VSL sklep II Cp 3008/2012

Jedro

Odgovornost za škodo zaradi strokovne napake je poslovna, odgovornost za škodo zaradi nedopustnega posega v telesno integriteto pa neposlovna.

Za škodo, ki jo povzročijo zdravstveni delavci pri svojem delu, odgovarja zdravstvena ustanova (in zanjo zavarovalnica, pri kateri je zavarovana njena odgovornost), razen če dokaže, da so ravnali tako, kot je bilo treba. Ker gre za poklicno dejavnost, se zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka.

Če se uresničijo tista tveganja, na katera bi moral biti pacient opozorjen, pa ni bil, tožena stranka za svojega zavarovanca oškodovancu odgovarja zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti. Če pa se skozi zdravljenje realizirajo riziki, ki z zdravljenjem niso povezani, oškodovanec s svojim zahtevkom uspe le, če dokaže dejstva o storjeni strokovni napaki – zdravljenju v nasprotju s pravili stroke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 16.812,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2008 in plačilo pravdnih stroškov. Slednje je naložilo v plačilo tožeči stranki v odmerjeni višini 189,85 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V sodbi so napačni povzetki navedb tožeče stranke v zvezi s pristnostjo njene zobozdravstvene kartoteke pri zavarovancu tožene stranke, nepopolno je povzeta njena izpovedba. Poraja se dvom o skrbnosti opravljene presoje. Zaradi opustitve izvedbe dokazov s pridobitvijo celotnega originalnega zobozdravstvenega kartona in postavitvijo izvedenca grafologa je podana relativna bistvena kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost dejanskih ugotovitev o izvedenih posegih v ordinaciji dr. G.. Ugotovitev o nespornosti temelja za odškodnino za nematerialno škodo med strankama je protispisna (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Med strankama je bilo namreč sporno, kateri posegi so bili dejansko opravljeni na zobovju tožnice pri zavarovancu tožene stranke, ali so bili opravljeni po pravilih stroke in ali je lečeča zobozdravnica opravila ustrezno pojasnilno dolžnost. Pritožnica povzema svoje navedbe o nedopustnih ravnanjih lečeče zdravnice (malomarno odčitavanje ortopana, neugotovitev bolezenskega stanja ter opustitev pojasnilne dolžnosti glede izgube leve zgornje dvojke zaradi snemanja prevleke, neupravičeno brušenje obeh zgornjih trojk, neupravičeno brušenje šestih zdravih spodnjih zob brez soglasja tožnice, nestrokovno apliciranje anestezije v predel neba, namestitev zgornje protetike na oboleli zob zgoraj – dvojka). Tožena stranka je priznavala le poseg na spodnjem tretjem zobu brez dovoljenja tožnice in opustitev pojasnilne dolžnosti za izgubo dvojke zgoraj. Na ta račun je plačala 2.500,00 EUR. Napačno in zmotno je ugotovljeno dejansko stanje o obsegu opravljenih posegov, ker niso bili izvedeni predlagani dokazi (pridobitev celotnega originalnega zobozdravstvenega kartona tožnice, grafolog zaradi preveritve pristnosti zdravstvenega kartona, na katerem temelji v pravdi izdelano izvedeniško mnenje, novi izvedenec stomatološke stroke, dodatno zaslišanje tožnice, pisne izjave prič dr. T., A. D., J. in M. U.). Izvedeni dokazi so napačno ocenjeni (neupoštevanje izpovedb tožnice in prič, napačna ocena izvedeniškega mnenja). Sodba nima jasnih razlogov o odločilnih dejstvih: o nedopustnem ravnanju zavarovanke tožene stranke, o škodi in o njeni višini (absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Povzete so le izpovedbe zaslišanih in izvedeniškega mnenja. Dokazna ocena ni izdelana. Ni ugotovitev, kaj sodišče šteje za nedopustno ravnanje in katera škoda je dokazana. Višina odškodnine ni konkretizirana ne po vsebini ne po višini. Tožeča stranka ni dobila odgovorov na pisne pripombe, podane k izvedeniškemu mnenju. Ponavlja jih v pritožbi. Zaradi nepravilnosti in nepopolnosti ter nedopustnega ravnanja izvedenca (izražanje vrednostnih sodb o ravnanju prič), ki nakazujejo na njegovo pristranskost, je zahtevala postavitev novega izvedenca stomatološke stroke. Sodišče se do zahteve ni opredelilo niti ni pojasnilo, zakaj temu predlogu ni sledilo. Tožnici je bila odvzeta pravica do dokazovanja. Podani sta absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi opustitve dokaza z novim izvedencem in zaradi napačnega mnenja izvedenca, na katerega se je sodišče oprlo, je nepravilno ugotovilo dejansko stanje o obsegu škode in protipravnem ravnanju zavarovanca tožene stranke. Zgolj posredno – smiselno iz sodbe izhaja, da je kot protipravno ravnanje in škodo štelo le poseg zavarovanca tožene stranke v spodnjo trojko. Te ugotovitve so v nasprotju celo z izvedeniškim mnenjem, na katerega se opira. Razlogov o tem neskladju v sodbi ni. Glede na ostale izvedene dokaze, ki so ostali neocenjeni (izpovedbe prič – zobozdravnikov in tožnice) in nekaterih nespornih dejstev, ki so ostala prezrta (brušenje spodnje trojke in izdrtje zgornje dvojke) so tudi nepravilne. Vztraja, da je zaradi nedopustnega ravnanja zavarovanca tožene stranke utrpela tudi izgubo leve zgornje dvojke, trajno poškodbo obeh zgornjih trojk, izgubo šestih prej zdravih spodnjih zob, bolečine in nevšečnosti zaradi brušenja zob in neustrezne anestezije, nestrokovno namestitev protetike na oboleli zob. Sodba je nejasna, nekonkretizirana in mestoma sama s seboj v nasprotju glede telesnih bolečin in strahu, protispisna glede trajnih posledic. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje o strahu in duševnih bolečinah. Priznana odškodnina je prenizka pri vseh postavkah nepremoženjske škode. Nepravilno je zavrnjen zahtevek za materialno škodo, češ da celotna sanacija zobovja ni bila potrebna. V nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi (zaslišanje treh zobozdravnikov) se je neupravičeno oprlo na nepopolno in neprimerno izvedeniško mnenje. Izvedenec ni utemeljil, kakšno bi bilo strokovno pravilno ravnanje in je podajal vrednostne sodbe o izvedeni sanaciji. Nepravilno je kot nedokazan zavrnjen zahtevek tudi v delu, za katerega sodišče ugotavlja, da bi bil sicer utemeljen (spodnja trojka – zob 33). V okviru materialnega procesnega vodstva bi moralo pozvati tožnico h konkretizaciji tožbenega zahtevka, če je ocenjevalo, da so trditve premalo konkretizirane. Ugotovitve o obsegu materialne škode so tudi v nasprotju z izvedeniškim mnenjem. Zaradi neupravičenega ravnanja zavarovanca tožene stranke bi bilo treba upoštevaje ugotovitve izvedenca sanirati spodnjo trojko in dvojko ter po opravljenem zdravljenju obolele dvojke izdelati in namestiti novo protetiko na zgornjih prednjih šestih zobeh. Zato bi moralo sodišče priznati materialno škodo vsaj v navedenem obsegu. Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari je nepravilna tudi odločitev o stroških.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo zaradi zatrjevane medicinske napake in opustitve pojasnilne dolžnosti pri sicer dogovorjeni sanaciji štirih zgornjih zob, ki je bila izvedena v novembru 2007 v zobozdravstveni ordinaciji zavarovanca tožene stranke. Trdila in dokazovala je, da ji je bila zaradi nestrokovno in malomarno opravljenega dela lečeče zobozdravnice ob menjavi prevlek (malomarno pregledan ortopan, grobo apliciranje anestezije, nepotrebno brušenje spodnjih in zgornjih zob, odtisi za namestitev nove protetike na bolan zob) brez predhodnega dogovora, privolitve tožeče stranke in dolžne pojasnilne dolžnosti zobozdravnice, izpuljena leva zgornja dvojka, zbrušeni obe zgornji trojki in šest zdravih spodnjih zob, zaradi česar je utrpela nepremoženjsko škodo (strah, telesne in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) ter materialno škodo – stroške za sanacijo celotnega zgornjega in spodnjega zobovja. Tožena stranka je deloma priznavala odgovornost svojega zavarovanca. Pred pravdo je tožnici za zanjo nesporno škodo izplačala 2.500,00 EUR (oziroma ji priznala 2.650,00 EUR odškodnine, upoštevaje pogodbeno dogovorjeno franšizo s svojim zavarovancem). Sicer se je branila z ugovorom, da je bilo naročilo tožnice pri zavarovancu tožene stranke opravljeno po pravilih stroke in da višji tožbeni zahtevek ni v vzročni zvezi z opravljeni posegi pri njenem zavarovancu. Sodišče prve stopnje je štelo, da je temelj tožbenega odškodninskega zahtevka za nematerialno škodo med strankama nesporen. Za nepremoženjsko škodo je tožeči stranki dosodilo 2.500,00 EUR odškodnine (kot ji je bilo izplačano pred pravdo). Tožbeni zahtevek za materialno škodo je v celoti zavrnilo po ugotovitvi, da sanacija celotnega zobovja ni bila potrebna (ni bilo vzročne zveze), in da stroški za nove prevleke na enem spodnjem zobu niso izkazani.

Pravna podlaga za odločanje o podlagi obravnavanega odškodninskega tožbenega zahtevka zaradi strokovne napake med zdravljenjem je v določbah prvega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), drugega odstavka 6. člena OZ in v 45. in 47. členu tedaj veljavnega Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju: ZZDej, Ur.l. RS, št. 9/1992 s spremembami). Zdravstveni delavci morajo zdravstveno dejavnost opravljati v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in s kodeksom medicinske deontologije in drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi (45. člen ZZDej). Za škodo, ki jo povzročijo pri svojem delu, odgovarja zdravstvena ustanova (in zanjo zavarovalnica, pri kateri je zavarovana njena odgovornost), razen če dokaže, da so zdravstveni delavci ravnali tako, kot je bilo treba. Ker gre za poklicno dejavnost, se zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka. Po stališčih pravne teorije in sodne prakse zdravnik ne ravna tako, kot je treba, kadar je poslabšanje pacientovega zdravja posledica njegovega strokovno nepravilnega ravnanja (medicinska ali strokovna napaka – 45. člen ZZDej) ali kadar je ravnanje po strokovni plati sicer neoporečno (lege artis), vendar pacient v poseg v lastno telesno integriteto ni predhodno informirano privolil (zaradi neizpolnjene ali nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti (47. člen ZZDej; primerjaj odločba VS RS II Ips 214/2008).

Odgovornost za škodo zaradi strokovne napake je poslovna, odgovornost za škodo zaradi nedopustnega posega v telesno integriteto pa neposlovna – deliktna (judikat VS RS II Ips 615/2007). V obeh primerih povzročitelj škode odgovarja za škodo le, če so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje ali opustitev povzročitelja škode, nastanek pravno priznane škode, vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem oziroma opustitvijo ter krivda povzročitelja. Prve tri dokazuje oškodovanec, četrta se domneva. Pri neposlovni odgovornosti se je povzročitelj razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Pri poslovni odgovornosti pa, če dokaže, da svojih pogodbenih obveznosti ni mogel pravočasno izpolniti zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe in jih ni mogel preprečiti, jih odpraviti ali se jim izogniti (240. člen OZ).

Pritožbi je treba pritrditi, da izpodbijana sodba nima jasnih ugotovitev in razlogov o navedenih pravno odločilnih dejstvih oziroma predpostavkah za odškodninsko odgovornost tožene stranke, in sicer ne o protipravnem ravnanju zavarovanca tožene stranke ne o škodi in vzročni zvezi, posledično pa tudi ne o višini škode.

Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil temelj zahtevka za nepremoženjsko škodo med strankama nesporen. Kljub pred pravdo ponujeni in plačani odškodnini so bile med strankama sporna tako dejstva o strokovni napaki (koliko spodnjih zdravih zob je bilo pri posegu nepravilno zbrušenih in trajno poškodovanih), kot o posledicah (škodi) priznane opustitve pojasnilne dolžnosti o bolezenskem stanju tožničinih zob po odčitanem ortopanogramu. Zdravnik mora med drugim poučiti pacienta o možnih tveganjih in škodljivih posledicah zdravljenja. Pacient mora od njega dobiti bistvena pojasnila, da se lahko odloči za zdravljenje ali proti njemu in da ga morebitne škodljive posledice ne presenetijo, ker z njimi ni računal. Če se uresničijo tista tveganja, na katera bi moral biti opozorjen, pa ni bil, tožena stranka za svojega zavarovanca oškodovancu odgovarja zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti. Če pa se skozi zdravljenje realizirajo riziki, ki z zdravljenjem niso povezani, oškodovanec s svojim zahtevkom uspe le, če dokaže dejstva o storjeni strokovni napaki – zdravljenju v nasprotju s pravili stroke (primerjaj sodba VS RS II Ips 72/2009). Zaradi zmotnega izhodišča o nespornosti temelja za nepremoženjsko škodo sodišče navedenih pravno odločilnih dejstev tudi v zvezi s kršitvami pojasnilne dolžnosti ni ugotavljalo. V sodbi ni pojasnilo, ali je do nje prišlo, v kakšnem obsegu in ali je tožnici v zvezi s tem nastala pravno relevantna škoda na nameterialnem in materialnem področju. Tako ni ugotovitev in jasnih razlogov o nedopustnem ravnanju zavarovanke tožene stranke – vrsti, vsebini in obsegu strokovne napake ter kršitvah pojasnilne dolžnosti, ne o vrsti in obsegu nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je tožnica zaradi tega utrpela. Gre za odločilna dejstva, brez katerih sprejete odločitve o (ne)odgovornosti tožene stranke za tožničino škodo ni mogoče vsebinsko preizkusiti. Sodba je obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je narekovala njeno razveljavitev.

Utemeljeni so tudi pritožbeni očitki o drugih procesnih kršitvah.

V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je sodišče sporna dejstva o strokovni napaki in posledicah opuščene pojasnilne dolžnosti v dokaznem postopku sicer ugotavljalo s številnimi dokazi. Tako je o obsegu brušenja spodnjih zob zaslišalo tožnico, priče (sorodnike in znance, ki so jo poznali pred posegom in po njem), vpogledalo fotografije in zaslišalo zobozdravnike, ki so jo obravnavali, izvajalo dokaz z izvedencem medicinske stroke. Tudi o strokovni pravilnosti posega na zgornjih in spodnjih zobeh je zaslišalo vse zobozdravnike, ki so obravnavali tožnico, in pridobilo mnenje izvedenca stomatološke stroke ter ga tudi zaslišalo. Pravilno je opozorilo pritožnice, da so izvedeni dokazi v sodbi le povzeti, niso pa vsebinsko in dokazno ocenjeni. Sodišče namreč ni pojasnilo, katera dejstva o protipravnem ravnanju lečeče zobozdravnice in škodi so z njimi dokazana, katera in zakaj pa ne. To velja tudi za izvedeniško mnenje, na katerega se je oprlo, saj ni dokazno ocenjeno v primerjavi z ostalimi izvedenimi dokazi, zlasti z izpovedbami zaslišanih zobozdravnikov. Kot pravilno navaja pritožba, se sodišče namreč ni opredelilo ne do njenih ugovorov zoper podano mnenje (podani so bili očitki o nepopolnosti mnenja, o nasprotjih z izpovedbami strokovnih prič, o neobjektivnosti zaradi podajanja vrednostnih sodb o pričah), ne do njenega predloga za dokazovanje z drugim izvedencem. Tako se izkaže, da dokazne ocene o pravno odločilnih dejstvih sploh ni. Podana je ne le kršitev 8. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost sodbe, pač pa tudi absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodba tako pomanjkljiva, da je vsebinsko ni mogoče preizkusiti.

Ostali predlagani, a neizvedeni dokazi v sodbi niso niti omenjeni niti obrazloženo zavrnjeni. Podana je torej tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče lahko zavrne ponujene dokaze le, če za to obstajajo opravičeni razlogi in če svojo odločitev ustrezno obrazloži.

Navedenih uveljavljanih in ugotovljenih procesnih kršitev pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Narekovale so razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

V njem bo moralo sodišče prve stopnje te kršitve odpraviti tako, da bo izdelalo celovito in skrbno presojo izvedenih dokazov, obrazložilo zavrnitev dokazov, ki jih ni izvedlo, ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka podalo jasne, pregledne, popolne in prepričljive razloge o nedopustnem ravnanju zavarovanke tožene stranke in o škodi na nepremoženjskem in premoženjskem področju, ki jo je tožnica utrpela zaradi nedopustnega ravnanja zavarovanke tožene stranke. Če bo ponovno ugotovilo, da je zatrjevana premoženjska škoda le delno v vzročni zvezi z ugotovljenim nedopustnim ravnanjem zavarovanke tožene stranke in da je trditvena podlaga pravdnih strank o odločilnih dejstvih glede tako ugotovljene škode nezadostna, ju bo moralo na to v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti in jima dopustiti dopolnitev navedb in ustreznih dokazil. O tožbenem zahtevku oziroma višini zahtevane odškodnine za posamezne vrste škode, tudi nepremoženjske, bo moralo po jasni ugotovitvi njenega obsega ponovno odločiti in svojo odločitev tudi o višini škode utemeljiti s prepričljivimi, popolnimi in pravilnimi razlogi. Ponovno bo moralo odločati tudi o stroških postopka, ki bodo vsebovali tudi odločitev o pritožbenih stroških (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.10.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 190/2008
• VSL sodba III Cp 2411/2015
• VSL sklep I Cpg 705/2012