, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje z dne 6. 7. 2010. Tožnik je postavil še podredni tožbeni zahtevek, o katerem sodišče ni odločilo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Glede dobrovernosti tožnik trdi, da z vložitvijo tožbe z dne 18. 8. 1989 nikakor ni mogel biti v slabi veri, ker je toženec tožbeni zahtevek v tej zadevi postavil šele po izdelavi izvedeniškega mnenja, šele tedaj se je sicer napačno ugotovilo, da naj bi šlo za sporni svet. Šele 9. 5. 2012 je tožnik po sodnem ogledu na kraju samem izvedel, kaj naj bi sporni svet v naravi sploh predstavljal. Glede gradnje na tujem svetu pa tožnik navaja, da sodišče škarpe oziroma betonskega temelja ne more in ne sme šteti kot samostojne gradnje, ampak kot neločljiv del objekta – gospodarskega poslopja, saj sta bila hkrati grajena.

3. V pritožbi proti dopolnilni sodbi tožnik navaja, da bi moralo sodišče v obrazložitvi sodbe navesti jasne razloge za zavrnitev, vendar tega ni storilo, ampak se je v izogib ponavljanju le sklicevalo na obrazložitev sodbe z dne 14. 1. 2015, kar ni dovolj. Prav tako bi moralo sodišče ponovno odpreti glavno obravnavo. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na svojo pritožbo zoper sodbo z dne 14. 1. 2015 in iz previdnosti ponavlja celotno vsebino te pritožbe.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na obe pritožbi, zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev obeh pritožb in potrditev sodbe ter dopolnilne sodbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Razlogi sodbe si ne nasprotujejo, niti ni v obrazložitvi protispisnih ugotovitev sodišča. Sodba v 3. točki obrazložitve vsebuje korekten povzetek toženčevega odgovora na tožbo in nadaljnjih navedb, s katerimi je zavračal tožnikove trditve, zato ni nobene podlage za pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je nadalje pravilno navedlo kot nesporno med strankama dejstvo, da predstavlja sporni svet, ki je predmet tega postopka, isti svet(1), kot je bil predmet negatornega zahtevka tožene stranke v zadevi IV P 1680/2007. Ta nesporna ugotovitev izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 11. 2014, je pravilno povzeta in že zato ne more biti protispisna. V nadaljevanju pritožba neutemeljeno očita sodbi, da se ni opredelilo do vseh tožnikovih trditev, predvsem, kdaj naj bi izvedel, kaj je predmet spora v zadevi IV P 1680/2007 in kakšen naj bi bil dejanski dogovor strank o meji v zadevi N 560/89. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi v zadostni meri in pravilno pojasnjuje, zakaj šteje navedene tožnikove trditve za neutemeljene oziroma nerelevantne. Obrazložitev sodbe v delu, ki obravnava tožnikovo zahtevo za pridobitev lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem svetu, ne vsebuje v pritožbi očitanih protispisnih ugotovitev. Prvostopenjsko sodišče prav tako ni kršilo določb postopka, ker ni zaslišalo tožnika in prič, ki jih je predlagal, saj to za ugotovitev pravno pomembnih dejstev ni bilo potrebno, svojo odločitev pa je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno obrazložilo. Nejasen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče tožnika pozvati, da se opredeli, ali je škarpa del objekta, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Tožnik tega v postopku ni zatrjeval, zato gre za pritožbeno novoto, ki ni dopustna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Hkrati pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pritožbena trditev v očitnem nasprotju s tistim, kar je sam tožnik navajal v tem postopku, ko se je skliceval na gradnjo na tujem svetu kot pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na spornem delu toženčeve parcele. Navajal je namreč, da je v letu 1985 na spornem svetu zgradil betonski temelj, na katerem je leto kasneje postavil žičnato ograjo, ne pa, da betonski temelj predstavlja del objekta, za katerega je kasneje pridobil gradbeno dovoljenje. Prvostopenjsko sodišče s sodbo res ni odločilo o podrejenem tožbenem zahtevku, ampak je to storilo z dopolnilno sodbo, kar pomeni, da je s tem samo odpravilo v pritožbi očitano bistveno kršitev pravil postopka.

7. Tožnik je v nasprotni tožbi, vloženi v zadevi IV P 1680/2007, ki se po sklepu sodišča obravnava posebej, zahteval ugotovitev lastninske pravice na delu parcele št. 1 k. o. ..., katere zemljiškoknjižni lastnik je toženec. Kot podlago za originarno pridobitev lastninske pravice navaja priposestvovanje, podrejeno pa še gradnjo na tujem svetu.

8. Materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča, s katerim utemeljuje zavrnitev ugotovitve priposestvovanja na delu parc. št. 1 k. o. ..., je pravilno oprto na določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in pred njim veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Za originarno pridobitev lastninske pravice v zatrjevanem obdobju (od 31. 8. 1984 do 9. 5. 2012), bi morali biti izpolnjeni zakonski pogoji. Za priposestvovanje lastninske pravice v tem obdobju so najprej veljala pravila ZTLR, od 1. 1. 2003 pa SPZ, ki v prehodni določbi 269. člena glede trajanja priposestvovanja določa, da se v primeru, če je priposestvovalna doba začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določila slednjega. SPZ za priposestvovanje nepremičnine zahteva dobrovernost lastniškega posestnika ter potek časa. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo ugotovilo, da tožnik v obdobju, potrebnem za priposestvovanje (deset let), ni bil ves čas dobroveren. Dobra vera se domneva (9. člen SPZ) in toženi stranki je uspelo izpodbiti to domnevo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno povzelo bistvo sodne prakse o tem, kdaj je posestnik dobroveren in kdaj ni. Dobroveren posestnik je tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje. Četudi je tožnik zatrjeval, da je bil subjektivno prepričan, da je lastnik spornega dela parcele št. 1, pa je na podlagi vseh konkretnih okoliščin obravnavane zadeve povsem očitno, da to ne drži. Ključno je dejstvo, da je toženec 18. 8. 1989 vložil tožbo zoper tožnika zaradi vznemirjanja lastninske pravice prav na spornem delu parcele št. 1, zato ne more biti dvoma o tem, da je bil tožnik najkasneje ob vročitvi tožbe v zadevi IV P 1680/2007 seznanjen, da mu toženec prepoveduje kakršnekoli posege na svoji parceli, torej tudi gradnjo škarpe oz. betonskega temelja. Pritožbene trditve, da tožnik z vložitvijo tožbe ni mogel biti slaboveren, češ da je šele v letu 2012 po ogledu na kraju samem izvedel, kaj naj bi „sporni svet“ v zadevi IV P 1680/2007 v naravi sploh predstavljal, so čisto sprenevedanje. Ne le zato, ker je bilo med pravdnima strankama v obravnavani zadevi kot nesporno ugotovljeno, da je v obeh zadevah spor o istem tožnikovem posegu na istem delu toženčeve parcele, s čemer je tožnik tudi utemeljeval vložitev nasprotne tožbe. Poleg tega je med strankama ves čas sporno le eno ravnanje tožnika, namreč postavitev škarpe in (ali)betonskega temelja z žičnato ograjo ter nalaganje odpadnega materiala na parceli. Prav takšni tožnikovi gradbeni posegi na parcelo pa so bili podlaga za tožbo v zadevi IV P 1680/2007, vloženi 18. 8. 1989. Že zato je toženec zgolj s sklicevanjem na vloženo tožbo in potek zadeve IV P 1680/2007, ki je že pravnomočno končana, brez težav izpodbil domnevo o dobrovernosti tožnika. Ker s tem manjka bistven element kvalificirane posesti, ni pogojev za priposestvovanje lastninske pravice v zahtevanem obsegu.

9. V nadaljevanju je prvostopenjsko sodišče presojalo, ali je tožnik morebiti pridobil lastninsko pravico na spornem delu toženčeve nepremičnine z gradnjo na tujem svetu po določilih 24. do 26. člena ZTLR. Kot bistveni razlog za zavrnitev zahtevka tudi na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče navedlo, da škarpe ni možno šteti za stavbo ali drugo zgradbo oziroma gradbeni objekt v smislu določbe prvega odstavka 24. člena ZTLR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta razlog pravilen in prepričljivo obrazložen. Da betonska škarpa ni zgradba oziroma gradbeni objekt v smislu določb ZTLR o gradnji na tujem svetu, se je izrekla tudi že sodna praksa.(2) Pritožba se neutemeljeno sklicuje na gradbeno dovoljenje UE ..., izdano 6. 7. 2010, ki naj bi dokazovalo, da škarpa ni samostojna gradnja, ampak neločljiv del objekta – gospodarskega poslopja, zgrajenega na sosednji tožnikovi parceli. Tudi če bi bila ta pritožbena trditev pravočasna, je očitno neutemeljena, saj iz predloženega gradbenega dovoljenja ne izhajajo trditve, na katerih tožnik temelji razloge za pridobitev lastninske pravice. Kot je že pojasnjeno, pa je tožnik šele v pritožbi in zato prepozno zatrjeval, da naj bi bila sporna škarpa sestavni del gospodarskega poslopja.

10. Pritožbeno sodišče je zato ugotovilo, da tožnik neutemeljeno zahteva pridobitev lastninske pravice na spornem delu toženčeve parcele po obeh pravnih podlagah. Zavrnitev tožbenega zahtevka je pravilna in zakonita, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper dopolnilno sodbo:

11. Dopolnilna sodba (325. člen ZPP) je sodba, s katero sodišče odloči o zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s prej izdano sodbo. V konkretni zadevi je bila dopolnilna sodba izdana, ker prvostopenjsko sodišče s sodbo ni odločilo o podrednem tožbenem zahtevku, četudi je primarnega zavrnilo. Pri tem je pomembno, kar je pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče v razlogih dopolnilne sodbe, da je podredni zahtevek v bistvenem delu enak kot primarni, saj je razlika med obema zahtevkoma le v načinu realizacije tožbenega zahtevka (tožnik se je po primarnem zahtevku skliceval na elaborat, ki bi ga med postopkom izdelal izvedenec geometer, v podrednem zahtevku pa je predlagal ustrezno geodetsko odmero in nato na novonastali parceli vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja z vpisom lastninske pravice na tožnika). Razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka so zato lahko povsem enaki kot tisti, ki se nanašajo na primarni tožbeni zahtevek, prav to pa velja tudi za pritožbene razloge. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da dopolnilna sodba ni dovolj obrazložena, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen. Sodba in dopolnilna sodba v tej zadevi tvorita celoto in ker je razloge za svoje stališče prvostopenjsko sodišče podrobno navedlo v sodbi, se je v dopolnilni sodbi nanje tudi utemeljeno sklicevalo(3). Iz navedenih razlogov je tudi pritožba tožnika zoper dopolnilno sodbo neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. in 155. člena ZPP. Ker tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, mora sama trpeti svoje stroške postopka. Toženi stranki pa mora povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbi (nagrada za pritožbeni postopek 168,00 EUR, pavšalni znesek za PTT storitve 20,00 EUR, DDV, skupaj 229,40 EUR).

-------------

Op. št. (1): Kar pomeni isti del parcele št. 1 k. o. ...

Op. št. (2): Sodba VS RS II Ips 9/2009.

Op. št. (3): Sodba VSL I Cp 3158/2010.


Zveza:

SPZ člen 9, 43, 269. ZTLR člen 24, 24/1, 26, 28. ZPP člen 325, 339, 339/2, 339/2-14.
Datum zadnje spremembe:
17.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg4NTU4