<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Izvršilni oddelek

VSL Sklep IV Ip 277/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:IV.IP.277.2019

Evidenčna številka:VSL00021316
Datum odločbe:13.02.2019
Senat, sodnik posameznik:Magda Gombač Gluhak (preds.), Tjaša Potparič Janežič (poroč.), Tanja Kumer
Področje:IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:stroški potrebni za izvršbo - neobrazložen ugovor - stroški odgovora upnika na ugovor dolžnika - objektivno potrebni stroški

Jedro

Dolžnik mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Potrebni stroški so le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi. Utemeljenost upnikovega zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na ugovor je zato treba presojati ne le po kriteriju uspeha, temveč tudi z vidika njegove vsebine in s tem prispevka k odločitvi o ugovoru. Če je odgovor na ugovor vsebinsko prazen, stroškov takšnega odgovora ni utemeljeno naložiti v plačilo dolžniku. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje upnika pozvalo k podaji odgovora na ugovor, upnik v konkretni zadevi s svojimi navedbami ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča prve stopnje o ugovoru. Dolžnik namreč v ugovoru ni navedel nobenih pravno pomembnih dejstev in nobenega izmed ugovornih razlogov, ki bi preprečevali zavarovanje. Upnik tako s svojim odgovorom na ugovor (ki je že na prvi pogled neobrazložen) ni v ničemer pripomogel k odločitvi sodišča prve stopnje, saj bi bila ta enaka, tudi če odgovora sploh ne bi vložil (pravo namreč sodišče pozna po uradni dolžnosti - iura novit curia).

Izrek

I. Pritožba upnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki III izreka potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju zavrnilo, v točki II je predlog dolžnika za omejitev zavarovanja zavrnilo in v točki III sklenilo, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor.

2. Zoper III. točko izreka v stroškovnem delu se pravočasno pritožuje upnik, ki predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je v III. točki izreka sklenilo, da upnica sama krije svoje stroške odgovora na ugovor, pri čemer je navedlo, da upničin odgovor na ugovor ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča in je bil kot takšen nepotreben. Upnica pojasnjuje, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in sicer peti odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. V predmetni zadevi je sodišče 21. 6. 2018 izdalo sklep o zavarovanju, s katerim je dovolilo zavarovanje upničine denarne terjatve na dolžnikovih nepremičninah in odmerilo stroške v znesku 93,63 EUR. Zoper sklep je dolžnik vložil, ugovor s katerim je ugovarjal sklepu o zavarovanju v celoti, pri čemer je še predlagal, da upoštevajoč 34. člen ZIZ iz zavarovanja izloči določene nepremičnine, poleg tega je ugovarjal plačilu stroškov, ki jih je odmerilo sodišče. Sodišče je dolžnikov ugovor vročilo upnici z navedbo, da pošilja obrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju in opozorilom, da se lahko pisni odgovor vloži v enem izvodu, v roku 8 dni od njegovega prejema, sicer bo sodišče štelo, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Upnica je upoštevajoč navedbo sodišča, da gre za obrazložen ugovor in opozorilu sodišča vložila odgovor na ugovor in priglasila stroške. V odgovoru na ugovor je upnica navedla, da dolžnik ni podal nobenega izmed ugovornih razlogov po 55. členu ZIZ, prav tako je nasprotovala njegovemu predlogu za omejitev zavarovanja in obrazloženo odgovorila na ugovorne navedbe glede plačila stroškov zavarovanja. Upnica ni mogla predvideti, da bo sodišče naknadno dolžnikov ugovor štelo za neobrazložen in je na ugovor odgovorila zato, da zagotovi varstvo svojih pravic v predmetnem postopku zavarovanja. Glede na vsebino dolžnikovega ugovora, predvsem pa ugovorne navedbe v delu, kjer je dolžnik na podlagi 34. člena ZIZ predlagal omejitev zavarovanja upnica poudarja, da je bil odgovor na ugovor potreben, saj je nasprotovala dolžnikovemu predlogu. V kolikor na ugovor ne bi odgovorila, bi sodišče glede na opozorila, lahko štelo dolžnikove navedbe v ugovoru za resnične in ugodilo tudi dolžnikovemu predlogu za omejitev zavarovanja. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo dolžnik predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

6. Na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Potrebni stroški so le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi. Utemeljenost upnikovega zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na ugovor je zato treba presojati ne le po kriteriju uspeha, temveč tudi z vidika njegove vsebine in s tem prispevka k odločitvi o ugovoru. Če je odgovor na ugovor vsebinsko prazen, stroškov takšnega odgovora ni utemeljeno naložiti v plačilo dolžniku.

7. Kljub temu da je sodišče prve stopnje upnika pozvalo k podaji odgovora na ugovor, upnik v konkretni zadevi s svojimi navedbami ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča prve stopnje o ugovoru. Dolžnik namreč v ugovoru ni navedel nobenih pravno pomembnih dejstev in nobenega izmed ugovornih razlogov, ki bi preprečevali zavarovanje. Dolžnik je namreč v ugovoru le smiselno predlagal omejitev izvršbe, pri čemer se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da dolžnik le pavšalno in nekonkretizirano navaja, da bi upnik s prodajo preostalih nepremičnin iztržil več kot dovolj za poplačilo terjatve, pri čemer z ničemer ne izkazuje vrednosti nepremičnin in glede tega tudi ne predlaga nobenega dokaza, čeprav je glede tega trditveno in dokazno breme na dolžniku. Upnik tako s svojim odgovorom na ugovor (ki je že na prvi pogled neobrazložen) ni v ničemer pripomogel k odločitvi sodišča prve stopnje, saj bi bila ta enaka, tudi če odgovora sploh ne bi vložil (pravo namreč sodišče pozna po uradni dolžnosti - iura novit curia).

8. Odločitev, da stroški odgovora na ugovor objektivno niso bili potrebni za izvršbo, je torej pravilna. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je upnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu III. točke izreka, v katerem je odločeno, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 38, 38/5, 57, 58, 58/1
Datum zadnje spremembe:
15.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3NzA1