<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Civilni oddelek

VSM sodba I Cp 1143/2014
ECLI:SI:VSMB:2015:I.CP.1143.2014

Evidenčna številka:VSM0022377
Datum odločbe:11.02.2015
Senat, sodnik posameznik:Vlasta Polanec (preds.), mag. Igor Strnad (poroč.), Alenka Zgubič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:izstavitev zemljiškoknjižne listine

Jedro

Četudi bi sprejeli razlago, da že vpisana zaznamba prepovedi odsvojitve in obremenitve (na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v M, opr. št. II P 1060/2003 z dne 28.1.2004, prepoved se je nanašala na toženko kot takratno zemljiškoknjižno lastnico), ne prepoveduje sklepanja zavezovalnega obligacijskega pravnega posla (predpogodbe)1, pa ni nobenega dvoma, da je neizpolnitev predpogodbe nastopila zato, ker je toženka izgubila vsa upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice z učinki ex tunc; pravnomočno (sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1518/2010 z dne 1.2.2011) je bila namreč razveljavljena prodajna pogodba z dne 13.1.2003, sklenjena med toženko in M. D., pri čemer je bilo v sodbi pojasnjeno, da je bil ugotovljen razlog ničnosti.

Pravnomočna odločitev, katere pravni učinek je, da toženka nikoli ni bila lastnica sporne nepremičnine, ji odvzema kakršnokoli aktivno legitimacijo za vtoževanje denarne odmene za uporabo nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi I.S. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni v tč. II.1. izreka tako, da glasi:

„Toženec I.S. je dolžan plačati tožnici S.B. 1.098,20 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 539,01 € od 26.1.2010 do plačila; zneska 105,00 € od 13.2.2006 do plačila; zneska 57,58 € od 17.2.2006 do plačila; zneska 236,08 € od 29.9.2009 do plačila; zneska 160,53 € od 12.11.2008 do plačila, v roku 15 dni.“ in

v tč. III. izreka tako, da glasi:

„Tožnica S.B. krije sama svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.“.

II. V presežku se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi v tč. I.3. in IV. izreka.

III. Pritožba S.B. se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi v tč. I.2 in IV. izreka.

IV. Tožnica S.B. mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu I.S. njegove pritožbene stroške v znesku 962,33 €, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano odločbo je sodišče prve stopnje ustavilo pravdni postopek opr. št. II P 39/2011 glede izstavitve zemljiškoknjižne listine (tč. I.1. izreka). Toženko S.B. je obsodilo na plačilo 22.100,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2011 dalje, do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (tč.I.2. in I.3. izreka). Toženec po nasprotni tožbi I.S. pa je dolžan plačati 25.242,68 €; ta znesek je sodišče prve stopnje razdelilo po posameznih mesecih in nato določilo tudi datum zamude in pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnic, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. II.1. in II.2. izreka). Tožnik I.S. je dolžan plačati 2.475,83 € pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. III. izreka), toženka S.B. pa je dolžna plačati 1.486,95 € pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. IV. izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencih, pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik I.S. se pritožuje zoper tč. I/3, II/1 ter III. in IV. izreka, iz vseh pritožbenih razlogov. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo opr. št. I Cp 1518/2010 z dne 1.2.2011 razsodilo, da je prodajna pogodba, sklenjena med prodajalcem M.D. in toženko, nična. V tej posledici sta C. in A.D., z učnikom od 21.7.2003, pridobila lastninsko pravico na predmetni nepremičnini. Ker toženka S.B. nikoli ni bila lastnica te nepremičnine, nima zahtevka na plačilo uporabnine. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker je uporabilo obligacijska pravila o neupravičeni pridobitvi iz Obligacijskega zakonika-OZ, moralo pa bi uporabiti pravila o stvarnopravnih reparacijah iz Stvarnopravnega zakonika-SPZ. Tožnik v nepremičnini tudi ni bival brez pravnega naslova, saj sta pravdni stranki dne 10.1.2005 sklenili predpogodbo in jo utrdili z aro, in med njima nikoli ni bilo namena vzpostaviti najemno razmerje, kar je potrdilo tudi Višje sodišče v Mariboru s sodbo I Cp 481/2009. Dejstvo, da toženka kasneje ni mogla izpolniti svoje obveznosti po predpogodbi, ne daje zaključka, da je tožnik v nepremičnini bival brez pravnega naslova, nenazadnje to potrjujejo njene lastne navedbe, da:“kljub dogovoru ni plačeval obratovalnih stroškov.“. Tožnik je sedem let bival v nepremičnini, toženka je postopek plačila sprožila šele po citirani pravnomočno sodbi sodišča druge stopnje, s katero je „izgubila“ lastništvo na navedeni nepremičnini. Sodišče je prezrlo navedbe tožnika, da je obroke kupnine plačeval, sicer bi se toženka poslužila sodnih postopkov, torej nepremičnine ni brezplačno uporabljal. Toženki je tako plačal 11.412,40 €, prenehal pa je plačevati potem, ko je toženka zoper njega uvedla sodne postopke. Toženka torej ni aktivno legitimirana za vtoževanje zahtevka iz naslova uporabnine, zato tožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in v celoti zavrne njen zahtevek, podrejeno sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

4. Toženka S.B. vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava zoper tč. I/2. izreka in sicer glede plačila 20.000,00 € (dvojne are) ter stroškovno posledico (tč. IV. izreka). Na predmetni nepremičnini je bila res dne 28.1.2004 zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve, vendar je toženka verjela, da je pridobila lastninsko pravico na nepremičnini. Šele s prejemom mnenja izvedenca je izvedela za napake volje, kar potrjuje tudi sodišče v tč. 18. obrazložitve, šele s prejemom sodbe Višjega sodišča v Mariboru, s katero je bila prodajna pogodba razveljavljena, je resnično izvedela, da nepremičnina ni njena last. Sklepanje pravnega posla se ni zdelo problematično niti notarki, zato vrnitev dvojne are ni mogoče utemeljiti na podlagi IV. člena predpogodbe, saj ta zahteva izključno krivdo prodajalke. Tožnik je prvi kršil predpogodbo, ker ni plačeval mesečno dogovorjenih obrokov kupnine v znesku 700,00 €. Ker se tudi ni zanimal za izid pravde v zvezi z nepremičnino, ga ni mogoče ekskulpirati in z njim simpatizirati. Obroke je prenehal plačevati že v letu 2005, zaradi česar je predpogodba prenehala še preden je Višje sodišče v Mariboru v letu 2011 odločilo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo v tč. 18. obrazložitve. Iz narave predpogodbe namreč izhaja, da z njeno sklenitvijo ne nastanejo pravice in obveznosti iz glavne pogodbe, temveč daje le podlago za sklenitev glavne pogodbe, zato prepoved odtujitve in obremenitve na sklenitev predpogodbe ni vplivala. Vrhovno sodišče je že odločilo, da sklenjena predpogodba ne daje upravičenja za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini (II Ips 65/96 z dne 26.9.1996). Toženka predlaga, da se pritožbi ugodi in zavrne zahtevek glede plačila dvojne are, s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika navaja razloge, zaradi katerih je odločitev sodišča prve stopnje pravilna glede uporabe materialnega prava (določila OZ o neupravičeni pridobitvi). Toženka je bila v obdobju, v katerem zahteva plačilo uporabnine, zemljiškoknjižna lastnica in edina upravičena uporabljati stvar, ničnost prodajne pogodbe je nastopila šele kasneje. Njeno upravičenje je potrebno presojati v tej luči in ne z učinki izbrisne tožbe. Predpogodba tožniku ne daje upravičenja oz. pravnega naslova za bivanje v nepremičnini. Toženka je upravičena do uporabnine, navedbe tožnika, da je plačal najmanj 11.412,40 € pa so se izkazale za neverodostojne. Toženka predlaga, da se pritožba tožnika zavrne kot neutemeljena in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Toženka je nato vložila še dopolnitev odgovora na pritožbo, ki pa ga sodišče druge stopnje zaradi prepozne vložitve, ni upoštevalo (drugi odst. 344. čl. ZPP).

6. Pritožba tožnika je pretežno utemeljena, pritožba toženke pa ne.

7. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

O pritožbi toženke S.B.

8. Kot je bilo zgoraj povzeto, se toženka pritožuje delno zoper obsodilni del sodbe (tč.I.2.izreka) ter posledično zoper stroškovno odmero (tč.IV. izreka) in sicer glede plačila 20.000,00 €. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika v tem delu zato, ker je ugotovilo, da je tako na podlagi IV. tč. predpogodbe o nakupu nepremičnine, kot tudi v skladu z drugim odst. 65. čl. OZ, toženka odgovorna oz. izključno kriva, da ni prišlo do sklenitve glavne pogodbe. Njena odgovornost (izključna krivda) je v tem, da je predpogodbo sklenila kljub v zemljiški knjigi vpisani zaznambi prepovedi odtujitve in obremenitve, pa tudi zato, ker realizacija predpogodbe ni bila mogoča:“...še manj kasneje, ko ni bila več niti zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine.“ (povzeto in citirano iz tč. 18. obrazložitve).

9. Predpogodba je obligacijski, zavezovalni pravni posel, katerega predmet izpolnitve je sklenitev glavne pogodbe. V obravnavani zadevi bi se sklenitev glavne pogodbe nanašala na odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini. Vrnitev are (enojne ali dvojne) je vezana na dejanski stan, ki ustreza zakonskemu pojmu odgovornosti za neizpolnitev pogodbe. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da predpogodba ni bila izpolnjena izključno iz razlogov na strani toženke. Četudi bi sprejeli razlago, da že vpisana zaznamba prepovedi odsvojitve in obremenitve (na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 1060/2003 z dne 28.1.2004, prepoved se je nanašala na toženko kot takratno zemljiškoknjižno lastnico), ne prepoveduje sklepanja zavezovalnega obligacijskega pravnega posla (predpogodbe)(1), pa ni nobenega dvoma, da je neizpolnitev predpogodbe nastopila zato, ker je toženka izgubila vsa upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice z učinki ex tunc; pravnomočno (sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1518/2010 z dne 1.2.2011) je bila namreč razveljavljena prodajna pogodba z dne 13.1.2003, sklenjena med toženko in M.D., pri čemer je bilo v sodbi pojasnjeno, da je bil ugotovljen razlog ničnosti. V razmerju med sedanjima pravdnima strankama in vprašanjem odgovornosti za neizpolnitev predpogodbe pa je popolnoma jasno, da je toženka tista, ki je izgubila vsa upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice, zato do sklenitve glavne pogodbe, ki bi vključevala tudi razpolagalni pravni posel, ni in tudi ne bi moglo priti. Okoliščina, da je tožnik le delno izpolnil njegovo obveznost, kar pritožba poudarja, ni pomembna, saj OZ za takšne položaje izrecno dopušča odložitev izpolnitve obveznosti ene stranke(2).

10. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

O pritožbi tožnika I.S.

11. Sodišče prve stopnje je zavrnilo več ugovorov tožnika, med drugim tudi ugovor aktivne legitimacije in sicer:“Tožnica je, kot že navedeno, v vtoževanem obdobju bila zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine in je kot imetnica stvari upravičena s tožbo zahtevati uporabnino.“ (tč. 27. obrazložitve).

12. Sodišče druge stopnje je v tč. 9. obrazložitve te sodbe pojasnilo, da je bila prodajna pogodba z dne 13.1.2003 sicer „razveljavljena“, čeprav je bil ugotovljen razlog ničnosti, toda bistveno je, da so nastopili učinki „ex tunc“, kar pomeni, da so bili povratno odpravljeni vsi pravni učinki, nastali iz prodajne pogodbe. Pravnomočen je namreč postal tudi izrek sodbe, v katerem je bilo odločeno o dajatvenem kondikcijskem zahtevku (87. čl. OZ), na podlagi katerega so bili odpravljeni pravni učinki nične prodajne pogodbe in sicer prenos lastninske pravice na toženko. Ker gre za učinke „ex tunc“, kar pomeni, da lastninska pravica nikoli ni bila prenesena na toženko, je prej citirano stališče sodišča prve stopnje v popolnem nasprotju z izrekom in razlogi že pravnomočne sodbe. S tem je kršeno načelo vezanosti sodišča na pravnomočno odločbo sodišča(3).

13. Pravnomočna odločitev, katere pravni učinek je, da toženka nikoli ni bila lastnica sporne nepremičnine, ji odvzema kakršnokoli aktivno legitimacijo za vtoževanje denarne odmene za uporabo nepremičnine. To ne velja le za uporabo določb SPZ o stvarnopravnih reparacijah (aktivno legitimiran je lastnik neke stvari, toženka pa to ni bila), temveč tudi za pravno podlago, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje (198. in 190. čl. OZ). Toženka nima niti položaja „imetnika“, ker nima nobenega pravnega naslova, torej nobenega pravnega razmerja, iz katerega bi izhajala njena materialna pravica, katere sestavni del je tudi subjekt, nosilec te pravice. Ker ne obstaja ena izmed kumulativno določenih predpostavk neupravičene pridobitve (prikrajšanje toženke), so postale popolnoma nepomembne vse okoliščine, ki se nanašajo na tožnika (njegova obogatitev) ali vzročne zveze. Za takšen zahtevek, kot ga je postavila toženka, bi bil aktivno legitimiran lastnik nepremičnine, kar pa toženka, glede na izgubo njene lastninske pravice za nazaj, nikoli ni bila.

14.Neutemeljena pa je pritožba v delu, v kolikor se izpodbija sodba tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da toženki plača 1.098,00 € obratovalnih stroškov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za plačila, ki so bremenila tožnika, saj gre za stroške, povzročene z uporabo nepremičnine in je glede dejanske podlage odločanja uporabilo določilo 214. čl. ZPP (tč. 32. obrazložitve). Ker je toženka nesporno plačala stroške, ki bi jih moral plačati tožnik, materialnopravna podlaga takšnega zahtevka pa je drugačna (197. čl. OZ), torej ni vezana na vprašanje lastninske pravice na nepremičnini, je pritožba v tem delu neutemeljena.

15. Neutemeljena je pritožba tožnika tudi v delu, v katerem je bil zavrnjen njegov presežni del zahtevka (tč. I.3. izreka). Pritožba v tem delu povsem nekonkretizirano uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja s trditvijo o „prezrtju“ navedb tožnika. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je povsem pravilna (tč. 19. obrazložitve) in v bistvu temelji na tem, da tožnik s predlaganimi dokazi ni uspel z ustreznim dokaznim standardom dokazati svojih trditev o višjih plačilih. Sodišče druge stopnje v tem delu v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje in zavrača neutemeljene pritožbene navedbe.

16. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo razlago, da je toženka aktivno legitimirana za denarni zahtevek iz naslova uporabnine nepremičnine, ker bi naj v vtoževanem obdobju imela lastninsko pravico na nepremičnini. Sodišču druge stopnje ni bilo potrebno posegati v dejansko stanje, da je lahko sprejelo drugačno materialnopravno razlago, zato je lahko odločitev sodišča prve stopnje spremenilo na pritožbeni seji (peta alineja 358. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje je odločitev v glavni stvari, v tč. II.1. izreka spremenilo tako, da je I.S. dolžan plačati 1.098,20 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od specificiranih zneskov glavnic in datumov zamude do plačila; v tč. II.2. izreka pa sodišču druge stopnje ni bilo potrebno izrecno posegati, saj presežni zavrnili del ni vseboval natančnih zneskov, temveč je bil določen opisno. Razumljivo pa je, da se sicer sprememba nanaša tudi na ta del. V delu, v katerem je pritožba neutemeljena, jo je sodišče druge stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

Stroškovna odločitev

17. Toženka S.B. v pritožbenem postopku ni uspela, zato je sodišče druge stopnje potrdilo tudi odločitev o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje in odmerjenih v tč. IV. izreka (165. čl. ZPP).

18. Tožnik I.S. je v pritožbenem postopku, ki se nanaša na odločitev po nasprotni tožbi (tč. II. izreka) uspel skoraj s celotnim delom, njegov neuspeh znaša le 4 odstotke. Sodišče druge stopnje bi zato uporabilo zakonsko pooblastilo iz tretjega odst. 154. čl. ZPP in odločilo, da mora toženka povrniti tožniku vse njegove stroške. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni priglasil stroškov po nasprotni tožbi, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo oz. je odločilo tako, da je spremenilo stroškovno odločitev v tč. III. izreka in mora toženka S.B. kriti sama svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik pa ni uspel s pritožbo glede odločitve v tč. I.3. izreka, nanjo pa se navezuje stroškovno odločitev v tč. IV. izreka, zato je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje potrjena.

19. V pritožbenem postopku je uspel pritožnik I.S. skoraj v celoti, S.B. pa ne. Slednja torej nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mednje sodi tudi odgovor na pritožbo tožnika (154. in 165. čl. ZPP). Kot je bilo zapisano zgoraj, je pritožnik I.S. uspel v pritožbenem postopku skoraj v celoti, vendar le po nasprotni tožbi, zato je upravičen le do povrnitve teh stroškov, ki znašajo skupno 962,33 € (brez sodne takse, glede katere je bil oproščen), z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (154., 165. in 313. čl. ZPP).

---.---

Op. št. (1) : Na tem mestu naj zadostuje navedba, da se prepoved odsvojitve in obremenitve nanaša na razpolagalno upravičenje, torej na eno izmed treh materialnopravnih upravičenj lastninske pravice (predmet razpolaganja), ki sodi med sestavine razpolagalnega (stvarnega) posla; na veljavnost zavezovalnega (obligacijski) posla namreč ne vpliva okoliščina, če v trenutku sklepanja tega posla prodajalec nima lastninske pravice na stvari (440. čl. OZ).

Op. št. (2) : 102. čl. OZ:“(1) Če je dogovorjeno, da bo najprej ena stranka izpolnila svojo obveznost, po sklenitvi pogodbe pa se premoženjske razmere druge stranke toliko poslabšajo, da je negotovo, ali bo ona mogla izpolniti svojo, ali je to negotovo iz drugih resnih razlogov, lahko stranka, ki se je zavezala, da bo prva izpolnila obveznost, odloži njeno izpolnitev, dokler druga stranka ne izpolni svoje obveznosti ali ne da zadostnega zavarovanja, da jo bo izpolnila.“

Op. št. (3) : Podrobneje Rijavec V., v Ude L...(et al.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1.knjiga, Ljubljana 2005, str. 129-132.


Zveza:

OZ člen 65, 65/2, 87, 102, 102/1, 190, 198, 440.
Datum zadnje spremembe:
15.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4MTQx